Jedro

Ob po sodišču prve stopnje pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, to je o načinu vožnje obeh udeležencev in okoliščinah, v katerih je prišlo do prometne nezgode, ki temeljijo zlasti na strokovnih zaključkih izvedenca v izvedenskem mnenju, je tako materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje o izključni odgovornosti zavarovanca tožene stranke za tožniku v obravnavanem škodnem dogodku nastalo premoženjsko škodo po prvem odstavku 154. člena OZ pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 214,19 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I izreka v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača znesek 2.894,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2015 dalje do plačila. V točki II izreka je toženi stranki naložilo tudi, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne 1.530,29 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti sodbi se tožena stranka pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne po temelju do 50 % odgovornosti oziroma po višini za znesek 1.447,43 EUR in odloči o stroških postopka. Povzema odločitev sodišča prve stopnje in navaja, da se ne strinja zaključkom sodišča prve stopnje, da ravnanje tožnika ni v ničemer doprineslo k nastanku obravnavane prometne nesreče in posledično do škode. Navaja, da dokazi, ki so bili izvedeni v dokaznem postopku, še zlasti pa izvedensko mnenje T. U., na katerega se sklicuje sodišče, tega ne izkazujejo in je sodišče izvedensko mnenje napačno povzelo in v posledici tega tudi napačno odločilo. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju s sodno prakso za podobne primere, ko ta pravi, da v primerih, ko si konkurirata izvršitev pravil o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti, če ni posebnih okoliščin, voznik, ki krši pravila o prednostni cesti, nosi večji delež odgovornosti, pri čemer pritožba navaja sodbo sodišča prve stopnje v Ljubljani VSL 0074018 (o.p. VSL, II Cp 1086/2013). Navaja, da je zavarovanec tožene stranke pred škodnim dogodkom pripeljal po prednostni cesti naravnost in v križišču ni nikamor zavijal, do trčenja vozil pa je prišlo v križišču cca 9 metrov od roba stranske ceste, s katere se je v promet vključeval tožnik. Tožnik pa je zavijal s stranske ceste na prednostno cesto, pri čemer je na njegovi strani na stranski cesti stal prometni znak za izrecne odredbe - križišče s prednostno cesto, prav tako je bila na cesti v smeri vožnje talna označba. Tožena stranka meni, da bi se tožnik moral, preden se je vključil s stranske ceste na prednostno cesto, prepričati, da to lahko varno stori. Glede na dejstvo, da je preglednost križišča slabša, bi tožnik moral s svojim vozilom zapeljati najprej naprej do točke preglednosti in šele nato, ko bi bil prepričan, da se po prednostni cesti ne pelje nihče, zapeljati naprej. Iz izvedenskega mnenja po navedbi pritožba izhaja, da bi v konkretnem primeru tožnik moral zapeljati na prednostno cesto, ker se tam nahaja točka vidljivosti in tožena stranka meni, da bi tožnik to tudi moral storiti in tam počakati in kolikor bi to storil, bi videl vozilo zavarovanca tožene stranke, ki se pelje po prednostni cesti, prav tako pa bi voznik vozila, ki je vozil po prednostni cesti, imel možnost tožnika prej zaznati. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je zavarovanec tožene stranke v trenutku, ko je s svojim vozilom zapeljal na prednostno cesto, imel hitrost okoli 30 km/h. Iz mnenja ne izhaja, da je voznik, ki je vozil po prednostni cesti, vozil prehitro oziroma v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi. Izvedenec je zapisal, da bi voznik lahko trk preprečil, če bi vozil z manjšo hitrostjo od 30 km/h oziroma če bi odreagiral drugače kot je, torej da bi takrat, ko je zagledal tožnika na prednostni cesti, namesto zavoja v levo, ki ga je napravil v izogib trčenju s tožnikom, napravil izogib v desno, torej na stransko cesto, po kateri se je predhodno peljal tožnik. Tudi tu po navedbi pritožbe zavarovancu tožene stranke ni možno očitati kršitve prometnih predpisov, poleg tega pa je takšna reakcija tudi bolj običajna glede na dejstvo, da je zavarovanec tožene stranke vozil naravnost po prednostni cesti. Odsek ceste je zelo nepregleden za oba voznika. Izvedenec je v mnenju sicer zapisal, da je imel zavarovanec več možnosti za preprečitev nezgode, vendar pa je dejstvo, da je zavarovanec tožene stranke peljal po prednostni cesti, tožnik pa se je na prednostno cesto vključeval, ker je zanj obremenilna okoliščina, zato tožena stranka meni, da gre v konkretnem primeru za deljeno odgovornost in da sta za nastalo prometno nezgodo odgovorna oba voznika v enaki višini, torej vsak do višine 50 %. Potrebno pa je upoštevati tudi, da gre za promet po javnih cestah ter da je splošno znano, da v prometu velja načelo zaupanja, kar pomeni, da tisti, ki vozi po prednostni cesti, računa, da bodo tudi drugi udeleženci spoštovali cestnoprometne predpise in iz stranske ceste na glavno cesto zapeljali, ko bodo povsem prepričani, da to lahko varno storijo tako zase kot za tiste, ki vozijo po prednostni cesti. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi in tožbeni zahtevek tožnika po temelju zavrne do višine 50 %, to je za znesek 1.447,43 EUR in odloči o stroških pravdnega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu obrazloženo nasprotuje navedbam tožene stranke v pritožbi kot neutemeljenim in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje po določbi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožena stranka sicer uvodoma uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar tega pritožbenega razloga ne konkretizira z navedbo, katere določbe ZPP naj bi bile kršene. Zato tega pritožbenega razloga pritožbeno sodišče ne more niti preizkusiti, pritožbeno sodišče pa ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo postopkovnih kršitev, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

7. Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je v bistvenem povzelo tudi v obrazložitvi sodbe (primerjaj 1 in 2. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je izvedlo v točki 3 obrazložitve sodbe povzete dokaze, ob pravilno navedenem materialnem pravu v 7. točki obrazložitve sodbe, utemeljeno in materialnopravno pravilno ter skladno določbi prvega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zaključilo, da je za škodni dogodek - prometno nesrečo, v posledici katere je tožniku nastala vtoževana premoženjska škoda, podana izključna odgovornost zavarovanca tožene stranke.

8. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje izvedenca za raziskave prometnih nezgod utemeljeno in pravilno upoštevalo pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka. Vse ugotovitve izvedenca, na katere se je sodišče prve stopnje oprlo, so iz izvedenskega mnenja korektno povzete, zato tudi če pritožba s pritožbeno navedbo, da je sodišče mnenje izvedenca napačno povzelo, meri na absolutno bistveno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je sicer ni konkretizirano izpostavila, ta ni zagrešena.

9. V dokaznih zaključkih je sodišče prve stopnje utemeljeno in dokazno podprto upoštevalo ugotovitve izvedenca o načinu vožnje udeležencev prometne nesreče in okoliščinah prometne nesreče, ki jih je izvedenec ugotovil tudi na podlagi računalniške simulacije (primerjaj točko 12 obrazložitve izpodbijane sodbe). Utemeljeno je sledilo tudi izvedenčevim ugotovitvam v delu, da tožnikovo vozilo skoraj ni imelo možnosti preprečiti trka, saj, ko je to speljalo, ni moglo videti vozila, ki se je bližalo z leve, pri čemer je imel zavarovanec tožene stranke več možnosti za preprečitev, saj bi, v kolikor bi prilagodil vožnjo preglednosti na razdalji 9 do 10 metrov z manjšo hitrostjo preprečil trk, prav tako pa tudi, v kolikor bi vozil naprej po desni strani in zapeljal mimo vozila tožnika pri hitrosti okrog 30 km/h. Da pa je preglednost v križišču, po katerem sta se gibali vozili zelo slaba, pa ni pritožbeno sporno.

10. Sodišče prve stopnje je opirajoč se tudi na strokovne ugotovitve in zaključke izvedenca utemeljeno sledilo kot prepričljivi izpovedi tožnika, da se je zaustavil pred prometnim znakom "križišče s prednostno cesto" in speljal, ker ob pogledu na obe strani ni videl nikogar. Pritožba neutemeljeno meni, da bi moral tožnik glede na dejstvo slabe preglednosti križišča s svojim vozilom zapeljati do točke preglednosti in šele nato zapeljati naprej. Iz izvedenčevih ugotovitev, ki jih je pravilno povzelo sodišče prve stopnje in jim utemeljeno sledilo, namreč izhaja, da je točka preglednosti bila že na prednostni cesti. Iz izvedenskega mnenja, kjer je izvedenec opredelil možnosti preprečitve prometne nezgode, pa jasno in nedvoumno izhaja, da tožnik skoraj ni imel možnosti preprečitve nezgode, da je zapeljal iz neprednostne ceste na prednostno, vendar v trenutku, ko je speljal, ni mogel videti vozila, ki se je približevalo z leve po prednostni cesti in če bi hotel zapeljati do točke vidljivosti, bi moral ustaviti na vozišču prednostne ceste. Ob tem pritožba zmotno meni, da bi to tožnik v dani situaciji moral storiti, saj kaj takšnega kot možnost preprečitve nezgode iz izvedenskega mnenja ne izhaja, kar tudi zmotno navaja pritožba.

11. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi utemeljeno sledilo mnenju izvedenca, ko je glede možnosti preprečitve nezgode pojasnil, da je imel zavarovanec tožene stranke več možnosti za preprečitev nezgode, in sicer tako, da bi lahko, ne glede na to, da je pripeljal po prednostni cesti, če bi prilagodil vožnjo preglednosti (9 do 10 metrov), to je z zmanjšano hitrostjo, preprečil trk, tudi pri hitrosti okoli 30 km/h pa bi ga lahko preprečil, če bi vozil naprej po desni in zapeljal mimo tožnikovega vozila.

12. Na podlagi takšnih ugotovitev in strokovnih zaključkov izvedenca je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke pripeljal po prednostni cesti z neprilagojeno hitrostjo glede na preglednost 9 do 10 metrov v slabo preglednem križišču in bi z manjšo, obravnavanim okoliščinam primerno hitrostjo vožnje, lahko nezgodo preprečil. Ker zavarovanec tožene stranke torej ni prilagodil hitrosti vožnje slabo preglednemu križišču, je ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZprCP), ki je veljal v času nezgode. Prav tako pa bi, po strokovnih ugotovitvah izvedenca, ki jim je prav tako utemeljeno sledilo sodišče, zavarovanec tožene stranke nezgodo lahko preprečil tudi, v kolikor bi se peljal naprej po desni strani tudi pri hitrosti okoli 30 km/h, pri čemer vožnja mimo tožnikovega vozila po desni v izvedenskem mnenju ni opredeljena kot izogibanje v desno na stransko cesto, kot zmotno navaja in opredeljuje pritožba. Zato pritožba ob obrazloženem nima prav, da zavarovancu tožene stranke ni očitati nobene kršitve cestnoprometnih predpisov, ki bi bila v vzročni zvezi z obravnavano nezgodo.

13. Ob po sodišču prve stopnje pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, to je o načinu vožnje obeh udeležencev in okoliščinah, v katerih je prišlo do prometne nezgode, ki temeljijo zlasti na strokovnih zaključkih izvedenca v izvedenskem mnenju, je tako materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje o izključni odgovornosti zavarovanca tožene stranke za tožniku v obravnavanem škodnem dogodku nastalo premoženjsko škodo po prvem odstavku 154. člena OZ pravilna.

14. Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da ob ugotovljenem poteku in okoliščinah nezgode ni podane sokrivde tožnika. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožniku, da tožnik ob tem, ko se je ustavil na črti preglednosti ob speljevanju ni videl in mogel videti zavarovanca tožene stranke na prednostnem cestišču, kar je potrdil tudi izvedenec, ko je pojasnil, da bi zavarovanca lahko opazil šele, v kolikor bi se nahajal že na vozišču same prednostne ceste in je torej pritrditi sodišču prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja v zvezi z vožnjo iz neprednostne na prednostno cesto, ki bi bilo v vzročni zvezi z nastalo škodo. Zato se kot neutemeljene pokažejo pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče krivdo porazdeliti med oba udeleženca nezgode v razmerju 50 : 50 že iz razloga, ker se je zavarovanec tožene stranke peljal po prednostni cesti, tožnik pa je se je vključeval iz neprednostne ceste. Ob pritožbenem očitku, da je sodišče v predmetni zadevi odločilo v nasprotju s sodno prakso, pa je pojasniti, da je dejansko stanje v pritožbeno izpostavljeni zadevi VSL II Cp 1086/2013 drugačno in že zato zadevi nista primerljivi, tudi sicer pa stališče drugega pritožbenega sodišča v drugi zadevi pritožbenega sodišča pri razsoji v konkretni zadevi ne zavezuje.

15. Ob obrazloženem se tako pritožbeno zavzemanje tožene stranke za porazdelitev odgovornosti med oba udeleženca nezgode v višini 50 : 50 in zavrnitev tožbenega zahtevka za polovico, torej za znesek 1.447,43 EUR, pokaže za neutemeljeno.

16. Sodišče prve stopnje je torej ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, pri tem pa pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo postopkovnih kršitev, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila oziroma specificirala, priglasila pa jih je tožeča stranka. Zaradi neuspeha v pritožbenem postopku bo morala tožena stranka tožeči stranki na podlagi prvega odstavka 154 člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP povrniti njene priglašene potrebne stroške odgovora na pritožbo. Ti predstavljajo v skladu z Odvetniško tarifo priglašene in priznane odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21) v višini 375 odvetniški točk ter materialne stroške v pavšalu 2 % po 11. členu OT, kar predstavlja 7,5 odvetniške točke, kar skupaj ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR predstavlja 175,57 EUR, s prištevkom 22 % DDV, pa 214,19 EUR. To pa je tudi znesek potrebnih stroškov odgovora na pritožbo, ki ga mora na podlagi zgoraj navedenih zakonskih določb tožeči stranki povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.1 1 Primerjaj načelno pravno mnenje občne seje VSRS z dne 13. 12. 2006.