Jedro

Druga točka prvega odstavka 570. člena ZZavar-1 določa, da Agencija za zavarovalni nadzor odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja, če družba v postopku pregleda poslovanja podaja neresnične podatke, informacije ali poročila, ki ne izkazujejo dejanskega stanja. Gre torej za kršitev sodelovalne dolžnosti v postopku pregleda, ki pa se, po naravi stvari, ne more raztezati na podatke, ki jih družba nima in jih tudi ni dolžna imeti.

V ponovnem odločanje mora toženka v presojo, ali objektivne okoliščine iz točk 1.1.1. in 1.1.2 predstavljajo razlog za odvzem dovoljenja po drugi točki prvega odstavka 570. člena ZZavar-1, ugotovitveni postopek razširiti še na ugotavljanje, ali je tožnica imela sporne obrazce, v primeru, da jih ni imela, utemeljiti, ali bi jih morala imeti ter dopolniti dejansko stanje v zvezi z okoliščinami, kako je tožnica ravnala ob pritožbah Zavarovalnice Sava in ali bi te obrazce lahko ali morala pridobila od Zavarovalnice Sava, pa tega iz razlogov na njeni strani ni storila.

Pravice in obveznosti v zvezi s konkurenčno klavzulo ureja Zakon o delovnih razmerij in bivši delodajalec je vezan na obseg teh pravic, med katerimi nikakor ni fizično onemogočanje opravljanja zaposlitve, za katerega ima oseba sicer veljavno dovoljenje. Gre torej za zlorabo delovnopravnega instituta, ki posledično vodi v prirejeno prakso na področju zavarovalnega zastopanja, ki, tako toženka, vodi v ogrožanje pravic oziroma interesov zavarovalcev, za zaščito katerih pa je zadolžena prav toženka. ZZavar-1 interne šifre zavarovalnice za sklenitev pogodbe ne določa kot pogoja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopnika, ki ima sicer veljavno dovoljenje. Sodišče torej sodi, da so vzroki, ki so tožnico vodili v sporno prakso, tudi izven njene sfere (kar je potrebno vključiti v tehtanje pri izbiri ukrepa) in da je izvirni vzrok pri drugih zavarovalno zastopniški družbi, po navedbah tožnice tudi pri zavarovalnicah, kar so vse okoliščine, ki, po presoji sodišča, morajo biti vključene v presojo izbire ukrepa (odvzem dovoljenja ali pogojni odvzem).

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se odločba Agencije za zavarovalni nadzor o odvzemu dovoljenja, št. 0602-10/2019-28 z dne 15. 12. 2021 v točkah 1., 2., 4. in 5. odpravi ter se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Toženka z izpodbijano odločbo o odvzemu dovoljenja ugotavlja, da je tožnica:

1.1.v postopku pregleda poslovanja toženki podajala neresnične podatke, informacije ali poročila, ki ne izkazujejo dejanskega stanja o:

1.1.1.vsebini primerov izvajanja aktivnosti s strani zavarovalnih zastopnikov tožnice (v nadaljevanju ZZ) v zvezi z že obstoječimi zavarovalnimi pogodbami ob pridobivanju novih ponudb za življenjsko zavarovanje Fleks za starejše Zavarovalnice U., d.d. (v nadaljevanju ŽZF) pri zavarovalcih, in sicer v okviru Poročila o reševanju sporov v letu 2018 in 2019 (v nadaljevanju Poročilo) po 13. točki priloge k zahtevi za pregled poslovanja št. 0602-10/2019-1;

1.1.2.številu primerov izvajanja aktivnosti s strani ZZ v zvezi z že obstoječimi zavarovalnimi pogodbami ob pridobivanju novih ponudb za ŽZF Zavarovalnice U., d.d., in sicer v okviru Pojasnitve po dopolnitvi zahteve za pregled poslovanja št. 0602-10/2019-4;

1.2.huje kršila določbe 545. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1) s tem, ko so ZZ, ki pri določeni zavarovalnici niso imeli odprte šifre za sklepanje zavarovanj, zavarovalcem ob pridobivanju ponudb za življenjska zavarovanja v podpis izročali obvestila po tem členu, ki so se glasila na druge ZZ, čeprav ti pri zavarovalcih ob pridobivanju ponudb sploh niso bili prisotni, ampak so ta obvestila podpisovali prej ali kasneje na sedežu tožnice brez prisotnosti zavarovalcev;

1.3.sistematično huje kršila dobre poslovne običaje pri opravljanju dejavnosti zavarovalnega zastopanja s tem, ko so ZZ, ki pri določeni zavarovalnici niso imeli odprte šifre za sklepanje zavarovanj, pri zavarovalcih sklepali zavarovanja in zavarovalcem ob pridobivanju ponudb za ŽZF v podpis izročali ponudbe za življenjska zavarovanja s pripadajočo dokumentacijo, kjer so bili kot ZZ navedeni drugi ZZ, ki so pri določeni zavarovalnici imeli šifre za sklepanje, čeprav slednji pri zavarovalcih ob sklepanju zavarovanj oziroma ob pridobivanju ponudb sploh niso bili prisotni, temveč so se kasneje ali pred tem, na sedežu tožnice, podpisovali na ponudbe za življenjska zavarovanja s pripadajočo zavarovalno dokumentacijo.

2.ugotavlja, da so na podlagi dejanj iz tč. 1 izreka podani razlogi iz 2. in 3. točke prvega odstavka 570. člena ZZavar-1 za odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja, zato se tožnici dovoljenje, ki ga je pridobila z odločbo toženke z dne 28. 8. 2002, odvzame;

3.Glede kršitev navedenih v točki 1. 1. 2. (delno), v točki 1.1.3., v točki 1.3.1, v točki 1.3.2. in v točki 1.3.3. odločbe št. 0602-10/2019-11 z dne 16. 9. 2020 o začetku postopka za odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja s prilogami - od priloge št. 1 do priloge št. 3 se postopek ustavi.

4.tožnico opozarja, da bodo na podlagi petega odstavka 281. člena ZZvar-1 informacije o njeni identiteti skupaj s kršitvijo javno objavljene na spletni strani toženke po pravnomočnosti odločitve o izreku ukrepa;

5.tožnici v plačilo nalaga takso.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka pri tožnici opravila pregled poslovanja, o tem izdala Zapisnik o pregledu poslovanja št. 0602-10/2019-9 s prilogami št. 1 - 27 z dne 21. 2. 2020 (v nadaljevanju Zapisnik), na katerega je tožnica podala pripombe, nato je toženka izdala Odločbo z dne 16. 9. 2020 o začetku postopka za odvzem dovoljenja (v nadaljevanju Odločba o začetku postopka) in Odločbo o odvzemu dovoljenja št. 0602-10/2019-13 z dne 20. 1. 2021. Slednjo je tukajšnje sodišče s sodbo opr. št. I U 431/2021-30 z dne 12. 10. 2021 odpravilo, toženka pa je v ponovljenem postopku izdala izpodbijano odločbo.

Obrazložitev točke 1. 1. 1. izreka

3.Toženka je preverjala ravnanje ZZ A. A. pri sklepanju ŽZF. Tožnica je v Poročilu navedla, da njeni ZZ strankam ne svetujejo in ne prekinjajo njihovih obstoječih zavarovanj, temveč se stranke same odločajo. Toženka pa je ugotovila drugače v zvezi z ZZ A. A., in sicer pri zavarovalkah B., C. in zakoncih D. ZZ je bila seznanjena z že sklenjenim zavarovanjem teh zavarovalcev pri Zavarovalnici V., d.d. (v nadaljevanju Zavarovalnica V.) in je izvedla vse potrebne aktivnosti za stornacijo in kapitalizacijo teh zavarovanj (ročno je vpisovala podatke v ustrezne obrazce), tožnica pa je, glede na vsebino Poročila, v postopku pred toženko glede ravnanj ZZ podajala neresnične informacije. Tožnici se še očita, da je v postopku (in tudi pred Zavarovalnico V.) branila ravnanja svoje ZZ, pojasnjevala, da njihovi ZZ spoštujejo odločitve strank in da zastopniki ne prekinjajo niti ne svetujejo glede tega strankam.

Obrazložitev točke 1.1.2 izreka

4.Na podlagi Zapisnika (strani 9 do 28) toženka ugotavlja, da je tožnica v Poročilu zgolj za osem primerov navedla, da so ZZ izvajali aktivnosti v zvezi z že obstoječimi zavarovalnimi pogodbami in izvajali pomoč (brez svetovanja) pri izpolnjevanju obrazcev za stornacijo in kapitalizacijo teh zavarovanj. Toženka pa je s pomočjo dokumentacije, ki jo je pridobila od Zavarovalnice V. (torej ne na podlagi podatkov tožnice), na podlagi izbranega vzorca 102-eh pogodb (izmed 906-ih) ugotovila, da je bilo takšnih primerov najmanj 11 več. Glede na pregledani vzorec toženka sklepa, da je takšnih primerov še več. Toženka kot sklepno ugotavlja, da je tožnica v postopku podajala neresnične podatke o številu teh primerov, zaradi ravnanj tožnice pa je morala toženka izvesti zahteven dokazni postopek, kar izhaja iz strani 16 do 23 Zapisnika.

5.Pri očitkih iz točk 1.1.1. in 1.1.2. izreka odločbe toženka ocenjuje, da ne gre za posamične napake, temveč za sistemsko, večkratno in namerno delovanje tožnice v postopku pregleda poslovanja, katerega cilj naj bi bil toženki onemogočiti ugotavljanje dejanskega stanja. Tožnica je bila v postopku večkrat pozvana k predložitvi podatkov, a jih, čeprav bi to lahko in je bila tudi dolžna storiti, ni predložila, temveč je zanikala sporne aktivnosti ZZ.

6.Toženka tudi ne sledi zagovoru tožnice, češ da ni vedela za sporne aktivnosti ZZ in naj bi ti zavajali tudi samo tožnico. Zavarovalnica V. se je tožnici večkrat pritožila glede prekinjanja zavarovalnih pogodb, pa tožnica ni pridobila nobene dokumentacije od Zavarovalnice V., čeprav bi to lahko in bi bila tudi dolžna storiti. Poleg tega je tožnica že sedem mesecev pred 30. 9. 2020 razpolagala z dokumentacijo o ravnanjih zgoraj naštetih ZZ, saj ji jo je predložila toženka (razvidno iz prilog k Zapisniku), pa tožnica še vedno trdi, da je z nekaterimi primeri bila seznanjena šele 30. 9. 2020 s strani toženke.

Obrazložitev točke 1.2 izreka

7.Na podlagi Zapisnika (strani 30 - 32, 37 - 38 in 41 do 44) toženka ugotavlja, da so ZZ, ki pri določeni zavarovalnici niso imeli šifre za sklepanje pogodb, zavarovalcem izročali obvestila po 545. členu ZZavar-1, ki so glasila na druge ZZ, ki so te šifre imeli, čeprav slednji niso bili prisotni na srečanju z zavarovalci, temveč so jih podpisovali prej ali kasneje. Tožnica je v postopku pojasnila, da loči zastopnika sklepalca in zastopnika podpisnika ponudbe, toženka pa je iz preglednice, ki jo je v postopku predložila tožnica, ugotovila elemente očitka iz točke 1.2. izreka odločbe, pri čemer je to razvidno iz preglednice, ki je priloga izpodbijane odločbe, pa tudi iz povzetih primerov na straneh 12 - 21 odločbe. Iz tega izhaja, da so ZZ E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J. in K. K. zavarovalcem izročali obvestila po 545. členu ZZavar-1, ki so jih podpisali L. L., M. in N., ki pa pri zavarovalcih ob pridobivanju ponudb niso bili prisotni, temveč so kasneje ali pred tem na sedežu družbe in brez prisotnosti zavarovalca podpisali obvestila po 545. členu ZZavar-1.

8.Pri teh kršitvah 545. ZZavar-1 ne gre za posamične napake ali nepravilnosti, temveč gre za številna in ponavljajoča se dejanja in za ustaljeno delovanje s strani več ZZ, kar predstavlja hujše kršitve 545. člena ZZavar-1. Tožnica tako posluje zato, ker določenim ZZ ni mogoče odpreti šifre, ker tega ne dovoli prejšnji zastopnikov delodajalec (zaradi konkurenčne klavzule). Toženka se ne strinja, da naj bi šlo pri teh pogodbah za določene vzporednice z dovoljenim sklepanjem na daljavo in poudarja osebni odnos pri sklepanju zavarovalnih pogodb, ki naj bi bil ključen. Tudi pri sklepanju na daljavo se zavarovalcu izroča obvestilo s podatki po 545. členu ZZavar-1 s strani ZZ, ki je bil s tem zavarovalcem v medsebojnem stiku (dvajseti in dvaindvajseti odstavek 545. člena ZZavar-1).

Obrazložitev točke 1.3. izreka

9.V zvezi s točko 1.3. izreka toženka pojasni, da gre pri zavarovalno zastopniških družbah za profesionalne udeležence obligacijskih razmerij, od katerih se zahteva ravnanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki varuje potrošnika in ga ne zavaja. Ravnanje, kjer se pri stranki osebno zglasi ZZ, ki pri tožnici nima veljavne šifre, ker odprtja ne dovoli stari delodajalec zaradi konkurenčne klavzule, stranki izroči dokumentacijo, ki se glasi na drugega ZZ, nato prisoten ZZ opravi test zahtev in potreb, pri čemer je na dokumentaciji navedeno, da ga opravlja drug ZZ, na koncu pa celotno dokumentacijo podpiše na sedežu družbe drug ZZ, ki pri stranki sploh ni bil prisoten in ni bil z njo v stiku, ni ravnanje v skladu z dobrimi poslovnimi običaji in ni del ustaljene poslovne prakse ter ni skladno s poslovno moralo, saj bo zavarovalec lahko polno uveljavljal svoje zahtevke le nasproti tistim ZZ, ki so pri zavarovalcu dejansko sklepali posle. S takšnim ravnanjem tožnica krši skrbnost profesionalnega udeleženca poslov, načelo vestnosti in poštenosti ter ne deluje v korist zavarovalca.

10.Glede na obseg teh kršitev (naštete so na straneh 29 - 38 odločbe) se ugotavlja, da je tožnica sistematično huje kršila dobre poslovne običaje pri opravljanju dejavnosti zavarovalnega zastopanja. Prav številčnost primerov je razlog za hujšo kršitev, saj gre za sistemsko delovanje oziroma za ustaljen način poslovanja ZZ. Navedeno toženka ugotavlja za ZZ - E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J. in K. K., ki so zavarovalcem izročali obvestila po 545. členu ZZavar-1, ki so jih podpisali L. L., M. in N. Med to dokumentacijo pa so tudi obrazci za ugotovitev potreb in zahtev zavarovalcev, v katerih je tudi klavzula, da zavarovalec potrjuje, da je ZZ na podlagi informacij opredelil potrebe zavarovalca ter mu omogočil informirano odločitev (enajsti odstavek 545. člena ZZavar-1). V navedenih primerih so to obveznost, ki predstavlja temelj zavarovalne pogodbe, izvajali drugi ZZ, kot so bili podpisani na obrazcih, kar je v nasprotju z desetim in enajstim odstavkom 545. člena ZZavar-1.

Obrazložitev točke 2 izreka

11.Zaradi dejanj iz točke 1. izreka odločbe so podani razlogi iz 2. in 3. točke prvega odstavka 570. člena ZZavar-1 za odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja, saj pogojni odvzem dovoljenja v tem primeru ne bi bil zadosten. Podatki so bili v postopku večkrat zahtevani, tožnica pa je večkrat in vztrajno zanikala očitana ji ravnanja. S tem je bilo toženki onemogočeno v celoti odkriti dejansko stanje in je dokumentacijo pridobila šele od Zavarovalnice V. Toženka je že v Zapisniku, torej sedem mesecev pred 30. 9. 2020, tožnici predložila dokumentacijo in dokaze o izvajanju aktivnosti ZZ, tožnica pa je kljub temu še vedno zatrjevala, da ni vedela, kaj je dejanska resnica in da ji Zavarovalnica V. ter celo toženka nista predočili nobenih materialnih dokazov ter da je pridobila dokaze šele 30. 9. 2020. Toženki je bilo onemogočeno učinkovito izvajanje nadzora nad spoštovanjem določb ZZavar-1 in zato ugotavlja kršitev po 2. točki prvega odstavka 570. člena ZZavar-1, v točki 1.2. in 1.3. izreka pa tudi kršitve po 3. točki prvega odstavka 570. člena ZZavar-1. Te kršitve že po posamičnih sklopih narekujejo izrek najstrožjega ukrepa, v povezavi z ostalimi navedenimi kršitvami (v točkah 1.1.1. in 1.1.2. izreka te odločbe) pa gre še za toliko bolj utemeljen in potreben ukrep nepogojnega odvzema dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja.

Obrazložitev točke 3 izreka

12.Toženka ugotavlja, da glede kršitev navedenih v točki 1.1.2. (delno), v točki 1.1.3., v točki 1.3.1., v točki 1.3.2. in v točki 1.3.3. Odločbe o začetku postopka utemeljenost suma o kršitvah iz 2. in 3. točke prvega odstavka 570. člena ZZavar-1 ni dokazana, zato se v tem delu postopek odvzema dovoljenja ustavi.

Obrazložitev točke 4 izreka

13.Drugi odstavek 281. člena ZZavar-1 določa, da toženka na svoji spletni strani lahko objavi vse ukrepe nadzora, ko postane odločitev o izreku ukrepa pravnomočna. Toženka ni ugotovila razlogov iz tretjega odstavka 281. člena ZZavar-1, zato na podlagi petega odstavka tožnico opozarja, da bodo informacije o njeni identiteti skupaj s kršitvijo javno objavljene na spletni strani agencije, ko bo postala odločitev o izreku ukrepa pravnomočna, in sicer bo informacija objavljena dve leti.

Bistvo tožbenih navedb

14.Tožnica vlaga tožbo iz razlogov od 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), iz vsebine tožbe izhaja, da odločbo izpodbija v celoti, razen točke 3. izreka. Meni, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pavšalna in da vključuje tudi dejstva in dokaze, ki niso zajeti v Odločbi o začetku postopka in se zato v upravnem postopku do njih ni mogla ustrezno izjaviti.

15.Glede očitka iz točke 1.1.1. izreka tožnica vztraja, da ob tem, ko je podala Poročilo, ni vedela in tudi ni mogla vedeti za očitane 3 primere prekinitve obstoječega zavarovanja. Tožnica teh obrazcev za stornacijo in kapitalizacijo ni imela v svojih evidencah (ker ji tega ne nalaga nobenih predpis in tega ji tudi toženka ne očita), kar je toženki preko vstopa v sistem CMR tudi pokazala. Toženka je dokumentacijo očitno pridobila od Zavarovalnice V., tožnica pa ne, čeprav je Zavarovalnico V. k temu večkrat pozivala, pa ji le-ta listinskih dokazov ni želela izročiti. Tožnica je res prejela nekaj pritožb od Zavarovalnice V., ki jih je tudi obravnavala in bila v zvezi z njimi na sestanku pri Zavarovalnici V., zato ne drži očitek, da je zgolj sledila navedbam ZZ. Tožnica vztraja, da je tri izjave zavarovalcev B., D. in C. prvič videla šele kot Prilogo k Zapisniku z dne 21. 2. 2020.

16.Dokazno breme, ki ga nalaga toženka, je pravno nevzdržno in ni v skladu z Ustavo RS, in sicer, da mora dokazati dejansko stanje, čeprav z njim ni bila seznanjena (načelo ignorantia facti non nocet). Tožnica zavrača očitek, da gre za sistemsko in namerno delovanje tožnice, s ciljem onemogočiti toženki odkriti pravilno dejansko stanje. Trije primeri od več kot 900 pregledanih ne kažejo na sistemsko kršitev. Toženka ne pojasni očitka namernega delovanja, saj vsi dokazi kažejo drugače. Toženka navaja, da je od Zavarovalnice V. pridobila številne in ključne dokaze, ne pove pa v odločbi, kateri dokazi so to bili, zato odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Nenazadnje pa ostaja tudi neizkazano, da bi ZZ A. A. res izpolnjevala omenjene izjave.

17.Glede očitka iz točke 1.1.2. izreka ni mogoče ugotoviti, kako je toženka izbrala vzorec. V času pregleda je tožnica sklenila več kot 4500 življenjskih zavarovanj, toženka pa je, iz nepojasnjenega razloga, zahtevala zožitev seznama na primere, kjer je bilo sklenjeno ZŠF pri Zavarovalnici U., d.d. Iz odločbe ni mogoče ugotoviti, kako je toženka prišla do svojih zaključkov in ni pojasnjeno, katera dokumentacija je bila toženki dana, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in tudi 214. člena ZUP. Toženka se pri tem sklicuje na Zapisnik od strani 16 do 31, kar je praktično polovica zapisnika. Tak način obrazložitve ni ustrezen. Tožnica je svoje dokazno breme izpolnila, saj je preko sistema CRM toženki pokazala, s katero dokumentacijo je razpolagala.

18.Tožnica trdi, da Zapisniku niso bile priložene priloge, kot se to navaja v odločbi in da je na to v postopku večkrat opozorila. Vztraja pro svoji trditvi, da je izjave, na katere se opira odločitev toženke, pridobila šele 30. 9. 2020. Drži, da je tožnica odgovorna za svoje zaposlene in njihova ravnanja, vendar pa to pri očitku iz odločbe ni pomembno. Bistveno namreč je, da je storila vse, kar je bilo objektivno mogoče, da je pridobila listine in dokaze, dejstev, ki pa jih ni poznala, pa ni mogla navesti. 11 primerov od 906-ih tudi ne kaže na sistemsko delovanje.

19.Glede očitka iz točke 1.2. opozarja, da Odločba o začetku postopka izrecno navaja le očitek v zvezi z ZZ E. E. Izpodbijana odločba pa dodatno navaja zavarovalce O. O., P. P., R. R. in S. S., obrazložitev pa se nanaša na F. F., G. G., H. H., I. I., J. J. in K. K. Zaključek toženke, da je bil kršen 545. člen ZZavar-1, je protispisen in ostaja tudi nepojasnjeno, zakaj toženka sklepa, da L. L. ni bil prisoten pri sklepanju zavarovanj. V tožbi pojasni, kako je potekalo sklepanje pogodb. E. E. je stranki pojasnil, da še nima odprte interne šifre zavarovalnice (ker mu je bivši delodajalec zaradi konkurenčne klavzule ne želi zapreti), zato ji bo pogodbo in ponudbo poslal naknadno po pošti. Na sedežu tožnice je E. E. nato primer predstavil L. L., ki je imel odprto šifro, in skupaj sta pripravila zavarovalno polico. Podpisal jo je L. L., ki je priložil še izjavo po 545. členu ZZavar-1.

20.Stranka je torej dobila dve izjavi po 545. členu ZZavar-1, s čimer se je izrecno strinjala. V postopek sklepanja zavarovanja sta bila namreč vključena dva ZZ, kar ni v nasprotju z ZZavar-1, saj zakon ne zahteva, da bi moral postopek potekati v enotni fazi in bi moral zavarovanec pogodbo skleniti na dan obiska ZZ. Iz 545. člena ZZavar-1 ne izhaja, da se mora potrdilo iz tega člena glasiti izključno na ZZ, ki je prisoten pri zavarovalcu in zavarovalne pogodbe se sklepajo tudi brez osebnega stika. S tem ravnanjem ni bil kršen ZZavar-1 in ni v nasprotju z namenom zakona. Ravnanje bivših delodajalcev, ki ZZ ne zaprejo interne šifre, je postala nepoštena in redna praksa in se na ta način izsiljuje odkup ZZ s strani novega delodajalca. Toženka je s takšno prakso seznanjena, pa je ne prepreči oz. celo kaznuje družbe, ki ravnajo v skladu z dobrim poslovnim običajem, ki so ga razvile kot odgovor na nepoštena ravnanja konkurence.

21.Kršitev 11. in 12. odstavka 545. člena ZZavar-1 se v izpodbijani odločbi v točki 1.3. očita na novo. Teh očitkov v Odločbi o začetku postopka ni bilo, zato je že iz tega razloga treba tožbi ugoditi. Prav tako ni bilo, poleg štirih primerov ZZ - E. E. in Š. Š., še vseh ostalih primerov, ki jih je toženka vključila v odločbo brez pravice do izjave.

22.Zaradi izigravanja instituta konkurenčne klavzule preko šifer vse zastopniške družbe ravnajo na način, kot je ravnala tožnica. Gre za ustaljeno prakso, ki ne more pomeniti kršitve poslovnih običajev in ni razlog za odvzem dovoljenja. Do teh navedb tožnice se toženka sploh ni opredelila. Nepojasnjen ostaja tudi pravni standard hujše kršitve, kot tudi standard dobrega poslovnega običaja. ZZavar-1 določa, da mora podatke po 545. členu v pisni obliki izročiti vsak, ki kakorkoli sodeluje pri predstavitvi, sklepanju ali spreminjanju pogodbe. Zato je L. L. stranki po pošti poslal sklenjeno pogodbo z ostalo dokumentacijo in svojo izjavo po tem členu, to obvestilo pa je stranki izročil tudi ZZ E. E. Zato ni mogoče ugotoviti, kako je toženka zaključila, da so ZZ izročali v podpis obvestila po 545. členu, ki so se glasila na druge ZZ. Če bi zakon res določal osebni odnos, kot to trdi toženka, potem ni jasno, kako je mogoče zavarovalno pogodbo skleniti po spletu.

23.Tožnica še trdi, da je toženka za utemeljitev svoje odločbe priredila tožničino Excel razpredelnico in ustvarila nov dokument, ki ga je tožnica prvič videla v izpodbijani odločbi in se glede nje ni mogla izjaviti. Iz tožničine razpredelnice izhaja, da zastopniška družba vodi kategorije: lastnik dokumenta, podpisnik dokumenta in sklenitelj. Te kategorije je tožnica v postopku spremenila v: ime in priimek prisotne osebe, podpisnik, sklenitelj. Tožnica opozarja, da iz kategorije lastnik dokumenta ni mogoče razbrati ničesar o prisotnosti ali neprisotnosti te osebe. Na ta način je toženka podprla svojo navedbo, da so se obvestila po 545. ZZavar-1 izročala s strani tistih zastopnikov, ki pri sklepanju niso bili prisotni.

24.Tožničino ravnanje v ničemer ne krni pravic potrošnikov. Tožnica je zavarovancu predstavila vse zastopnike, ki so sodelovali pri sklepanju pogodbe, s čimer je ravnala vestno, pošteno, transparentno in za potrošnika varno. Ravnanje tožnice je odgovor na protipravna stanja, ki jih povzročajo določene zastopniške družbe in jih toženka in zavarovalnice molče tolerirajo, zato ni posledica konkurenčnih klavzul temveč nepoštenega ravnanja in izsiljevanja. Za zavarovalca je ključno, da je dobil obe pisni obvestili.

25.Toženka je pregledovala obdobje enega leta in devet mesecev, zato ni šlo za kršitve v strnjenem in kratkem časovnem obdobju. Odločba o začetku postopka se nikjer ne sklicuje na preglednico na strani 28, peti odstavek odločbe, pri čemer gre za preglednico, ki jo je v postopku prikrojila toženka. V Odločbi je naveden USB ključek, ki ga v Odločbi o začetku postopka ni bilo, prav tako v Odločbi o začetku postopka ni nobenih navedb v zvezi z obrazci za ugotovitev zahtev in potreb zavarovalcev. O teh obrazcih in njihovi vsebini se tožnica v postopku ni mogla izreči, prav tako ni bilo nobenih očitkov v zvezi s kršitvijo 11. in 12. odstavka 545. člena ZZavar-1. Iz 31. strani odločbe ni razvidno, v katerem primeru je na zavarovalni pogodbi drug zastopnik, kot je dejansko sklepal zavarovalno pogodbo. Takšna praksa je bila upoštevano ugotovljena v štirih primerih in samo pri zastopniku E. E., zato ni mogoče trditi, da gre za več primerov in ustaljeno prakso.

26.Odločba o odvzemu dovoljenja je bila tožnici vročena šele 11. 2. 2021 (prvič) in 20. 12. 2021 (drugič), kar je dve leti in tri mesece od potencialno zadnje kršitve in tri leta in dva meseca od potencialno prve kršitve. S tolikšno časovno oddaljenostjo je popolnoma izvodenel namen odvzema dovoljenja. Z njim se ne doseže nič, razen popolnega uničenja gospodarske družbe, ki zaposluje 40 ljudi. Navedeno je zlasti pomembno ob dejstvu, da ZZavar-1 predvideva tudi milejši ukrep pogojnega odvzema dovoljenja. Iz odločbe ni razvidno, zakaj se toženka ni odločila zanj, zato tudi v tem delu odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožnica še navaja, da je izpodbijana odločba v nasprotju s stališči sodbe I U 431/2021-30. Zato sodišču predlaga, da samo odloči o zadevi tako, da odločbo odpravi in ustavi postopek v še odprtih točkah, podredno pa, da odločbo o odvzemu dovoljenja spremeni tako, da se izreče pogojni ukrep s preizkusno dobo enega leta.

27.Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka vse tožbene navedbe. Dokazni predlogi za zaslišanje prič L. L., T. T. in A. A. so prepozni, prvič se tudi trdi, da A. A. ni izpolnjevala obrazcev. Glede ravnanj ZZ A. A. je tožnica na pritožbo Zavarovalnice V. ravnanja ZZ zanikala, zato ne drži, da je pritožbe skrbno obravnavala. Tudi po začetku tega postopka ni začela nobenega postopka preverjanja te prakse in ZZ A. A. še vedno napotuje k strankam. 2. točka prvega odstavka 570. člena ZZavar-1 tudi ne določa, da bi morala zastopniška družba vedeti za kršitve za odvzem dovoljenja, zato zagovor tožnice ni razlog za ugotovitev neobstoja razlogov za odvzem dovoljenja.

28.V vzorcu 102 ponudb je toženka našla 11 spornih primerov in bi ob preverbi celotne dokumentacije, po izračunu, ugotovili več kot 90 dodatnih primerov. Vzorec je bil izbran tako, da so se preverile tiste ponudbe za ŽZF za starejše Zavarovalnice U., d.d., pri katerih je tožnica pridobila novo ponudbo za zavarovanje, potem pa je pri obstoječih zavarovalnih pogodbah pri Zavarovalnici V. prišlo v zelo kratkem času do odkupa zavarovanja. Omejitev na 102 ponudbi je bila iz razloga ekonomičnosti, ugotovljeni obseg nepravilnosti pa je bil pri 11 % ponudb (in ne 1,2 %). Sklepanje na višji delež spornih zavarovanj kaže na sistematično in hujšo kršitev.

29.Standard sistematične in hujše kršitve glede točke 1.1.1. izreka je v odločbi pojasnjen, pri čemer za odvzem dovoljenja po 2. točki prvega odstavka 570. člena ZZavar-1 večkratna ali sistematična kršenja določil niso potrebna in zadošča že enkratna kršitev. Četudi tožnica za ravnanja ZZ res ne bi vedela, to za zakonitost odvzema dovoljenja ni relevantno.

30.Glede točke 1.2. ne drži, da se ZZ E. E. očita kršitev 545. člena ZZavar-1 zato, ker je poleg svojega obvestila iz 545. člena ZZavar-1 zavarovalcem izročil še pojasnila direktorja L. L. ZZ E. E. je tržil produkt, za katerega pogodbe ni smel podpisati, in takšno ravnanje je kršitev ZZavar-1. Pomen osebnega odnosa med zavarovalcem in ZZ je pojasnjen v izpodbijani odločbi. T.i. nova poslovna praksa, kot jo pojasnjuje tožnica, ni skladna z zakonom in dobrimi poslovnimi običaji. S strani zavarovalca in tudi zavarovalnice je utemeljeno pričakovati, da bosta polno uveljavljala svoje pravice in morebitne druge zahtevke le nasproti tistim ZZ, ki so pri zavarovalcu dejansko sklepali zavarovalne pogodbe in izvajali druge aktivnosti, povezane s sklepanjem. Izročanje obvestila po 545. členu ZZavar-1 o ZZ, ki v postopku sklepanja zavarovanja sploh ni bil prisoten, je hujša kršitev te določbe in nikakor ni dobra praksa.

31.Ugotovitvam o ravnanjih ZZ tožnica v postopku ni ugovarjala in v tožbi prvič izjavlja, da naj teh dejstev ne bi izjavila, zato gre za novoto. Najmanj 7 ZZ je izvajalo sporno prakso, kar predstavlja utečeno prakso in sistematične kršitve. Razpredelnica (strani 10 do vključno 21 in 26 do vključno 38), glede katere tožnica očita, da jo je toženka v odločbi priredila (ker tožničina verzija iz izjave ne navaja izrazov glede prisotnosti zastopnikov pri sklepanju), ne temelji zgolj na navedbah tožnice v izjavi, temveč tudi na dodatnih izjavah tožnice v postopku s strani toženke, iz katerih izhajajo okoliščine o prisotnosti. Gre za dokumentacijo, ki jo je v postopku izročila toženka sama in za dokumentacijo na USB ključkih, ki so sestavni del spisa, na katerega se sklicujejo Zapisnik, Odločba o začetku postopka in izpodbijana odločba.

32.Očitku, da v Odločbi o začetku postopka ni navedb v zvezi z obrazci za ugotovitev zahtev in potreb zavarovalcev in tako očitkov o kršitvah enajstega in dvanajstega odstavka 545. člena ZZavar-1, toženka odgovarja, da ta odločba ni predmet sodne presoje. Odločba o začetku postopka in izpodbijana odločba tudi ne očitata kršitev enajstega in dvanajstega odstavka 545. člena ZZavar-1, temveč kršitev dobrih poslovnih običajev.

Materialno procesno vodstvo

33.Na prvem naroku je sodišče želelo opraviti s strankama razpravo o vprašanjih dejanskega stanja in materialnega prava, vendar vsebinskega naroka iz razlogov na strani obeh strank ni uspelo izvesti. Zato je po naroku toženki poslalo vprašalnik. Toženka je v pisnem odgovoru dodatno pojasnila, da tožnica svojih trditev, da je od Zavarovalnice V. dokumente zahtevala, a jih ta ni dala, ni z ničemer izkazala, je pa izkazano, da je Zavarovalnica V. tožnico ves čas opozarjala na kršitve in jo tudi vabila na sestanek. Ugotovitev, da gre pri ravnanjih pod točkama 1.1.1. in 1.1.2. izreka izpodbijane odločbe za sistemske kršitve, toženka dodatno pojasni, da ravnanja tožnice v postopku pregleda poslovanja in njena neaktivnost v smeri preveritve spornih ravnanj njenih zavarovalnih zastopnikov ter splošno zanikanje aktivnosti oziroma spornih ravnanj zavarovalnih zastopnikov kaže na utemeljenost suma, da prikriva druge dejansko obsežnejše, sistematične in hujše kršitve tega zakona. Ravnanja tožnice v tem nadzoru so toženki otežila izvajanje nadzora, saj je vse podatke in dokumentacijo pridobila šele od zavarovalnic. S takšnimi ravnanji bi lahko subjekti nadzora toženki v postopku pregleda poslovanja prikrivali druge obsežnejše, sistematične in hujše kršitve določb navedenega zakona, za odvzem dovoljenja pa 2. točka prvega odstavka 570. člena ZZavar-1 niti ne zahteva večkratna dejanja ali sistematične kršitve.

34.Glede tožbenega ugovora kršitve pravice do izjave pri kršitvah pod točko 1.2 in 1.3 toženka pojasni, da je k Odločbi o začetku postopka priložila dokazila in listine, na katere se odločba izrecno sklicuje in sicer Zapisnik o pregledu poslovanja ter vpogled v ponudbe za življenjska zavarovanja s pripadajočo zavarovalno dokumentacijo. V tej dokumentaciji so navedeni vsi očitani primeri, glede katerih tožnica očita kršitev pravice do izjave. Izpodbijano odločbo je torej toženka izdala zaradi istih ravnanj in okoliščin, kot so bile navedene v Odločbi o začetku postopka, in sicer je šlo za popolnoma enako besedilo izreka v točki 1.2. odločbe o odvzemu dovoljenja in samo na podlagi tistih listin in drugih dokazov, ki so bili navedeni že v Odločbi o začetku postopka.

35.Toženka dopušča možnost, da so zavarovalci prejeli dve izjavi po 545. členu ZZavar-1, vendar le v delu, ki se nanaša na podatke, zahtevane v drugem in tretjem odstavku 545. člena ZZavar-1. Glede drugih podatkov (npr. glede podatkov po desetem do trinajstem odstavku tega člena) pa je toženka že natančno obrazložila in dokazala, da se je zavarovalcem v podpis izročalo izjavo, ki se je glasila samo na druge ZZ, ki so pri določeni zavarovalnici imeli odprte šifre za sklepanje, čeprav slednji pri zavarovalcih o pridobivanju ponudbe sploh niso bili prisotni. Navedbe glede kršitve konkurenčnih praks in nepoštenih poslovnih praks tožničinih konkurentov glede internih šifer so po mnenju toženke nerelevantne, ta okoliščina, po mnenju toženke, ne predstavlja upravičenega razloga, da tožnica ne bi sledila zahtevam iz 545. člena ZZavar-1, saj gre pri tem vprašanju za vprašanje pooblastila za zavarovalno zastopanje, ki ga ZZ podeljuje zavarovalnica in ne bivši delodajalec. Zavarovalnica pooblašča ZZ za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja in mu torej lahko pooblastilo dodeli in tudi omeji. Nedodelitev šifer tako lahko predstavlja operativno izvedbo takšne omejitve pooblastila, kar mora ZZ nato upoštevati. S svojim ravnanjem je tožnica zavarovalce, ki so prava neuke stranke, spravljala v dvom, kakšno pooblastilo za zavarovanje ima ZZ, ki se je oglasil pri strankah. Izrek nepogojnega ukrepa utemeljujejo vztrajna zatrjevanja tožnice o dejstvih, okoliščinah in dejanskemu stanju v zvezi z aktivnostmi, ki so jih izvajali ZZ v okviru očitkov v točkah 1.1.1. in 1.1.2 izreka odločbe. Izrek nepogojnega ukrepa utemeljuje tudi dejstvo, da Agencija ugotavlja kršitve po 2. točki prvega odstavka 570. člena ZZavar-1, v točkah 1.2. in 1.3 izreka te odločbe pa tudi kršitve po 3. točki prvega odstavka tega člena, in sicer hujše kršitve določb 545. člena ZZavar-1 in sistematično hujše kršitve dobrih poslovnih običajev pri opravljanju dejavnosti ZZ. Te kršitve že po posamičnih sklopih narekujejo izrek najstrožjega ukrepa, v povezavi z ostalimi navedenimi kršitvami pa gre še toliko bolj za utemeljen in potreben ukrep. Glede kršitve v zvezi z izjavami po 545. členu ZZavar-1 ne gre za posamične napake ali nepravilnosti, temveč gre za številna in ponavljajoča dejanja, gre za sistemsko delovanje ZZ.

36.Tožnica na navedeno odgovarja, da če ZZ stranki pomaga napisati izjavo, gre za administrativno opravilo, kar ni v nasprotju z zakonom. Iz izpodbijane odločbe ni jasno, česa tožnica v zvezi s pritožbami Zavarovalnice V. ni storila. Ni res, da bi E. E. tržil produkte, za katere pogodb ni smel podpisovati. Pogodbe je smel podpisovati, saj je za to izpolnjeval vse zakonske pogoje, vendar če bi jih podpisal on, ne bi prejel plačila s strani zavarovalnice. ZZavar-1 nikjer ne prepoveduje ZZ, ki trži določen produkt, da poleg svoje izjave po 545. členu ZZavar-1 izroči še izjavo drugega ZZ. Toženka isto ravnanje opredeli tako kot kršitev ZZavar-1 in kot ravnanje v nasprotju z dobrim poslovnim običajem. Dejansko stanje v zvezi s temi izjavami je bilo napačno ugotovljeno. Ne gre za to, da je E. E. izdajal izjave po 545. členu ZZavar-1, ki so se glasile na drugega ZZ, kar nikakor ne drži. Izjavo je izdal in podpisal vsak ZZ sam. Praksa je, da ZZ, ki produkt prestavi, poda svojo izjavo po 545. členu Zzavar-1, potem pa ZZ, ki sklene in podpiše zavarovalno pogodbo, izroči še svojo izjavo. To je ustaljena praksa, ki je z vidika varovanja potrošnika dobra in poštena. Toženka vztraja, da sta v vseh spornih primerih bila prisotna tako E. E. kakor L. L., toženka pa v svoji odločbi ni pojasnila, kateri ZZ naj bi izročil izjavo, pa v postopku sklepanja zavarovanja ni bil prisoten.

37.Dodatno k navedenem je vsaka od strank vložila še več pripravljalnih vlog, v katerih ponavljata svoje navedbe in ugovore, dodatno k temu pa se je dopolnjevalo dejansko stanje v zvezi s komunikacijo med tožnico in Zavarovalnico V., v sled česar sta si stranki medsebojno očitali tožbene novote. Glede te komunikacije se sodišče opredeljuje v nadaljevanju sodbe.

Dokazni sklep

38.Sodišče je na prvem naroku v dokaz sprejelo naslednje listine upravnega spisa: zahteva za pregled poslovanja št. 0602-10/2019-1 z dne 7. 11. 2019, zapisnik o pregledu poslovanja št. 0602-10/2019-9 s prilogami, pripombe na zapisnik z dne 2. 3. 2020, Odločba o začetku postopka odvzema dovoljenja št. 0602-10/2019-11 z dne 16. 9. 2020, izjavo o razlogih za odvzem dovoljenja z dne 2. 10. 2020 s prilogami (vključno priloga 1 in priloga 2, ki sta dokazna predloga v tožbi). Dodatno je kot dokaz sodišče sprejelo listine po dokaznih predlogih v tožbi, in sicer: mail T. T. z dne 25. 12. 2020, mail T. T. z dne 9. 7. 2018 in mail T. T. z dne 6. 7. 2018 ter mail T. T. z dne 26. 6. 2018 A. A. in mail T. T. A. A. 26. 6. 2018 ob 20:13 uri, mail L. L. z dne 26. 6. 2018, mail A. A. z dne 26. 6. 2018 in mail A. A. z dne 27. 6. 2018, pisna izjava po 545. členu za L. L. in E. E., Excel tabela, pooblastilo z dne 7. 11. 2019, izjave zakoncev D., ge. B. in ge. C.

39.Sodišče je kot prepozna zavrnilo dokazna predloga iz tožbe, in sicer zaslišanje zakonitega zastopnika L. L. ter T. T. Po 446. členu ZZavar-1 tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Tožnica je sicer pojasnila, da je ta zaslišanja predlagala že v Izjavi v postopku pred toženko, kjer je toženki predlagala, da naj pridobi izjave teh oseb. Sodišče ugotavlja, da taka navedba ne predstavlja dokaznega predloga, temveč gre za predlog toženki, kako naj vodi ugotovitveni postopek. Kot dokazni predlog bi sodišče štelo predlog za zaslišanje prič oziroma predložene pisne izjave teh oseb. Kot prepozne je sodišče zavrnilo še dokazne predloge, ki jih je tožnica prvič podala v četrti pripravljalni vlogi, in sicer zaslišanje prič U. U., V. V. in A. A. Kot prepoznega je sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca za statistiko in vzorčenje, saj je bil prvič podan šele v upravnem sporu.

40.Na drugem naroku je sodišče kot prepozna zavrnilo še dva dokazna predloga iz četrte pripravljalne vloge tožnice, saj v upravnem postopku nista bila predlagana, in sicer e-mail z dne 16. 2. 2020, e-mail z dne 10. 3. 2020 ter dokazne predloge iz pete pripravljalne vloge, saj so bili predlagani prvič. Ti dokazi, to je elektronska korespondenca med tožnico in Zavarovalnico V. v zvezi s pritožbami, se nanašajo na dejansko stanje, ki se v upravnem postopku ni ugotavljalo (prav iz tega razloga je tožnica ugovarjala zavrnitvi dokaznega predloga, češ da zato dokazi niso prepozni). Kot bo pojasnjeno v sodbi, se sodišče ni odločilo za ugotavljanje dejanskega stanja s tem v zvezi, četudi ga šteje za pravno relevantnega, zato dokazi za odločitev sodišča niso bili potrebni (za odločitev sodišča je zadoščala ugotovitev, da se dejansko stanje v zvezi s komunikacijo med Zavarovalnico V. in tožnico v ugotovitvenem postopku ni ugotavljalo kot del relevantnega dejanskega stanja).

Sodna presoja točke 1.1.1. izpodbijane odločbe

41.Tukajšnje sodišče je v prvi sodbi, opr. št. I U 431/2021-30 z dne 12. 10. 2021, že odločilo, da zapisano v tej točki izreka prestane sodni preizkus. Glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča, po kateri je Upravno sodišče na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vezano na svojo prejšnjo odločitev glede že rešenih pravnih in dejanskih vprašanj, sodišče tudi v tem postopku sodi enako.

42.S točko 1.1.1. izreka izpodbijane odločbe se tožnici očita, da v svojem Poročilu ni navedla, da je A. A. v treh primerih izpolnila vse obrazce v zvezi s prekinitvijo ŽZF, v postopku pregleda poslovanja pa se je izkazalo, da to ne drži in da je ZZ izpolnila te obrazce, s čimer je prišlo do prekinitve obstoječe zavarovalne police. V prvi sodbi je sodišče ugotovilo, da to dejstvo med strankama ni sporno, v tem upravnem sporu pa tožnica, med drugim, "navrže", da ni dokazano, da je A. A. izpolnjevala te obrazce. Sodišče ugotavlja, da tožnica s to navedbo prihaja v nasprotje z drugimi svojimi navedbami, češ da je ZZ zgolj zapisovala voljo zavarovalcev (kar tudi dokazuje z izjavami zavarovalcev v vseh treh očitanih primerih), zato jim sodišče ne sledi in jih kot pavšalne zavrača. Sodišče tudi ponovno sodi, da je tožnica kot zastopniška družba odgovorna za ravnanja svojih ZZ, ZZ je pri zavarovalcih nastopala v imenu tožnice, določene pritožbe na ravnanja A. A. s strani Zavarovalnice V. so nesporno bile. Za sodno presojo dejstva kot takšnega, kot je zapisano v točki 1.1.1. izreka odločbe, je relevantno, ali so navedbe, ki jih je tožnica podala v svojem Poročilu, resnične ali ne.

43.V upravnem postopku je bilo na podlagi samih obrazcev ugotovljeno, da navedbe v Poročilu glede ZZ A. A. niso pravilne. Toženka je obrazce preverila z laičnim primerjanjem rokopisov (brez grafologa) in ugotovila, da gre za na prvi pogled isto pisavo, tožnica pa v upravnem postopku tega dejstva ni prerekala. Sodišče tudi ugotavlja, da so bili obrazci kot priloga sestavni del Zapisnika, zato je bila tožnica s temi izjavami seznanjena najmanj v okviru postopka pregleda poslovanja, kar tožnica tudi priznava. Za presojo ugotovitve iz točke 1.1.1. tudi ni relevantna tožbena navedba, da bi tožnica, če bi za početje svoje ZZ vedela, proti njej ukrepala na delovnopravni podlagi, saj se to tiče notranjega razmerja med tožnico in ZZ. Ugotovitev iz točke 1.1.1. torej kot objektivno ugotovljeno dejstvo prestane sodno presojo.

Sodna presoja točke 1.1.2. izpodbijane odločbe

44.Tudi glede te točke je tukajšnje sodišče v prvi sodbi že odločilo, da očitek prestane sodni preizkus in da je odločitev toženke v tem delu pravilna in zakonita.

45.Za presojo očitka kot takšnega ni relevantno, ali je tožnica vedela za aktivnosti svojih ZZ v zvezi z ugotovitvami iz točke 1.1.2. izreka izpodbijane odločbe, torej, da je bilo primerov, ko so ZZ tožnice izvajali aktivnosti v zvezi z že obstoječimi pogodbami ob pridobivanju novih ponudb, še vsaj 11 več od tistih, o katerih je poročala že sama tožnica. Dejstvo kot takšno in s tem tudi razkorak med Poročilom tožnice ter resničnim dejanskim stanjem je bilo nesporno ugotovljeno. Tožbene navedbe o tem, da ni mogoče ugotoviti, kako je tožnica izbrala vzorec za pregled, sodišče zavrača. Razumljivo je, da je toženka pregled, ki ga je izvajala pri tožnici, osredotočila. Iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, katere primere je toženka pregledovala: 906 primerov, ko so ZZ tožnice pridobili nove ponudbe za ŽZF, zatem pa je pri obstoječih pogodbah, sklenjenih pri Zavarovalnici V., prišlo do odkupa, kapitalizacije, stornacije ali prekinitve, od teh primerov pa jih je bilo izbranih 102 primerov kot vzorec za nadaljnje pojasnjevanje. Od teh 102 primerov je tožnica za 8 od njih potrdila opisano izvajanje aktivnosti njenih ZZ, toženka pa je ugotovila, da je bilo takšnih primerov še 11. Tožnica s tožbo dejansko ne zanika, da bi njeni ZZ vršili opisane aktivnosti tudi v teh dodatnih 11 primerih zavarovalcev, izjave teh zavarovalcev so bile priložene Zapisniku o pregledu poslovanja in tako izhaja tudi iz obrazložitve Zapisnika.

46.Ne sledi pa sodišče toženki v njenem nadaljnjem sklepanju (in na tem sklepanju utemeljenem ukrepu), da je takšnih primerov zagotovo bilo še več in da je zato utemeljeno sklepati, da gre za sistematično delovanje tožnice in da je utemeljeno sklepati, da je tožnica prikrivala še druge primere in/ali še hujše kršitve. Da bi iz izbranega vzorca lahko sklepali na večje število primerov in bi bil tak pristop ustrezen način ugotavljanja dejanskega stanja v postopku odvzema dovoljenja, bi moral biti vzorec, kot utemeljeno opozarja tožnica, izbran po strokovnih pravilih vzorčenja, kar pa iz odločbe ne izhaja. Zato sodišče ne sledi toženki v posplošenem sklepanju, da ugotovljene kršitve dokazujejo (s potrebno stopnjo gotovosti), da je takšnih primerov bilo še bistveno več oziroma da nakazujejo na prikrivanje še drugih kršitev. Sodišče v svoji presoji izhaja iz 11 ugotovljenih primerov.

Sklepno glede sodne presoje točk 1.1.1. in 1.1.2.

47.Druga točka prvega odstavka 570. člena ZZavar-1 določa, da Agencija za zavarovalni nadzor odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja, če družba v postopku pregleda poslovanja podaja neresnične podatke, informacije ali poročila, ki ne izkazujejo dejanskega stanja. Gre torej za kršitev sodelovalne dolžnosti v postopku pregleda, ki pa se, po naravi stvari, ne more raztezati na podatke, ki jih družba nima in jih tudi ni dolžna imeti. Tega elementa kršitve toženka v točki 1.1.1. in 1.1.2. izreka ne ugotavlja, iz obrazložitve obeh točk pa tudi izhaja, da jih v postopku ni ugotavljala kot del relevantnega dejanskega stanja (posamične okoliščine s tem v zvezi se je sicer ugotavljalo, zaključki toženke pa ostajajo na ravni predvidevanj in niso sprejeti kot dokazni zaključki na podlagi ugotavljanja dejstev in ocenjevanja dokazov v postopku).

48.V obrazložitvi se tožnici očita, da bi te obrazce lahko in tudi morala sama predložiti toženki v postopku in da bi jih lahko in tudi morala pridobiti od Zavarovalnice V. Očita se ji še, da je v postopku branila aktivnosti svojih ZZ, čeprav je prejela pritožbe na njihova ravnanja od Zavarovalnice V. in jo je tudi toženka v postopku obvestila glede spornih ravnanj A. A. Očita se ji, da je šlo za namerno oteževanje postopka pri toženki, zaradi česar je toženka morala narediti obširen ugotovitveni postopek na podlagi dokumentacije drugih zavarovalnic. Kot rečeno, te očitke toženka podaja v obrazložitvi (ne pa tudi v izreku točk 1.1.1. in 1.1.2.), vendar pa dejanskega stanja glede teh okoliščin v ugotovitvenem postopku ni posebej ugotavljala in tudi ni del obrazložitve (navaja se zgolj obstoj pritožb), zato je v bistvenih elementih ostalo nerazčiščeno.

49.Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da so pritožbe s strani Zavarovalnice V. obstajale, da je tožnica bila v stiku z Zavarovalnico V., kjer je predvsem zagovarjala ravnanja svojih ZZ, ni pa toženka ugotavljala okoliščin te komunikacije, na osnovi katerih bi lahko presodila, ali bi tožnica res lahko ali morala dobiti obrazce od Zavarovalnice V. (tožnica trdi, da jih Zavarovalnica V. ni želela pokazati). Toženka tudi ne pojasni, ali bi tožnica te obrazce po pravilih poslovanja morala imeti, prav tako ne pojasni, ali je samo izpolnjevanje obrazcev s strani ZZ, če bi šlo res zgolj za zapis volje stranke in torej za tehnično pomoč, kot trdi tožnica in tudi dokazuje z izjavami treh zavarovalcev iz primera A. A., še vedno nepravilno ravnanje ZZ. Vsa ta vprašanja so, tudi v posledici ustavitve postopka glede točk, ki so se v Odločbi o začetku postopka nanašale na aktivnosti ZZ glede obstoječih zavarovanj, ostala nerazjasnjena. Brez presoje teh okoliščin pa ostaja nejasno, na čem temelji očitek tožnici, da bi v postopku pregleda obrazce lahko in tudi morala sama predložiti toženki, kar vpliva na samo težo objektivnega dejstva iz točke 1.1.1. izreka odločbe in s tem tudi na presojo, ali gre res za kršitev po drugi točki prvega odstavka 570. člena ZZavar-1 (kršitev sodelovalne dolžnosti). Ta del dejanskega stanja vpliva tudi na presojo primernosti ukrepa (upoštevajoč tudi načelo sorazmernosti), kar bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju sodbe ob presoji točke 2 izreka izpodbijane odločbe.

Sodna presoja točke 1.2. izpodbijane odločbe

50.545. člen ZZavar-1 določa, da mora zavarovalni zastopnik pred predstavitvijo vsebine zavarovanja in sklenitvijo zavarovalne pogodbe ter, če je potrebno, tudi pri poznejših spremembah in dopolnitvah zavarovalne pogodbe, zavarovalcu izročiti tudi pisno obvestilo o več zakonsko določenih okoliščinah, ki jih določata drugi in tretji odstavek 545. člena ZZavar-1.

51.V tej točki izreka izpodbijane odločbe se tožnici očita, da so ZZ, ki pri določeni zavarovalnici niso imeli odprte šifre za sklepanje zavarovanj, zavarovalcem ob pridobivanju ponudb za življenjska zavarovanja v podpis izročali obvestila po 545. členu ZZavar-1 za ZZ z odprto šifro, čeprav ti ob pridobivanju ponudb niso bili prisotni, ampak so ta obvestila podpisovali prej ali kasneje na sedežu tožnice brez prisotnosti zavarovalcev. Toženka trdi, da takšna praksa ni v skladu s 545. členom ZZavar-1.

52.Sodišče je že v prvi sodbi razsodilo, da izročanje obvestila po 545. členu ZZavar-1 druge osebe, ki ni prisotna z zavarovalcem ob sklenitvi in podpisu pogodbe, ni skladno s 545. členom ZZavar-1, in sicer navkljub pojasnjevanju tožnice, da je to ravnanje posledica nepoštene poslovne prakse tožničinih konkurentov, ki skušajo učinek konkurenčne klavzule pri svojem bivšem ZZ doseči tako, da mu ne zaprejo šifre za sklepanje pogodb pri določeni zavarovalnici, zaradi česar ta ZZ, čeprav ima veljavno dovoljenje za sklepanje pogodb, pogodbe ne more skleniti. Sodišče tudi v tem postopku sodi enako in kot bistveno v očitku iz točke 1.2. izreka smatra to, da je ZZ s šifro podpisoval pogodbo in dokumentacijo ter podal izjavo po 545. členu ZZavar-1, ne da bi bil v postopku sklepanja v osebnem stiku z zavarovalcem.

53.Tožnica ugovarja, da ni jasno, kako je toženka prišla do ugotovitve, da ZZ s šifro ni bil prisoten pri sklepanju pogodbe in da to ne drži. Sodišče se strinja s toženko, da si tožnica glede osebnega stika med ZZ podpisnikom pogodbe, kot ga poimenuje tožnica, in stranko, prihaja sama s seboj v nasprotje. Tožnica je sama v Izjavi na Odločbo o začetku postopka pojasnila svojo prakso poslovanja, s katero je tudi seznanila pooblaščeni osebi (Izjava na strani 15 - 17), in sicer, da je bila prisotnost ZZ podpisnika pogodbe pri sklenitvi pogodbe v tem, da je bil v osebnem stiku s stranko ZZ brez šifre, ZZ s šifro pa je pogodbo podpisal ob predstavitvi primera s strani ZZ brez šifre, kar kot bistveni element prisotnosti opisuje tožnica tudi v peti pripravljalni vlogi. Enako v tožbi (strani 18 in 21 tožbe) tožnica pojasni, da je E. E. dokumentacijo prinesel na sedež družbe, kjer jo je zakoniti zastopnik L. L. podpisal in je bila dokumentacija nato poslana stranki (po pošti ali ji jo je odnesel E. E.), ob tem pa naj bi ZZ stranki poslal še svojo izjavo po 545. členu ZZavar-1 (strani 18 in 21 tožbe). V teh navedbah tožnice skozi postopek pred toženko in v tožbi ni razlik, kasneje v postopku pa skuša tožnica zatrjevati oseben stik med L. L. in zavarovalcem. V peti pripravljalni vlogi tožnica pojasnjuje, da je bil zakoniti zastopnik s stranko v stiku po telefonu ali pa je bil prisoten ob izročanju pogodbe in, kar tožnica sama opisuje kot bistveno, je bil v postopku udeležen, ker je produkte, ki jih je predstavil E. E., podpisal. Slednje sodišče sprejema. Poskusom tožnice prikazati oseben stik med stranko in L. L. pa sodišče ne sledi, saj je tožnica s temi navedbami neprepričljiva in si prihaja sama s seboj v nasprotje. Nenazadnje tudi v teh poskusih prikazati stik med ZZ podpisnikom pogodbe in zavarovalcem tožnica opisuje bežne in nevsebinske kontakte (v smislu izročitve police), medtem ko se obstoj telefonskih pogovorov zgolj zatrdi v pripravljalnih vlogah, kar je tožbena novota, ki ostaja v celoti nedokazana. Takšne vrste kontakti, četudi so bili, po presoji sodišča, niti ne morejo vplivati na obstoj kršitve po 545. členu ZZavar-1, saj gre za nevsebinske kontakte. Zato se sodišče strinja s toženko, da tožnica ni uspela dokazati, da bi bil zakoniti zastopnik L. L. v očitanih primerih ZZ E. E. v takem stiku z zavarovalcem (npr. na sedežu družbe, pri zavarovalcu, po telefonu, preko interneta), da ta stik ne bi predstavljal zgolj podpisa pogodbe in dokumentov. Prav tako sodišče kot nebistveno za obstoj kršitve šteje okoliščino, ali je izjavo L. L. stranka prejela po pošti ali jo ji je osebno prinesel E. E.

54.Navkljub ugotovitvi kršitve 545. člena ZZavar-1 pa je sodišče v prvi sodbi ugotovilo, da ne more razsoditi, ali gre res za hujšo kršitev 545. člena ZZavar-1, kot se očita tožnici. V prvem postopku se je ta očitek navajal na podlagi primerov enega ZZ, čeprav naj bi šlo za sistemsko delovanje pri tožnici v vseh primerih, ko ZZ niso imeli odprte interne šifre pri zavarovalnici za sklepanje pogodb. Sodišče ugotavlja, da je tožnica v izpodbijani odločbi dodala še druge ZZ (glede na prvo odločbo), kjer naj bi se pojavljala sporna praksa.

55.Glede drugih ZZ, poleg E. E., tožnica ugovarja absolutno bistveno kršitev pravice do izjave, saj ji toženka v ponovljenem postopku ni dala možnosti se izjaviti glede teh ZZ. Toženka je sodišču pojasnila, da je bila dokumentacija glede teh ZZ priložena k Odločbi o začetku postopka, sodišče pa ugotavlja, da obrazložitev Odločbe o začetku postopka, na katero je tožnica podala Izjavo, vsebuje očitek zgolj glede ZZ E. E. Tožnica izrecno poudarja, da je Izjavo v postopku podala le za E. E. (stran 15 - 17 Izjave) in da zato ne drži, kar se navaja na 22 strani izpodbijane odločbe, češ da je izjavo podala za večje število ZZ. Tudi sodišče ugotavlja, da se iz besedila Izjave ne da zaključiti, da bi bila Izjava nedvoumno podana za večje število ZZ. Sodišče sicer ob sojenju ugotavlja, da tožnica sama navaja, da gre za sistemski problem in prakso, ki se je razvila na trgu, a vendar je pravica do izjave temeljna pravica v upravnem postopku, ki mora biti brez dvoma zagotovljena, kar pa v ponovljenem postopku odločanja ni bila in to predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 2. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče zato ponovno sodi, da toženka ni uspela z izkazanim primerom enega ZZ dokazati hujše kršitve 545. člena ZZavar-1.

56.Dodatno k temu pa sodišče še ugotavlja, da bi toženka v presojo, ali gre res za hujšo kršitev 545. člena ZZavar-1, morala vključiti še nekatere druge, po oceni sodišča relevantne, okoliščine, česar pa ni storila. Tožnica ves čas postopka zatrjuje in tudi dokazuje (priloga 24 k Izjavi), da je zavarovalec dobil dve izjavi po 545. členu ZZavar-1, in sicer izjavo t.i. sklepalca pogodbe in izjavo t.i. podpisnika pogodbe. Tudi toženka je v odgovoru sodišču na izrecno vprašanje pojasnila, da dopušča možnost obstoja dveh izjav. Čeprav je tožnica to trdila že v Izjavi v postopku, se toženka do tega dejstva ni opredelila, ga ne omenja v obrazložitvi in ga ni zajela v svojo presojo teže kršitve, čeprav tožnica trdi, da je z dvema izjavama strankam zagotovila še večji obseg pravic.

57.Poleg tega je tožnica že v upravnem postopku zatrjevala, da ni imela v posledici dveh izjav nobenih pritožb s strani zavarovalcev, enako je pojasnila tudi na naroku, kakršnih koli posledic tudi toženka ne ugotavlja, sodišče pa sodi, da bi ta presoja morala biti narejena, v kolikor toženka ne poda relevantnih razlogov za zaključek, da je ravnanje tožnice tako resna kršitev 545. člena ZZavar-1, da gre za hujšo kršitev, četudi ta ni imela nobenih posledic. V celoti je ostalo nepojasnjeno tudi vprašanje pomena internih šifr zavarovalnice na sposobnost ZZ skleniti zavarovalno pogodbo, saj teh šifer ZZavar-1 ne ureja. Zato ni jasno, ali ZZ brez šifre res ne sme veljavno skleniti pogodbe (kot toženka zatrdi v kasnejših vlogah, v sami odločbi pa se do tega ne opredeli) ali pa gre zgolj za tehnično oviro v postopku sklenitve glede na informacijski sistem zavarovalnic.

58.Glede vprašanja konkurenčne klavzule pa se sodišče opredeljuje ob presoji točke 2 izreka.

Sodna presoja kršitev iz točke 1.3. izpodbijane odločbe

59.V tej točki izreka izpodbijane odločbe se tožnici očita kršenje dobrih poslovnih običajev, ker so ZZ sklepali zavarovanja ter izročali ponudbe in pripadajočo dokumentacijo, kjer so bili navedeni drugi ZZ, čeprav ti sploh niso bili prisotni. Tožnica temu ugovarja s sklicevanjem na tožbene ugovore v zvezi z očitkom iz točke 1.2. izreka odločbe.

60.Tožnica tega, da je ZZ brez šifre sklepal zavarovanja ter izročal ponudbe in pripadajočo dokumentacijo, kjer je bil naveden ZZ L. L., ki ima šifro, čeprav ta ob v stiku s stranko ni bil prisoten, v tožbi ne prereka. Ob sklicevanju na ugovore glede kršitve 545. člena ZZavar-1 le trdi, da njeno ravnanje ne predstavlja kršitve. Vendar pa ob zgolj takšni tožbeni trditvi sodišče tožnici ne more dati prav. Toženka v tem delu namreč tožnici ne očita kršitev 545. člena ZZavar-1, temveč nemoralno in neetično ravnanje, ker lahko zavarovalec in zavarovalnica uveljavljata zahtevke le napram zavarovalnim zastopnikom, ki so pri zavarovalcu dejansko (torej ne zgolj s podpisom dokumentacije) sklepali pogodbe in izvajali aktivnosti.

61.Tožnica toženki očita, da ni jasno, iz česa sklepa, da zakoniti zastopnik L. L. ni imel stika s stranko, vendar se sodišče s tem ne strinja. Tožnica sama v tožbi in enako tudi v Izjavi v postopku pojasni način poslovanja, in sicer, da je dokumentacijo na sedež družbe prinesel E. E., jo predstavil zakonitemu zastopniku, ki jo je podpisal in nato jo je E. E. odnesel k stranki ali pa ji je bila poslana po pošti. Tožnica sicer kasneje v postopku skuša prikazati, da je imel L. L. stik s stranko, čemur pa sodišče iz razlogov, ki jih je že pojasnilo v sodni presoji točke 1.2. izreka, ne sledi.

62.Ima pa tožnica tudi glede te kršitve prav, ko toženki očita kršitev pravice do izjave. Odločba o začetku postopka omenja 4 primere (O. O., P. P., R. R. in S. S. dveh ZZ, in sicer dveh ZZ - E. E. in Š. Š). Izpodbijana odločba pa k tem štirim primerom dodaja nove in drugih ZZ. Poleg tega ima tožnica prav, da Odločba o začetku postopka nima očitka glede dokumentacije po desetem in enajstem odstavku 545. člena ZZavar-1 (omenja se tudi dvanajsti odstavek 545. člena ZZavar-1). Toženka je sicer pojasnila, da je vsa dokumentacija, ki se nanaša na ostale ZZ in na očitek kršitve desetega in enajstega odstavka 545. člena ZZavar-1, sestavni del prilog k Odločbi o začetku postopka, kar pa, po oceni sodišča, ne zadošča za spoštovanje temeljne pravice do izjave (ki je obraz ustavne pravice do poštenega sojenja po 23. členu Ustave RS), kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 2. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Ti dodatni očitki niso bili vključeni niti v prvi odločbi o odvzemu dovoljenja, odpravljeni s strani tukajšnjega sodišča, in tudi iz Izjave tožnice v upravnem postopku ne izhaja, da bi se do teh očitkov opredelila.

Sodna presoja točke 2 izpodbijane odločbe

63.Ob zgoraj povedanem sodišče ugotavlja, da sodni preizkus, v smislu objektivnih ugotovitev, prestaneta točki 1.1.1. in 1.1.2 izreka izpodbijane odločbe, v katerih pa je tožnici, tudi ob dejstvu, da je toženka ustavila postopek v zvezi z očitki iz točk 1. 1. 2. (delno), 1.1.3., 1.3.1, 1.3.2. in 1.3.3. Odločbe o začetku postopka, dokazano zgolj ravnanje, ki se tiče poteka samega upravnega postopka, ne pa tudi preostali elementi za obstoj kršitve sodelovalne dolžnosti, torej ali je tožnica sporne obrazce imela oziroma ali bi jih lahko in morala imeti. V zvezi s točko 1.1.1. je tako dokazan razkorak med Poročilom in objektivno ugotovljenim dejanskim stanjem, enako v zvezi s točko 1.1.2., pri čemer je v zvezi s to točko dokazano še, da je Zapisnik v svoji obrazložitvi omenjal ter imel kot priloge v tej točki obravnavane obrazce, tožnica pa je še v nadaljevanju tega postopka trdila, da teh obrazcev nima. Sodni preizkus prestane še očitek iz točke 1.2. glede E. E. (vendar le v smislu obstoja kršitve 545. člena Zzavar-1) ter očitek iz točke 1.3 glede štirih primerov ZZ E. E. in Š. Š.

64.Kot že povedano, se po 2. točki prvega odstavka 570. člena ZZavar-1 sankcionira kršitev sodelovalne dolžnosti v postopku pregleda poslovanja. Toženka tožnici to kršitev sicer očita in trdi, da je prav zato morala sama izvesti obširen ugotovitveni postopek na podlagi dokumentacije Zavarovalnice V., vendar pa okoliščin, ki so relevantne za očitek, da bi tožnica lahko in morala sama predložiti sporne obrazce, ne razišče. Nekatere okoliščine s tem v zvezi so se sicer s strani obeh strank navajale in tudi dokazovale, vendar brez jasne usmeritve toženke glede relevantnega dejanskega stanja. Tako so zaključki, npr. glede možnosti, da bi tožnica dokumentacijo dobila od Zavarovalnice V., ostali na ravni sklepanja toženke, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, pa tudi iz odgovora toženke na 3. vprašanje iz poziva sodišča z dne 12.2.2024, v katerem je sodišče toženko izrecno vprašalo, na čem temelji očitek, da bi tožnica sporno dokumentacijo lahko pridobila od Zavarovalnice V. (listovna 67). Iz odgovora toženke (listovna št. 73) sodišče ugotavlja, da toženka zgolj sklepa, da bi, glede na obstoj komunikacije med tožnico in Zavarovalnico V., tožnica morala imeti tudi dokaze o tem, da ji Zavarovalnica V. ni želela predložiti dokumentacije, s čimer pa sodišče ne prepriča. Ugotovitveni postopek je vodila toženka in po splošnem pravilu iz 138. člena ZUP mora upravni organ pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine (kar pomeni, tudi jasno opredeliti, kaj šteje kot del relevantnega dejanskega stanja), ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Tega pa toženka glede okoliščin komunikacije med tožnico in Zavarovalnico V. ni storila. Ob tako pomanjkljivem ugotovitvenem postopku in tudi glede na preostale ugotovitve v tej sodbi, se sodišče ni odločilo samo ugotavljati tega dela dejanskega stanja in je posledično dokaze tožnice v peti pripravljalni vlogi, ki so se nanašali na to komunikacijo, zavrnilo.

65.Ob povedanem se tako očitek iz točke 1.1.1. zvede na objektivno dejstvo razkoraka med Poročilom in resničnim stanjem, pri očitku 1.1.2. pa, da je tožnica še po prejemu Zapisnika, kateremu so bili vsi obrazci priloženi (kar je tukajšnje sodišče ugotovilo že v prvi sodbi in sodišče enako ugotavlja z vpogledom v Zapisnik), še vedno trdila, da teh obrazcev nima. Sodišče pa ugotavlja, da toženka v postopku ni posebej ugotavljala, ali je morda prišlo do izpada dela prilog k Zapisniku, kot je bil poslan tožnici (kar je seveda okoliščina, ki je ni mogoče kar vnaprej izključiti), zato se še ta del očitka skrči na dejstvo, da tožnica, potem ko je dobila Zapisnik in je iz obrazložitve Zapisnika razvidno tudi, kaj je vsebina prilog, toženke na morebitni izpad prilog ni opozorila, kar pa je očitek, ki je sam po sebi zelo majhne teže. Zato ni mogoče presoditi, ali je tožnica res kršila sodelovalno dolžnost, zaradi česar naj bi bili izpolnjeni pogoji za odvzem dovoljenja po 2. točki prvega odstavka 570. člena ZZavar-1.

66.Glede samega dejstva, da so ZZ v primerih iz točk 1.1.1. in 1.1.2. karkoli naredili narobe (ali pa so zgolj zapisovali voljo zavarovalcev, kot to trdi tožnica), pa ima tožnica prav, ko opozarja, da odločba tega sploh ne ugotavlja. V zvezi z očitki iz točke 1.1.1. je tožnica priložila izjave zavarovalcev, da so sami želeli prekiniti staro zavarovanje, česar toženka nikjer dokazno ne ovrednoti.

67.Ob povedanem zato sodišče sodi, da je teža objektivno sicer ugotovljenih dejstev iz točk 1.1.1. in 1.1.2, po ustavitvi vseh ostalih točk postopka, kot to izhaja iz 3. točke izreka izpodbijane odločbe, minimalna, zato je, brez jasno ugotovljene kršitve sodelovalne dolžnosti, ukrep odvzema dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja v očitnem nesorazmerju s težo očitka. V ponovnem odločanje mora toženka v presojo, ali objektivne okoliščine iz točk 1.1.1. in 1.1.2 predstavljajo razlog za odvzem dovoljenja po drugi točki prvega odstavka 570. člena ZZavar-1, ugotovitveni postopek razširiti še na ugotavljanje, ali je tožnica imela sporne obrazce, v primeru, da jih ni imela, utemeljiti, ali bi jih morala imeti ter dopolniti dejansko stanje v zvezi z okoliščinami, kako je tožnica ravnala ob pritožbah Zavarovalnice V. in ali bi te obrazce lahko ali morala pridobila od Zavarovalnice V., pa tega iz razlogov na njeni strani ni storila.

68.Pri presoji samega ukrepa ter morebitnega pogojnega odvzema dovoljenja pa je potrebno, glede očitkov iz točk 1.2. in 1.3., vključiti tudi presojo razlogov (poleg okoliščin, ki jih je kot relevantne za presojo teže same kršitve sodišče izpostavilo zgoraj), zaradi katerih tožnica izvaja sporno prakso. Sodišče se strinja s tožnico, da se toženka ni opredelila do njenega pojasnila, da je sporna praksa posledica nepoštene prakse drugih zavarovalno zastopniških družb, pri kateri naj bi sodelovale (ali jo vsaj tiho podpirale) tudi zavarovalnice. Sodišče ugotavlja, da se toženka od tega vprašanja povsem distancira, čeprav prav ta okoliščina tožnico (po njenih navedbah pa naj bi bil to splošen problem v dejavnosti) sili v prirejeno način sklepanja zavarovalnih pogodb pri ZZ (od katerega tožnica sama nima nobenih koristi), ki jim bivši delodajalci ne želijo zapreti šifre. Toženka trdi, da to ni njena stvar, ker gre za vprašanje s področja delovnega prava, kar pa sodišča ne prepriča. Pravice in obveznosti v zvezi s konkurenčno klavzulo ureja Zakon o delovnih razmerij in bivši delodajalec je vezan na obseg teh pravic, med katerimi nikakor ni fizično onemogočanje opravljanja zaposlitve, za katerega ima oseba sicer veljavno dovoljenje. Gre torej za zlorabo delovnopravnega instituta, ki posledično vodi v prirejeno prakso na področju zavarovalnega zastopanja, ki, tako toženka, vodi v ogrožanje pravic oziroma interesov zavarovalcev, za zaščito katerih pa je zadolžena prav toženka. Toženka je sodišču pojasnila, da bi tožnica zavarovalcem brez šifre, ki imajo sicer veljavno dovoljenje za sklepanje pogodb, obseg pooblastil lahko sama omejila, glede na neobstoj šifre. Sodišča takšna razlaga ne prepriča, saj gre v smeri prilagoditve poslovanja na domnevno nezakonita ravnanja drugih (bivših delodajalcev). ZZavar-1 interne šifre zavarovalnice za sklenitev pogodbe ne določa kot pogoja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopnika, ki ima sicer veljavno dovoljenje. Sodišče torej sodi, da so vzroki, ki so tožnico vodili v sporno prakso, tudi izven njene sfere (kar je potrebno vključiti v tehtanje pri izbiri ukrepa) in da je izvirni vzrok pri drugih zavarovalno zastopniški družbi, po navedbah tožnice tudi pri zavarovalnicah, kar so vse okoliščine, ki, po presoji sodišča, morajo biti vključene v presojo izbire ukrepa (odvzem dovoljenja ali pogojni odvzem). Tožnica namreč nima neposredne koristi za takšno prirejeno poslovanje, zato je potrebno ponovno pretehtati, ali bi, ob ustrezni rešitvi problematike, ukrep pogojnega odvzema lahko dosegel svoj namen.

69.Glede očitkov iz točk 1.2. in 1.3. tožnica tudi upravičeno opozarja, da gre v obeh točkah, četudi se v eni točki očita kršitev zakona, v drugi pa kršitev dobrih poslovnih običajev, za posledici istih okoliščin, to je dejstva, da zavarovalni zastopnik brez šifre ne more skleniti pogodbe in podpisati spremljajoče dokumentacije, pri čemer je v postopku ostalo nepojasnjeno, ali gre za tehnično oviro glede na interni sistem sklepanja pogodb pri zavarovalnicah ali za pravno nezmožnost sklenitve pogodbe.

Sklepno

70.Tožbi zoper točko 1. 2. in 1.3 (delno) ter točko 2 je treba, ob zgoraj povedanem, ugoditi. Ker sta točki 1.1.1., 1.1.2. ter 1.3 (delno) le ugotovitvene narave in ker same, brez pravne posledice, ki jo vsebuje točka 2. izreka, ne morejo obstati, je tožbi glede na vsebino zadeve treba ugoditi tudi v tem delu ob smiselni uporabi drugega stavka četrtega odstavka 64. člena ZUS-1. Enako pa je treba tožbi ugoditi tudi glede točk 4. in 5. izreka, saj sta javna objava in v plačilo naložena taksa le posledična ukrepa, odvisna od preostanka odločbe.

71.Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi zoper izpodbijano odločbo ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v vseh izpodbijanih točkah (to so vse točke razen 3) ter na podlagi tretjega odstavka tega člena zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka ugotovitveni postopek ter dokazno oceno razširiti še na okoliščine, ki jih je kot relevantne ugotovilo sodišče, ter podati manjkajoče razlage materialnega prava (npr. glede pomena internih šifer zavarovalnic) ter na podlagi tako dopolnjenega postopka ponovno pretehtati izbrani ukrep, v kolikor bodo zanj izpolnjeni zakonski pogoji.

72.Tožnica je sicer predlagala izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije (to je odpravo izpodbijane odločbe oziroma podredno, izrek pogojnega odvzema dovoljenja), vendar sodišče na to ni vezano in je izdalo ugodilno sodbo, kot bi šlo za izpodbojno tožbo. Sodišče namreč sodi, da pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije po 65. členu ZUS-1 niso izpolnjeni, saj je narava stvari takšna (pa tudi obseg odprtih vprašanj), da narekuje odločitev s strani toženke. Zato sodišče tudi ni samo odpravilo procesne kršitve glede pravice do izjave v zvezi z očitkoma v točkah 1.2. in 1.3. izreka izpodbijane odločbe.

73.Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika, če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385 EUR, kar povečano za 22 % znaša 469,70 EUR.

-------------------------------

1VSRS, Sklep X Ips 12/2023 z dne 30. 11. 2023.

2Po drugem odstavku 545. člena ZZavar-1 zavarovalni zastopnik obvešča o naslednjem: osebnem imenu, številki in datumu odločbe o izdaji dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja in registru, v katerem je mogoče preveriti izdajo dovoljenja; o tem, če zagotavlja svetovanje glede zavarovalnega produkta, ki ga prodaja, firmi in naslovu zavarovalnice, zavarovalno zastopniške družbe, zastopnika dopolnilnih zavarovanj oziroma banke iz osmega odstavka 558. člena tega zakona, s katero oziroma katerim ima zavarovalni zastopnik sklenjeno pogodbo, na podlagi katere opravlja posle zavarovalnega zastopanja; o tem, za katere zavarovalnice deluje, z navedbo firme in poslovnega naslova vsake zavarovalnice; o tem, da ima sam oziroma zavarovalno zastopniška družba oziroma zastopnik dopolnilnih zavarovanj oziroma banka iz osmega odstavka 558. člena tega zakona, v kateri je zavarovalni zastopnik zaposlen oziroma je z njo v drugem pravnem razmerju, neposreden ali posreden delež, ki predstavlja več kot 10 % delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu zavarovalnice; o tem, da ima zavarovalnica oziroma od nje odvisna družba neposredni ali posredni delež, ki predstavlja več kot 10 % delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu zavarovalno zastopniške družbe oziroma zastopnika dopolnilnih zavarovanj oziroma banke iz osmega odstavka 558. člena tega zakona, v kateri je zavarovalni zastopnik zaposlen oziroma je z njo v drugem pravnem razmerju; o vrsti prejetega plačila za distribucijo v zvezi z zavarovalno pogodbo, še posebej o tem, če v zvezi z zavarovalno pogodbo: deluje na podlagi honorarja, ki ga neposredno plača zavarovalec; deluje na podlagi kakršnekoli provizije, ki je že zajeta v zavarovalni premiji; deluje na podlagi kakršnegakoli drugega plačila, vključno s katero koli ekonomsko koristjo, ki se ponudi ali plača v zvezi z zavarovalno pogodbo; prejme plačilo, ki je kombinacija plačil iz prejšnjih alinej; o izvensodnem postopku reševanja sporov iz drugega odstavka 579. člena tega zakona.

3Po tretjem odstavku 545. člena ZZavar-1 je potrebno, da zavarovalni zastopnik, poleg podatkov iz prejšnjega odstavka, v zvezi z zavarovalno pogodbo zavarovalcu izroči tudi pisno obvestilo o tem, če:zavarovalcu svetuje glede sklenitve pogodbe na podlagi četrtega odstavka tega člena, oziroma ga veže pogodbena obveznost za distribucijo zavarovalnih produktov izključno z eno zavarovalnico ali več zavarovalnicami, v tem primeru zavarovalca obvesti tudi o imenih zavarovalnic, ki jih zastopa, oziroma ga ne veže pogodbena obveznost za distribucijo zavarovalnih produktov izključno z eno zavarovalnico ali več zavarovalnicami in ne svetuje glede sklenitve pogodbe na podlagi četrtega odstavka tega člena. V tem primeru zavarovalca obvesti tudi o imenih zavarovalnic, ki jih zastopa.

4Ki določa, da če zavarovalni zastopnik zavarovalca obvesti o tem, da mu svetuje glede sklenitve zavarovalne pogodbe na podlagi korektne in poštene analize, takšen nasvet oblikuje na podlagi primerno velikega števila zavarovalnih pogodb, dostopnih na trgu, ki mu omogočajo podati priporočilo v skladu s strokovnimi merili, da bo lahko zavarovalec s sklenitvijo takšne pogodbe uresničil svoje potrebe in zahteve.

5Ki določa, da kadar se pred sklenitvijo zavarovalnega produkta zagotovi svetovanje, da zavarovalni zastopnik zavarovalcu tudi osebno priporočilo, ki pojasnjuje, zakaj je posamezen zavarovalni produkt najustreznejši glede na zahteve in potrebe zavarovalca oziroma potencialnega zavarovalca.

6Ki določa, da zavarovalni zastopnik pred sklenitvijo pogodbe na podlagi informacij, pridobljenih od zavarovalca, opredeli njegove zahteve in potrebe.

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o zavarovalništvu (2015) - ZZavar-1 - člen 570, 570/1, 570/1-2, 570/1-3

-------------------------------

Pridruženi dokumenti: Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.