Jedro

Hipotekarna tožba, s katero upnik zahteva, naj se njegova terjatev poravna iz vrednosti zastavljene nepremičnine, ne predstavlja spora o stvarni pravici na nepremičnini, zato v takem primeru ne prihaja v poštev 56. čl. ZPP o izključni krajevni pristojnosti in se zato stranke lahko sporazumejo o krajevno pristojnem sodišču po 1. odst. 70. čl. ZPP.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se zato izpodbijani sklep s p r e m e n i tako, da je Okrožno sodišče v K.... krajevno pristojno za odločanje v uvodoma navedeni pravdni zadevi.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče se je na ugovor tožene stranke izreklo za krajevno nepristojno za odločanje v uvodoma navedeni pravdni zadevi. Odločitev je oprlo na 56. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem je v sporih o pravici razpolaganja z nepremičninami in v sporih o lastnini ter drugih stvarnih pravicah na nepremičnini za odločanje izključno pristojno sodišče, na katerega območju nepremičnina leži, pri čemer je ocenilo, da gre v obravnavanem primeru prav za takšen spor.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo določila ZPP, ki urejajo krajevno pristojnost, posebej še določbo 56. čl. ZPP. Tožbo je tožeča stranka vložila zato, ker ji regresna zavezanka T. U. ni poravnala terjatve, ki ima podlago v škodnem primeru. Ta regresna terjatev je bila zavarovana z zastavno pravico na podlagi pogodbe, s katero so se stranke pogodbe v 8. čl. dogovorile, da bo v primeru spora za odločanje pristojno sodišče v K.. Stranke so se torej sporazumele za pristojnost v skladu z določbo 1. odst. 70. čl. ZPP, saj za spore, kot je konkreten, zakon ne določa izključne krajevne pristojnosti. Predmet konkretnega spora namreč ni spor o zastavni pravici kot stvarni pravici, ki je bila pogodbeno dogovorjena in glede nje med strankama postopka ni nič spornega. Za prodajo zastavljene nepremičnine pa mora pridobiti tožeča stranka ustrezni naslov, to je sodbo, katere izvršitev bo nato lahko predlagala. Njen zahtevek se glasi na dopustitev prodaje zastavljene nepremičnine ob nesporni zastavni pravici. V zadevi bi bilo zato potrebno upoštevati dogovorjeno krajevno pristojnost. Pritožba je utemeljena.

Določba 56. čl. ZPP iz leta 1977 (sedaj 57. čl. ZPP), ki predpisuje za spore o lastnini in drugih stvarnih pravicah na nepremičninah izključno krajevno pristojnost sodišča, na katerega območju nepremičnina leži, se nanaša, kot to utemeljeno opozarja pritožba tožeče stranke, na spore, s katerimi se varuje obstoječa lastninska pravica oziroma druga stvarna pravica na nepremičnini (hipoteka). V obravnavani zadevi pa je tožeča stranka vložila hipotekarno tožbo, s katero zahteva, naj se njena terjatev poravna iz vrednosti zastavljene nepremičnine. Gre torej za tožbo, s katero hipotekarni upnik zahteva izpolnitev obveznosti, ne pa za spor o hipoteki kot stvarni pravici na nepremičnini. Ker je prvostopno sodišče zmotno ocenilo, da gre v obravnavani zadevi za spor o stvarni pravici v smislu 56. čl. ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranek ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je odločilo, da je krajevno pristojno za odločanje v zadevi Okrožno sodišče v K.. Po 1. odst. 70. čl. ZPP se namreč stranke lahko sporazumejo, da jim sodi sodišče, ki ni krajevno pristojno po splošnih določilih o krajevni pristojnosti v vseh tistih primerih, ko izključna krajevna pristojnost ni predpisana. V obravnavanem primeru je tožeča stranka priložila tožbi pogodbo z dne 21.4.1992, iz katere izhaja, da so pogodbene stranke za primer spora dogovorile pristojnost sodišča v K. (3. tč. 380. čl. ZPP/1977 oziroma 3. tč. 365. čl. ZPP/1999).