17. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. ter B. B., C. C., Č. Č. in D. D., vseh iz Z., ki jih zastopa E. E., odvetnica v V., na seji senata dne 28. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A., B. B., C. C., Č. Č. in D. D. zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 53/2004 z dne 26. 10. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1017/2002 z dne 4. 12. 2003 in s sodbo in sklepom Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 581/95 z dne 11. 4. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je zavrnilo revizije pritožnikov zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča o zavrnitvi njihovih pritožb zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to zavrnilo njihove tožbene zahtevke za razveljavitev sklepov o razporeditvi v novo ustanovljeno podjetje, za vrnitev nazaj na delo in za povračilo nastalih prikrajšanj. Soglašalo je s stališčem nižjih sodišč, da so bili pritožniki na podlagi sporazuma o prevzemu zakonito razporejeni v novoustanovljeno podjetje I.

2.Zoper odločitev Vrhovnega sodišča o zavrnitvi revizij pritožnikov (1. točka izreka izpodbijane sodbe) v zvezi z odločitvama obeh nižjih sodišč vlagajo pritožniki ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi oporekajo dejanskim ugotovitvam in pravnim zaključkom sodišč. Z nepravilno odločitvijo naj bi jim bili kršeni pravici iz 22. in 125. člena Ustave. Trdijo, da so sodišča kršila njihovo pravico do enakega obravnavanja, ker so nekritično sledila navedbam tožene stranke in zavzela stališče, da sporazum o prevzemu delavcev pomeni veljavno podlago za razporeditev delavcev. Sodišča naj bi bistveno kršila pravila postopka, ker nobena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma se sodišča do navedb pritožnikov niso opredelila. Tako se sodišča naj ne bi opredelila do navedbe pritožnikov, da je tožena stranka prenesla na novoustanovljeno družbo le določeno število vozil, kar naj bi dokazovalo, da se dejavnost transporta pri toženi stranki ni ukinila v celoti temveč le deloma. Prav tako sodišča naj ne bi zavzela stališča do navedb pritožnikov, da je bila z odločitvijo sodišča, da pomeni pravno podlago samo sporazum o prevzemu delavcev, spremenjena pravna podlaga, na kateri temeljijo izpodbijani sklepi o razporeditvi. Neodgovorjeno naj bi ostalo tudi na njihove navedbe o tem, da so podpisali solastniške deleže pod grožnjo, da jim bo sicer prenehalo delovno razmerje, da je dejavnosti v zvezi z ustanavljanjem novih družb vodila tožena stranka, pri tem pa direktor novo ustanovljene družbe ni imel nobenega vpliva, in da jim tožena stranka ni zagotovila trajnosti zaposlitve. Zatrjujejo, da so v zvezi z ugotavljanjem obsega ukinitve dejavnosti transporta predlagali dodatno zaslišanje priče F. F., vendar se sodišča o tem dokaznem predlogu niso izjasnila. Kršitev 125. člena Ustave (neodvisnost sodnikov) utemeljujejo z navedbo, da sodišča pri odločanju niso upoštevala veljavne zakonodaje.

B.

3.Pritožniki se pritožujejo zoper odločitve sodišč, s katerimi so bili zavrnjeni njihovi zahtevki za razveljavitev sklepov o razporeditvi kot posledici prevzema delavcev, za vrnitev nazaj na delo in za vračilo nastalih prikrajšanj. Njihove številne očitke izpodbijanim odločbam je mogoče povzeti v naslednjem. Pritožniki sodiščem očitajo, da je pravno zmotno njihovo stališče, da pomeni veljavno pravno podlago za razporeditev samo sporazum o prevzemu delavcev, saj iz sklepov o razporeditvi izhaja, da naj bi bila pravna podlaga tudi 15. in 19. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. – v nadaljevanju ZTPDR). Drugi sklop očitkov je mogoče razumeti kot nasprotovanje dejanskim ugotovitvam sodišč, da je tožena stranka v celoti ukinila dejavnost transporta in da je pritožnikom zagotovila trajnost zaposlitve v novi družbi. Takšni očitki pritožnikov po vsebini pomenijo ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe materialnega prava in sami po sebi ne morejo biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožniki zato ustavne pritožbe ne morejo utemeljiti s sklicevanjem na 125. člen Ustave, saj ta člen ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

4.Z vidika 22. člena Ustave bi bil lahko ustavnopravno relevanten očitek pritožnikov, da se sodišča niso opredelila do nekaterih bistvenih navedb. Iz pravice do enakega varstva pravic namreč izhaja tudi dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Pri tem ni vedno nujno, da je opredelitev do navedbe stranke izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Glede na navedeno se sodiščem ni bilo treba opredeliti do navedb pritožnikov, da so podpisali solastniške deleže pod grožnjo, da jim bo sicer prenehalo delovno razmerje in da je dejavnosti v zvezi z ustanavljanjem novih družb vodila tožena stranka, pri tem pa direktor novo ustanovljene družbe ni imel nobenega vpliva, ker te okoliščine za odločitev o zakonitosti postopka prevzema delavcev niso bistvene. Na navedbe pritožnikov v zvezi s pravno podlago sklepov o razporeditvi pa je sodišče odgovorilo posredno. Višje sodišče je namreč obrazložilo, da so bili pritožniki razporejeni v novo ustanovljeno družbo na podlagi sporazuma o prevzemu delavcev, ki je pravno veljaven, saj temelji na 15. in 19. členu ZTPDR. Da bi bilo to stališče ustavno sporno pa pritožniki ne zatrjujejo.

5.Tudi očitek pritožnikov, da se sodišča niso opredelila do njihovega dokaznega predloga o ponovnem zaslišanju priče F. F., s čimer bi jim bila lahko prav tako kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ni utemeljen. Zahteva po enakem varstvu pravic ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da predlagani dokazi za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. V obravnavanem primeru je sodišče pričo F. F. zaslišalo in to prav v zvezi s prenosom transportnih vozil v novoustanovljeno družbo oziroma v zvezi z obsegom ukinitve transportne dejavnosti pri toženi stranki. Za ugotavljanje tega dejstva je izvedlo obširen dokazni postopek (zaslišalo je tožnike in pričo G. G. ter vpogledalo v listinske dokaze), na podlagi katerega je ugotovilo, da je bila transportna dejavnost pri toženi stranki ukinjena. Ker je torej sodišče na podlagi obsežnega dokaznega postopka sprejelo zaključek, da je bila transportna dejavnost pri toženi stranki ukinjena, dokaza s ponovnim zaslišanjem iste priče v zvezi z ugotavljanjem tega istega dejstva ni bilo dolžno izvajati, saj ta dokaz za odločitev ni bil odločilen.

6.Navedb, ki jih je pritožnik D. D. dodatno uveljavljal v vlogi z dne 24. 3. 2005, to je po izteku roka iz prvega odstavka 52. člena ZUstS, Ustavno sodišče ni presojalo.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan