Jedro

Če je odpadel nagib, ki ima pomen kavze, če je torej zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pravnega posla (1. odstavek 51. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), je s tem posel prenehal veljati. Kar sta stranki v izvrševanju pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oz. sta to dolžni vrniti (4. odstavek 210. člena ZOR - tako tudi pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22.12.1987, Poročilo o sodni praksi VS SRS št. II/87, str. 12). Vrnitev tedaj, ko je podarjeno stvar mogoče vrniti v naravi.

Zmotno je stališče, da ima tožeča stranka pravico zahtevati tudi razvezo pogodbe. Okoliščine, ki so nastale potem, ko je bila pogodba sklenjena, na veljaven nastanek pogodbe nimajo nobenega vpliva. Zato zaradi njih prizadeta stranka ne more zahtevati razveljavitve pogodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in prvostopna sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se glasi: "Tožbeni zahtevek pod tč. I, ki se glasi: Darilna pogodba, ki je bila sklenjena dne 30.7.1974 med tožnico in toženko I. G. ter O. G., se razveže v tistem delu, s katerim je toženka I. G. pridobila idealno lastninsko pravico do 1/2 na zemljišču 350/5 - stavbišče, dvorišče, pripisano pri vl.št. 633 k.o...

s e z a v r n e ." Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki pravdne stroške celotnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.1996 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Višino pravdnih stroškov bo odmerilo sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku pod tč. I. in razvezalo darilno pogodbo, s katero je tožnica toženki podarila polovico parcele št. 350/5 k.o..., zavrnilo pa je tožbeni zahtevek pod tč. II., s katerim je tožnica zahtevala, da mora toženka izdati zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice na njeno ime. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Toženka v reviziji vztraja pri ugovoru bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Trdi, da obstaja nasprotje med obsodilnim in zavrnilnim delom izreka prvostopne sodbe, saj sodišče na eni strani toženki z razveljavitvijo darilne pogodbe lastninsko pravico jemlje, na drugi strani pa ji lastninsko pravico še naprej priznava. Če namreč postavitev v prejšnje stanje, to je stanje pred sklenitvijo pogodbe, ni mogoča, kar je tožnica ob vložitvi tožbe v tej zadevi dobro vedela, bi morala tožnica postaviti drugačen tožbeni zahtevek. Ko je sodišče ugotovilo, da vrnitev darila v naravi ni možna, bi moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Zmotno je tudi materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ko se opira na 24. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Toženka je gradila na svojem zemljišču, kar ji sodišči tudi priznavata. Odločitev, kakršna je bila sprejeta na prvi in drugi stopnji, ima zato le stroškovno posledico. Zato toženka predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno in prvostopno sodbo v izpodbijanem delu in glede izreka o pravdnih stroških razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa drugostopno sodbo spremeni tako, da ugodi toženkini pritožbi in prvostopno sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek tudi pod tč. I. zavrne, glede stroškov pa odloči, da je tožeča stranka toženi stranki dolžna povrniti njene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka prvostopne sodbe do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da očitana kršitev določb pravdnega postopka ni bila storjena. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku pod tč. I. in zavrnilo tožbeni zahtevek pod tč. II. zaradi materialnopravne presoje posledic odpadlega nagiba. Bilo je namreč mnenja, da je pogodbo zaradi odpadlega nagiba potrebno razvezati, da pa izstavitev zemljiškoknjižne listine ni mogoča, ker vrnitev darila v naravi v obravnavani zadevi ni več mogoča. O materialnopravni pravilnosti te odločitve bo zato govor v nadaljevanju obrazložitve, v katerem revizijsko sodišče obravnava revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker pa tožena stranka drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni opredeljeno navedla, revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), ta revizijski razlog ni podan.

Pač pa tožena stranka utemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka je namreč v tožbi zahtevala razvezo (vsebinsko razveljavitev) darilne pogodbe zaradi tega, ker je odpadel "poslovni razlog", ki jo je vodil k sklenitvi te pogodbe. S tem je opredelila nagib kot kavzo oz. pravno podlago darilne pogodbe. Tožena stranka temu dejstvu ni ugovarjala, razen s pavšalno navedbo, da tožeča stranka ob daritvi ni mogla pričakovati, da bo zakonska zveza trajna, saj vsaka tretja zakonska zveza razpade. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko tega ugovora nista upoštevali.

Če pa je odpadel nagib, ki ima pomen kavze, če je torej zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pravnega posla (1. odstavek 51. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), je s tem posel prenehal veljati. Kar sta stranki v izvrševanju pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oz. sta to dolžni vrniti (4. odstavek 210. člena ZOR - tako tudi pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22.12.1987, Poročilo o sodni praksi VS SRS št. II/87, str. 12). Vrnitev tedaj, ko je podarjeno stvar mogoče vrniti v naravi. Materialnopravno stališče sodišč druge in prve stopnje glede tega vprašanja (zahtevka na izročitev zemljiškoknjižne listine) je zato pravilno.

Zmotno pa je njuno stališče, da ima tožeča stranka pravico zahtevati tudi razvezo pogodbe. Okoliščine, ki so nastale potem, ko je bila pogodba sklenjena, na veljaven nastanek pogodbe nimajo nobenega vpliva. Zato zaradi njih prizadeta stranka ne more zahtevati razveljavitve pogodbe. Če je bila pogodba izpolnjena, pa tudi nima pravice zahtevati razveze pogodbe po 1. odstavku 133. člena ZOR, na katerega se je sodišče druge stopnje zmotno sklicevalo.

S tem, ko sta sodišči druge in prve stopnje razvezali darilno pogodbo med pravdnima strankama, tako nista pravilno uporabili materialnega prava. Odločati bi morali le o morebitni vrnitvi darila, zahtevek na razvezo (razveljavitev) darilne pogodbe pa zavrniti. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo in tudi preostali del tožbenega zahtevka zavrnilo.

Ker je revizija utemeljena že iz navedenega razloga, se revizijsko sodišče ni posebej ukvarjalo s sicer pravilnim stališčem tožene stranke, da uporaba 24. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih za razmerja, ki so nastala med toženko in tožničinim sinom s skupno gradnjo na tedaj solastnem zemljišču, ni mogoča. Tožena stranka je tako z revizijo uspela in dosegla, da je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnjen. Zaradi tega mora revizijsko sodišče po 2. odstavku 166. člena ZPP odločiti o pravdnih stroških celotnega postopka. Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom v celoti propadla, mora povrniti vse stroške pravdnega postopka toženi stranki (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker sodišče prve stopnje stroškov tožene stranke še ni odmerjalo (na prvi stopnji je odločilo, da trpita vsaka svoje), revizijsko sodišče prepušča odmero sodišču prve stopnje, s čimer tudi ohranja možnost morebitne pritožbe.