Jedro

Poravnava dolga s cesijo za banko ni običajen način plačila.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku nasproti prvi toženi stranki. Ugotovilo je, da je cesija z dne 22.5. 1990 brez pravnega učinka nasproti stečajni masi in prvi toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki 103.599,50 Sit z zamudnimi obrestmi ter ji povrne pravdne stroške. V dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožeča stranka plačala prvi toženi stranki svoj dolg s cesijo svoje terjatve do druge tožene stranke. S tem je prva tožena stranka prišla v ugodnejši položaj, kot ostali upniki tožeče stranke, saj je dobila svojo terjatev poplačano v celoti, med tem ko drugi upniki ne morejo računati na 100% poplačilo. Poravnava dolga s cesijo je plačilo na neobičajen način, zato se po 113.čl. zakona o prisilni poravnavi, stečaju inlikvidaciji (ZPPSL Ur.l. SFRJ št.84/89) domneva, da je vedela za neugoden ekonomsko - finančni položaj tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prve tožene stranke in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga prva tožena stranka revizijo. Uveljavlja vse revizjske razloge iz 385.čl. ZPP in predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da sodbi spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Pred vsem se sklicuje na zakon o sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in drugih bančnih organizacij. Določbo 18.čl. tega zakona razlaga tako, da za bančne posle odgovarja država, ki je dolžna v celoti pokriti vse terjatve upnikov, zaradi česar odpadejo postopki, ki jih sicer urejajo določbe 112. do 116.čl. ZPPSL. Zanika, da bi vedela za neugoden ekonomski in finančni položaj tožeče stranke in se sklicuje na zaupanje, ki ga uživajo banke, ker zanje jamči država. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3.odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Točno je sicer revizijsko stališče, da stečaje bank ureja zakon o sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in drugih finančnih organizacij (ZSSLB Ur.l. SFRJ št. 84/89 in 63/90), vendar se tožena stranka napačno sklicuje na 18.čl. tega zakona. Jamstvo Narodne banke Jugoslavije in federacije se namreč nanaša na hranilne vloge ter tekoče in devizne račune občanov ter na zunanje kredite, ne pa tudi na ostale obveznosti bank. Terjatev prve tožene stranke, ki je bila poplačana s cesijo, ne spada med tiste, za katere je po 18. čl. ZSSLB določeno jamstvo Narodne banke Jugoslavije in federacije. Zato veljajo za pravno razmerje med prvotoženo stranko in tožečo stranko določbe zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL Ur.l. SFRJ št. 84/89), na katere napotuje 20.čl. ZSSLB. Potemtakem sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili na podlagi 112. in 113. čl. ZPPSL, ko sta ugotovili, da je bila prva tožena stranka priviligirana s celotnim poplačilom svoje terjatve in da je bilo plačilo opravljeno na neobičajen način, zaradi česar velja domneva o tem, da je vedela ali bi morala vedeti za neugodno ekonomsko-finančno stanje dolžnika. Glede na ugotovitev o neobičajnem načinu plačila, te domeneve ni mogoče izpodbijati. Pri tem revizijsko sodišče potrjuje ugotovitev, da poravnava dolga s cesijo zlasti za banko ni običajen način plačila. Neobičajnost je v tem, da je tožeča stranka poravnala svoj dolg na način, ki ni bil vsebovan v njeni obveznosti in ga tožena stranka ne bi mogla uspešno uveljavljati, če bi izpolnitev svoje terjatve uveljavljala sodno.

Uveljavljani revizjski razlogi niso popdani, zato je revizjsko sodišče revizijo prve tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).