Jedro

Iz določbe 19. člena Uredbe/06 izhaja, da so naslovniki te norme vsi koncesionarji, ki so že pridobili koncesijo za določeno dimnikarsko območje, ne glede na to, na kakšen način so pridobili koncesijo, na javnem razpisu, brez javnega razpisa oziroma kako drugače. Upoštevaje določilo 3. odstavka 18. člena Uredbe mora koncesionar ves čas trajanja koncesije izvajati dimnikarsko službo s tolikšnim številom tako usposobljenih oseb, kot jih je navedel v svoji vlogi za pridobitev koncesije. Ker tožeča stranka na dimnikarskem območju, za katerega že ima podeljeno koncesijo, ne opravlja storitev s tolikšnim številom kadrov, kot se je zavezala v svoji prijavi na ta razpis, posledično ne izpolnjuje zahteve po 19. členu Uredbe/06, po kateri mora pred pridobitvijo nove koncesije v celoti izpolnjevati kadrovske zahteve po predhodnih koncesijskih pogodbah.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod 1. točko izreka odločila, da se za koncesionarja za izvajanje obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na dimnikarskem območju Videm izbere A. d.n.o. pod 2. točko izreka je odločila, da mora izbrani prijavitelj najkasneje v 14-ih dneh po prejemu pisnega poziva koncedenta pristopiti k podpisu pogodbe; pod 3. točko izreka je odločila, da se prijava prijavitelja B. d.o.o., C .d.o.o. in D. d.o.o. – sedaj tožeče stranke, zavrne kot nepopolna. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je Ministrstvo za okolje in prostor v Uradnem listu in na svoji spletni strani objavilo javni razpis za podelitev koncesije za izvajanje storitev dimnikarske javne službe za več dimnikarskih območij. Za dimnikarsko območje Videm so do roka, to je do 5. 3. 2008, prispele prijave dveh prijaviteljev. Po opravljenem vsebinskem pregledu prijav je strokovna komisija pripravila poročilo, ki je bilo vsem prijaviteljem vročeno na ustni obravnavi. Dne 18. 7. 2008 je bila izvedena ustna obravnava, na kateri so bili prijavitelji po seznanitvi s poročilom strokovne komisije pozvani, da podajo pripombe na sami ustni obravnavi oziroma v 10-ih dneh od ustne obravnave. Po zaključeni ustni obravnavi je bil prijaviteljem tudi omogočen vpogled v prijave ostalih prijaviteljev. Prvotožeča stranka (v nadaljevanju: prijavitelj), ki na sami obravnavi ni imela pripomb, je naknadno po pošti poslal vlogo, v kateri je izpodbijal ugotovitev, da je njegova prijava nepopolna. Strokovna komisija je namreč zavrnila njegovo prijavo, ker ni izpolnil vseh pogojev, predpisanih za opravljanje dimnikarske službe na dimnikarskem območju Ptuj, za katero je že predhodno pridobil koncesijo, saj je navedel, da na dimnikarskem območju Ptuj opravlja dimnikarsko službo le s tremi kadri. V zvezi s tem je prijavitelj pojasnil, da je bil na podlagi upravne odločbe št. 35404-25/2007/6 z dne 11. 10. 2007 izbran za koncesionarja na dimnikarskem območju Ptuj in dne 6. 11. 2007 pozvan k podpisu koncesijske pogodbe. Ko je dne 16. 11. 2007 pristopil k podpisu pogodbe, je ugotovil, da se 12. člen pogodbe razlikuje od predhodno posredovanega vzorca in da bistveno vpliva na pogoje, ki jih je kot koncesionar dolžan izpolniti. Ti pogoji so bili povzeti po 1. členu Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (Uradni list RS, št. 105/07, v nadaljevanju Uredba), ki je bila v trenutku podpisa že sprejeta, ni pa bila v veljavi, ker še ni bila objavljena v Uradnem listu. Prijavitelj je koncedenta na to opozoril, koncedent pa je odgovoril, da naj pogodbo podpiše ali pa jo zavrne. Prijavitelj zato meni, da je bil prisiljen podpisati pogodbo, če ni hotel izgubiti pridobljenih pravic. Dne 13. 12. 2007 je prijavitelj pozval koncedenta, naj iz pogodbe črta nično določilo in predlagal novo prilogo k pogodbi, s seznamom zaposlenih kadrov, ki opravljajo dimnikarsko službo na dimnikarskem območju Ptuj. Dne 22. 1. 2008 je na sedežu Ministrstva za okolje in prostor potekal sestanek, kjer pa do rešitve spornega vprašanja ni prišlo, zato je prijavitelj dne 15. 2. 2008 vložil tožbo za razveljavitev spornega določila na Okrožnem sodišču v Ljubljani, dne 23. 5. 2008 pa še pri stalni arbitraži Gospodarske zbornice Slovenije. V tožbi je prijavitelj zaradi nasprotovanja Ustavi, kogentnim predpisom in moralnim načelom uveljavljal delno ničnost 1. odstavka 12. člena koncesijske pogodbe, to je v navedbi zadostnega števila zaposlenih delavcev (10,7); glede 3. odstavka 12. člena, ki koncesionarja zavezuje, da storitve opravlja z istimi delavci, kot jih je prijavil na javnem razpisu, pa ničnost v celoti. Ker o tožbi še ni bilo odločeno, je prijavitelj v pripombah navedel, da je ugotovitev strokovne komisije o neizpolnjevanju pogojev za pridobitev nove koncesije preuranjena, napačna in zavajajoča. Trdil je, da ima pravni interes, da se koncesijska pogodba znebi ničnega določila in da posledično strokovna komisija ne more zavrniti njegovih kasnejših prijav na druga koncesijska območja, glede tistega števila delavcev, ki presega normativ na dimnikarskem območju Ptuj. S tem v zvezi je navedel, da ga 1. odstavek 12. člena koncesijske pogodbe sili k neekonomičnosti in neracionalnemu zaposlovanju 10,7 delavcev za 8 let, čeprav je bil normativ zadostnega števila delavcev, določen v 18. členu Uredbe, spremenjen in je zahteval, da mora imeti koncesionar na vsakih 2000 enakovrednih kurilnih naprav zaposleno po eno osebo. Zato je 10,7 delavcev za opravljanje storitev na dimnikarskem območju Ptuj, ki ima približno 4.800 enakovrednih kurilnih naprav, v nasprotju z normativom, ki ga postavlja Uredba. Glede 3. odstavka 12. člena koncesijske pogodbe je prijavitelj priznal, da je v prijavi za dimnikarsko območje Ptuj prijavil 12 delavcev, vendar le zato, ker je bilo število prijavljenih usposobljenih oseb postavljeno kot merilo za izbiro koncesionarja. Vendar je menil, da zaposlovanje 10,7 delavcev, glede na normativ iz 2. odstavka 18. člena Uredbe, pomeni neekonomično zaposlovanje izven dejanskih potreb, ki je v nasprotju z načelom sorazmernosti in da gre za prekomeren pogoj, za katerega v času sklepanja sporne pogodbe ni bilo veljavnega pravnega temelja, saj zaposlovanje vseh prijavljenih kadrov zahteva šele novelirana Uredba. Po mnenju prijavitelja je šlo zato v koncesijski pogodbi za dimnikarsko območje Ptuj za kršitev prepovedi retroaktivne veljave pravnih aktov, ki izhaja iz 155. člena Ustave RS, pri čemer Uredba kot podzakonski akt v nobenem primeru ne more imeti retroaktivne veljave. Na podlagi navedenih dejstev je prijavitelj predlagal, da se odločitev strokovne komisije o nepopolnosti vloge za predmetno dimnikarsko območje zadrži do odločitve Okrožnega sodišča oziroma do odločitve stalne arbitraže Gospodarske zbornice Slovenije. V zvezi s predlogom prijavitelja o zadržanju odločitve strokovne komisije do odločitve sodišča oziroma o ničnosti oziroma delni ničnosti koncesijske pogodbe za dimnikarsko območju Ptuj, se tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na Uredbo, ki pravi, da mora koncedent pred pridobitvijo nove koncesije izpolnjevati vse pogoje po prejšnjih koncesijah. Glede na to, da je prijavitelj v predhodnem postopku prijavil, da bo delo opravljal z 10,7 kadra in mu je bila ravno zaradi tega dejstva podeljena koncesija za dimnikarsko območje Ptuj, je prijavitelj dolžan opravljati storitve po pogodbi in na način, kot se je zavezal, vendar pa prijavitelj na območju, za katerega že ima podeljeno koncesijo ne opravlja storitev s takim številom kadrov, kot se je zavezal v svoji prijavi na ta razpis, zato posledično ne izpolnjuje zahtev Uredbe, po kateri mora pred pridobitvijo nove koncesije v celoti izpolnjevati kadrovske zahteve po predhodnih koncesijskih pogodbah, zato gre argumentacijo prijavitelja v tej točki zavrniti. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka ugotavlja, da prijava prijavitelja A. d.n.o., izpolnjuje vse zahteve iz razpisne dokumentacije, ki jih v nadaljevanju podrobneje navaja, na podlagi česar zaključuje, da skupna ocena tega prijavitelja dosega 21,93 točk. Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu ZUS-1. Glede na določilo, zaradi katerega je bila prijava prvotožeče stranke zavrnjena, ki je urejeno v 19. členu Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe, toženi stranki očita zmotno uporabo materialnega prava, saj meni, da subsumbcija omenjene pravne norme, glede na dani življenjski primer, ni pravilna. V 19. členu Uredbe citirani členi, torej 4. odstavek 41. člena Uredbe, 17. in 18. člen novele Uredbe, v zadevnem primeru niso uporabljivi, ker se 4. odstavek 41. člena Uredbe nanaša izključno na podelitev prve koncesije za opravljanje dimnikarske službe brez javnega razpisa na podlagi vloge o zainteresiranosti, skladno z določbami 187. in 188. člena ZVO-1. Izključno na podelitev prve koncesije po 187. in 188. členu ZVO-1 se nanaša tudi 17. člen novele Uredbe, medtem ko gre pri 18. členu novele Uredbe za primer, ko je koncesija podeljena osebi, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev po 1. ali 2. točki 10. člena Uredbe. V primeru podelitve koncesije prvotožeči stranki za dimnikarsko območje Ptuj ni šlo za podelitev prve koncesije po 187. in 188. členu ZVO, niti ni šlo za primer, ko bi ji bila koncesija podeljena zato, ker se na javni razpis za območje Ptuja ni prijavila oseba, ki bi izpolnjevala pogoje po 1. in 2. točki 10. člena Uredbe in ki jih prav tako ni izpolnjevala prvotožeča stranka. V primeru dimnikarskega območja Ptuj je bila koncesija prvotožeči stranki podeljena na podlagi javnega razpisa kot kandidatu, ki je v postopku ocenjevanja prejel najvišje število točk, hkrati pa izpolnjeval vse pogoje, tako po 1. in 2. točki 10. člena Uredbe, kot tudi druge pogoje koncesijskega akta, ki ga v zadevnem primeru predstavlja Uredba. Prvotožeči stranki zato tudi ni bil dodeljen nikakršen rok za izpolnitev pogojev, ki ga določata 17. in 18. člen novele Uredbe ter 4. odstavek 41. člena Uredbe. Tolmačenje tožene stranke, da prvotožeča stranka za dimnikarsko območje Ptuj ne izpolnjuje zahtev po 19. členu novele Uredbe, je zato, z ozirom na navedeno, nepravilno. V nadaljevanju je zato nepravilna in nevzdržna 5. točka napadene odločbe, s katero je tožena stranka prijavo tožeče stranke za dimnikarsko območje Videm zavrnila kot nepopolno. Določila, ki ga v napadeni odločbi povzema tožena stranka, „da mora koncesionar pred pridobitvijo nove koncesije v celoti izpolnjevati kadrovske zahteve po predhodnih koncesijskih pogodbah“, ni v Uredbi niti v njenih kasnejših spremembah, zato je tožena stranka v napadeni odločbi po mnenju tožeče stranke samovoljno in arbitrarno prikrojila določilo koncesijskega akta, saj svojo odločitev v navedeni zadevi utemeljuje s pravno normo, ki ne obstaja kar pomeni kršitev ustavnega načela o pravni državi po 2. členu Ustave RS, kršitev načela usklajenosti pravnih aktov po 153. členu Ustave RS ter kršitev 120. člena Ustave RS. Tožeča stranka še navaja, da ima prvotožeča stranka za dimnikarsko območje Ptuj veljavno koncesijsko pogodbo z dne 16. 11. 2007, ki ji tožena stranka koncesije ni odvzela, kot to predvideva 18. člen novele Uredbe. Tudi sicer ne drži, da prvotožeča stranka ne izpolnjuje kadrovskih pogojev za opravljanje dimnikarske službe na območju Ptuja. Na navedenem dimnikarskem območju je število enakovrednih naprav ocenjeno na 4.800; to pa pomeni, da na tako število kurilnih naprav znaša število zahtevanih kadrov za to območje 2,40 in ne 10,7, kot to določa koncesijska pogodba z dne 16. 11. 2007. Iz dopisa prvotožeče stranke z dne 13. 12. 2007, ki predstavlja poimenski seznam njenih delavcev, ki so zaposleni za izvajanje dimnikarske službe na območju Ptuja, je razvidno, da prvotožeča stranka na omenjenem območju izvaja dimnikarsko službo s tremi usposobljenimi delavci, katerih zasedenost na tem področju je 100%. Glede na število zahtevanih kadrov iz javnega razpisa, torej 2,40, to pomeni, da prvotožeča stranka izvaja dimnikarsko službo celo z več delavci, kot je to potrebno. To pa pomeni tudi, da prvotožeča stranka v celoti izpolnjuje pogoje glede števila zaposlenih delavcev za izvajanje dimnikarske službe. Kar zadeva določilo 1. odstavka 12. člena koncesijske pogodbe z dne 16. 11. 2007, da ima koncesionar ob sklenitvi pogodbe in se zavezuje v času veljave te pogodbe imeti zaposleno zadostno število delavcev, kateri so izključno ali izjemoma deloma namenjeni izvajanju dimnikarske službe, to je 10,7 delavcev, tožeča stranka pojasnjuje, da je navedeno določilo v nasprotju z določili koncesijskega akta. Upoštevaje 39. člen Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS), ki določa, da v primeru neskladja med določbami koncesijskega akta in določbami koncesijske pogodbe, veljajo določbe koncesijskega akta. Z ozirom na navedeno, določilo 1. odstavka 12. člena koncesijske pogodbe za prvotožečo stranko ni zavezujoče. Prvotožeča stranka ni zavezana opravljati dimnikarske službe na območju Ptuja z 10,7 delavci, temveč z 2,40 delavci. Da je glede na določilo 39. člena ZGJS zavezovanje prvotožeče stranke z 10,7 delavci ne le nevzdržno, temveč tudi absurdno, dokazuje določilo 13. člena zadevne koncesijske pogodbe, ki določa, da če se med tekom roka iz 1. točke prejšnjega odstavka spremeni število enakovrednih kurilnih naprav na dimnikarskem območju, se skladno s 5. odstavkom 41. člena koncesijskega akta spremeni ta rok, razen če sprememba števila enakovrednih naprav ne vpliva na spremembo roka. Citirana določba namreč ohranja svoj smisel samo v primeru, če se število zaposlenih oseb določa po kriteriju števila ocenjenih kurilnih naprav in ne po drugih kriterijih. Pogojevanje števila v prijavi na javni razpis navedenih delavcev, v katerem je prvotožeča stranka resda navedla 11 delavcev, pri čemer je odstotek zasedenosti pri 10-ih delavcih znašal 100 %, pri 11 delavcu pa 70 %, in kar je povzeto v koncesijski pogodbi, pa je nedopustno, nezakonito in protiustavno, in sicer ne le iz razloga, ker narekuje prvotožeči stranki povsem neekonomsko in neracionalno zaposlovanje izven dejanskih potreb opravljanja dimnikarske službe na območju Ptuja, temveč predvsem zato, ker tega kriterija koncesijski akt v času sklenitve sporne koncesijske pogodbe ni določal, saj je ta kriterij postavila šele zadnja novela Uredbe, ki pa v času sklenitve sporne koncesijske pogodbe z dne 16. 11. 2007 še ni stopila v veljavo, zato uporaba njenih določb pomeni kršitev prepovedi retroaktivne veljave pravnih aktov po 155. členu Ustave RS. Da namerava tožena stranka s sklenitvijo koncesijske pogodbe prvotožečo stranko vezati s številom vseh v prijavi navedenih usposobljenih oseb in s tem vsiliti očitno nično določilo, ki v času sklepanja koncesijske pogodbe še ni stopilo v veljavo, je bilo za prvotožečo stranko popolno presenečenje, kajti takega določila ni vseboval vzorec koncesijske pogodbe, ki je bil del razpisne dokumentacije. Zato je prvotožeča stranka zoper toženo stranko vložila tožbo na ugotovitev, da so določila koncesijske pogodbe, glede katerih je retroaktivno uporabljena novelirana Uredba, nična. Iz seznama delavcev za območje Ptuj nedvomno izhaja, da se tožeča stranka na območje Videm ni prijavila z nobeno od oseb, ki opravljajo dimnikarsko službo že na območju Ptuja. Tožena stranka zato prijave tožeče stranke za območje Vidma iz tega razloga ni mogla zavrniti. Poleg tega je tožena stranka v postopku ocenjevanja oziroma točkovanja vlog prijaviteljev postopala nezakonito. Iz 10. točke razpisne dokumentacije, ki je bila objavljena na spletnih straneh tožene stranke, izhaja, da bo tožena stranka izbrala prijavitelja, ki bo dosegel skupno najvišje število točk skladno s formulo „T=T1+T2“, pri čemer prvo merilo (T1) pomeni število prijavljenih usposobljenih oseb, ki bodo izvajale dimnikarsko službo na dimnikarskem področju, za katerega se prijavitelj prijavlja, drugo merilo (T2) pa usposobljenost prijavljenih oseb. Na skrajno nedopustnost ravnanja tožene stranke kaže dejstvo, da je tožena stranka prijavo tožeče stranke najprej označila kot popolno, nato pa naknadno ugotovila, da je njena prijava nepopolna, ker tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev po 19. členu novele Uredbe. V posledici tožena stranka v napadeni odločbi ni povzela rezultata ocenjevanja oziroma števila pridobljenih točk, temveč je prijavo tožeče stranke kot nepopolno zavrnila. V primeru, da bi bil postopek voden zakonito, bi bila koncesija podeljena tožeči stranki. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožeče stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja, dodatno pa še navaja, da je prijavo tožeče stranke izločila iz razloga, ker tožeča stranka ne izpolnjuje v celoti kadrovskih zahtev v predhodno sklenjenih koncesijskih pogodbah, ki jih ji je podelila tožena stranka za istovrstni predmet koncesije. Tožeča stranka se je s prijavo za dimnikarsko območje Ptuj zavezala, da bo opravljala koncesionirane storitve z 11-imi kadri, čeprav sedaj koncesionirane dejavnosti na območju Ptuja ne opravlja s prijavljenim številom kadrov, temveč le z minimalno zahtevanim številom kadrov. Ker tožeča stranka zatrjuje, da je tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabila materialni predpis, in sicer 19. člen Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe, tožena stranka poudarja, da je sodišče v identičnem dejanskem stanju, glede neizpolnjevanja kadrovskih pogojev, že odločilo v korist tožene stranke, in sicer je Upravno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. U 2302/2008-7 z dne 12. 11. 2008. Dejanski stanji se razlikujeta le v dejstvu, da v tej zadevi nastopa več partnerskih prijaviteljev. Tožena stranka zato meni, da gre utemeljitvi navedene sodbe v celoti slediti, saj gre za identično dejansko stanje. Ne glede na navedeno, tožena stranka v nadaljevanju še dodatno utemeljuje razloge za zavrnitev tožbe. Navaja, da 19. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe ni mogoče tolmačiti tako, kot si to razlaga tožeča stranka, saj bi to pomenilo, da koncedent nima nobenega mehanizma, po katerem bi lahko prijavo koncesionarja, ki dokazano krši že sklenjene istovrstne koncesijske pogodbe na drugih dimnikarskih območjih, izločil iz nadaljnjih istovrstnih postopkov. Interpretacija določbe, po kateri koncedent ne bi smel neposredno na podlagi Uredbe izločiti koncesionarja, ki ne izpolnjuje pogojev po predhodno pridobljenih koncesijah, je tako nesmiselna in bi dejansko nagrajevala kršitelje, ki že imajo sklenjene koncesijske pogodbe. Določbe Uredbe je tako treba interpretirati v smislu, da koncesionar ne more pridobiti nove koncesije, če še ni izpolnil pogojev, predpisanih za opravljanje dimnikarske službe na dimnikarskem območju, za katerega je že pridobil koncesijo. To velja za vse pogoje, ki so predpisani za opravljanje dimnikarske službe na določenem dimnikarskem območju in ne izključno za kadrovske pogoje, kar je bil razlog za izločitev v konkretnem primeru, kar dodatno pritrjuje interpretaciji koncedenta. Po analogiji razlage tožeče stranke bi namreč koncesionar, ki npr. ne razpolaga z merilno in drugo opremo v zadostnem obsegu za že podeljeno dimnikarsko območje, razpolagal z njo pri novem dimnikarskem območju, saj ravno na to nakazuje tožeča stranka: da je namreč manjkajoči kader iz dimnikarskega območja, prijavljenega na sedanji razpis, po obstoječi koncesijski pogodbi „premestila“ na lokacijo dimnikarskega območja, za katerega kandidira. Glede na navedeno, določb Uredbe ni mogoče interpretirati na način, po katerem bi koncedent tudi v primeru dokazanega neizpolnjevanja prejšnjih koncesijskih pogodb moral takemu koncesionarju oddajati nove koncesije, saj tak koncesionar dokazuje izpolnjevanje pogojev zgolj z namenom pridobitve koncesije, ne pa da bi imel kasneje dejansko namen izpolnjevati pogoje za opravljanje koncesije. Ker tožeča stranka zatrjuje, da ji koncesija po koncesijski pogodbi za dimnikarsko območje Ptuj ni bila odvzeta in je torej veljavna in da tudi sicer opravlja koncesionirane storitve s takšnim številom kadrov, ki presega minimalno normirano zahtevano število kadrov po veljavni zakonodaji, tožena stranka odgovarja, da je tožeča stranka pridobila koncesijo za dimnikarsko območje Ptuj, ker se je v svoji prijavi zavezala, da bo opravljala koncesionirane storitve s prijavljenim številom kadrov, kar pomeni, da koncesije za območje Ptuja ne bi pridobila, v kolikor bi zagotavljala le minimalno število kadrov, saj bi sicer na podlagi meril pridobili koncesijo za dimnikarsko območje Ptuj drugi prijavitelji, ki so ponudili večje število bolj usposobljenih kadrov. Prijavitelj je namreč dolžan opravljati koncesionirano dejavnost s toliko kadri, s kolikor se je zavezal in bi kakršnakoli drugačna interpretacija v celoti izničila smisel 15. člena Uredbe, ki je bil podlaga za pripravo meril za podelitev koncesije. Dejstvo je tudi, da je tožena stranka v času preverjanja prijav naredila hipotetične izračune točkovanja števila prijavljenih kadrov pri vseh prijaviteljih za razpisano dimnikarsko območje, vendar točkovanja tožeče stranke kasneje ni upoštevala, ker je ugotovila, da le-ta pogojev ne izpolnjuje in da bi bilo posledično kakršnokoli točkovanje nesmiselno. Glede na navedeno je tožba, kot jo je oblikovala tožeča stranka, neutemeljena in jo je potrebno zavrniti.

Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je predmet presoje odločitev tožene stranke, s katero je le-ta v postopku podelitve koncesije gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov, zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na dimnikarskem območju Videm, po razpisu, objavljenem v Uradnem listu RS, odločila, da se za koncesionarja za izvajanje navedene gospodarske javne službe izbere prijavitelja A. d.n.o., medtem ko je prijavo tožeče stranke zavrnila kot nepopolno.

Sodišče je v konkretnem primeru odločilo na podlagi predloženega upravnega spisa ter podatkov tožbe in odgovora na tožbo, brez glavne obravnave, upoštevajoč pri tem 1. odstavek 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med tožečo in toženo stranko niti ni sporno.

Med strankama je namreč sporno le pravno vprašanje, ki se nanaša na uporabo določila 19. člena Uredbe/06, po katerem koncesionar, ki je že pridobil koncesijo za določeno dimnikarsko območje, ne more pridobiti koncesije za novo dimnikarsko območje, če v skladu s 4. odstavkom 41. člena Uredbe oziroma 17. členom Uredbe/06 ali v skladu z 18. členom Uredbe/06 še ni izpolnil vseh pogojev, predpisanih za opravljanje dimnikarske službe na dimnikarskem območju, za katero je že pridobil koncesijo.

Iz besedila citirane določbe 19. člena Uredbe/06 izhaja, da so naslovniki te norme vsi koncesionarji, ki so že pridobili koncesijo za določeno dimnikarsko območje, ne glede na to, na kakšen način so pridobili koncesijo, bodisi na javnem razpisu ali brez javnega razpisa oziroma kako drugače. Po mnenju sodišča ni razloga, da bi to določilo veljalo le za tiste koncesionarje, ki so pridobili prvo koncesijo brez javnega razpisa na podlagi vloge o zainteresiranosti oziroma zato, ker je bila koncesija podeljena zato, ker se na razpis ni javila oseba, ki bi izpolnjevala zahtevane pogoje po 10. členu Uredbe. Vse tri navedene kategorije iz tega člena znotraj določila 19. člena Uredbe/06 služijo namreč opredelitvi, katere pogoje, ki so predpisani, morajo izpolnjevati koncesionarji, da lahko pridobijo novo koncesijo.

V konkretnem primeru je po presoji sodišča tožena stranka zato pravilno ravnala, ko je ugotavljala, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje na dimnikarskem območju Ptuj, kjer ji je bila predhodno (v letu 2007) koncesija že podeljena. Upoštevaje določilo 3. odstavka 18. člena Uredbe, po katerem mora koncesionar ves čas trajanja koncesije izvajati dimnikarsko službo s tolikšnim številom tako usposobljenih oseb iz 1. točke 11. člena Uredbe, kot jih je navedel v svoji vlogi za pridobitev koncesije, sodišče ne more pritrditi tožbenim navedbam, da tožeča stranka izpolnjuje kadrovske pogoje na dimnikarskem območju Ptuj. Ker (prvo)tožeča stranka na dimnikarskem območju Ptuj, za katerega že ima podeljeno koncesijo, torej ne opravlja storitev s tolikšnim številom kadrov, kot se je zavezala v svoji prijavi na ta razpis, saj namesto s prijavljenimi 10,7 kadri, opravlja storitve le s tremi kadri, posledično ne izpolnjuje zahteve po 19. členu Uredbe/06, po kateri mora pred pridobitvijo nove koncesije v celoti izpolnjevati kadrovske zahteve po predhodnih koncesijskih pogodbah. Ker je torej tožena stranka pravilno ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje kadrovskih zahtev na dimnikarskem območju Ptuj po predhodni koncesijski pogodbi, je prijavo tožeče stranke na predmetni razpis na podlagi 19. člena Uredbe/06 pravilno zavrnila.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 (Zakon o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) in tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, prav tako pravilna in na zakonu utemeljena pa je tudi odločba tožene stranke.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.