Jedro

Za pridobitev lokacijskega dovoljenja mora investitor vlogi priložiti popolno lokacijsko dokumentacijo. Če organ, ki vodi postopek, ugotovi, da ta ni popolna, lahko zahteva njeno dopolnitev. Če tega stranka ne stori, se lokacijsko dovoljenje ne izda. Ker sta v obravnavanem primeru med postopkom za izdajo lokacijskega dovoljenja investitorja nameravani objekt zgradila in vanj prenesla dejavnost, se je postopek nadaljeval kot da gre za legalizacijo objekta, zato je prvostopni organ pravilno zahteval, da se izvedejo meritve hrupa novega objekta, ker tega tožnika nista storila na zahtevani način, jima tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2509/97 z dne 15.2.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 29.7.1997, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote S.B. z dne 18.1.1996. S to odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo prizidka k obstoječi poslovno-stanovanjski zgradbi za potrebe pekarne na parc. št. 284/15 k.o. Z.P. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrnilo iz razlogov, ki jih je v svoji odločbi že navedla tožena stranka. V tej zadevi, ko sta tožnika že zgradila prizidek k obstoječemu objektu in vanj preselila dejavnost male pekarne, ki se je prej opravljala v poslovno-stanovanjskem objektu, je sporno vprašanje glede primernosti pekarske dejavnosti v bivalnem okolju in s tem v zvezi ureditev morebitne protihrupne zaščite zaradi treh prizadetih strank ter ureditev parkirišča. Te okoliščine je moral prvostopni upravni organ preveriti zaradi določbe 18. člena Odloka o sprejemu prostorsko ureditvenih pogojev za celotno območje Občine S.B. (PUP, Uradni list SRS,št. 29/89 in Uradni list RS, št. 43/92, 3/93 in 35/94). Ta obveznost pa izhaja tudi iz določb 2. odstavka 54. in 55. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 26/90 in Uradni list RS, št. 18/93, 47/93 in 71/93). Prvostopno sodišče se je strinjalo s stališčem prvostopnega upravnega organa in tožene stranke, da tožnika nista predložila zahtevanih dokazov glede meritev hrupa. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljene zavrnilo navedbe tožnikov, da sta bila pripravljena pridobiti dodatno mnenje, vendar da nista imela možnosti pridobiti dokaza, kot ga je zahteval upravni organ, ker tega z ničemer nista dokazala in utemeljila.

Dokaz, kakršnega je zahteval prvostopni organ, ne spada med dokaze po 2. odstavku 137. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki jih mora priskrbeti upravni organ. Ta bi sicer lahko zahteval predhodno založitev stroškov in postavitev izvedenca, ki bi pripravil izvedensko mnenje. Vendar ni bila napačna njegova odločitev, ko je pridobitev tega mnenja zahteval neposredno od tožnikov. Zaradi narave lokacijskega postopka, ki ga začne stranka, je namreč prav stranka dolžna pridobiti ustrezne dokumente oziroma dokaze, vendar v skladu z napotili upravnega organa, ne pa mimo njih. Sodišče pa ni moglo upoštevati Poročila o meritvah hrupa v naravnem in življenjskem okolju, ki sta ga tožnika priložila sodišču po izdaji izpodbijanih odločb upravnih organov, skupaj s pripravljalnim spisom z dne 14.1.1999, saj je v 3. odstavku 14. člena ZUS omejeno dokazovanje z novimi dejstvi in dokazi le na tista dejstva in dokaze, ki jih stranke v predhodnem postopku brez svoje krivde niso mogle predložiti. Tega pa tožnika niti nista zatrjevala. Sodišče je zavrnilo tudi argument tožnikov, da s prizidkom ne širita svoje dejavnosti, temveč da bosta le bolj smotrno in premišljeno namestila pekarske stroje v sami zgradbi, ker je ta v nasprotju z lokacijsko dokumentacijo, po kateri gre za širitev pekarne v prizidek.

Tožnika se pritožujeta zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prvostopno sodišče je izpodbijano sodbo izdalo na nejavni seji, ne da bi opravilo glavno obravnavo, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Tožnika se namreč o odgovorih na tožbo, ki so jih podali soseda K. in A.B. ter tožena stranka, nista mogla izjasniti, prav tako v upravnem sporu nista mogla pojasniti, zakaj nista imela možnosti pridobiti dopolnilnega mnenja Inštituta za varstvo pri delu in varstvo okolja M., kakor sta že zapisala tudi v tožbenih navedbah. Tožnika namreč zavrnitve izdaje dopolnilnega izvedeniškega mnenja s strani inštituta ne moreta dokazati drugače, kot s svojim zaslišanjem. Ker teh dokazov sodišče ni izvedlo na glavni obravnavi, je podana bistvena kršitev določb postopka po 72. členu ZUS. Tožnika želita povečati prostore dosedanje pekarne, vendar ne zaradi povečanega obsega dejavnosti, temveč zaradi boljše razporeditve delovnih priprav in zmanjšanja proizvodnih stroškov. Boljša razmestitev delovnih priprav pa ne povzroča kvarnejšega vpliva na bivalno okolje in ne terja nobenih dodatnih zaščitnih ukrepov od že obstoječih, saj imata tožnika za delovanje mini pekarne vsa potrebna dovoljenja za obratovanje.

Prvostopni upravni organ je zahteval meritve glede na obstoječi pekarski obrat, za katerega imata tožnika dovoljenje. To pa postavlja pod vprašaj utemeljenost zahteve prvostopnega upravnega organa, da naj predložita strokovno mnenje o vplivu pekarske dejavnosti na neposredno bivalno okolje, saj tožnika že obratujeta. Pridobitev takšnega mnenja bi bila razumljiva v primeru, če bi želela razširiti svojo dejavnost po obsegu ali vrstah proizvodov, pri čemer bi moral biti ta obseg vnaprej določen oziroma predviden, da bi lahko strokovnjaki pri izdelavi mnenja upoštevali oziroma lahko napovedali vpliv in škodljivost emisij v okolju. Nepopolno pa je dejansko stanje ugotovljeno s tem, ker ni ugotovljeno, da sta tožnika želela pridobiti dodatno oziroma dopolnilno izvedeniško mnenje Inštituta za varstvo pri delu in varstvo okolja v M., ki pa jima ga ni hotel izdati, ker da je njegovo mnenje iz meseca maja 1999 popolno in vsebuje vse potrebne podatke. Ob takšnem zatrjevanju bi namreč bilo treba pritožbene navedbe v upravnem postopku preveriti in v ta namen uporabiti določbo 2. odstavka 137. člena ZUP/86. Prvostopni upravni organ pa ni zahteval, da bi tožnika založila potrebna finančna sredstva za pridobitev izvedeniškega mnenja, temveč je od strank zahteval, da takšno mnenje predložita v 60 dneh, in sicer naj mnenje izdela Zavod za zdravstveno varstvo M., pri čemer naj pri meritvah sodelujejo sosedje, ne pa tudi tožnika. Takšno zahtevo pa je mogoče izvršiti le, če je naročnik takega izvedeniškega mnenja državni organ, saj sosedje ne bi privolili v meritev, ki bi jo naročila tožnika. Glede na to predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne istemu sodišču v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Na pritožbo so odgovorili prizadete stranke J.Ž. in K.B.B. in A.B. V odgovorih se sklicujejo na svoje dosedanje navedbe v postopku ter nasprotujejo izdaji lokacijskega dovoljenja, ker bi s tem bilo poseženo v njihovo mirno okolje.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi odločilo pravilno in zakonito ter za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, saj to ni vplivalo na pravilnost odločitve v obravnavani zadevi (4. odstavek 72. člena ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). Izvedbe glavne obravnave tožnika v tožbi niti nista zahtevala. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru odločalo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, in ga samo ni ugotavljalo. Svoje odločitve ni oprlo niti na odgovore na tožbo, ki so jih posredovale tožena in prizadete stranke.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zgolj vztrajala pri napadeni odločbi in njenih razlogih ter predlagala, da se tožba zavrne kot neutemeljena. K.B.B. in A.B. pa sta v odgovoru na tožbo le ponavljala navedbe, ki sta jih podala že v upravnem postopku. Glede na navedeno tožnika po presoji pritožbenega sodišča neuspešno uveljavljata tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka, zaradi katerih bi bilo treba sodbo prvostopnega sodišča razveljaviti, iz razloga, da se nista mogla izjasniti o odgovorih na tožbe.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožnika nista imela možnosti pojasniti, zakaj nista predložila zahtevanega mnenja. To, da je Poročilo o meritvah hrupa v naravnem in življenjskem okolju z dne 3.11.1998, ki sta ga priložila pripravljalnemu spisu z dne 10.3.1999, torej po vložitvi tožbe, tožbena novota po 3. odstavku 14. člena ZUS, je pravilno ocenilo že prvostopno sodišče. Ker tožnika niti v pripravljalnem spisu niti kasneje nista pojasnila, zakaj tega poročila nista podala že prej, je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je ta dokaz kot nedopustno tožbeno novo zavrnilo. Razloge za pozno predložitev tega poročila bi morala tožnika namreč navesti že ob predložitvi tega poročila, ne pa šele na glavni obravnavi.

Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru tudi ni pomembno, ali tožnika potrebujeta prizidek zgolj za primernejšo razvrstitev strojev, ne pa za povečanje obsega dela. Na odločitev v obravnavanem primeru niti ne vpliva dejstvo, da sta imela tožnika za opravljanje dejavnosti mini pekarne v stanovanjsko-poslovnem objektu vsa potrebna dovoljenja. Dejstvo je, da se sedaj ta dejavnost širi v prizidek, za katerega pa je treba predložiti popolno lokacijsko dokumentacijo. Med drugim mora ta vsebovati tudi rešitve v zvezi z vplivi na okolje, ki jih bo imel obravnavani poseg, kakor je to določeno v 2. odstavku 55. člena ZUN. Če lokacijska dokumentacija ni popolna, kar oceni uradna oseba, ki vodi postopek, mora v skladu z njeno zahtevo investitor predložiti dopolnjeno dokumentacijo.

Predložitev popolne lokacijske dokumentacije pa je po 54., 55. in 57. členu ZUN dolžnost investitorja. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor tožnikov, da je prvostopni upravni organ kršil pravila postopka (2. odstavek 137. člena ZUP/86), ker ni sam pridobil ustreznih meritev glede vpliva posega na okolje.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da se naložitev meritve vplivov objekta na okolje nanaša na prejšnjo pekarno. Iz upravnih spisov, ki jim tožnika niti ne ugovarjata, namreč izhaja, da sta med postopkom pridobivanja lokacijskega dovoljenja prizidek že zgradila in v njem tudi začela opravljati dejavnost. Zato se zahteva za meritve hrupa lahko nanaša le na hrup v novem objektu.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da meritve, kakršno je zahteval prvostopni organ, torej da naj pri njej sodelujejo sosedje, ne pa tudi tožnika, ni mogoče izvršiti. Sosedje so bili s tem sklepom upravnega organa seznanjeni in bi bilo njihovo nesodelovanje v njihovo škodo. Iz upravnih spisov in iz vseh navedb tožnikov pa ne izhaja, da bi tožnika pridobila zahtevane meritve od Zavoda za zdravstveno varstvo M., niti sama tega ne zatrjujeta, čeprav sta to dolžnost sprejela na obravnavi v upravnem postopku na prvi stopnji. Ker torej nista ustrezno dopolnila lokacijske dokumentacije, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne moreta pridobiti lokacijskega dovoljenja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.