Jedro

Če so meje zemljiških parcel določene s pravnomočno sodno odločbo, njegovo ponovno določanje ni možno niti v mejnem ugotovitvenem niti v drugem upravnem postopku.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 275/99-7 z dne 14.5.2002. 2. Tožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.11.1999, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Območne geodetske uprave V., Izpostava V. z dne 8.5.1998. S tem sklepom je prvostopni organ zavrgel tožničino vlogo za ureditev meje. Ugotovil je, da ponovno ugotavljanje meje ni možno, ker je bila ta sodno določena. Vlogo je zavrgel na podlagi 2. odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86).

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi v obravnavanem primeru navedla tožena stranka. Glede na to, da je bila sporna meja že določena s pravnomočno sodno odločbo, ki jo je v nepravdnem postopku izdalo Temeljno sodišče v Celju, Enota v Velenju z dne 7.10.1991, tožnica pa je zahtevala spremembo te meje, je prvostopno sodišče iz enakih razlogov kot prvostopni upravni organ in tožena stranka, to je glede na 8. člen Navodila za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja in parcel (Uradni list SRS, št. 2/76 in 6/87, v nadaljevanju Navodilo) menilo, da ponovno odločanje o meji v upravnem postopku ni mogoče. Tožnica vlaga pritožbo in številne dopolnitve zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da ji vrhovno sodišče ugodi in prvostopno sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje. Odloči naj tudi, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Navaja, da ni vložila vloge za spremembo meje, temveč zgolj vlogo, da se odpravi napaka Geodetske uprave V., ker v katastru vrisana sprememba pri parcelnih številkah 585 in 584 k.o. L. ni izkazana z nikakršnimi listinami, zato bi morala geodetska uprava svojo napako sama odpraviti in s tem omogočiti tožnici, da na podlagi odpravljene napake sproži ustrezen sodni postopek oziroma predlaga obnovo sodno urejene meje. Odločitev o določitvi meje v nepravdnem postopku namreč temelji na nepravilnih podatkih, ki so posledica napake, ki jo je zagrešila Geodetska uprava V. in je z njo oškodovala tožnico za 355 m2 zemljišč. Tožnica je iz Arhiva Slovenije pridobila dokumentacijo, ki se nanaša na sporni parceli, iz katere je razvidno, da so podatki geodetske uprave napačni.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

K 1. točki izreka Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

V obravnavanem primeru ni sporno, da so bile tožnici meje v tem sporu obravnavanih parcel z drugimi parcelami določene v nepravdnem postopku s sklepom Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Velenju z dne 7.10.1991, in da je ta odločitev sodišča pravnomočna. Tudi ni sporno, da tožnica ni dopustila postavitve mejnika v točki, ki jo je z navedenim pravnomočnim sklepom določilo sodišče. Prav tako ni sporno, da je tožnica s svojo vlogo v postopku pred geodetskim organom želela doseči določitev drugačnih mej svojih parcel. Pritožbeno sodišče enako kot tožena stranka in prvostopno sodišče meni, da je prvostopni upravni organ to njeno vlogo tudi na podlagi njenih nadaljnjih pojasnil v upravnem postopku na prvi stopnji pravilno štel za zahtevo za uvedbo novega mejnega ugotovitvenega postopka po Zakonu o zemljiškem katastru (ZZKat, Uradni list RS, št. 16/74 in 42/86, ki se po uveljavitvi Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot, ZENDMPE, Uradni list RS, št. 52/2000, glede na njegov 100. člen še uporablja v zadevah, začetih po ZZKat, kar je tudi ta zadeva).

Ob navedenem dejanskem stanju pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče začeti novega mejnega ugotovitvenega postopka. To bi bilo v nasprotju z določbo 2. člena Zakona o sodiščih in določbo 8. člena Navodila. V 2. členu Zakona o sodiščih je med drugim določeno, da morajo pravnomočne odločitve sodišča spoštovati vse fizične in pravne osebe ter da te odločbe zavezujejo sodišča in druge državne organe. V 8. členu Navodila je izrecno določeno, da mej parcel, ki so v zemljiškem katastru evidentirane po predhodno opravljenem mejnem ugotovitvenem postopku, ni mogoče ponovno ugotavljati, razen če je bila z odločbo pristojnega upravnega organa ali s sodbo določena obnova mejnega ugotovitvenega postopka; določa tudi, da v mejnem ugotovitvenem postopku tudi ni mogoče ugotavljati mej parcel, ki so v zemljiškem katastru evidentirane po predhodno izvedenem sodnem postopku.

Ker so bile v obravnavanem primeru meje tožničinih parcel določene s prej navedeno pravnomočno sodno odločbo, ta odločba zavezuje tudi tožnico in geodetsko upravo. Zato se pritožbeno sodišče pridružuje odločitvi upravnih organov in prvostopnega sodišča, da glede na določbe 2.člena Zakona o sodiščih in 8. člena Navodila teh meja ni mogoče na novo ugotavljati v novem mejnem ugotovitvenem postopku. Prvostopno sodišče je torej odločilo pravilno, ko je pritrdilo odločitvi in razlogom obeh upravnih organov, da je bilo treba tožničino vlogo zavreči na podlagi 125. člena ZUP/86. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča. Ker pa tožnica v pritožbi zatrjuje, da so podatki v zemljiškem katastru glede njenih parcel, na katerih temelji tudi odločitev sodišča v nepravdnem postopku, napačni in da so vanj vneseni brez pravne podlage, sodišče pojasnjuje, da je morebitno napako v uradni evidenci, kar je tudi zemljiški kataster, mogoče na zahtevo zainteresirane stranke popraviti samo v posebnem postopku, ne pa v novem mejnem ugotovitvenem postopku. Ta poseben postopek je urejen v 5. členu ZENDMPE.

K 2. točki izreka Po določbi 3. odstavka 23. člena vsaka stranka nosi svoje stroške postopka v upravnem sporu, kadar se v tem sporu presoja le zakonitost izpodbijanega akta, kar je tudi predmet spora v obravnavanem primeru. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.