Jedro

Pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe je načeloma izkazan že z napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča. Ne glede na vsebino napotitvenega sklepa pa je strankam mogoče priznati pravni interes le za takšne ugotovitvene zahtevke, s katerimi lahko dosežejo določeno pravno korist.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev veljavnosti oporoke pokojne M. K., rojene R., z dne 19.03.2000, s katero je za svoje dediče določila tožnike D. R., D. F. in A. P., kar je toženec dolžan priznati in jim plačati stroške postopka. Tožeči stranki je naložilo v plačilo stroške tega pravdnega postopka v znesku 167.440,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.04.204 dalje do plačila.

Proti takšni sodbi so se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožili tožniki. V pritožbi so navedli, da je stališče prvostopnega sodišča, da pokojna ni umrla nasilne smrti, pravno zgrešeno. Samomor je nasilno ravnanje in ga je šteti za nasilno smrt, pri čemer res ne gre za to, da bi takšno smrt povzročilo nasilno ravnanje tretjega, temveč gre za nasilje nad samim seboj. V pokojničini oporoki pa je opredeljen le način smrti, medtem ko oporočiteljica ni navedla, kdo bi takšno nasilno smrt moral povzročiti, zaradi česar je brezpredmetno razpravljati, ali je njeno nasilno smrt povzročil toženec ali ne. Sodišče prve stopnje bi se tako moralo opredeliti zgolj glede pravnega vprašanja, ali je samomor šteti za nasilno smrt ali ne. Sicer pa je zgrešeno tudi nadaljnje stališče, da toženčevo ravnanje pri pokojni ni povzročilo odločitve za samomor. Pokojna namreč ni bila podvržena samomorilskemu ravnanju in ji je uspelo že ob prvem poskusu, zaradi njene smrti pa njene odločitve za samomor sedaj ni mogoče objektivno ugotoviti, saj ima sodišče na voljo le toženčevo, ne pa tudi njene verzije dogodkov. Do motiva za samomor se prvostopno sodišče tako ne more z gotovostjo opredeliti, zaradi česar so tožniki predlagali, da sodišče druge stopnje njihovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožniki so v tej zadevi vložili tožbo na ugotovitev veljavnosti oporoke pokojne M. K., rojene R. z dne 19.03.2000, s katero je za svoje dediče določila D. R., D. F. in A. P.. Sodišče prve stopnje je njihov zahtevek zavrnilo, pri čemer je na 3. strani sodbe ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno dejstvo, da sta obe lastnoročni oporoki pokojne z dne 19.03.2000 veljavni, saj vsebujeta vse, kar mora imeti lastnoročna oporoka po 63. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), da pa tožnikom ni uspelo dokazati, da so se stekli pogoji za veljavnost oporoke, ki je predmet tožbenega zahtevka (po kateri v primeru pokojničine nasilne smrti ali razveze zakonske zveze s tožencem dedujejo tožniki), zaradi česar je za pravno učinkovito štelo oporoko pokojne z istim datumom, s katero je za dediča postavila toženca.

Takšna odločitev pa je po presoji sodišča druge stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki II. odstavka 339. člena ZPP. Tožbeni zahtevek na ugotovitev veljavnosti oporoke je bil namreč zavrnjen kljub dejstvu, da med strankama niti ni bilo sporno, da je ta oporoka veljavna, zaradi česar sta izrek sodbe in njena obrazložitev v očitnem nasprotju. Takšna kršitev, na katero sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP), je narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe in njeno vrnitev prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje (I. odstavek 354. člena ZPP).

Ker iz nesporno ugotovljenih dejstev tega postopka izhaja, da spora med strankami ne predstavlja vprašanje veljavnosti pokojničine oporoke, temveč vprašanje njene pravne učinkovitosti, saj pravdni stranki zahtevata razlago zapustničine volje o tem, katera izmed njiju je dedič po pokojni glede na postavljena oporočna pogoja glede načina njene smrti, pa bo prvostopno sodišče moralo prvenstveno razčistiti vprašanje pravnega interesa tožnikov za vložitev predmetne tožbe (181. člen ZPP). Tožniki so bili sicer na pot pravde napoteni na podlagi 210. člena ZD, zaradi česar je njihov pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe izkazan že s samim napotitvenim sklepom, vendar pa sodišče prve stopnje vsebine tega sklepa ni preverilo, saj v zapuščinski spis opr. št. D 272/2000 sploh ni vpogledalo. Ne glede na vsebino napotitvenega sklepa pa je treba opozoriti tudi na dejstvo, da imajo stranke pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe samo za takšne zahtevke, s katerimi lahko dosežejo določeno pravno korist, le-to pa v konkretnem primeru predstavlja ugotovitev pravne učinkovitosti oporoke pokojne v delu, v katerem je za dediče postavila tožnike (torej odločitev o tem, kdo deduje po pokojni M. K.), ne pa ugotovitev njene veljavnosti, saj slednja med strankami postopka sploh ni sporna.

Kadar sodišče druge stopnje razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo (III. odstavek 165. člena ZPP).