Jedro

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrženju predloga za obnovo postopka pojasnilo z ugotovitvijo, da toženec ni navedel vseh pravotvornih dejstev, ki so potrebna za presojo pravočasnosti in dovoljenosti takšnega predloga. Da je tožnikovo državljanstvo odločilno dejstvo, bi toženec moral vedeti, sploh ker ga je v pravdi ves čas zastopal odvetnik; da tožnik nima slovenskega državljanstva, ampak le državljanstvo Bosne in Hercegovine, pa bi toženec lahko izvedel brez večjega napora in ob minimalni procesni skrbnosti.

Dovoljenost predloga za obnovo je procesna predpostavka, na katero mora sodišče paziti v vseh fazah obnovitvenega postopka, torej tudi potem, ko je nasprotnik odgovoril na predlog.

Sodišče prve stopnje pazi na ničnost po uradni dolžnosti, vendar zgolj v okviru ponujenega trditvenega gradiva. Zmotno je toženčevo prepričanje, da bi moralo sodišče samo poiskati dejstva, ki bi utegnila koristiti ali škoditi posamezni pravdni stranki. Takšno ravnanje sodišča bi bilo v očitnem nasprotju z razpravnim načelom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo toženčev predlog za obnovo postopka.

2. Toženec se je pritožil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in kršitve ustavnih procesnih jamstev. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in dovolitev obnove postopka, podrejeno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče je toženčev predlog za obnovo arbitrarno zavrglo. Ker je predlog vročilo tožniku v odgovor, je bil očitno pravočasen, popoln in dovoljen. Po prejemu tožnikovega odgovora bi moralo sodišče razpisati narok. Ker tega ni storilo, je kršilo toženčevo pravico do izjave in do dokazovanja. Njegove pripravljalne vloge pri odločanju ni upoštevalo, prav tako ne predlaganih dokazov. Namesto tega sodišče v izpodbijanem sklepu zgolj ugiba, da bi toženec lahko izvedel za tožnikovo državljanstvo že prej. V tem primeru bi toženec to dejstvo uveljavljal že v postopku na prvi stopnji, saj bi v pravdi zanesljivo uspel. Sodišče je namerno spregledalo toženčevo opozorilo, da mora preprečiti razpolaganje strank, ki nasprotuje nasilnim predpisom. Izpodbijana sodba posega tudi v javni interes in je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 6. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, na kar bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti. Če je bil neskrben toženec, velja potemtakem enak očitek tudi za sodišče. Toženec še poudarja, da ga je tožnik s tožbenim zahtevkom zavestno zavedel in obenem prevaral sodišče, kar je privedlo do izdaje sodbe, ki ustvarja protiustavne pravne učinke.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Ponovno se sklicuje na toženčevo pomanjkljivo procesno skrbnost, saj bi domnevno novo dejstvo lahko enostavno izpostavil že v postopku na prvi stopnji.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrženju predloga za obnovo postopka pojasnilo z ugotovitvijo, da toženec ni navedel vseh pravotvornih dejstev, ki so potrebna za presojo pravočasnosti in dovoljenosti takšnega predloga. Da je tožnikovo državljanstvo odločilno dejstvo, bi toženec moral vedeti, sploh ker ga je v pravdi ves čas zastopal odvetnik; da tožnik nima slovenskega državljanstva, ampak le državljanstvo Bosne in Hercegovine, pa bi toženec lahko izvedel brez večjega napora in ob minimalni procesni skrbnosti.

6. Toženec še v pritožbi vztraja, da je za tožnikovo državljanstvo izvedel šele 18. 7. 2019, torej manj kot teden dni pred vložitvijo predloga za obnovo postopka. Po presoji pritožbenega sodišča je bil toženčev predlog v resnici pravočasen, saj ga je toženec vložil v roku iz 6. točke prvega odstavka 396. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kar je v tridesetih dneh od dneva, ko je mogel navesti sodišču novo dejstvo. Pri presoji pravočasnosti predloga gre namreč za abstrakten preizkus, kar pomeni, da sodišče izhaja iz dejstev, ki jih o tem navede sama stranka.

7. Kljub temu pa je odločitev o zavrženju toženčevega predloga pravilna. Po 10. točki 394. člena ZPP je namreč novo dejstvo lahko podlaga za obnovo postopka med drugim le, če ga stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan, ker za novo dejstvo ni vedela ali ni mogla vedeti in ga zato brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odstavek 395. člena ZPP). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da bi toženec za tožnikovo državljanstvo lahko izvedel in to dejstvo uveljavljal že pred izdajo prve sodbe. Obnovitveni postopek je zato pravilno zaključilo že v pripravljalni fazi in posledično tožencu odreklo pravico do vsebinskega obravnavanja njegovega predloga.

8. Pritožbeni očitki o domnevni arbitrarnosti izpodbijanega sklepa so brez podlage. Dovoljenost predloga za obnovo je procesna predpostavka, na katero mora sodišče paziti v vseh fazah obnovitvenega postopka, torej tudi potem, ko je nasprotnik odgovoril na predlog. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi sodišče moralo opraviti narok za obravnavanje predloga. Prepozen, nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo postopka sodišče zavrže brez naroka (prvi odstavek 398. člena ZPP). Sodišče prve stopnje torej ni kršilo toženčeve pravice do izjave v postopku in do dokazovanja, niti njegovih ustavnih procesnih jamstev. V pripravljalni vlogi je toženec pojasnjeval okoliščine v zvezi z zatrjevano pravočasnostjo predloga, tehtnih razlogov, zaradi katerih za tožnikovo državljanstvo naj ne bi mogel izvedeti že v postopku pred pravnomočnostjo sodbe, pa ni navajal. Sicer pa sodišče prve stopnje te njegove vloge ni prezrlo, kot poskuša prikazati pritožba, saj se je v izpodbijanem sklepu izreklo tudi o dodatnem obnovitvenem razlogu (iz 7. točke 394. člena ZPP), ki ga je toženec uveljavljal s to vlogo.

9. Pritožbeni očitek, da je sodišče zgolj ugibalo o tem, kdaj bi toženec lahko izvedel za tožnikovo državljanstvo, je neprimeren, predvsem pa neutemeljen. Toženec v pritožbi celo sam priznava, da se z vprašanjem tožnikovega državljanstva prej ni ukvarjal, kar jasno kaže na pomanjkljivo procesno skrbnost tako toženca kot njegovega pooblaščenca v tej pravdi. Toženec ne more zahtevati obnove postopka, ki je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja, če se je šele po pravnomočnosti sodbe, torej prepozno, zavedel pomembnosti tožnikovega državljanstva za izid pravde.

10. Sodba sodišča prve stopnje P 719/2012-I z dne 16. 2. 2015 je pravnomočna, zato je odveč pritožbeni očitek, da je ta sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 6. točke prvega odstavka 339. člena ZPP. Po pravnomočnosti sodbe, ki je bila preizkušena tudi v revizijskem postopku, tovrstnih kršitev ni več mogoče uveljavljati.

11. Sodišče prve stopnje je tožencu tudi pravilno pojasnilo, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti, vendar zgolj v okviru ponujenega trditvenega gradiva. Zmotno je namreč toženčevo prepričanje, da bi moralo sodišče samo poiskati dejstva, ki bi utegnila koristiti ali škoditi posamezni pravdni stranki. Takšno ravnanje sodišča bi bilo v očitnem nasprotju z razpravnim načelom (prvi odstavek 7. člena ZPP). Toženec doslej ni pojasnil, iz katerih okoliščin, ki so bile predmet obravnavanja in dokazovanja, naj bi izhajalo, da gre za poskus nedopustnega razpolaganja z zahtevkom (drugi odstavek 7. člena ZPP). Sicer pa je, kot že navedeno, prva sodba pravnomočna. Na domnevne kršitve, ki jih izpostavlja pritožba, se toženec v tem postopku v okviru obnovitvenega razloga iz 10. točke 394. člena ZPP ne more uspešno sklicevati. Pritožbene trditve, ki merijo na pomanjkljivo skrbnost sodišča, so zato brez podlage in za povrh žaljive, zato podrobnejšega odgovora ne terjajo.

12. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. V postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

13. Toženec svojih pritožbenih stroškov ni priglasil, tožnik pa mora stroške za odgovor na pritožbo trpeti sam. Ti stroški namreč glede na očitno neutemeljenost pritožbe in obrazloženost izpodbijanega sklepa niso bili smotrni (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).