Jedro

Po 32. členu Zakona o dedovanju je mogoče zahtevati delež tudi na delu premoženja oziroma izločati tudi del premoženja, ki pomeni "določeno celoto", vendar pa ne na ta način, da se pri tem zahteva solastninski delež na posamezni stvari (hiši) in izključna lastninska pravica na drugi posamezni stvari (eni parceli, za katero tožnik celo sam trdi, da sodi k hiši, da gre za parkirišče). Enako velja za izločitveni zahtevek na podlagi 22. člena ZTLR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da po pokojni Š. B. ne spada v zapuščino 2/5 stanovanjske hiše L., parc. št. 1693, vložna št. 430 k.o... ter zemljišče parc. št. 1589, neplodno zemljišče, vložna št. 900 k.o... Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve oziroma druge stopnje. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), ko je najprej sprejelo sklep o zaslišanju priče K. L., potem pa je ni zaslišalo. Svoje ravnanje je obrazložilo šele v sodbi, moralo pa bi ravnati po drugem odstavku 287. člena ZPP. Druga kršitev je bila storjena v zvezi s pričo B. M. Sodišče je sprejelo dokazni sklep o zaslišanju te priče, potem pa tega dokaza ni izvedlo. Tega pa ni obrazložilo ne v sklepu ne v sodbi, tako da odločitve ni mogoče preizkusiti. Na kršitev je tožeča stranka opozorila že v pritožbi, pa nanjo sodišče druge stopnje ni odgovorilo. Zmotno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Sodišči sta zmotno presodili tožnikov prispevek k dograditvi hiše. Presojo bi morali opreti predvsem na pisma in ne na račune. Meni, da ni šlo le za medsebojno družinsko pomoč. Prav tako ni res, da njegov zahtevek ne pomeni "določene celote". Zahtevek je utemeljil tudi z drugim odstavkom 22. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), kar sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Zmotna je presoja, da ne gre za stvarnopravni, temveč dednopravni zahtevek. Zmotno je tudi tolmačenje dednega dogovora, ki ga je tožnik sklenil zaradi grozeče nacionalizacije. Posel je bil fiktiven, pritožbeno sodišče pa o tem ni odločalo, čeprav gre za pravno odločilno okoliščino.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik v pretežnem delu svoje revizije izpodbija dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). To velja tako za ugovore, ki jih tožnik uveljavlja v okviru revizijskega razloga bistvene kršitve določb ZPP, kakor tudi za ugovore, ki jih uveljavlja v okviru zmotne uporabe materialnega prava.

Ugovor bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da tožnik uveljavlja bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki niso revizijski razlog, če so storjene na prvi stopnji. Revizijsko sodišče je zato smelo ugotavljati, ali je bila katera od uveljavljanih kršitev storjena na drugi stopnji (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

Kar zadeva pričo K. L. revizijsko sodišče ugotavlja, da je bil na naroku dne 20.04.1999 (listovna št. 116 spisa) sprejet sklep, da se izvedba dokaza z zaslišanjem te priče pridrži. Sodišče prve stopnje je neizvedbo tega dokaza nato pojasnilo v sodbi (na strani 21).

Tožeča stranka je zoper takšno ravnanje ugovarjala v pritožbenem postopku. Sodišče druge stopnje je pravilno ocenilo, da s tem ni bila storjena takšna bistvena kršitev ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Kar zadeva drugo kršitev v zvezi s pričo B. M., pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče sprejelo dokazni sklep, da bo to pričo zaslišalo, vendar je nato izostanek te priče opravičila njegova sestra (listovna št. 69 spisa) s trditvijo, da se priča nahaja v domu upokojencev in da ne more hoditi. Sodnik je na naroku za glavno obravnavo dne 08.04.1999 to dejstvo ugotovil (listovna št. 76 spisa). Tožnik bi moral nato ponovno predlagati izvedbo tega dokaza, in sicer z zaslišanjem priče v domu upokojencev, kar bi imelo tudi stroškovne posledice (primerjaj 153. člen ZPP). Tožnik na pojasnilo sodišča ni reagiral, tako da sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za nadaljnje ukrepanje. Sodišče druge stopnje sicer na neutemeljen ugovor tožnika v pritožbenem postopku ni direktno odgovorilo, vendar pa je že v prvem stavku obrazložitve pojasnilo, da bo presodilo samo tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena za odločitev in da zato tudi ne bo odgovarjalo na tiste pritožbene trditve, ki pravno niso pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na pojasnjene okoliščine v zvezi s tem dokazom, sodišče druge stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP.

Podan pa tudi ni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno za odločitev v tem sporu je predvsem naslednje: Po 32. členu Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Ur. l. RS, št. 17/91 do 82/94, v nadaljevanju ZD) je mogoče zahtevati delež tudi na delu premoženja oziroma izločati tudi del premoženja, ki pomeni "določeno celoto", vendar pa ne na ta način, da se pri tem zahteva solastninski delež na posamezni stvari (hiši) in izključna lastninska pravica na drugi posamezni stvari (eni parceli, za katero tožnik celo sam trdi, da sodi k hiši, da gre za parkirišče). Enako velja za izločitveni zahtevek na podlagi 22. člena ZTLR.

Tožnikov zahtevek zato ni sklepčen. Sodišče prve stopnje bi ga že zaradi tega moralo zavrniti. Ker ga je vendarle meritorno obravnavalo in prav rezultat te presoje revident izpodbija, revizijsko sodišče zaradi odgovora na revizijske trditve dodaja še naslednje: Ne glede na to, ali gre v primeru iz 32. člena ZD za dednopravni ali stvarnopravni zahtevek, obe podlagi zahtevata vlaganja v tuje premoženje, in sicer v takšnem obsegu, da to povzroči povečanje ali vsaj ohranitev vrednosti tujega (zapustnikovega) premoženja. Ker sta sodišče druge in prve stopnje ugotovili, da tolikšnih vlaganj v premoženje ni bilo (ugotovitve so del dejanskega stanja, na katero je revizijsko sodišče vezano), bi bila odločitev tudi, če bi bil zahtevek pravilno postavljen, materialnopravno pravilna.

Podobno velja za pridobitev lastninske pravice na podlagi 22. člena ZTLR. Ne glede na to, ali je na podlagi tega člena sploh mogoče pridobiti lastninsko (solastninsko) pravico tudi na nepremičnini, je bistvenega pomena, da gre za vlaganja, ki pripeljejo do ustvaritve nove stvari. Ugotovljeno dejansko stanje je pokazalo, da s prispevki tožnika do ustvaritve nove stvari ni prišlo.

Ugotovljeno je nadalje bilo, da tožnik tudi ni dokazal sklenitve morebitnega pravnega posla za pridobitev v tožbenem zahtevku navedenih nepremičnin.

Tožnik tako ni uspel dokazati obstoja nobene od zatrjevanih pravnih podlag za pridobitev solastninske oziroma lastninske pravice na zahtevanih nepremičninah.

V odgovor na revizijske trditve vrhovno sodišče nadalje pripominja, da bi tožnik, če bi želel izločati del premoženja, ki je bila očetova last, to moral storiti že v zapuščinskem postopku po očetu oziroma pred sklenitvijo dednega dogovora, katerega stranka je bil tudi sam. Že prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da je tožnik s tem, ko je materi prepustil delež, ki bi mu šel po očetu, lastninsko pravico, ki jo je morda pred tem pridobil, prenesel na mater oziroma se ji odpovedal. Revizijsko sodišče k temu le še dodaja, da v reviziji zatrjevana ničnost oziroma fiktivnost tega dogovora, tudi če bi bila zatrjevana na prvi stopnji, sama po sebi ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve. Če bi bil dedni dogovor ničen, bi bilo vzpostavljeno stanje, kakršno je obstajalo ob smrti očeta, to je, nastopilo bi zakonito dedovanje. Tožnik pa v tem postopku, kot je že bilo navedeno, zahteva priznanje izključne lastninske pravice na eni parceli in delež do 2/5 na stanovanjski hiši. Sicer pa tožnik tega ugovora v pritožbenem postopku ni postavil. Zatrjeval je le, da je bilo premoženje, katerega del zahteva, skupno premoženje sedanje zapustnice (tožnikove matere) in tožnikovega očeta. To pa za odločitev v tej pravdni zadevi, kakor je pravilno povedalo že sodišče druge stopnje, ne more biti pravno odločilno.

Ker torej med postopkom ni bilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).