Jedro

Res je, da policist ne sme uporabiti sile zoper voznika, ki mu kljub njegovi zahtevi - gre za opravljanje nalog javne varnosti - v nasprotju z določbo 1. odstavka 217. člena ZVCP noče pokazati dokumentov, s katerimi dokazuje pravico voziti vozilo v cestnem prometu. Vendar pa je tak voznik dolžan upoštevati policistov ukaz, naj se ustavi, da bi lahko izpeljal uradni postopek glede preverjanja dokumentov. V nasprotnem primeru policist utemeljeno uporabi pooblastila iz 1. odstavka 51. člena ZPol. Le se voznik temu upre ter nato policista še fizično napade, gre za kaznivo dejanje po 4. odstavku 302. členu KZ.

Izrek

Zahtevi obsojenega F.K. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 1.6.2000 obsojenega F.K. spoznalo za krivega, pod točko 1 kaznivega dejanja poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. v zvezi s 3., 2. in 1. odstavkom 302. člena KZ, pod točko 2 pa kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje je obsojencu po 4. odstavku 302. člena KZ določilo kazen devet mesecev zapora, za drugo po 1. odstavku 145. člena KZ štiri mesece zapora, nato pa mu je po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu od 15.3.2000 od 1.40 ure dalje. Pogojne obsodbe, izrečene s pravnomočno sodbo istega sodišča z dne 6.12.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 18.4.2000, obsojencu ni preklicalo. Na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca M.G. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 500.000,00 SIT napotilo na pravdo. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v skupnem znesku 125.333,00 SIT. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbama obsojenega F.K. in njegovega zagovornika ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu znižalo kazen za kaznivo dejanje po 1. odstavku 145. člena KZ na dva meseca zapora, nato pa znižalo tudi enotno kazen na deset mesecev zapora. V ostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sta obsojeni F.K. in njegov zagovornik vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Obsojeni F.K. pravnomočno odločbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 7. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitve kazenskega zakona po 1., 2. in 4. točki 372. člena ZKP ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa da sodbo sodišča prve (očitno tudi druge) stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo navaja, da je zahteva obsojenčevega zagovornika vložena prepozno in jo je zato treba zavreči. Kršitve zakona, ki jih v svoji zahtevi uveljavlja F.K., niso podane, zato je po mnenju vrhovne državne tožilke obsojenčeva zahteva neutemeljena.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Na podlagi 3. odstavka 421. člena ZKP smeta zagovornik in obdolženec vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku treh mesecev od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo. Po 3. odstavku 88. člena ZKP se roki, ki so določeni po mesecih oziroma letih, iztečejo s pretekom tistega dne v zadnjem mesecu oziroma letu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je rok začel teči po 2. odstavku tega člena. V 2. odstavku 88. člena ZKP pa je predpisano, da se dan, ko je bila opravljena vročitev, ne šteje v rok, temveč se za začetek roka vzame prvi naslednji dan. Obsojenec je sodbo sodišča druge stopnje prejel dne 12.10.2000 (vročilnica pripeta k l. št. 249 spisa).

Zagovornik je zahtevo poslal priporočeno po pošti 13.1.2001 (l. št. 256 spisa), torej glede na navedene določbe pravočasno.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da je sodišče v nasprotju z izpovedbo policista M.G. (l. št. 165 spisa), ki je na izrecno vprašanje zagovornika odgovoril, da ni šlo za postopek legitimiranja občana, ampak za preveritev dokumentov, potrebnih pri vožnji z avtomobilom, v izreku sodbe navedlo, da je obsojenec med drugim preprečil postopek legitimiranja. V tem vložnik vidi nasprotje med izrekom sodbe in njenimi razlogi ter tudi med samimi razlogi sodbe in na tej podlagi zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

S temi navedbami obsojenčev zagovornik po vsebini ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak ponuja lastno dokazno presojo izpovedbe priče M.G. Ne zatrjuje namreč, da je o odločilnih dejstvih podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o izpovedbi navedene priče in med samo izpovedbo priče M.G., pač pa zavrača pravilnost dejanskega sklepa, da sta policista Z.L. in M.G. v okviru svojih uradnih pravic nameravala opraviti tudi legitimiranje obsojenega F.K. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Trditve v obsojenčevi zahtevi, da je izrek sodbe nerazumljiv in da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, niso v ničemer konkretizirane.

Utemeljenosti tako posplošenih navedb zato ni mogoče preizkusiti.

Zagovorniku obsojenega F.K. tudi ni mogoče pritrditi, ko glede kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

Svojo trditev utemeljuje z navedbo, da policist Z.L. ni imel pravice zadržati obsojenca, ker ta ni izpolnil njegovega ukaza, naj se ustavi in pokaže dokumente. Pojasnjuje, da varnost prometa z obsojenčevim ravnanjem ni bila več ogrožena, saj je obsojenec že zapustil vozilo. Zato po mnenju vložnika policistovo ravnanje ni imelo podlage v določbah 51. in 34. člena Zakona o policiji (ZPol). Po stališču zahteve bi policista v takem položaju lahko obsojenca enostavno predlagala v postopek o prekršku zaradi prekrškov po 120. in 217. členu Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP).

Pritrditi je treba naziranju vložnika, da policist ne sme uporabiti sile zoper voznika, ki mu kljub njegovi zahtevi, v nasprotju z določbo 1. odstavka 217. člena ZVCP, noče pokazati dokumentov, s katerimi dokazuje pravico voziti vozilo v cestnem prometu. Prav tako ne zoper tistega udeleženca v cestnem prometu, ki v nasprotju z določbo 120. člena ZVCP zavrne preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola v organizmu. V prvem primeru policist kaznuje voznika z denarno kaznijo 5.000,00 tolarjev, v drugem pa zoper udeleženca predlaga uvedbo postopka zaradi prekrška po 7. odstavku 120. člena ZVCP. Da pa bi policist sploh lahko opravil ta uradna dejanja in se odločil o morebitnih nadaljnjih ukrepih, mora izpeljati uradni postopek. Tega pa ne more storiti, če voznik njegovega zakonita ukaza ne upošteva in se poskuša s kraja oddaljiti. Tako ravnanje, torej neupoštevanje na kraju samem odrejenega zakonitega ukrepa uradne osebe, pomeni tudi prekršek po 2. odstavku 11. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir. Da bi ne bilo pogojev za to, da bi policist(a) glede na ugotovljene okoliščine v okviru pooblastil ne smel(a) opraviti navedeni uradni dejanji, namenjeni zagotavljanju varnosti cestnega prometa, zahteva niti ne zatrjuje. Obsojenec bi moral upoštevati ukaz policista Z.L., naj se ustavi, da bi ta nato lahko izpeljal uradni postopek tudi glede preverjanja dokumentov, s katerimi obsojenec dokazuje pravico voziti vozilo v cestnem prometu oziroma in ugotavljanja morebitne obsojenčeve alkoholiziranosti. Seveda bi v takem primeru obsojenec lahko zavrnil tak preizkus in dajanje navedenih listin policistu na vpogled, pa ta zoper njega ne bi smel uporabiti sile. Zato je policist Z.L., čigar zakonitega ukaza, naj se ustavi, obsojenec ni upošteval, ravnal v skladu s pooblastili iz 1. odstavka 51. člena ZPol in obsojenca prijel za roko ter tako uporabil fizično silo kot tisto prisilno sredstvo, s katero je bilo mogoče opraviti nalogo z najmanjšimi škodljivimi posledicami za obsojenca, kot proti osebi, zoper katero je ukrep uporabil (2. odstavek istega člena ZPol). Ker pa se je obsojenec temu uprl in nato policista še fizično napadel, sta ta dva utemeljeno uporabila tudi sredstva za vklepanje in vezanje. Zato ne drži trditev v zahtevi obsojenčevega zagovornika, da je policija prva neupravičeno uporabila silo in da zato ravnanje v okviru svojih pravic, kot zakonski znak kaznivega dejanja po 302. členu KZ, ni izkazan.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi ne pove, katera kršitev zakona naj bi bila podana zato, ker je opravljal postopek kontrole v prometu policist M.G., ki da je bil v razmerju do obsojenca oškodovanec že v nekem drugem postopku zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Pri tem se vložnik sklicuje tudi na Zakon o prekrških, ki da ima glede izločitve uradne osebe identično ureditev kot ZKP.

Utemeljenosti v tem pogledu tako pomanjkljivo obrazložene zahteve zato ni mogoče preizkusiti.

Vložnikoma tudi ni mogoče pritrditi niti, da je sodišče storilo kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ko se je postavilo na stališče, da je obsojenec storil kaznivo dejanje proti uradnima osebama, ko sta ti opravljali naloge javne varnosti. Zahtevi navajata, da ne v ZPol in tudi v nobenem drugem veljavnem predpisu naloge javne varnosti niso opredeljene tako, kot je bilo izrečno navedeno v prejšnjem Zakonu o notranjih zadevah. Zato je po mnenju vložnikov sodišče, ki je kaznivo dejanje opredelilo po 4. odstavku 302. člena KZ, uporabilo normo, ki ni v skladu z načelom določenosti v zakonu ter in tako ravnalo tudi v nasprotju z določbo 28. člena ustave, namesto da bi obsojenčevo ravnanje pravno opredelilo kot temeljno obliko tega kaznivega dejanja.

Vrhovno sodišče je že v sodbi z dne 13.9.2000, opr. št. I Ips 197/2000, s katero je zavrnilo vsebinsko enake trditve v zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora po izreku sodbe, zavzelo stališče, da je tako naziranje pravno napačno. V tej sodbi je pojasnilo, da sicer drži, da v zakonskem opisu kaznivega dejanja ne sme biti nejasnosti, dvoumnosti, pomensko praznih besed, negotovosti, ki bi omogočale njegovo samovoljno in arbitrarno uporabo. Povedalo je tudi, da pomen nekaterih, ne pa vseh izrazov, ki se pojavljajo v KZ in pomeni tudi avtentično razlago zakona, najdemo v določbah 126. člena KZ, pomen drugih v KZ uporabljenih izrazov pa si sodišče razlaga z uporabo razlagalnih inštrumentov; tudi na podlagi njihovega pomena določenega v drugih predpisih, kot je to storilo v konkretnem primeru, ko se je sklicevalo na (2. in 4. alineo) 3. člena ZPol. Pri tem ni nujno, da je v teh predpisih uporabljeni izraz (pojem) dobesedno enako opredeljen kot v KZ, pač pa je pomembna njegova vsebina. Naloge policije, naštete v navedeni določbi ZPol, s katerimi ta kot del državne uprave skrbi zlasti za osebno, premoženjsko in prometno varnost, vsebinsko pomenijo zagotavljanje javne varnosti. Varnost cestnega, torej javnega prometa (tudi KZ v enaintridesetem poglavju govori o kaznivih dejanjih zoper varnost javnega prometa), je kategorija v okviru pojma javne varnosti. Zato je pravilno stališče v izpodbijani pravnomočni sodbi, da sta policista opravljala naloge javne varnosti in da je obsojenec, s tem, ko jima je poskušal preprečiti uradno dejanje, uresničil zakonske znake kvalificirane oblike tega kaznivega dejanja, ki pa je ostalo pri poskusu.

Zatrjevana kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP zato ni podana.

Obsojeni F.K. nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Kršitev je podana, če sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. Med obsojenčevimi navedbami v zahtevi, da mu predsednik senata ni dovolil postavljati vprašanj policistoma in ju tako zavestno branil, kar sicer iz zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, ter da je do tega vložnika zavzel odklonilni odnos in se odkrito postavil v bran policije, in zatrjevano kršitvijo ni nobene povezave. Zato so tudi te obsojenčeve navedbe v zahtevi neutemeljene.

Z navedbami, da je bil na silo ustavljen in legitimiran, ko je kot pešec želel s kolegico v svoje stanovanje in da zato ni bilo nobene potrebe, da bi policista uporabila silo, da je bil izzvan z grobim ravnanjem uradne osebe, kar da je potrdil tudi policist Z.L., da je ravno zaradi ravnanja slednjega prišlo do splošnega prerivanja, obsojeni F.K. ponuja lastno dokazno presojo, ki pa se glede teh odločilnih dejstev razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Na ta način uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Zagovornik obsojenega F.K. navaja, da je sodišče pokazalo nerazumevanje pravne narave naklepa pri storitvi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, ker da je iz nespornih dejstev, ugotovljenih v postopku, jasno, da obsojenec ni oblikoval kakršnegakoli naklepa, ampak so njegove domnevne grožnje izraz trenutne bolečine, jeze in revolta neposredno po prejetih udarcih in prijemih, ki jih je moral prenašati ter da je takšna reakcija normalno biološko pogojena, pri čemer da bi na enak način reagirala večina ljudi. Poudarja tudi, da je obramba predlagala tudi zaslišanje izvedenca psihiatrične stroke, povsem prepričana v svojo interpretacijo naklepa, vendar da je sodišče dokazni predlog zavrnilo.

Glede na tako utemeljitev pa je očitno, da zahteva, ki s temi navedbami uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. in 2. točki 372. člena ZKP, po vsebini izpodbija glede kaznivega dejanja ogrožanja varnosti ugotovljeno dejansko stanje. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in sodišče napačno uporabilo kazenski zakon. Obsojenčev zagovornik pa v zahtevi zatrjuje navedeni kršitvi kazenskega zakona na podlagi lastnega videnja dejanskega stanja, ki pa se razlikuje od tistega v napadeni pravnomočni sodbi.

Navedbe v zahtevi, da sodba Višjega sodišča v Celju ni odgovorila na številna konkretna vprašanja iz obsojenčeve pritožbe, na nekatera pa da je to storila zelo posplošeno in da zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, obsojenčev zagovornik tudi pobliže ne obrazloži. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To določbo je Vrhovno sodišče že večkrat razlagalo tako, da mora vložnik v zahtevi zatrjevane kršitve določno obrazložiti, saj v nasprotnem utemeljenosti njegovih trditev ni mogoče preizkusiti. Glede tega dela zahteve obsojenčevega zagovornika je zato treba ugotoviti, da je popolnoma neobrazložena, kar ima enak učinek, kot da teh kršitev vložnik v zahtevi sploh ne bi uveljavljal. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta obsojeni F.K. in njegov zagovornik v svojih zahtevah za varstvo zakonitosti, vložila pa sta ju tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

Glede na tak izid je na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP obsojeni F.K. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT. Pri odmeri povprečnine je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere in zamotanost tega dela postopka.