Jedro

Tožnik je sicer 21.9.1991 umrl. Ker pa je imel pooblaščenca in ker ima dediče, ki so bili ugotovljeni s sklepom o dedovanju pri (Temeljnem sodišču v Celju, enoti v ... (opr.št. D 200/91, z dne 5.12.1991), so dediči že na podlagi zakona vstopili v pravdo na strani tožnika. Ker med postopkom niso preklicali pooblastila pooblaščencu, je pravdni postopek lahko tekel naprej (primerjaj 1. točko 212. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da je tožnik S. D. lastnik sporne nepremičnine ter da mu je tožena stranka dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi. Trdi, da sta se sodišči oprli na ponarejeno pogodbo z dne 20.1.1981 in potrdilo z dne 18.3.1982, ki ne dokazujeta sklenjene kupne pogodbe, temveč prejem denarja za prodane smreke. Priča Š. H. je govorila resnico, ko je zatrjevala, da kupoprodajne pogodbe za gozd ni sklenila, temveč, da se je dogovarjala le o prodaji smrek.

Protispisna je trditev v sodbi sodišča druge stopnje, da znaša razmerje vrednosti kupnine za smreke 1/3 vrednosti celotnega gozda. Trdi še, da spornega potrdila z dne 18.3.1982 tožnik nikoli ni izročil H. Zmotna je zato ugotovitev, da je H. v letu 1981 veljavno prodala tožniku sporno parcelo ter da je na podlagi pogodbe z dne 20.1.1981 tudi dobila plačano vso kupnino. Gre za napačno dokazno oceno, saj se potrdilo z dne 18.3.1982 sklicuje na ponaredek z dne 20.1.1981. Take listine pa niso naslov za pridobitev lastninske pravice. Tako sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka v reviziji trdi, da ta ni dopustna zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta. Zato predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrže. Revizija je dovoljena, vendar ni utemeljena.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo neutemeljeno zatrjuje, da revizija ni dovoljena. Tožba je bila v tem pravdnem postopku vložena 7.8.1989. Po tedaj veljavnem 382. členu ZPP je bila mejna vrednost za dovoljenost revizije 800.000,00 din (Uradni list SFRJ, št. 74/87). Tožnik je tedaj označil vrednost spornega predmeta v višini 25.000.000,00 din, kar pomeni, da je bila revizija ob vložitvi tožbe dovoljena. Poznejše novele, ki so spreminjale določbe o revizijski vrednosti spornega predmeta, so v prehodnih določbah (Uradni list SFRJ, št. 57/89, 20/90 in Ur.l. RS, št. 55/92) določale, da se o reviziji, vloženi zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje, v postopku, ki se je začel pred uveljavitvijo vsakokratne novele, odloča po pravilih pravdnega postopka, ki so veljala do njihove uveljavitve. Zato je tudi pri odločanju o tej reviziji potrebno upoštevati vrednost, ki je veljala v času vložitve tožbe.

Vendar pa revizija ni utemeljena. Revident sicer v reviziji govori o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih in protispisnosti, vendar pa vsebinsko pretežno izpodbija dokazno oceno na prvi in drugi stopnji. Po 3. odstavku 385. člena ZPP je izpodbijanje dejanskega stanja na revizijski stopnji prepovedano. Zato revizijsko sodišče v nadaljevanju odgovarja le na ugovore, ki so procesne narave, v okviru pooblastil iz 386. člena ZPP pa še, ali je bilo na ugotovljeno dejansko podlago pravilno uporabljeno materialno pravo in ali je bila morda na prvi ali drugi stopnji storjena kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.

Kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP ni bila storjena. Tožnik je sicer 21.9.1991 umrl. Ker pa je imel pooblaščenca in ker ima dediče, ki so bili ugotovljeni s sklepom o dedovanju pri Temeljnem sodišču v Celju, enoti v ... (opr.št. D 200/91, z dne 5.12.1991), so dediči že na podlagi zakona vstopili v pravdo na strani tožnika. Ker med postopkom niso preklicali pooblastila pooblaščencu, je pravdni postopek lahko tekel naprej (primerjaj 1. točko 212. člena ZPP).

Tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je veljavnost kupoprodajne pogodbe temeljilo na ustni pogodbi za sporni gozd in njeni popolni realizaciji (73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), sodišče druge stopnje pa je njeno veljavnost utemeljilo tudi s presojo, da potrdilo o prejemu celotne kupnine z dne 18.3.1982 vsebuje vse elemente veljavne (pisne) kupoprodajne pogodbe.

Tožena stranka tako zmotno trdi, da sta se sodišči oprli na ponaredek z dne 20.1.1981. Da je potrdilo z dne 18.3.1982 pristno, pa je na revizijski stopnji neizpodbojno dejstvo. Sodbi tako imata razloge o odločilnih dejstvih, v njunih razlogih pa glede navedenih dejstev tudi ni nobene protispisnosti.

Protispisna tudi ni ugotovitev sodišča druge stopnje, da znaša cena za les na panju le dobro tretjino cene za gozd. Sodišče je izhajalo iz predpostavke, da je bila dogovorjena kupnina za gozd v znesku 30.000,00 tedanjih din in je tako v skladu s spisovnimi podatki ugotovilo, da znaša ugotovljena kupnina za smreke v višini 12.500,00 tedanjih din dobro tretjino te vsote. Sicer pa ob zgoraj navedenih ugotovitvah o sklenjeni kupni pogodbi to niti ni več pomembno.

Morebitno čezmerno prikrajšanje bi tožena stranka morala uveljavljati po 139. členu ZOR, vendar v postopku in rokih, ki jih predvideva ta zakon.

Revizija tako ni utemeljena. Revizijsko sodišče jo je zato zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 166. člena v povezavi s 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka z revizijo ni uspela, odgovor na revizijo pa je temeljil na zmotni razlagi ZPP glede dovoljenosti revizije.