Jedro

V konkretnem primeru je glede na hudo obliko duševne motnje mogoče izreči le ukrep sprejema osebe na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. S sklepom opr. št. Pr 161/2020 z dne 9. decembra 2020 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se osebo B. L., rojen ... s stalnim bivališčem ... zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... za dobo do treh mesecev, ki se šteje od 7. 12. 2020 dalje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da gre pri zadržani osebi za akutno psihotično motnjo, pod vplivom te duševne motnje pa je zadržana oseba hudo ogrožala svoje zdravje. To je ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca, ki je ugotovil, da gre pri zadržanem nedvomno za zelo resno zdravstveno stanje. Izvedenec je ocenil, da pod vplivom akutne psihotične motnje zaradi katere ima popolno prekinjen stik z realnostjo, zadržani ogroža svoje in in tuje življenja ter povzroča hudo škodo razvoju svojih otrok, svojemu razmerju s partnerko in si uničuje poslovni ugled, s čemer posredno ogroža svoj ekonomski obstoj. Sodišče je zaključilo, da je zadržančevo zdravje trenutno konkretno in neposredno ogroženo, prav tako ni zanemarjeno ogroženo zdravje njegovih najbljižjih, predvsem zdravega razvoja njegovih otrok, nenazadnje pa zaradi njegove nepredvidljivosti, prestrašenosti, tudi zdravje tretjih. Pri zadržani osebi je zaradi duševne bolezni hudo motena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja in v zvezi s tem obstaja resno in hudo ogrožanje predvsem njegovega zdravja. Po oceni sodišča je v tej fazi možno doseči izboljšanje zadržančevega duševnega zdravja in odpraviti vzroke ogrožanja le in samo z zdravljenjem v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice in je to tudi zadnja možnost. Ugotovilo je, da v konkretni zadevi niso podani zakonski pogoji za izrek zdravljenja v nadzorovani obravnavi, saj ob doslej ugotovljenem ni dvoma o tem, da se zadržani v tej fazi bolezni ne more ustrezno zdraviti v domačem okolju. Ob zadržančevem stališču do zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom ter do bolezni in zdravljenja na sploh ni pričakovati, da bi sprejel zdravljenje v odprtem oddelku bolnišnice. Tako so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za zadržanje B.L. v oddelku pod posebnim nadzorom. Pri oceni obdobja, v katerem je zdravljenje nujno, je sodišče sledilo izvedencu, ki je ugotovil, da bo šele po tako dolgem zdravljenju, lahko zadržani po odpustu sodeloval v samem zdravljenju. Njegovo zdravljenje poteka nekoliko počasneje. Pri svoji odločitvi je sodišče prve stopnje uporabilo določbe prvega odstavka 39. člena, določbe od 53 do 68. člena ZDZdr ter določbo 71. člena ZDZdr. Glede stroškov je odločilo, da le-ti bremenijo sodišče, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper takšno odločitev podaja pritožbo zadržani po pooblaščencu. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo verodostojnih in prepričljivih navedb zadržane osebe, da ne želi ostati v PB ... in da bi šla domov, da bi doma uspela sama skrbeti zase in jemati tablete, ki bi mu jih za sprostitev predpisali. Da bi bil močno bolan, sam ne čuti ter navaja, da ne želi škodovati svoji družini. Meni, da je trenutno preutrujen, preobremenjen in zato potrebuje sprostitev, mir v naravi in to po možnosti brez zdravil. Priznava, da je občasno užival marihuano in to samo v zadnjih sedmih mesecih in da je sposoben sam skrbeti zase in da lahko sam jemlje zdravila, ki bi mu bila predpisana. Po mnenju pooblaščenca zadržane osebe je izvedenec prehitro in neutemeljeno zaključil, da je zadržana oseba nevarna za sebe, za svoje zdravje, za svoje življenje in življenje drugih in za svoje finančno stanje. Prav tako se ni dokazno utemeljilo, da bi navedena ogrožanja naj bila posledica duševne motnje zadržane osebe, zato bi sodišče moralo odločiti mileje za zadržano osebo, saj bi lahko izreklo milejše ukrepe, če je že zdravljenje potrebno in sicer kot npr. zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo. Izvedenec z ničemer ni dokazal, da slednja predlagana zdravljenja, če bi že bila potrebna, ne bi učinkovala pri zadržani osebi. V ničemer ni izvedenec dokazal, da je edino možno doseči rezultat pri zadržani osebi samo s prisilnim zdravljenjem v PB ... in da milejši ukrepi ne bi bili dovolj dobri za zdravljenje zadržane osebe. Sodišče je po mnenju pooblaščenca zadržane osebe napačno obrazložilo in napačno zaključilo z izpodbijanim sklepom zakaj ni možno pri zadržani osebi uporabiti milejšega ukrepa, ki bi bil do življenja in dostojanstva zadržane osebe prijaznejši. Milejši ukrepi glede na zdravje, lastnosti in zmožnosti zadržane osebe, bi bili bolj primerni za zdravljenje kot pa je napačno odločeno v izpodbijanem sklepu. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in je ugotovilo pogoje, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za to, da se lahko osebo, zaradi akutne duševne motnje zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v psihiatrični bolnišnici. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da zadržana oseba huje ogroža svoje zdravje, takšno ogrožanje pa je posledica duševne motnje, zaradi katere ima zadržana oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno materialnopravno ugotovilo, da navedenih vzrokov in ogrožanja iz 1. in 2. alineje ni mogoče odvrniti z drugimi, milejšimi oblikami pomoči (npr. z zdravljenji v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo). Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da pri zadržani osebi obstaja akutna duševna motnja in sicer kot akutna psihotična motnja. Pri zadržanem gre za zelo resno zdravstveno stanje in izvedenec je ocenil, da pod vplivom akutne psihotične motnje, zaradi katere ima popolnoma prekinjen stik z realnostjo hudo ogroža sebe, svoje zdravje v primeru, da se zadržani ne bo zdravil. Izvedenec in s tem sodišče vidi veliko verjetnost nadaljnjega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja ter slabšo prognozo bolezni. Ni možnosti, da bi se to njegovo bolezensko stanje umaknilo samo, brez zdravljenja, izvedenec pa je še posebej izpostavil pomen zdravljenja pri prvem izbruhu psihoze, kot gre pri zadržanem, ko se morajo pri prvem zdravljenju posebej potruditi, saj je od uspeha prvega zdravljenja odvisna nadaljnja prognoza bolezni. Če se prvič dobro pozdravi, je to zelo pomembno za uspešno zdravljenje za naprej, v nasprotnem primeru pa gre bolezen samo navzdol. Upoštevaje celotno sliko, ni dvoma ne o tem, da je zadržančevo psihično zdravje, v primeru nezdravljenja konkretno ter hudo ogroženo, ker se bo bolezensko stanje nadaljevalo, še poglabljalo, s tem pa tudi njegova neobvladljiva ravnanja, s katerim huje ogroža sebe in hudo ogroža svoje zdravje. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov prišlo do zaključka, da je zadržančevo zdravje trenutno konkretno in neposredno ogroženo, prav tako ni zanemarljivo ogroženo zdravje njegovih najbližjih. Pri zadržani osebi je zaradi duševne bolezni hudo motena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, v zvezi s tem pa obstajajo vsa resna in huda ogrožanja, predvsem njegovega zdravja, kar je pogoj, da je takšni osebi mogoče izreči zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom, brez njegove privolitve. Sodišče je ugotovilo, da zadržana oseba zaradi akutne duševne motnje huje ogroža svoje zdravje. S tem je ugotovilo prvi pogoj. Nadalje je ugotovilo, da je takšno ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima ta oseba hudo moteno realnost in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Sodišče ocenjuje na podlagi mnenja izvedenca, da zadržani pod vplivom akutne psihotične motnje, zaradi katere ima popolnoma prekinjen stik z realnostjo huje ogrožal svoje zdravje. V primeru, da se ne bo zdravil, izvedenec vidi veliko verjetnost nadaljnjega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja ter slabšo prognozo bolezni. Takšen ukrep je možno izreči tudi zaradi tega, ker zadržani zaradi svoje bolezni ne razume pomena svojih dejanj in nima pod kontrolo svojih ravnanj, ne more realno odločati o svojem zdravljenju in je popolnoma nekritičen do svojega stanja in jemanja zdravil1. V konkretnem primeru je tako bil izrek prisilnega zdravljenja po določbi 39. člena ZDZdr, dopustno odrediti. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zadržana oseba huje ogroža svoje zdravje, zato pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in da je zmotno uporabilo materialno pravo, niso utemeljene.

5. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotavljanjem pogojev za izrek ukrepa dokazno ocenilo izpoved zadržane osebe in je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je zadržani do svojega doživljanja bolezenskega stanja in ravnanj povsem nekritičen in da je nekritičen do potrebe po hospitalizaciji, jemanju zdravil, ter dp abstinence od psihoaktivnih substanc. Pri zadržanem gre brez dvoma za zelo resno zdravstveno stanje, ker je zadržani pod vplivom akutne psihotične motnje, zaradi katere ima popolnoma prekinjen stik z realnostjo, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb zadržane osebe, da ne želi ostati v PB ... in da bi rad odšel domov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zaradi trenutne akutne psihotične motnje njegovo zdravje huje ogroženo in da je pri zadržani osebi popolnoma prekinjen stik z realnostjo, zato ni sledilo njegovim navedbam in izpovedbi o tem, da se ne želi zdraviti na zaprtem oddelku PB .... Sodišče prve stopnje je v tej zvezi sledilo mnenju izvedenca, ki je na podlagi pregleda zadržane osebe ter zdravstvene dokumentacije pravilno zaključil, da je zadržana oseba nevarna za sebe, za svoje zdravje in da je ta ogroženost posledica trenutne hude duševne motnje zadržane osebe.

6. Sodišče prve stopnje se iz teh razlogov, pravilno ni moglo odločiti za izrek milejšega ukrepa kot je zadržanje osebe, kar vse je pravilno materialnopravno obrazložilo v točkah 15, 16 in 17. ter 18. obrazložitve sklepa. Sodišče se je oprlo na mnenje izvedenca, da je za zadržanega v trenutnem bolezenskem stanju edina možnost zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom in da zaenkrat milejše oblike pomoči ne pridejo v poštev, saj zadržani zaradi svoje nepopolne nekritičnosti v drugih oblikah zdravljenja, ne bi bil sposoben zadovoljivo sodelovati. Namestitev v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda trenutno ne pride v poštev, ker pogoji določeni v prvem odstavku 74. člena ZDZdr niso izpolnjeni, saj je zdravljenje duševne motnje v konkretnem primeru možno in potrebno in je tudi v teku. V konkretni zadevi tako tudi niso podani zakonski pogoji za izrek zdravljenja v nadzorovani obravnavi, saj ni dvoma o tem, da se zadržani v tej fazi bolezni ne more ustrezno zdraviti v domačem okolju, pa tudi doslej še ni protivoljno zdravljen v oddelku pod posebnim nadzorom, kar je eden izmed pogojev za nadzorovano obravnavo. Ob trenutnem zadržančevem stališču do zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom ter do bolezni in zdravljenja na sploh ni pričakovati, da bi ta zadržani sprejel zdravljenje v odprtem oddelku bolnišnice. Zadržani ne dojema, kako hudo je ogroženo njegovo zdravje, da gre za psihično motnjo, ki jo je nujno ustrezno psihiatrično zdraviti in je to zdravljenje lahko odločilno za njegovo nadaljnje zdravstveno stanje. Ambulantno zdravljenje zanj trenutno ni primerno. V tej obliki zdravljenja, v domačem okolju ni pogojev, ker je že bilo ugotovljeno, da je zadržani v fazi bolezni, ko pri zdravljenju v domačem okolju ni sposoben zadovoljivo sodelovati, kar pa je trenutno nujno. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da navedenih vzrokov in ogrožanja in 1. in 2. alineje 39. člena ZDZdr ni mogoče odvrniti z drugimi, milejšimi oblikami pomoči, kot jih omogoča zakon in sicer z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo.

7. Glede na obrazloženo se tako izkažejo vse pritožbene navedbe zadržanega za neutemeljene. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo izjavo zadržane osebe. Ugotovilo je vse materialnopravne pogoje za izrek ukrepa zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice za dobo do treh mesecev. Ker je ugotovilo, da druge oblike zdravljenja, zaradi hude duševne motnje in hudega ogrožanja v tem časovnem obdobju niso možne in tudi nimajo materialnopravne podlage, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s členom 42 ZNP-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sklep sodišče prve stopnje.

8. O pritožbenih stroških bo odločilo sodišče prve stopnje (člen 68 ZDZdr).

1 Primerjaj tudi sklep VS RS II Ips 72/2017 z dne 9. 3. 2017.