Up-2762/08

18. 3. 2009

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki so jo vložili Milan Denčić in Žaklina Denčić, oba Republika Srbija, ki ju zastopa mag. Matevž Krivic, Spodnje Pirniče, ter David Denčić, Danica Denčić in Aleks Denčić, vsi Republika Srbija, ki jih po pooblastilu zakonitih zastopnikov Milana Denčića in Žakline Denčić zastopa mag. Matevž Krivic, na seji 18. marca 2009

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 394/2008 z dne 14. 8. 2008 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 1538/2008 z dne 9. 7. 2008 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je s sklepom združilo postopek glede reševanja pritožb zoper sklepe Policijske postaje Ilirska Bistrica, s katerimi so bili pritožniki nastanjeni v centru za tujce. Z odločbo je ugodilo pritožbam, sklepe Policijske postaje Ilirska Bistrica odpravilo in v 3. točki izreka samo odločilo o upravni zadevi. Odredilo je nastanitev pritožnikov v Centru za tujce v Postojni do rešitve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za pridobitev mednarodne zaščite. Pritožniki so vložili na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zoper 3. točko izreka odločbe MNZ in na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 tožbo, s katero so zahtevali, da sodišče ugotovi, da sta jim bili z ravnanjem policije v času od 29. 3. 2008 do 26. 5. 2008 kršeni ustavni pravici iz 19. in 32. člena Ustave. Upravno sodišče je s sklepom tožbo zavrglo. Pritožniki so vložili pritožbo samo v delu, ki se nanaša na tožbo, vloženo na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 o ugotovitvi kršitve človekovih pravic iz 19. in 32. člena Ustave. Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo.

2.Pritožniki zatrjujejo kršitev 22. in 23. člena Ustave. Navajajo, da so že v tožbi navedli, da sporno dejanje sicer prvotno ni bilo storjeno kot "materialno dejanje", temveč kot izvršitev upravnega akta. Šele z odpravo sklepov Policijske postaje Ilirska Bistrica naj bi se sporna omejitev gibanja "izkazala kot materialno dejanje", izvršeno brez zakonite podlage. Zato naj bi bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji, določeni v prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Zatrjujejo, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Pritožniki naj bi ugovarjali ugotovitvi Upravnega sodišča, da jim je bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo. Navajajo, da je bila tudi tožba zoper 3. točko izreka odločbe MNZ zavržena, zato menijo, da jim sodno varstvo ni bilo zagotovljeno. Vendar tudi če bi držalo, da jim je zagotovljeno sodno varstvo po 2. členu ZUS-1, naj bi jim bilo zagotovljeno le od vročitve odločbe MNZ dalje, torej od 4. 6. 2008, ne pa za sporno obdobje od 29. 3. do 26. 5. 2008 (ko so pritožniki zapustili državo). Pritožniki menijo, da jim v tem časovnem obdobju sodno varstvo zoper nezakoniti odvzem prostosti ni bilo zagotovljeno. Vrhovno sodišče naj na te tožbene navedbe ne bi odgovorilo in naj do njih ne bi zavzelo stališča. S tem naj bi kršilo 22. člen Ustave. Navajajo, da iz sklepov Upravnega in Vrhovnega sodišča izhaja izogibanje sodišč, da bi odločali o kršitvah ustavnih pravic po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Menijo, da se sodišči izogibata meritornemu odločanju, s čimer naj bi hudo kršili ustavne pravice iz 22. in 23. člena Ustave ter iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Ker naj bi Vrhovno sodišče v obrazložitvi navedlo, da je mogoče vložiti tožbo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 v zvezi s 66. členom ZUS-1 samo dokler kršitev še traja, naj bi z očitno napačno uporabo materialnega prava kršilo 22. člen Ustave.

B. – I.

3.V skladu s prvim odstavkom 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba vloži v šestdesetih dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. V 77. členu Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07 – v nadaljevanju ZMZ) je določen krajši petnajst dnevni rok za vložitev ustavne pritožbe. Pritožnikom je bila nastanitev v centru za tujce odrejena na podlagi četrtega odstavka 57. člena ZMZ. Ustavno pritožbo pa so vložili šestdeseti dan po vročitvi sklepa Vrhovnega sodišča. Ustavno sodišče je moralo zato najprej presoditi, ali je bila ustavna pritožba vložena pravočasno.

4.V 74. členu ZMZ je urejeno sodno varstvo zoper upravne akte, ki jih pristojni upravni organi izdajo na podlagi ZMZ. V drugem in tretjem odstavku 74. člena ZMZ je določeno, da se tožbo lahko vloži zoper odločbo, izdano v rednem postopku, zoper odločbo, izdano v pospešenem postopku, in zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona. Člen 77 ZMZ, ki določa poseben rok za vložitev ustavne pritožbe, je del poglavja, ki ureja postopek sodnega varstva. Iz navedenega izhaja, da je poseben rok za vložitev ustavne pritožbe določen samo za vložitev tistih ustavnih pritožb, katerih predmet so posamični akti, izdani na podlagi ZMZ.

5.Predmet te ustavne pritožbe je sklep Vrhovnega sodišča v zvezi s sklepom Upravnega sodišča, s katerim je bila zavržena tožba, ki je bila vložena na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1.[1] Ker predmet te ustavne pritožbe ni posamični akt, ki bi bil izdan na podlagi ZMZ, je rok za vložitev ustavne pritožbe šestdeset dni. Zato je ustavna pritožba pravočasna.

B. – II.

6.Navedbe pritožnikov, da je Upravno sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava tožbo zavrglo, s čimer naj bi jih prikrajšalo za vsebinsko odločitev o njihovem zahtevku, Vrhovno sodišče pa naj bi napačno potrdilo to odločitev Upravnega sodišča, bi lahko bile relevantne z vidika pravice do sodnega varstva. Pravica do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) namreč ne pomeni le pravice do postopka in sodne odločitve, temveč zagotavlja pravico do meritorne odločitve (odločba Ustavnega sodišča št. Up-107/99 z dne 23. 5. 2002, Uradni list RS, št. 54-I/02 in OdlUS XI, 122).

7.Pritožnikom je bilo s sklepi Policijske postaje Ilirska Bistrica odrejeno bivanje v centru za tujce. Zoper navedene sklepe so pritožniki vložili pritožbe, ki jim je MNZ ugodilo in sklepe odpravilo. MNZ je na podlagi prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – ur. p. b. in nasl. – ZUP) samo odločilo o upravni zadevi in pritožnikom v 3. točki izreka odločbe odredilo nastanitev v centru za tujce do rešitve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za pridobitev mednarodne zaščite.

8.Zoper odločbo MNZ je bilo pritožnikom zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1. Zato sodišči s stališčem, da niso izpolnjeni pogoji za upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ker je pritožnikom zagotovljeno drugo sodno varstvo po 2. členu ZUS-1, nista posegli v pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Pritožniki tudi ne morejo utemeljiti posega v pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave in iz 6. člena EKČP zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da se Upravno in Vrhovno sodišče izogibata odločanju o upravnih sporih po prvem odstavku 4. člena ZUS-1.

9.Pritožniki tudi zatrjujejo, da jim Vrhovno sodišče ni pojasnilo, kako naj bi jim bilo zagotovljeno sodno varstvo zoper nezakoniti odvzem prostosti od 29. 3. 2008 do 26. 5. 2008, ko pa jim je bila tudi tožba zoper odločbo MNZ po 2. členu ZUS-1 zavržena. Ti očitki pritožnikov bi lahko bili relevantni z vidika 22. člena Ustave, iz katerega izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi odločbe opredeli. Vendar ti očitki pritožnikov ne držijo. Vrhovno sodišče je v sklepu odgovorilo na vse navedene očitke pritožnikov in se do njih tudi opredelilo. Navedlo je, da je bila pritožnikom tožba zoper odločbo MNZ po 2. členu ZUS-1 zavržena zaradi pomanjkanja pravnega interesa in ne, ker bi bila nedopustna. Pojasnilo je tudi, da jim je bilo sodno varstvo zoper namestitev v centru za tujce (omejitev gibanja) zagotovljeno po 2. členu ZUS-1, zato ne morejo glede iste zadeve uveljavljati sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Zgolj dejstvo, da se pritožniki ne strinjajo s stališčem sodišča, pa še ne pomeni kršitve 22. člena Ustave.

10.Pritožniki očitajo kršitev 22. člena Ustave tudi stališču Vrhovnega sodišča, da niso izpolnjeni pogoji za upravni spor po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, če dejanje, s katerim naj bi bilo poseženo v človekovo pravico, ne traja več. Vendar tožba pritožnikov ni bila zavržena, ker sporno dejanje ne bi več trajalo, temveč je Upravno sodišče tožbo zavrglo, ker je bilo pritožnikom sodno varstvo zagotovljeno v drugem sodnem postopku. Zato to stališče Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru ne more pomeniti očitno napačne uporabe materialnega prava, ki bi utemeljevala poseg Ustavnega sodišča in imela za posledico zatrjevano kršitev iz 22. člena Ustave.

11.Senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane.

C.

12.Senat je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik senata mag. Miroslav Mozetič ter članici mag. Marta Klampfer in Jasna Pogačar. Sklep je sprejel soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik senata

[1]Spor o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, je posebna vrsta spora polne jurisdikcije, ki je subsidiarne narave, to pomeni, da je dopustno samo, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.