Jedro

Tožnik v zvezi z opravičili glede izostanka z narokov oziroma glede prošenj za preložitev narokov ni predložil dokazil glede razlogov, ki naj bi mu onemogočali pristop na narok. Šele k pritožbi je predložil odločbo ZZZS, da je zaradi bolezni začasno nezmožen za delo v spornem obdobju. Sodišče prve stopnje je resda ravno v tem času opravilo glavno obravnavo v predmetni zadevi, a ker tožnik ni pravočasno in z ustreznimi dokazili dokazoval upravičenega razloga za izostanek z naroka, sodišče v zvezi z očitanim ni kršilo določil pravdnega postopka (115. člen ZPP), posledično tožencu zaradi postopanja sodišča prve stopnje ni bila kršena pravica do izjave v postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za junij, julij, avgust in september 2013 obračunati bruto plače ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plačo v višinah 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2013 dalje do plačila, 2.024,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2016 dalje do plačila, 1.756,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2016 do plačila in 396,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2016 dalje do plačila. Razsodilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati dnevnice v skupni višini 1.065,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 300,00 EUR od 19. 7. 2013 dalje do plačila, od 345,00 EUR od 19. 8. 2013 dalje do plačila, od 345,00 EUR od 19. 9. 2013 dalje do plačila, od 75,00 EUR od 19. 10. 2013 dalje do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati regres za leti dopust za leto 2013 v bruto znesku 195,92 EUR, od tega odvesti davek ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške v višini 190,00 EUR z nakazilom na TRR Delovnega sodišča v Mariboru, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega roka. Sklenilo je še, da se tožba zavrže v delu, ki se nanaša na izročitev plačilnih list. 2. Zoper sodbo se pritožuje toženec. Navaja, da sodišče ni upoštevalo zapisnika o opravljenem inšpekcijskim nadzoru, iz katerega izhaja, da niso bile ugotovljene nepravilnosti. Z dokumentacijo je dokazal, da so obveznosti do tožnika poravnane. Iz predloženega potrdila izhaja, da je tožnik prejel na roke 350,00 EUR iz naslova dnevnic. Te so bile izplačane za obdobje od 29. 7. do 20. 8. 2013 - za dela v A.. Za delo v B. se dnevnice niso plačevale, ker so se delavci vsak dan vračali domov. Tožnik po 22. 8. 2013 za toženca ni več opravljal dela, čeprav je bil zaposlen do 9. 9. 2013. Skupno število ur, ki jih je tožnik opravil, je 323,5 ur, za kar je prejel plačilo 2.382,6 EUR (blagajniški prejemek). Iz potrdil C. je razvidno, da je prejel del plače za julij v višini 300,00 EUR in plačo za junij v višini 355,00 EUR. Tega sodišča ni upoštevalo. Sodišče je sodilo brez dokazov. Strinja se z naložitvijo plačila regresa. Navaja še, da sodišče ni pravilno upoštevalo njegovega opravičila glede izostanka z obravnave in je obravnavo zaključilo brez možnosti zagovora. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

5. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo toženčevih opravičil glede izostanka z naroka za glavno obravnavo. Tožnik namreč v zvezi z opravičili glede izostanka z narokov oziroma glede prošenj za preložitev narokov ni predložil dokazil glede razlogov, ki naj bi mu onemogočali pristop na narok. Šele k pritožbi je predložil odločbo ZZZS, da je zaradi bolezni začasno nezmožen za delo od 1. 12. 2017 do 31. 12. 2017. Sodišče prve stopnje je resda ravno v tem času oziroma 30. 11. 2017 in 18. 12. 2017 opravilo glavno obravnavo v predmetni zadevi, a ker tožnik ni pravočasno in z ustreznimi dokazili dokazoval upravičenega razloga za izostanek z naroka, sodišče v zvezi z očitanim ni kršilo določil pravdnega postopka (115. člen ZPP), posledično tožencu zaradi postopanja sodišča prve stopnje ni bila kršena pravica do izjave v postopku.

6. Toženec je bil v postopku na prvi stopnji sorazmerno pasiven. Vložil je le odgovor na tožbo, v katerem je nasprotoval zahtevku in navedel, da prilaga kopijo pogodbe, iz katere je razvidna plača. Navedel je, da je tožnik v času zaposlitve prejel plačilo v višini 800,00 in 355,00 EUR. Navedel je še, da prilaga kopije plačilnih list, bančnih izpiskov in potrdil o prejemu denarja, iz katerih je razvidno, da je tožnik prejemal plačila za svoje delo. Skliceval se je na predloženo potrdilo, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je tožnik protipravno vzel gotovino 2.382,60 EUR v imenu delodajalca, ki pa mu je ni izročil, ampak jo je zadržal zase. Toženec je predložil še seznam orodja v vrednosti 700,00 EUR, ki naj bi ga tožnik dobil, a ga ni vrnil, ter še zapisnik Inšpektorata RS za delo, kamor da je prenesel vsa dokazila o plačilu tožniku.

7. Že iz povzetka odgovora na tožbo je razbrati, da je pritožbena navedba, da je tožnik kot plačilo ur, ki jih je opravil za toženo stranko, prejel plačilo v znesku 2.382,06 EUR, neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Prav tako je glede poplačil v višini 800,00 EUR in 355,00 EUR razbrati, da tožnik v odgovoru na tožbo ni jasno navedel, na kaj naj bi se ta plačila nanašala, kar je pravilno poudarilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Kot je obrazložilo v točki 12 sodbe, tožena stranka ni dokazala, da gre za plačilo vtoževanih terjatev, pri čemer je tudi pojasnilo, da navedeni zneski niso v skladu z obračuni v plačilnih listah, ter da tožena stranka tudi ni ponudila drugega dokaza za plačilo vtoževanih plač. Tako je tudi v zvezi s tem delom pritožbe ugotoviti, da so pritožbene navedbe o tem, da naj bi se znesek 800,00 EUR nanašal na del plače na julij, znesek v višini 355,00 EUR pa na plačo za junij, nedopustna pritožbena novota.

9. To velja tudi glede pritožbene navedbe, da je tožnik prejel na roke 350,00 EUR iz naslova dnevnic. Četudi je tožnik listino pod B6, iz katere izhaja znesek 350,00 EUR predložil k odgovoru na tožbo, vsebine te listine v svojih navedbah na prvi stopnji ni pojasnil. Novih navedb glede tega v pritožbenem postopku ni možno upoštevati.

10. Iz zapisnika Inšpektorata RS za delo z dne 30. 12. 2013 je sodišče prve stopnje pravilno razbralo, da je bilo ugotovljeno več kršitev na strani toženca. Ne drži torej pritožbena navedba, da naj bi vsebina tega zapisnika dokazovala neutemeljenost tožbenega zahtevka.

11. Sodišče prve stopnje je torej na podlagi predloženih listin in na podlagi zaslišanja tožnika ter dveh prič (tožnikova sodelavca) pravilno ugotovilo, da je bila dogovorjena plača višja, kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi, ter da je obstajal poseben dogovor glede plačilo dnevnice. Teh ugotovitev toženec v pritožbi niti ne izpodbija, pač pa neutemeljeno vztraja, da je dokazal izpolnitev zahtevka.

12. Kot že nakazano, so bile toženčeve navedbe glede plačila 2.382,06 EUR prvotno drugačne, nanašale so se na tožnikov protipravni odvzem gotovine. Sodišče prve stopnje je glede tega v izpodbijani sodbi pravilno poudarilo, da dokazila o obstoju tovrstne terjatve niso bila predložena ter da toženec v zvezi s tem nenazadnje niti ni uveljavljal npr. pobotanja, da bi navedbe sploh lahko bile odločilne.

13. Sodišče prve stopnje je iz podobnih razlogov pravilno kot nerelevantno ocenilo tudi sklicevanje toženca, da tožnik ni vrnil orodja v vrednosti okoli 700,00 EUR, saj tudi te morebitne terjatve glede na določbo drugega odstavka 136. člena ZDR-1 ni dopustno pobotati s plačo ter dnevnicami.

14. Sodišče je pravilno uporabilo tudi druge materialnopravne določbe za odločitev o zahtevku, po katerih mora delodajalec delavcu zagotoviti plačilo za opravljeno delo ter povrniti stroške v zvezi z delom (126. do 130. člen ZDR-1). Glede odločitve o sorazmernem delu regresa za letni dopust za leto 2013 je pravilno uporabilo 131. in 161. člen ZDR-1. 15. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).