Jedro

Odločilni okoliščini, od katerih je odvisno, ali je škoda iz naslova pretrpljenih telesnih in duševnih bolečin in strah pravno priznana in višina odškodnine za to škodo sta trajanje in intenziteta.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena.

Pritožbi tožene stranke se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odškodnina tožeče stranke zniža na 4.150.000,00 SIT tako, da ji je po odbitku že plačane akontacije tožena stranka dolžna plačati še 2.738.174,50 SIT, v izreku o stroških pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 15.167,80 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožnici za škodo, izvirajočo iz poškodb v prometni nesreči dne 2.1.1993 odmerilo odškodnino za negmotno škodo na 5.000.000,00 SIT ter po odbitku valorizirane akontacije toženo zavarovalnico zavezalo plačati ji še 3.588.384,00 SIT razlike z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo, glede pravdnih stroškov je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje.

Takšno odločitev izpodbijata obe pravdni stranki in sicer tožnica v zavrnilnem, tožena pa v ugodilnem dleu, oba pa v izreku o stroških postopka.

Tožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo z zvišanjem odškodnine za pretrpljene telesne bolečine na 4.000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti na 5.000.000,00 SIT.

Tožena stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP.

Dejansko stanje je prvostopno sodišče nepopolno ugotovilo, ko sploh ni ugotovilo kakšne duševne bolečine (samo te so pravno priznana škoda) trpi tožnica zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, sodba pa o tem odločilnem dejstvu nima razlogov, kar je procesna kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Nadalje je nejasno, ali ni sodišče strahu, da ne bo mogla več opravljati frizerskega dela in gospodinjenja izvrševati materinskih obveznosti, upoštevalo tako pri odmeri odškodnine za strah kot za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, takšno podvajanje pa je nedopustno.

Materialno pravo je uporabljeno napačno; prisojena odškodnina ni primerna in pravična v smislu 200. člena ZOR in znatno presega kriterije, ki jih je vzpostavila sodna praksa in sega preko meje, ki je potrebna za tolažbo.

Pritožba tožeče stranke je neutemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena le deloma.

O zatrjevani zmotni oz. nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja: Na navedeni pritožbeni razlog drugostopno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na izrecno in obrazloženo zahtevo pritožnika. V konkretnem primeru ga uveljavlja samo tožena stranka in sicer samo glede duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu, ki jih je pretrpela tožnica. V tem delu njena pritožba ni utemeljena. Pritobženi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je podan le takrat, če je sodišče napačno ugotovilo ali če ni ugotovilo kakšnega odločilnega dejstva.

Katera dejstva so odločilna, pove materialnopravni predpis. Ko gre za ugotavljanje, ali je podana pravno priznana škoda iz 200. čl. ZOR in za odmero odškodnine zanjo sta, kot pravilno trdi tožena stranka, odločilni dejstvi trajanje in intenziteta telesnih in duševnih bolečin in strahu. Nima pa prav, ko v nadaljevanju sodišču prve stopnje očita, da ni ugotovilo, da bi tožnica zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti sploh trpela duševne bolečine.

Prvenstveno sodba izrecno povdarja, da se je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za negmotno škodo oprlo na določbe 200. člena ZOR ter jo za telesne in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženost in za strah odmerilo glede na vse okoliščine primera, predvsem pa glede na stopnjo in trajanje bolečin in strahu (2. odst. na 4. strani) ter da je tožnica upravičena do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (zadnji odstavek na 5. strani sodbe). Trpljenje duševnih bolečin (sicer z drugačnim poimenovanjem - kot nerazpoleženje, psihično propadanje) je tožnica v tožbi izrecno zatrdila in sodišču prve stopnje ponudila dokaze, iz katerih je ugotovilo številne okoliščine, ki so vplivale na njihov nastanek, jakost in trajanje. Ob ugotovitvi izpodbijane sodbe, da bo tožničine splošne življenjske sposobnosti zmanjšane za 20%, da je kot desničarka s poklicem frizerke, v katerem potrebuje moč in spretnost desne roke, zaradi okvare roke, ki se kaže v zmanjšani gibljivosti komolca, podlahti in zapestja, ovirana v poklicnem življenju, pri opravljanju gospodinjskih del in pri skrbi za otroka, rekreativni šport pa je morala opustiti, o trpljenju duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti pač ni mogoče dvomiti. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje zato niso pomanjkljive, so pa tudi sprejemljivo pojasnjene, zato v tej zvezi tudi ni podana bistvena kršitev procesnih pravil iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Glede strahu so vsa dejstva, ki jih je sodišče ugotovilo, pravno pomembna, razen dejstva, da tožnica strah, ali bo "zmogla opraviti celodnevne naloge v službi kot frizerka in kot gospodinja in mati". Strah je namreč pravno priznana škoda le toliko časa, dokler je izid zdravljenja negotov oz. dokler je negotovo, kakšne posledice bo poškodba zapustila. V konkretnem primeru so posledice ustaljene. Popolnoma razumljivo je, da je tožnica, kot ugotavlja prvostopno sodišče, vsak dan sproti zaskrbljena, vendar pa takšna zaskrbljenost predstavlja psihično bolečino in kot taka dejansko podlago za odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ne pa za strah. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo v zvezi s strahom kot pravno priznano škodo celo več dejstev in ne le odločilnih , zato dejansko stanje ni nepopolno ali zmotno ugotovljeno. Upoštevati pri odločitvi le odločilna dejstva pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

O zatrjevani zmotni uporabi materialnega prava: Ta pritožbeni razlog uveljavljata obe pritožbi, ki grajata višino odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje za posamezne oblike negmotne škode prisodilo tožnici. Višino odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti izpodbijata tožnica v zavrnilnem, tožena stranka pa v ugodilnem delu, tožena stranka pa izpodbija še višino odškodnine za strah.

Pravna podlaga odmere denarne satisfakcije za vse tri sporne oblike negmotne škode so določbe 200. čl. ZOR, ki sodišču nalagalo prisoditi pravično denarno odškodnino. Pravična je odškodnina takrat, ko je pravična tako v ožjem smislu (tj. ko je za konkretnega oškodovanca in konkretno škodo odmerjena upoštevaje vse okoliščine primera, torej ko je ustrezno individualizirana) kot v širšem smislu (tj. ko je primerljiva z odškodninami, ki jih za primerljive škode sodišča prisojajo drugim oškodovancem skladno z načelom objektivizacije).

Odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje oškodovanki prisodilo za s to sodbo obravnavane oblike škode glede na dejanske ugotovitve o velikosti škode, pravnemu standardu pravične denarne odškodnine po mnenju pritožbenega sodišča ne ustreza, ampak ga deloma presega. Ob ugotovitvi, da je tožnica utrpela večkosovni zlom desne podlahtnice, kar je huda telesna poškodba, ki je zahtevala dolgotrajno (večletno) zdravljenje s 4 operacijami na kosteh, kar v zgodnjem pooperativnem obdobju povzroči izrazito hude bolečine ter jih je kumulativno trpela 10 dni, nato še 14 dni hude, srednje še približno 3 mesece, občasne zmerne pa še vedno trpi, da je bila večkrat hospitalizirana (skupaj 11 dni) vsaj 5 dni povsem odvisna od tuje pomoči (tudi pri opravljanju fizioloških potreb), da je bila sedemnajstkrat na specialistični kontroli, petnajstkrat rentgenizirana, je prejela številne infuzije, injekcije in tudi analgetike, ki lahko povzročijo telesno in duševno odvisnost ipd. je odškodnina v višini 1.800.000,00 SIT tista, ki še ne presega zgornje meje odškodnine, ki jih za primerljive škode prisojajo sodišča drugim oškodovancem, zato je na sodišču prve stopnje odmerjena (2.100.000,00 SIT) previsoka, kot utemeljeno uveljavlja tožena stranka, ne pa prenizka, kot meni tožnica. Od s to sodbo dosojene višja odškodnina bi namreč ne bila pravična v širšem smislu in kot taka materialnopravno napačna. Enako velja tudi za odškodnino za duševne bolečine zaradi trajanja zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ugotovitve, da je tožnica, ki je bila ob poškodbi stara šele 31 let in je začenjala poklicno pot podjetnice, prikrajšana pri svojem poklicnem delu, pri gospodinjskih opravilih in pri materinstvu in da je morala povsem opustiti rekreativno smučanje in igranje tenisa ter da jo vsak dan skrbi, da se ne bi ponovno poškodovala in ali bo glede na svoje sedanje zdravstveno stanje zmogla opraviti vse, kar jo ta dan čaka kot delavko, gospodinjo in mater, pomenijo, da tožnica trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot pravno priznano škodo in da je za to škodo primerna odškodnina v višini 2.000.000,00 SIT. Znesek 2.400.000,00 SIT je glede na to, da tožničina škoda objektivno gledano ni katastrofalna ali zelo huda, po kriterijih 200. čl. ZOR pretiran in od sodne prakse odstopa.

Upoštevaje vsa dejstva, ki so pomembna pri odmeri odškodnine za strah (primerjaj razloge v okviru obravnavanja dejanske podlage odškodnine za to obliko škode, t.j. ne upoštevaje zaskrbljenost, ki jo tožnica še trpi), predvsem pa, da je bila ob nesreči, v kateri je bila poškodovana, vseskozi pri zavesti, in je utrpela zelo intenziven primarni strah ter sekundaren strah, ki je bil kratkotrajen, a zelo intenziven pred vsako od 4 operacij ter intenziven skupno 2 meseca, je satisfakcija v višini 350.000,00 SIT v skladu s kriteriji iz 2. odst. v zvezi s 1. odst. 200. čl. ZOR in jo je pritožbeno sodišče znižalo na navedeni znesek: na prvi stopnji dosojena je namreč pokrivala tudi zaskrbljenost, ki jo tožnica še trpi in ki ni dejanska podlaga ošdkodnine za strah.

V zvezi z odločitvijo o glavni stvari je sodišče prve stopnje torej pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Zagrešilo ni ne uveljavljane in ne tistih absolutnih bistvenih kršitev procesnih pravil iz 2. odstavka 339. čl. ZPP, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pa delno napačno uporabilo materialno pravo, zato je drugostopno sodišče, kot je zgoraj obrazloženo, izpodbijano sodbo delno spremenilo (4. tč.

358. čl. ZPP), zaradi česar je moralo odločiti tudi o stroških postopka (2. odst. 165. čl. ZPP).

Zahtevane (2. čl. ZPP) koristne in potrebne stroške tožeče stranke je odmerilo na 461.555,20 SIT, tožene stranke pa na 476.723,00 SIT.

Sodne takse je odmerilo po taksni tarifi Zakona o sodnih taksah, stroške zastopanja pa po veljavni Odvetniški tarifi.

Znesek, ki predstavlja tožničin uspeh v pravdi, je (čeprav ji je bil v obliki akontacije delno že plačan) 4.150.000,00 SIT. Od tega zneska in v skladu z Odvetniško tarifo odmerjeni stroški zastopanja znašajo: Za tožbo 1000 točk (tar. št. 13/1), za pripravljalno vlogo z dne 23.12.1998 750 točk (tar. št. 12), po 500 točk za zastopanje na glavnih obravnavah 14.1. in 17.8.1999 (tar. št. 15/1), po 40 točk za potovanje za stranko na navedena naroka za glavno obravnavo (3. odst. 13. čl.) ter po 1.977,00 SIT potnih stroškov, dodatno pa še 1% od nagrade za materialne stroške 19% za DDV oz. skupno 300.764,20 SIT. Poleg stroškov zastopanja je prav tako glede na uspeh v pravdi, upravičena do povrnitve sorazmernega dela stroškov za takso za tožbo in sodbo, odmerjenih na 57.698,00 SIT, medtem, ko je do povrnitve stroškov izvedenca (103.093,00 SIT), ki je bil potreben ne glede na izid pravde, upravičena v celoti. Ni pa upravičena do tistih stroškov, ki so ji nastali pred vložitvijo tožbe (posvet s stranko, sestava odškodninskega zahtevka zavarovalnici z dopisi in urgencami), ker ne predstavljajo pravdnih stroškov (1. odst. 154. čl. ZPP).

Znesek, ki predstavlja uspeh tožene stranke v pravdi, je razlika med vtoževanim in tožnici prisojenim zneskom. Predstavljajo ga od tega zneska (6.244.350,00 SIT) odmerjeni stroški zastopanja in sodne takse. Iz naslova stroškov zastopanja je tožena stranka upravičena do 1000 točk nagrade za sestavo odgovora na tožbo (tar. št. 14/1), po 500 točk za zastopanje 14.1. in 17.8.1999 (tar. št. 15/1) in po 40 točk za odsotnost med potjo (1. odst. 13. čl.) ter skupaj 200 točk za trajanje nad pol ure (3. odst. 13. čl.), 750 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 16.8.1999 (tar. št. 15/2), 10 točk za končno poročilo (tar. št. 33/4) in 750 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 16/1) ter dodatno do 2.860,00 SIT potnih stroškov, do 1% na račun materialnih stroškov (tj 37,40 točk) in 19% za DDV, skupno torej do 400.355,20 SIT. Glede na uspeh v pravdi je upravičena še do uspehu sorazmernega deleža sodnih taks za odgovor na tožbo in za pritožbo v znesku 76.367,85 SIT. Po pobotu je torej tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 15.167,80 SIT pravdnih stroškov.