Jedro

Tudi uvedba stečajnega postopka (prvi odstavek 90. člen ZPPSL) ima že določene pravne posledice. Ena od njih je določitev časovne točke, od katere se izračuna trimesečno odbobje po 2. točki četrtega odstavka 125. člena ZPPSL. Čim je to obdobje opredeljeno, ga ni mogoče spreminjati z vlaganjem novih predlogov za začetek stečajnega postopka. Zato se trimesečno obdobje iz člena 125/4-2 ZPPSL izračunava od vložitve prvega predloga za začetek stečajnega predloga, čeprav je sledilo iz več predlogov.

Poznejši dolžnikov predlog za začetek stečajnega postopka ima lahko samo to posledico, da predsedniku stečajnega senata predlogov upnikov, če jih še ni poslal v izjavo dolžniku, tega ni treba storiti, ker dolžnikov (poznejši) predlog nadomestil soglasje iz drugega odstavka 92. člena ZPPSL.

Če gre za neobičajen način poplačila se obstoj domneve iz člena 125/4-1 ZPPSL razteza preko vsega zadnjega leta pred začetkom stečaja.

Izrek

1./ Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno, v 1. in 2. alinei prve točke izreka in v drugi točki izreka spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje v odločitvah, nanašajočih se na asignacijo z dne 27.9.1996, plačilo 2.358.002,20 SIT ter stroške prvostopnega postopka, zavrne kot neutemeljena in tudi v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2./ Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 172.325,00 SIT v osmih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pet asignacij, s katerimi je tožeča stranka poplačevala svoje obveznosti do tožene stranke, brez pravnega učinka do stečajne mase tožeče stranke in zato toženi stranki naložilo, da mora v stečajno maso vrniti 10.582.868,60. SIT.

Pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje deloma spremenilo tudi tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožeča stranka izpodbijala učinkovanje asignacije z dne 27.9.1996 proti stečajni masi tožeče stranke in zahtevala plačilo zneska 2.358.002,20 SIT v stečajno maso.

Sodbo pritožbenega sodišča v delu, v katerem je to spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v prejšnjem odstavku navedenem obsegu, izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj jo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi glede asignacije z dne 27.9.1996, podrejeno pa naj sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Na revizijski stopnji je sporno samo vprašanje obstoja domneve iz četrtega odstavka 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS štev. 67/93...52/99; v nadaljevanju: ZPPSL) o tem, ali je tožena stranka ob realizaciji asignacije z dne 27.9.1996 vedela oziroma morala vedeti za slabo ekonomsko - finančno stanje tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvi predlog za začetek stečaja proti tožeči stranki vložil eden od upnikov dne 18.11.1996, drugega drug upnik dne 9.12.1996, tretjega dne 16.1.1997 pa tožeča stranka (dolžnik) sama. Menilo je, da je treba za določitev trimesečnega obdobja iz 2. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL upoštevati prvi predlog za začetek stečajnega postopka. Zato je tudi glede asignacije z dne 27.9.1996 upoštevalo, da gre za pravno dejanje, ki ga je tožeča stranka storila znotraj trimesečnega obdobja iz 2. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL, zaradi česar tudi glede nje velja domneva o obstoju subjektivnega dela dejanskega stanja izpodbijanja.

Pritožbeno sodišče pa je nasprotno menilo, da je treba za določitev trimesečnega obdobja iz 2. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL upoštevati zadnje vloženi predlog, ki je bil stečajnemu sodišču tudi podlaga za sprejem sklepa o začetku stečajnega postopka. Zato do asignacije z dne 27.9.1996 ni prišlo v trimesečnem obdobju pred vložitvijo predloga. Zato bi morala glede omenjene asignacije tožeča stranka dokazati, da je tožena stranka vedela oziroma morala vedeti za njeno ekonomsko - finančno situacijo, tega pa ni storila.

Pritožbeno sodišče je svoje stališče obrazložilo, vendar se revizijsko sodišče z njegovimi razlogi ne strinja.

Tudi uvedba stečajnega postopka (prvi odstavek 90. člen ZPPSL) ima že določene pravne posledice. Ena od njih je določitev časovne točke, od katere se izračuna trimesečno odbobje po 2. točki četrtega odstavka 125. člena ZPPSL. Čim je to obdobje opredeljeno, ga ni mogoče spreminjati z vlaganjem novih predlogov za začetek stečajnega postopka. Dopustitev takšne možnosti bi lahko privedla tudi do zlorab. Razen tega že uvedenega stečajnega postopka, ki ni bil predhodno končan na način iz 94. člena ali pa drugega odstavka 97. člena ZPPSL, ni mogoče še enkrat uvesti z novim (drugim) predlogom, s tem nastanka posledic vložitve prejšnjega predloga zamakniti na kasnejši čas, že obstoječih posledic vložitve prejšnjega predloga pa izničiti za čas do vložitve naslednjega predloga.

ZPPSL tudi ne določa različnih posledic uvedbe stečajnega postopka glede na to, ali je predlog vložil upnik ali dolžnik. Samo postopek ureja nekoliko različno - predsednik stečajnega senata mora vročiti upnikov predlog dolžniku (prvi odstavek 92. člena ZPPSL). Če dolžnik v roku 15 dni na predlog ne odgovori, oziroma če izjavi, da z njim soglaša, se šteje, da je stečajni razlog podan (drugi odstavek 92. člena ZPPSL). V takšnem primeru odpade potreba nadaljnjega ugotavljanja, ali je stečajni razlog podan. Zato je imel poznejši dolžnikov predlog za začetek stečajnega postopka lahko samo to posledico, da predsedniku stečajnega senata predlogov upnikov, če jih še ni poslal v izjavo dolžniku, tega ni bilo treba storiti, ker je dolžnikov (poznejši) predlog nadomestil soglasje iz drugega odstavka 92. člena ZPPSL.

Glede na navedeno je pravno pravilno stališče sodišča prve stopnje in tudi revizije, da je treba za opredelitev trimesečnega obdobja iz 2. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL v situaciji, kot je obravnavana (trije časovno različno vloženi predlogi za začetek stečajnega postopka), upoštevati prvi predlog. Ne glede na vse navedeno pa revizijsko sodišče opozarja na okoliščino, da je tožeča stranka poravnavala toženi stranki svoje obveznosti z asignacijami, pri čemer tožena stranka ni nikoli zatrjevala, da je bil takšen način dogovorjen. Zato gre očitno za obstoj domneve po 1. točki četrtega odstavka 125. člena ZPPSL, ta pa se razteza na celo zadnje leto pred pred začetkom stečajnega postopka (prvi odstavek 125. člena ZPPSL). Zato vprašanje, ali je bila sporna asignacija v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka, za ugotovitev obstoja domneve iz četrtega odstavka 125. člena ZPPSL niti ni pomembno glede na to, da je po dejanskih ugotovitvah, ki izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, do nje prišlo v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka.

Glede na navedeno se izkaže revizija tožeče stranke za utemeljeno. Zato ji je revizijsko sodišče ugodilo in potem, ko je ugotovilo, da v postopku tudi ni prišlo do kršitev pravdnega postopka, navedenih v 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP), izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe. Pri tem je tudi odločilo, da mora tožena stranka vrniti tožeči stranki njene stroške revizijskega postopka: nagrado za sestavo revizije 65.550,00 SIT (nagrado je odmerilo od v reviziji spornega zneska ne pa od spornega zneska, navedenega v tožbi, kot je to zahtevala tožeča stranka), 19% DDV od omenjenega zneska in takso, ki jo mora po opominu sodišča prve stopnje plačati za revizijo - 94.320,00 SIT.