Jedro

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev naslonilo na več listinskih dokazov, ki jih je v sodbi ustrezno povzelo in ugotovilo vsa odločilna dejstva, dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke pa je pravilno zavrnilo, saj tožena stranka ni določno opredelila tistih spornih dejstev, o katerih naj bi bil njen zakoniti zastopnik zaslišan, izvajanje informativnih dokazov pa ni dovoljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0007 Ig 2004/09917 z dne 1. 12. 2004 v 1. in 3. točki izreka s tem, da zamudne obresti od odmerjenih izvršilnih stroškov tečejo od dne 13. 12. 2004 do plačila (1. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v znesku 526,77 EUR (prej 126.235,00 SIT) in 378,34 EUR (prej 90.666,10 SIT) s pp (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 371,06 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka, ki uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in kršitve materialnega prava (pritožbeni razlogi po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ter je pritožbenemu sodišču predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek kot neutemeljen ter tožeči stranki naloži naj toženi stranki povrne njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru ugotovilo naslednja dejstva: tožeča in tožena stranka sta sklenili prevozno pogodbo, po kateri se je tožeča stranka zavezala, da bo na določen kraj po naročilu tožene stranke pripeljala blago, tožena stranka pa se je zavezala, da bo tožeči stranki za to dala določeno plačilo; tožena stranka je vse sporne prevozne storitve naročila tožeči stranki; prevozne storitve so bile opravljene, kar je razvidno iz mednarodnih tovornih listov, ki jih je v spis vložila tožeča stranka; v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v znesku 126.235,00 SIT ne obstoji, ker so medsebojne terjatve pravdnih strank v tem delu ugasnile s kompenzacijo z dne 15. 7. 2004, v pobot uveljavljana terjatev v znesku 90.666,10 SIT, zaračunana kot stojnina zaradi štiridnevne zamude, pa ne obstoji zato, ker iz predloženih listin izhaja, da je bila pošiljka prejeta pravočasno dne 17. 4. 2003 in ne 20. 4. 2003. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo opravljenih prevoznih storitev.

V postopku v sporih majhne vrednosti se sme sodba izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče zato ni upoštevalo pritožbenih navedb, s katerimi je pritožnica napadala izpodbijano sodbo iz razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter pritožbenih navedb, ki grajajo dokazno oceno, saj gre za uveljavljanje razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki se v postopku o sporih majhne vrednosti ni dovoljen.

Pavšalne pritožbene trditve o nepravilnem postopanju sodišča, ki ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke, ki so mu poznane številne podrobnosti, pa ne zadoščajo za zaključek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev naslonilo na več listinskih dokazov, ki jih je v sodbi ustrezno povzelo in ugotovilo vsa odločilna dejstva, dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke pa je pravilno zavrnilo, saj tožena stranka ni določno opredelila tistih spornih dejstev, o katerih naj bi bil njen zakoniti zastopnik zaslišan, izvajanje informativnih dokazov pa ni dovoljeno (213. člen ZPP).

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo višine sporne terjatve, še manj pa obrestnega dela zahtevka. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje le pavšalno oporekala višini in zapadlosti posameznih računov, ne da bi konkretno zatrjevala dejstva, s katerimi bi nasprotovala višini in zapadlosti vtoževanih računov, kot je navajala tožeča stranka, čeprav je bilo na njen trditveno breme, da dokaže, da terjatve v višini, navedeni na računih za opravljene storitve, niso nastale in da niso zapadla ob datumih navedenih na računih, zato sodišču prve stopnje teh dejstev ni bilo treba ugotavljati in posebej razlagati, temveč jih je pravilno štelo za nesporna (212. člen in 214. člen ZPP).

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je pomanjkljivo obrazložen stroškovni del izpodbijane sodbe. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje stroške tožeče stranke, ki je v pravdi v celoti uspela, odmerilo ob upoštevanju določb Zakona o sodnih taksah in Odvetniške tarife po priglašenem stroškovniku na list. št. 32. Na list. št. 32 se v spisu nahaja zapisnik o glavni obravnavi iz katerega izhaja, da tožeča stranka priglaša stroške kot v obeh dotedanjih vlogah. S pripravljalno vlogo z dne 29. 3. 2006 je tožeča stranka priglasila stroške za sestavo spisa, materialne stroške, stroške za pristop na glavno obravnavo ter sodno takso za sodbo, s pripravljalno vlogo z dne 15. 7. 2009 pa stroške sestave pripravljalnega spisa ter stroške fotokopiranja in 20% DDV na odvetniške storitve. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki odmerilo 200 točk za sestavo prve pripravljalne vloge, 150 točk za sestavo druge pripravljalne vloge, 200 točk za pristop na narok za glavno obravnavo ter 10 točk za obvestilo stranki, 2% materialnih stroškov in 20% DDV ter takso za sodbo v znesku 57,47 EUR, kar skupaj znaša 371,06 EUR in je upoštevaje vrednost spornega predmeta skladno z določili tarife in ZST. Glede na navedeno je stroškovni del napadene sodbe sposoben preizkusa, saj je sodišče prve stopnje stroške odmerilo pregledno, natančno pa so stroški opredeljeni v stroškovnikih v spisu, na katere napotuje obrazložitev, zato zatrjevana postopkovna kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje do pobotnega ugovora tožene stranke ni opredelilo, so neresnične, saj je odločitev o pobotnem ugovoru zajeta v 2. točki izreka sodbe, prav tako pa je sodišče v zadostni meri obrazložilo dejstva, potrebna za odločitev o tem, da v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke ne obstojijo. Tudi v zvezi s pobotnim ugovorom tožena stranka graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa ni pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.

Pritožnica tudi ne more uspeti z navedbami, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, ker tožeča stranka ni predložila listin v originalu. To bi sicer lahko predstavljalo relativno kršitev postopka po 3. odstavku 107. člena ZPP, ki pa v postopkih v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene od postopkovnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).