Jedro

Tožnikova osnovna naloga je vodenje skupine kriminalistov, ki so zaposleni v okviru kolektiva PP A., kar pa ni notranja organizacijska enota. Tožnik ni izvrševal pooblastil v zvezi z vodenjem, usklajevanjem ali izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote po definiciji iz Uredbe, zakona, podzakonskega akta in tudi ne iz akta delodajalca, kjer iz dokumenta Položajni dodatek za vodenje – dopolnitev usmeritev št. ... z dne 21. 1. 2011 izhaja, katera so tista delovna mesta, na katerih so javni uslužbenci upravičeni do izplačila položajnega dodatka, zato ni upravičen do vtoževanega položajnega dodatka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka obračuna 5 % položajni dodatek v bruto znesku 3.542,67 EUR in mu izplača mesečne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 1. 2. 2014 do 31. 1. 2019 (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 657,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka), svoje stroške pa krije sam (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi toženi stranki pa naloži plačilo celotnih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Materialno pravno napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ne pripada položajni dodatek za vodenje. Na policijski postaji sta sistemizirani dve delovni mesti višji policist – kriminalist in sicer eno pod šifro ... z vodenjem in tega zaseda tožnik ter drugo brez nalog vodenja, ki ga zasedajo drugi kriminalisti, plačni razred pa je za obe delovni mesti enak, zato vodenje ni vključeno v osnovno plačo tožnikovega delovnega mesta. Do tega pa se sodišče ni opredelilo. Da tem uslužbencem položajni dodatek pripada izhaja iz dokumenta tožene stranke z dne 21. 1. 2011, kjer so v usmeritvah zapisali, da jim položajni dodatek pripada, vendar se do tega dokumenta in navedb tožnika s tem v zvezi sodišče ni opredelilo. Dejstvo, da PP A. v dopolnilnih usmeritvah ni opredeljena kot organizacijska enota, kjer obstajajo takšna delovna mesta, še ne pomeni, da jih ni. Na to je delodajalca, kot je izpovedal, opozoril tudi komandir, to pa tudi izhaja iz dopisa PP A. z dne 14. 3. 2019. To potrjujejo tudi izpovedi prič B.B., pomočnika komandirja C.C., do teh dejstev pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. V nasprotju s temi izpovedbami je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal le zahtevnejša dela, še posebej zaradi izpovedi komandirja D.D., da je zaradi odprave te anomalije nujno predlagal presistemizacijo delovnega mesta tožnika v delovno mesto višji policist – vodja izmene. Tožnik ni nikoli zatrjeval, da je opravljal naloge vodenja v smislu vodenja policijske postaje, ampak da je opravljal naloge vodenja lokalne kriminalistične skupine. Gre za zaključeno področje dela znotraj vsake policijske postaje, zato dejstvo, da ni strogo formalna notranje organizacijska enota, ne more biti v škodo tožniku. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o v postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339 člena ZPP je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Kot izhaja iz pritožbe, tožnik sodišču očita, da se ni opredelilo do dejstva, da je plačni razred obeh delovnih mest torej tožnikovega višji policist – kriminalist pod šifro ...in delovnega mesta višji policist – kriminalist pod šifro ..., povsem enak, čeprav iz opisa delovnega mesta, ki ga zaseda tožnik, izhajajo tudi naloge vodenja, kar pomeni, da vrednotenje delovnih nalog vodenja ni vključeno v osnovno plačo delovnega mesta. To je tožnik navedel v tožbi. Sodišče prve stopnje se do teh navedb v sodbi dejansko ni opredelilo, saj se je dolžno opredeliti le do tistih, ki so za odločitev relevantne. Ob ugotovitvi, da tožnik ni izvrševal pooblastil v zvezi z vodenjem, usklajevanjem ali izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote, te navedbe niso utemeljene, zato se sodišču o njih ni bilo dolžno opredeliti.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti in vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju.

8. Tožnik je zaposlen na PP A. na delovnem mestu višji policist – kriminalist šifra .... Med njegove delovne naloge sodi organiziranje, vodenje in usmerjanje kriminalistov na policijski postaji ter koordiniranje dela s sektorjem kriminalistične policije, v primeru odsotnosti pomočnika komandirja, zadolženega za zatiranje kriminalitete, pa tudi, da organizira vodenje in usmerjanje dela kriminalistov na policijski postaji ter koordiniranje dela s sektorjem kriminalistične policije. Bistvo spora je, ali je tožnik upravičen do dodatka za vodenje.

9. Skladno s prvim odstavkom 24. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPOJS, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) je položajni dodatek del plače, ki pripada javnemu uslužbencu, če izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela kot vodja organizacijske enote, ni pa sestavni del plače. Kriteriji in višina je določena z Uredbo o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (Uredba, Ur. l. RS, št. 59/2010 in nadalj.). Po drugem odstavku 3. člena Uredbe se kot notranja organizacijska enota šteje enota, ki je kot taka določena z zakonom, podzakonskim aktom ali s splošnim ali drugim aktom delodajalca, v kateri se izvršuje naloge v zaključenem procesu dela ali zaključenem delovnem področju.

10. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnikova osnovna naloga vodenje skupine kriminalistov, ki so zaposleni v okviru kolektiva PP A., kar pa ni notranja organizacijska enota. Tožnik ni izvrševal pooblastil v zvezi z vodenjem, usklajevanjem ali izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote po definiciji iz Uredbe, zakona, podzakonskega akta in tudi ne iz akta delodajalca, kjer iz dokumenta Položajni dodatek za vodenje – dopolnitev usmeritev št. ... z dne 21. 1. 2011 izhaja, katera so tista delovna mesta, na katerih so javni uslužbenci upravičeni do izplačila položajnega dodatka, zato ni upravičen do vtoževanega položajnega dodatka. Ker so do položajnega dodatka upravičeni le vodje notranjih organizacijskih enot, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati navedb pritožnika v zvezi s tem, da je do dodatka upravičen glede na to, da ima njegova skupina kriminalistov vse značilnosti notranje organizacijske enote in da bi morala biti kot takšna tudi opredeljena v aktih delodajalca.

11. Iz navedenega izhaja, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom istega zakona. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla.