Jedro

Ko sodišče presoja dolžnikovo insolventnost (trajnejšo nelikvidnost ali dolgoročno plačilno nesposobnost - prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP), pri dolžniku, ki je potrošnik v smislu osmega odstavka 7. člena ZFPPIPP, presoja tako trajnejšo nelikvidnost, kot dolgoročno plačilno nesposobnost glede na višino prilivov in vrednost premoženja v razmerju do njegovih dolgov. Drugače povedano: insolventnost se presoja glede na dolžnikovo sposobnost poplačila dolgov iz njegovega premoženja, ne pa glede na zmožnost poplačila iz vseh danih zavarovanj iz premoženja tretjih oseb. S pritožbeno trditvijo, da dolžnik ni insolventen, ker vrednost nepremičnin (dveh v k. o. Č,, in šestih v k. o. I.), na katerih ima upnik hipoteke, presega upnikovo terjatev do dolžnika, ne more uspeti, saj je dolžnik sam navedel, da ni več lastnik navedenih nepremičnin.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom R. F. (1. točka izreka), za upravitelja imenovalo A. K. (2. točka izreka) in ugotovilo, da upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravno organizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s podatki: Upravitelj v insolvenčnih postopkih, A. K., s. p., matična številka: ... (3. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil dolžnik „iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov“ in predlagal spremembo izpodbijanega sklepa z zavrnitvijo upnikovega predloga za začetek postopka osebnega stečaja s stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo je upnik predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz bistvenih ugotovitev in nosilnih razlogov prvostopenjskega sodišča izhaja, da je dolžnik dne 23. 8. 2011 podpisal poroštveno izjavo, s katero se je zavezal kot solidarni porok in plačnik, da bo plačal zapadlo obveznost posojilojemalca C. d. o. o. (sedaj K. d. o. o.) iz sklenjene Pogodbe o dolgoročnem posojilu z upnikom (predlagateljem postopka osebnega stečaja) do višine 100.000,00 EUR. Glavni dolžnik (posojilojemalec) upniku dolguje znesek 571.025,53 EUR, s pripadki pa 781.931,36 EUR. V izvršilnem postopku je bila prodana nepremičnina posojilojemalca in upnik pričakuje poplačilo 343.984,41 EUR, tako da ostane neplačana obveznost glavnega dolžnika še cca. 437.950,00 EUR. Iz poroštvene zaveze dolžnika je ugotovilo, da gre za solidarno poroštvo, omejeno na znesek glavnice 100.000,00 EUR, pri čemer se poroštvena obveznost dolžnika zmanjšuje z odplačilom posojila tako, da vsak znesek prostovoljno odplačane glavnice posojila zmanjša obveznost poroka za polovico zneska odplačanega posojila, poroštvena obveznost pa se zmanjšuje izključno v primeru prostovoljnega poplačila posojila, ne pa v primeru prisilne izterjave in poplačila v breme zastavljenega premoženja ali drugega premoženja zavezancev za poplačilo. Sprejelo je razlago upnika, da je že ob sklepanju posojilne pogodbe ocenil, da zavarovanje z zastavno pravico na nepremičnini, poslovnem deležu in preostala zavarovanja ne bo zadoščalo, zato se je zavaroval še s solidarnim poroštvom dolžnika in solidarnim poroštvom J. Upoštevaje navedbe dolžnika o vračunavanju prostovoljnih plačil je sodišče ugotovilo, da dolžnik upniku dolguje vsaj 59.159,32 EUR. Po ugotovitvi, da dolžnik prejema plačo v neto znesku 662,17 EUR, po odbitku preživnine pa mu ostane le cca. 420,00 EUR, je na podlagi zakonske domneve iz 1. alineje 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP ugotovilo, da je dolžnik trajneje nelikviden, na podlagi zakonske domneve iz 1. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP pa, da je dolžnik dolgoročno plačilno nesposoben, ker razen desetih delnic družbe G. d. d., katerih skupna vrednost znaša 56,00 EUR, drugega premičnega ali nepremičnega premoženja nima.

6. Glede na obrambo dolžnika v prvostopenjskem postopku, da je treba zgoraj povzeto poroštveno izjavo interpretirati v smislu zmanjšanja poroštvene obveznosti dolžnika, ki je omejena na znesek 100.000,00 EUR, tudi v primeru prisilne izterjave dolga glavnega dolžnika, prvostopenjsko sodišče take dolžnikove razlage ni sprejelo. V drugem odstavku na 4. strani izpodbijanega sklepa je pritrdilo klavzuli zmanjšanja poroštvene obveznosti dolžnika le za primer prostovoljnega plačila, kot jo je pojasnil predlagatelj postopka osebnega stečaja kot dolžnikov upnik. Omejitev zmanjšanja dolžnikove poroštvene obveznosti je izhajala iz upnikove ocene nezadostnega zavarovanja, ki ga je nudil glavni dolžnik C. d. o. o., zato je bil dolg zavarovan še s solidarnim poroštvom dolžnika in J., vsakega po 100.000,00 EUR. Da zavarovanje upnikove terjatve zgolj s premoženjem glavnega dolžnika ni zadostno, pa se je izkazalo ob prisilni prodaji nepremičnin v izvršilnem postopku za doseženo kupnino cca. 350.000,00 EUR, ki ne doseže niti glavnice posojila, ki znaša 564.000,00 EUR. Glede na navedeno je kot povsem logično, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno, prvostopenjsko sodišče upoštevalo klavzulo o zmanjševanju dolžnikove poroštvene obveznosti le v primeru prostovoljnega plačila. Prvostopenjsko sodišče je s tem odgovorilo dolžniku, zakaj šteje, da za v izvršilnem postopku doseženo kupnino v znesku 355.000,00 EUR za nepremičnine last glavnega dolžnika poroštvena obveznost dolžnika (čeprav omejena na 100.000,00 EUR) še ni prenehala. Z navedeno kupnino dolg glavnega dolžnika iz posojilne pogodbe namreč še ne bo poplačan.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila pogodbena klavzula o zmanjševanju že tako (na 100.000,00 EUR) omejene poroštvene obveznosti dolžnika v primeru prostovoljnega plačila dolga v korist dolžnika. Brez navedene klavzule bi njegova poroštvena obveznost obstajala vse dotlej, dokler ne bi bilo (prostovoljno ali prisilno) poplačanih zadnjih 100.000,00 EUR glavničnega dolga glavnega dolžnika. Zmotno je zato stališče pritožnika, da je njegova poroštvena zaveza prenehala, ker je že vključena v znesku prejete kupnine 355.000,00 EUR.

8. Po drugem odstavku 1017. člena OZ porok odgovarja za izpolnitev cele obveznosti, za katero je prevzel poroštvo, če njegova odgovornost ni omejena na kakšen njen del ali kako drugače vezana na lažje pogoje. V obravnavanem primeru je bila poroštvena obveznost pritožnika omejena na 100.000,00 EUR, poleg tega pa je bila vezana tudi na lažje pogoje, saj se je ta obveznost zmanjševala še pred 100 % poplačilom upnika v primeru tudi delnega prostovoljnega plačila dolga. Prostovoljno plačilo dolga pa je prvostopenjsko sodišče upoštevalo ob ugotavljanju še preostalega dolga, ki ga je ugotovilo vsaj v višini 59.159,32 EUR.

9. Pri tem pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožnikom, da je prostovoljno poplačilo dolga onemogočal sam upnik. Glavnemu dolžniku naj bi preprečeval, da bi sam prodal svojo nepremičnino in sam poravnal svoj dolg, zaradi česar se je poroštvena obveznost zmanjšala za polovico dosežene kupnine za nepremičnino. Pritožnik namreč ne upošteva določila njegove poroštvene izjave, ki ga je kot veljavnega in logičnega povzelo prvostopenjsko sodišče, da se poroštvena obveznost zmanjšuje izključno v primeru prostovoljnega poplačila posojila, ne pa v primeru prisilne izterjave in poplačila v breme zastavljenega premoženja, kar je ugotovilo prvostopenjsko sodišče v drugem odstavku na 4. strani izpodbijanega sklepa. S tem pa je prvostopenjsko sodišče implicitno odgovorilo na navedeni dolžnikov očitek upniku o njegovem preprečevanju prostovoljnega poplačila dolga s prodajo nepremičnine, saj prodaja zastavljenega premoženja ne bi zmanjšala dolžnikove poroštvene obveznosti.

10. Pritožnik zato neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita neopredelitev do njegovih navedb in posledično bistveno postopkovno kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Že iz zgoraj obrazloženega izhaja, da pogodbeni pogoj za zmanjšanje poroštvene obveznosti pritožnika (prostovoljno plačilo glavnice) ni niti nepošten, niti nejasen, zato se je pritožnik neutemeljeno skliceval na ničnost klavzule o zmanjšanju njegove poroštvene obveznosti, temelječ svoje stališče na 23. členu Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot). Po citiranem določilu podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika, sicer so nični. Pritožbeno sodišče navedenemu dodaja, da v konkretnem primeru niso podani zakonski znaki iz drugega odstavka 1. člena ZVPot, po katerem je potrošnik fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti. Kot solidarni porok za obveznosti glavnega dolžnika ne pridobiva ali uporablja blaga in storitev, opredeljenih v 1. členu ZVPot in torej tudi ni subjekt pravnega varstva po tem zakonu. Zato pritožnik neutemeljeno temelji svoj pritožbeni očitek o neopredelitvi prvostopenjskega sodišča do njegove trditve, da je njegova poroštvena obveznost kot potrošnika nepredvidljiva in nedoločljiva.

12. Z ničnostjo klavzule o zmanjševanju poroštvene obveznosti pritožnik ne more uspeti niti z utemeljitvijo, da je v nasprotju z vsebino in namenom določbe 285. člena OZ. Zakaj delno (prostovoljno ali prisilno) poplačilo dolga glavnega dolžnika nima vpliva na zmanjšanje poroštvene obveznosti pritožnika, je prvostopenjsko sodišče že obrazložilo z razlago kavze pogodbenega določila o zmanjševanju pritožnikove poroštvene obveznosti, ki je bila v zadostnem zavarovanju upnikove terjatve iz pogodbe o dolgoročnem posojilu. Da vseh plačil sodišče pri presoji preostanka dolga glavnega dolžnika in presoji dolga pritožnika kot solidarnega poroka ni upoštevalo, pa pritožnik niti ne zatrjuje. Pri presoji dolga glavnega dolžnika je namreč ugotovilo njegov dolg še v višini cca. 437.950,00 EUR (upoštevaje prostovoljna in prisilna plačila) in dolg pritožnika kot poroka vsaj v višini 59.159,32 EUR (upoštevaje omejitev njegove poroštvene obveznosti na 100.000,00 EUR in delno prostovoljno plačan dolg glavnega dolžnika ter prostovoljna plačila za pritožnikov dolg). Sklicevanje na ničnost pogodbene klavzule o zmanjševanju pritožnikovega dolga, ker naj bi bila v nasprotju z namenom in vsebino določbe 285. člena OZ, se zato izkaže kot očitno neutemeljeno. Sodišče je namreč upoštevalo vsa delna plačila in s tem citirano določilo OZ in pravilno ugotovilo, da pritožnikova poroštvena obveznost z njimi še ni prenehala. Trditve tožnika o ničnosti pogodbene klavzule o zmanjševanju njegove poroštvene obveznosti so zaradi obrazloženega tako očitno neutemeljene, da posebne razlage prvostopenjskega sodišča glede uporabe ZVPot in 285. člena OZ niti niso terjale.

13. Prvostopenjsko sodišče je dolžniku pojasnilo, da ima upnik izbirno upravičenje, da svoje terjatve uveljavlja bodisi od glavnega dolžnika bodisi od solidarnega poroka ali od obeh hkrati, ker ima za to podlago v tretjem odstavku 1019. člena OZ. Prav tako upnik lahko sam izbere, katere pravne poti se bo zaradi izterjave njegove terjatve poslužil (tako tudi sodna praksa VSL Cst 288/2017, Cst 108/2017, Cst 371/2016, Cst 272/2013, Cst 287/2013). Upniku zato ni mogoče očitati zlorabe procesnih pravic, ker je izbral stečajni postopek, v katerem bo uveljavljal pravno varstvo, ker mu tudi ZFPPIPP ne odreka pravnega interesa za uveljavljanje njegove terjatve v stečajnem postopku (primerjaj 3. točko 231. člena ZFPPIPP). V zvezi s tem se pritožnik neutemeljeno sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 301/2018, ki naj bi v njem podvomilo v obstoj pravnega in ekonomskega interesa upnika za začetek stečajnega postopka. V navedeni odločbi je namreč pritožbeno sodišče izhajalo iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča v tedaj izpodbijani odločbi, da znesek terjatve upnika do glavnega dolžnika znaša 121.902,75 EUR in da je v izvršilnem postopku zaradi poplačila te terjatve bilo vnovčeno premoženje glavnega dolžnika za znesek 355.000,00 EUR, kar je kazalo na možnost skorajšnjega celotnega poplačila upnika glede na fazo izvršbe (3. točka tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP) že v izvršilnem postopku. Ker obveznost poroka ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika (prvi odstavek 1017. člena OZ), se je pritožbenemu sodišču porodil dvom v smiselnost začetka stečajnega postopka po predlogu upnika in njegov pravni interes zanj. V ponovljenem postopku pa se je glede obstoja upnikove terjatve do glavnega dolžnika in pritožnika kot poroka izkazalo povsem drugačno dejansko stanje, zlasti nezmožnost celotnega upnikovega poplačila zaradi prodaje nepremičnin glavnega dolžnika že v izvršilnem postopku. Zlorabe procesnih pravic zaradi vložitve predloga za začetka postopka osebnega stečaja, torej upniku ni mogoče očitati niti v zvezi z njegovimi doslej neizkoriščenimi drugimi zavarovanji njegove terjatve. Vrstnega reda koriščenja zavarovanj upniku namreč ne nalaga noben zakon.

14. Ko sodišče presoja dolžnikovo insolventnost (trajnejšo nelikvidnost ali dolgoročno plačilno nesposobnost - prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP), pri dolžniku, ki je potrošnik v smislu osmega odstavka 7. člena ZFPPIPP, presoja tako trajnejšo nelikvidnost, kot dolgoročno plačilno nesposobnost glede na višino prilivov in vrednost premoženja v razmerju do njegovih dolgov. Drugače povedano: insolventnost se presoja glede na dolžnikovo sposobnost poplačila dolgov iz njegovega premoženja, ne pa glede na zmožnost poplačila iz vseh danih zavarovanj iz premoženja tretjih oseb. S pritožbeno trditvijo, da dolžnik ni insolventen, ker vrednost nepremičnin (dveh v k. o. Č., in šestih v k. o. I.), na katerih ima upnik hipoteke, presega upnikovo terjatev do dolžnika, ne more uspeti, saj je dolžnik sam navedel v prvi pripravljalni vlogi z dne 22. 1. 2018, da ni več lastnik navedenih nepremičnin.

15. Ker so se izrecno izpostavljeni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).