Jedro

Tožnik, ki ni dokazal svoje soposesti, nima pravice do varstva pred motenjem soposesti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek glede ugotovitve motenja posesti, vzpostavitve stanja, kakršno je bilo pred motenjem posesti, prepovedi bodočih motitvenih dejanj in plačila pravdnih stroškov. Tožniku je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 85.025,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa pa do plačila.

Proti sklepu se je pritožil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi zatrjuje, da nikoli ni opustil svoje pravice do posesti nepremičnine, ampak je zgolj začasno ne more uporabljati zaradi nevzdržnih razmer. Njegovi odnosi z materjo tožnice, ki skupaj z njo prebiva v isti hiši, so zelo napeti in sovražni, zaradi česar ni mogel ostati v isti hiši z njimi. Zaradi številnih neupravičenih ovadb in prijav s strani toženkine matere se je tožnik po nasvetu policista umaknil na dom svoje matere, ker bi sicer za vsako njegovo dejanje v hiši, na vrtu ali na dvorišču sledila tožba. Sodni postopek razdružitve premoženja še teče pod opr.štev. N 30/95, zato bi vsak poskus uporabe določenega dela premoženja lahko predstavljal vzrok za motenjsko tožbo. Svoj del premoženja bo začel koristiti takoj, ko bo premoženje razdruženo. Sklicuje se tudi na pogodbo, ki jo je sklenil z materjo tožnice, ki je solastnica do 1/2 hiše v letu 1986 in v kateri je določeno, da si razdelita spalnici, vse ostale prostore v hiši pa obdržita v soposeti. V hiši ima še vedno svojo garderobo in druge premične stvari. Predlaga, da sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi tudi glede pravdnih stroškov na obeh stopnjah ali pa razveljavi sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in se sklicuje na dejstvo, da se je tožnik pred 10 leti po smrti svojega očeta preselil na dom svoje matere iz ekonomskih razlogov, kjer je prevzel kmetijo in od tedaj dalje ni bil več v soposesti nepremičnine vl.št. 778 k.o. V hišo ni poskušal priti. Tožnika je mati toženke res večkrat ovadila policiji v skrbi in strahu za svoje lastno življenje in življenje svojih dveh hčera, ki jim je dolžnik večkrat grozil. Ker je toženec sam prostovoljno opustil soposest na skupni nepremičnini predlaga, da pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov obeh stopenj.

Pritožba ni utemeljena.

Neprerekana pa tudi dokazana je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik nepremičnine v času izgradnje prizidka ni uporabljal. Tožnik je sam zaslišan kot stranka izpovedal, da že približno 10 let noče iti v hišo ali uporabljati to nepremičnino in da v tem času tudi ni več to poskušal, razen enkrat, ko je prišel tja skupaj s sodnim cenilcem, sicer pa ni vedel odgovoriti, ali mu je kdo fizično to onemogočal, ker niti ni poskusil. Že te ugotovitve dajejo dovolj podlage za sklepanje, da tožnik ni imel neposredne soposesti, saj ni izvajal dejanske oblasti nad stvarjo. Prav tako pa ni imel posredne soposesti, ker le te ni izvrševal preko koga drugega. Zgolj dejstvo, da se v hiši še vedno nahajajo njegova oblačila in druge stvari in volja tožnika, da bo hišo uporabljal takoj, ko bo zaključen sodni postopek razdružitve premoženja, za soposest ne zadoščata. Tožnik je kot navaja sam odšel iz hiše in se ni več vračal, kar glede na določbo 74. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) pomeni, da je prenehal izvrševati dejansko oblast nad stvarjo in s tem izgubil vso posest, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožnik sicer navaja, da mu strah pred kazenskimi ovadbami, ki jih je zoper njega vlagala njegova bivša žena, preprečuje uporabo nepremičnine, s čimer hoče prikazati dejanske okoliščine, ki bi ustrezale 2. odst. 74. čl. ZTLR, ki pravi, da se posest ne izgubi, če posestnik neodvisno od svoje volje začasno ne more izvrševati dejanske oblasti. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je ta strah neutemeljen oziroma ne more biti upošteven, saj je napeto stanje med strankama kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje kar je tudi razvidno iz spisa N 30/95, povzročil tožnik sam s svojim ravnanjem. Strah tožnika, da bi bila zoper njega vložena kazenska ovadba ni pravno relevanten in dejstvo, da je bil tožnik večkrat ovaden s strani matere tožene stranke, ne pomeni, da neodvisno od svoje volje začasno ne more izvrševati dejanske oblasti nad nepremičnino, kot to napačno sklepa tožnik na podlagi 2. odstavka 74. člena ZTLR. Ker ima pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti le posetnik, oziroma soposetnik, torej tisti, ki ima stvar dejansko v svoji oblasti, oziroma soposestnik in to glede na zadnje stanje posesti oziroma soposesti in nastalo motenje. Če tožnik soposesti nima mu tudi ni mogoče dati pravnega varstva. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo vse pravno relevantne dejanske okoliščine, je zato tudi v materialnopravnem pogledu pravilna, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek. Ker v postopku tudi ni bilo bistvenih procesnih kršitev, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 380. člena ZPP.

Ker tožeča stranka v pritožbenem postopku ni bila uspešna, bo morala sama nositi svoje pritožbene stroške. Odločitev o tem je vsebovana že v zavrnitvi pritožbe, podlago pa ima v 166. členu in 154. členu ZPP.