Jedro

Tožnik, ki je zaprosil toženo stranko - delodajalca za posojilo, pri tem pa zavestno predložil kupoprodajno pogodbo za stanovanje, ki ga ni imel namena kupiti (ker je šlo le za navidezno pogodbo, sklenjeno z namenom pridobitve posojila, od katere je v dogovoru z agencijo tožnik kasneje odstopil), ter s tem spravil toženo stranko v zmoto, tako da mu je na podlagi tedaj že neveljavne pogodbe odobrila oz. nakazala stanovanjsko posojilo v vrednosti kupnine, je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 6. točki 50. člena Kolektivne pogodbe o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev tožene stranke, ker gre za ravnanje, ki ima znake kaznivega dejanja goljufije iz 1. odstavka 217. člena KZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - razveljavitev odločb disciplinske komisije z dne 19.1.1994 ter 21.3.1994; - ugotovitev, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, ampak še traja; - vrnitev na delo in razporeditev na prejšnje delovno mesto ter - priznanje pravic iz delovnega razmerja za ves čas od prenehanja delovnega razmerja dalje, in sicer plač in regresov v višini plač in regresov dveh primerjalnih delavcev enakih kvalifikacij in na enakih delovnih mestih kot je tožnikovo in vseh drugih pravic iz delovnega razmerja (1. odstavek izreka). Obenem je sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. odstavek izreka). Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je sodišče prve stopnje v sodbi iskalo okoliščine, ki bi lahko imele znake kaznivega dejanja, ki ga A. ni predvidela v svojih aktih. Sodišče zanemarja temeljno načelo "nullum crimen sine lege" ter dejstvo, da je bil tožnik z odločbo disciplinske komisije z dne 19.1.1994 spoznan za odgovornega hujše kršitve delovnih obveznosti iz 6. točke 50. člena kolektivne pogodbe tožene stranke in dejstvo, da se lahko disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče le pod pogoji iz 89. člena ZDR. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko sodišče ne glede na očitano kršitev samo spreminja pravno kvalifikacijo, ki je tožena stranka sploh ne očita tožniku. Zastavlja se vprašanje, za kakšno škodo sploh gre, če je tožena stranka dala tožniku stanovanjsko posojilo za nakup stanovanja, tožnik pa je za to posojilo dejansko stanovanje tudi kupil in posojilo vrača. Če bi bil v delovnem razmerju, bi posojilo vračal redno, v delovnem razmerju pa ni iz razlogov na strani tožene stranke, ki je za uporabo posojila za nakup drugega objekta izrekla disciplinski ukrep le tožniku in nobenemu drugemu od svojih najmanj 50 delavcev z enakimi in celo hujšimi primeri. Izpodbijana sodba ni upoštevala sklepa Vrhovnega sodišča RS, sodišče je v sodbi samo določilo, da si je tožnik pridobil protipravno premoženjsko korist. Sodišče ne bi smelo na ta način "sanirati" odločbe tožene stranke. Tožnik je edini tako hudo sankcioniran, kar pomeni kršitev temeljnih človekovih ustavnih pravic, to pa je razlog za morebitno ustavno pritožbo ali tožbo na Evropsko sodišče. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Zmotno je mišljenje tožene stranke, da je nakup katerekoli nepremičnine v časovno nedefiniranem obdobju zadosten dokaz, da je tožeča stranka ravnala v skladu s pogodbo. Tožeča stranka je še pred nakazilom denarnih sredstev s strani tožene stranke razveljavila pogodbo o nakupu nepremičnine, tako da je prosto razpolagala z denarnimi sredstvi, čeprav so sredstva strogo namenska. Toženi stranki je uspelo nedvoumno dokazati goljufivi namen tožeče stranke, s pogodbo, s katero je tožeča stranka pridobila sredstva tožene stranke, pa je toženi stranki povzročila škodo v višini nakazanega posojila, ki ni bilo izkoriščeno v skladu z razpisnimi pogoji. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov, pri tem pa pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št.26/99 - ZPP) dolžno paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo stališča revizijskega sodišča iz razveljavitvenega sklepa (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 139/97 z dne 11.11.1997) in v zadostni meri razčistilo dejansko stanje, da je lahko sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je dokazano, da je tožnik toženi stranki ob tem, ko je zaprosil za posojilo, zavestno predložil kupoprodajno pogodbo za stanovanje, ki ga ni imel namena kupiti (ker je šlo le za navidezno pogodbo, sklenjeno z namenom pridobitve posojila, od katere je v dogovoru z agencijo tožnik kasneje odstopil), ter spravil toženo stranko v zmoto tako, da mu je na podlagi tedaj že neveljavne pogodbe odobrila oz. nakazala stanovanjsko posojilo v vrednosti kupnine. Tožnik je torej nedvomno storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 6. točki 50. člena Kolektivne pogodbe o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev, zaposlenih v podjetju A. p.o. Z., ker gre za ravnanje, ki ima znake kaznivega dejanja goljufije iz 1. odstavka 217. člena KZ. Tovrstna dejanja pa so nedvomno hujše kršitve, ki se nanašajo na nezakonito razpolaganje s sredstvi, za katere se po 58. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90) izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Pridobitev stanovanjskega posojila na opisani način in dejstvo, da je tožnik lahko prosto razpolagal z zneskom nakazanega posojila, čeprav gre za namenski kredit, je sodišče prve stopnje pravilno pravno kvalificiralo tudi kot hujšo kršitev po 2. točki 48. člena kolektivne pogodbe tožene stranke, ki kot hujšo kršitev opredeljuje nesmotrno, neodgovorno in neupravičeno uporabo sredstev. Sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaznega postopka izven opisa hujše kršitve delovnih obveznosti, ki se tožniku očita, ker je nanj vezano. Na pravno kvalifikacijo očitanih kršitev pa sodišče pri presoji zakonitosti sklepov disciplinskih organov ni vezano, zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene, zlasti ker opredelitev očitane hujše kršitve tudi po 2. točki 48. člena kolektivne pogodbe ni sprememba, ki bi bila tožniku v škodo, kot zmotno meni pritožba. V obravnavanem primeru so podane tudi t.i. kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91), saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je za višino posojila v višini 3.120.000,00 SIT brez pravne podlage v kupoprodajni pogodbi za nakup stanovanja zmanjšalo premoženje tožene stranke. Okoliščina, da je leto dni po pridobitvi posojila vendarle uporabil posojilo za nakup stanovanja, pa ne more odločilno vplivati na odločitev v obravnavani zadevi. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).