Jedro

Ko je ugotovljeno, da je škodo povzročil voznik, ki ni imetnik vozila, niti ni z vozilom upravljal po pooblastilu imetnika, tudi ni mogoče uporabiti določbe 2. člena pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti z dne 27.11.1985 o izključitvi odškodninskega zahtevka imetnikovega zakonca iz zavarovalnega kritja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 1.043.397,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od odškodnine za nepremoženjsko škodo od 24.8.1992, od odškodnine za premoženjsko škodo pa od 25.12.1991 dalje do plačila. Višje tožbene zahtevke je zavrnilo, obenem pa toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je nato delno ugodilo pritožbama pravdnih strank in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu do skupne višine 1.391.195,00 SIT, v delu, s katerim je odločeno o zahtevku za zamudne obresti in o odškodnini za gmotno škodo ter v izreku o stroških postopka razveljavilo, zadevo pa v tem obsegu sodišču prve stopnje vrnilo v novo sojenje. V ostalem delu pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdilo. Pri tem je zavzelo stališče, da se tožena stranka ne more sklicevati na določbe pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, po katerih so iz zavarovalnega kritja izključeni odškodninski zahtevki zakonca imetnika vozila.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom na razveljavitev sodb nižjih sodišč v celoti ali pa na njuno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Izključitvena klavzula se je doslej v sodni praksi vedno upoštevala. Okoliščine tega primera, posebej lastništvo vozila in upravičenost do njegovega upravljanja, so brezpredmetne. Gre za to, da je vselej zavarovana odgovornost voznika nasproti tretjim osebam, zakonec pa takšna tretja oseba ni. Zlasti tožena stranka opozarja na problem morebitnega regresa proti zakoncu tožnice kot neupravičenemu vozniku. Odškodnina bo namreč prišla v skupno premoženje zakoncev, od tam pa naj bi se črpalo tudi plačilo dolga iz izgubljenih zavarovalnih pravic.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena. V postopku na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da tožničin mož, ki je obravnavan kot povzročitelj škode, ni bil lastnik motornega vozila, katerega obratovanje je škodo povzročilo, niti ga ni mogoče šteti kot osebo, ki ji je bilo vozilo dano v uporabo. Avto je bil v lasti M.V., tožničin mož pa ga je vzel v uporabo brez njegovega dovoljenja. Zato ga po določbah pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, na katere je ob sklenitvi zavarovalne pogodbe pristal zavarovanec, lastnik avtomobila M.V. (obrazec AO-86), ni mogoče šteti za imetnika. Položaj imetnika po navedenih pogojih ima namreč poleg imetnika (lastnika) motornega vozila tudi oseba, ki ima pravico razpolaganja, oziroma kateri je bilo vozilo dano v uporabo. Ob takšnih ugotovitvah ni sprejemljiva revizijska teza, da je "lastništvo vozila in upravičenost upravljanja z njim brezpredmetno". Ko je ugotovljeno, da je škodo povzročil voznik, ki ni imetnik vozila, niti ni z vozilom upravljal po pooblastilu imetnika, tudi ni mogoče uporabiti določbe 2. člena pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornost z dne 27.11.1985 o izključitvi odškodninskega zahtevka imetnikovega zakonca iz zavarovalnega kritja. Razpravljanje o tem, ali je tožnica kot voznikov zakonec tretja oseba ali ne, je torej odveč. Ob neuporabljivosti izključitvene klavzule ima torej tožničin odškodninski zahtevek ustrezno kritje v pogodbi o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki je, sklenjena med imetnikom vozila in toženo stranko, veljala v času škodnega dogodka. Sodbi nižjih sodišč sta o tem zavzeli pravno pravilno stališče, s katerim se revizijsko sodišče strinja. Tožnica je torej upravičena na podlagi določbe 941. člena ZOR terjati odškodnino neposredno od tožene stranke, s katero je lastnik vozila sklenil zavarovalno pogodbo. V reviziji postavljen problem morebitnega regresa tožene stranke proti zakoncu tožnice kot neupravičenemu vozniku pa z nakazanega stališča nima pravne utemeljitve. Izplačana odškodnina za nepremoženjsko škodo enemu od zakoncev namreč zgolj z izplačilom ne preide v njuno skupno premoženje. Po določbi 2. odstavka 51. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/89) je namreč skupno premoženje zakoncev tisto premoženje, ki ga pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, na katere opozarja revizija, niti napak, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 54. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Določbe ZPP (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in ZOR (Uradni list SFRJ, št. 29/79 - 57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).