Jedro

Overitev situacije po naročniku ni pogoj za plačilo na njeni podlagi, vendar mora izvajalec dokazati, da je opravil količine del, na katere se situacija nanaša.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 176097/2009 z dne 7.1.2010 v veljavi v 1. in 3. točki izreka tako, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 8.957,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 19.9.2009 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 162,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2009 dalje do plačila. Hkrati je tožencu naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 1.205,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je pritožil toženec zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Vztraja, da mu je tožnik zvijačno podtaknil v podpis pogodbo z drugačno vsebino. Predmetna pogodba mu namreč predhodno ni bila vročena, tožnik pa je očitno zamenjal strani pogodbe. Ne glede na to, pa se opredeljuje tudi do podpisane pogodbe in sodišču očita, da ni upoštevalo drugega člena pogodbe, ki predmetno pogodbo opredeljuje kot pogodbo sestavljeno po določilu "ključ v roke", v petem členu pa opredeljuje način obračunavanja na podlagi situacij, glede na stopnjo dovršenosti del. Dejansko do dovršenja prve obračunske faze, ni prišlo, saj rušitev ni bila dovršena, ker so izvajalci pustili neporušeno klet rušenega objekta. Tožnik ni bil upravičen do izdaje fakture in jo je upravičeno zavrnil. Poleg tega pogodba v šestem členu navaja, da je pogoj za izdajo posamezne fakture, da naročnik dejansko potrdi izvedeno delo, do česar ni prišlo. Ni se zapisniško ugotavljal pričetek del in zaključevanje posameznih faz, tožnik pa tudi ni dajal v potrjevanje gradbenega dnevnika nadzorni osebi, določeni s pogodbo, zato formalno ni mogel zaključiti posamezne za obračun predvidene gradbene faze. Sodišče pri odločanju ni upoštevalo šestega člena Pogodbe, s katerim je bila dogovorjena medsebojna kompenzacija in na podlagi katerega bi bil dolžan pobotati terjatve. Razloguje o tem, da je iz podatkov spisa razvidno, da pogodbe ni prebral, da sodišče ni razjasnilo, ali so imele stranke vse predloge, ki so sestavni del pogodbe in da je tožnik ponudbo sestavil naknadno, za potrebe pravde. Glede domnevne seznanitve s pogodbo, se izjave prič razlikujejo in ni mogoče ugotoviti, v kolikšni meri je bil z njeno vsebino seznanjen. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in mu očita, da je pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje. Osnutek pogodbe, ki mu je bil na razpolago pred sklenitvijo predmetne pogodbe, je zajemal tudi izvedbo t.i. zagatnic, ob enakem končnem strošku, kot je bil kasneje v podpisani pogodbi. Oporeka stališču sodišča prve stopnje in vztraja, da je želel skleniti pogodbo o gradnji na ključ in sicer vključno z izvedbo zagatnic. Bistvo klavzule, opredeljene v določbi 659. člena Obligacijskega zakonika; OZ, je, da se izvajalec zavezuje, da bo izvedel skupaj vsa dela, ki so potrebna za zgraditev in uporabo celotnega objekta. V takšnem primeru vsebuje dogovorjena cena tudi vrednost vseh nepredvidenih in preseženih del. Razlaga, kakršno ponuja tožeča stranka, smiselno negira obstoj klavzule "ključ v roko". V tem delu je pogodba nejasna in bi jo sodišče v skladu s 83. členom OZ, moralo razlagati v njegovo korist, saj jo je pripravil tožnik. Glede na izpovedbe zaslišanih prič je očitno, da ni bil pripravljen prevzeti morebitnih dodatnih stroškov, želel je celotno gradnjo, vključno z zagatnicami in morebitnim potrebnim projektom, za dogovorjeno ceno in smiselno z uporabo klavzule "ključ v roke", kar je bilo tožniku ves čas znano. Sodišče ni le nepravilno in nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, temveč tudi ni upoštevalo standardov postrožene odgovornosti, ki velja za gospodarstvenike. Očitno je bil zaveden, saj mu je bila v podpis podtaknjena pogodba z drugačno vsebino, kot je bilo dogovorjeno.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev in priglasil pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je v predmetnem postopku uveljavljal plačilo rušitvenih del, v skladu s 5. členom Pogodbe, ki sta jo s tožencem sklenila 20.8.2009. Navajal je, da je upoštevaje dogovor, da se obračun izvaja po fazah gradnje, tožencu izdal račun 9.9.2009, (prva začasna situacija), z rokom zapadlosti 18.9.2009, ki ga je toženec (neutemeljeno) zavrnil. 6. Postopek se je v predmetni zadevi začel s predlogom za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine in se po ugovoru toženca nadaljeval v pravdi (sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 176097/2009 z dne 7.1.2010).

7. Pravdni stranki sta 20.8.2009 sklenili Pogodbo (A2), s katero je izvajalec (tožnik) prevzel izvedbo gradbenih del, strešna ter krovsko-kleparska dela na toženčevem objektu "Stanovanjska hiša OE", za ceno 119.652,46 EUR. V 5. členu Pogodbe je določeno, da se bodo pogodbena dela obračunavala na podlagi situacij glede na stopnjo dovršenosti del, to je izvedenih faz in tranšah, navedenih v nadaljevanju. Način plačevanja pa je določen v 6. členu pogodbe tako, da bo naročnik (toženec) plačal potrjena izvedena dela v roku tri dni po izstavitvi situacije, izdane na osnovi dejansko izvedenih del. 8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama veljavno(1) sklenjena pogodba, ki ustreza določilom gradbene pogodbe, opredeljene v OZ, v členu 649. in nadaljnjih. Zavzelo je stališče, da je dolžan toženec, čeprav ni prišlo do realizacije celotnega dogovora iz sklenjene pogodbe, na podlagi veljavno sklenjene pogodbe plačati tista dela, ki so bila izvedena in se jih je toženec kot naročnik zavezal plačati na podlagi 6. člena Pogodbe.

9. Toženec v pritožbi vztraja, da je pogodba neveljavna, ker mu je tožnik podtaknil v podpis pogodbo z drugačno vsebino od dogovorjene. V postopku pred sodiščem prve stopnje je trdil, da mu je tožnik zvijačno podtaknil strani v pogodbi, kar je utemeljeval s tem, da se podpisana pogodba od dogovorjenega osnutka pogodbe (B3) razlikuje v 5. členu (v njem ni upoštevana izvedba zagatnic dogovorjenih z osnutkom pogodbe), dodatno pa je navedena tudi vrednost del po posameznih fazah, ki je v osnutku ni.

10. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je toženec Pogodbo podpisal (toženec temu ne oporeka), zavzelo stališče, da toženec ni dokazal trditve "da gre za zvijačno podtaknjene strani v pogodbi, z namenom, da bi tožeča stranka z zamenjavo strani izključila svojo dolžnost izvedbe zagatnic", da pa toženec tudi sicer ni uveljavljal razveljavitve z nasprotno tožbo.

11. Neveljavnost pogodbe se lahko uveljavlja samo s tožbo (94. člen OZ), ki je toženec ni vložil. Ker ne zadošča le ugovor, je odveč pritožbeno vztrajanje in razlogovanje o zmotnosti dokazne ocene sodišča, da mu ni bila podtaknjena pogodba z drugačno vsebino od osnutka pogodbe, ki ga je prejel pred sklenitvijo pogodbe. V zvezi s tem vprašanjem očitan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, že zato ni podan.

12. Po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnik opravil le rušitvena dela, kasnejših del pa ne, ker je prišlo do prekinitve pogodbe. Ker so bila dela ustavljena po opravljenih rušitvenih delih (tožnik uveljavlja le plačilo rušitvenih del), ni pomembno, ali je bila pogodba dogovorjena "na ključ" in posledična neopredelitev sodišča prve stopnje do tega vprašanja, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.

13. Če vsebuje gradbena pogodba določilo "ključ v roke" (659. člen OZ), se izvajalec samostojno zavezuje, da bo izvedel skupaj vsa dela, ki so potrebna za zgraditev in uporabo nekega celotnega objekta. V tem primeru vsebuje dogovorjena cena tudi vrednost vseh nepredvidenih in preseženih del, izključuje pa vpliv manjkajočih del nanjo. Tudi pri takšnem načinu določitve cene, pa se stranki lahko dogovorita za izplačilo akontacij v določeni višini v sorazmerju z obsegom opravljenih del. Pri tem pa morata v pogodbi določiti višino akontacij po posameznih fazah del (2).

14. Tožnik ne vtožuje morebitnih nepredvidenih ali presežnih del, temveč plačilo dogovorjenih rušitvenih del. Stranki sta se s Pogodbo (5. člen) dogovorili o vrednosti del po posameznih fazah in za način plačevanja po izstavitvi situacij (6. člen).

15. V skladu z 61. členom posebnih gradbenih uzanc; PGU (za njihovo uporabo sta se stranki izrecno dogovorili - 17. člen Pogodbe), se začasne situacije izstavijo na podlagi izvedenih količin pogodbenih del in pogodbenih cen. S situacijami se prikažejo dela na način in po specifikaciji, ki je dana v tehnični dokumentaciji.

16. Vprašanje, ali je v okviru del po Pogodbi dogovorjena izvedba zagatnic, ki bi bile potrebne zaradi varovanja gradbene jame, na vprašanje upravičenosti tožnikove terjatve (uveljavljanje vrednosti rušitvenih del), ne vpliva. Pritožbeno sodišče se zato glede pritožbenih trditev, s katerimi pritožnik izpodbija pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da s Pogodbo izvedba zagatnic ni bila dogovorjena, ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP). Sicer pa je tožnik s trditvami, da je bila izdelava zagatnic dogovorjena, dokazoval, da mu je tožnik podtaknil stran v pogodbi, s čimer je izpodbijal veljavnost pogodbe. Kot mu je pritožbeno sodišče že pojasnilo, pa veljavnosti pogodbe ne more več uspešno izpodbiti.

17. Sodišče prve stopnje je, ob ugotovitvi, da je bila pogodba sklenjena, pravilno odločilo, da je tožnik za opravljena dela upravičen zahtevati plačilo v skladu z računom 9.9.2009 v znesku 8.957,76 EUR. Obveznost toženca temelji na 6. členu pogodbe. Pravilnost obračunanih del pa je preveril tudi sodni izvedenec za gradbeno stroko univ. dipl. ing. gradb. S.V., ki je vrednost opravljenih rušitvenih del ocenil na 8.977,00 EUR, kar je več kot je uveljavljal tožnik (8.957,76 EUR).

18. Ne drži pritožnikova trditev, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da rušitev ni bila dovršena, ker je ostala neporušena klet rušenega objekta. Z obsegom opravljenih rušitvenih del, ki ga je opisal zakoniti zastopnik tožnika R.K. na naroku 6.10.2011 (list. št. 86), je toženec izrecno soglašal (zadnji odstavek na list. št. 89). Zakoniti zastopnik je povedal, da kleti niso rušili, po nalogu sodišča pa je to pri preverjanju izračuna upošteval tudi izvedenec. Po ugotovitvi sodišča, ki ji toženec ne nasprotuje, je izvedenec potrdil pravilnost začasne situacije, ki jo je preveril tudi na podlagi specifikacije rušitvenih del (A6). Sicer pa toženec tudi izvedenskemu mnenju (glede obsega upoštevanih rušitvenih del), v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni ugovarjal. 19. Overitev situacije po naročniku ni pogoj za plačilo na njeni podlagi (65. uzanca PGU), vendar pa mora izvajalec dokazati, da je opravil količine del, na katere se situacija nanaša. Pritožbene trditve ne vzbujajo dvomov v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec neutemeljeno zavrnil plačilo izdane začasne situacije. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je v kondemnatornem in stroškovnem delu (višini pritožnik obrazloženo ne nasprotuje), vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi.

20. V prid pravilnosti odločitve nenazadnje govori tudi dejstvo, da je vrednost rušitvenih del v računu (8.256 EUR brez DDV), enaka sklada vrednosti rušitvenih del, opredeljeni v 5. členu Pogodbe (8.256,00 EUR brez DDV).

21. S trditvami, da ni bil zapisniško ugotovljen pričetek del in zaključek del ter da začasne situacije ni potrdil nadzornik, pravilnosti odločitve ne more uspešno izpodbiti.

22. Sklicevanje na neupoštevanje s Pogodbo dogovorjene kompenzacije, je pritožbena novota, ki je na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Tožnik to prvič uveljavlja v pritožbi, pri čemer pa niti ne pojasni, zakaj brez svoje krivde tega ni uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Enako velja tudi glede pritožbenega zatrjevanja o nejasnosti pogodbenega določila "ključ v roke", ki pa sicer, kot je bilo že obrazloženo, nima vpliva na pravilnost odločitve.

23. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker v postopku ni bilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Toženec s pritožbo ni uspel in do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Tožnik z odgovorom na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve, zato je njegov strošek nepotreben (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

(1) Toženec se je plačilu terjatve upiral s sklicevanjem na neveljavnost pogodbe.

(2) N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, stran 1004.