Jedro

Vročitev odločbe delavki doma upokojencev, v katerem je stranka kot oskrbovanka, se ne šteje za osebno vročitev po ZUP/86. Kot dokaz za osebno vročitev se tudi ne more šteti izjava tožničinega sina, o kateri je uradna oseba napravila uradni zaznamek. Rok za pritožbo začne stranki teči od vročitve odločbe njej oz. pooblaščencu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1934/98-11 z dne 30.8.2000, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije z dne 28.10.1998, odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 28.10.1998, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote B., Referata za kmetijstvo, z dne 24.9.1998. S to odločbo je prvostopni organ kot prepozno zavrgel tožničino pritožbo zoper svojo odločbo z dne 21.8.1997, s katero je bilo ugotovljeno, da je kmetija, last I.P., zaščitena kmetija. Tudi po presoji prvostopnega sodišča je bila prvostopna odločba tožnici vročena 16.8.1997, torej je pritožbeni rok potekel 7.9.1997. Ker pritožba ni bila vložena, je odločba postala pravnomočna. Ker je bila pritožba vložena šele 21.9.1998, jo je prvostopni organ pravilno in zakonito zavrgel kot prepozno na podlagi 2. odstavka 234. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Prvostopno sodišče je pritrdilo tudi stališču tožene stranke, da tudi če bi pritožbene navedbe pomenile predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ta ne bi bil pravočasen, saj bi moral biti vložen v predpisanem roku (1. odstavek 109. člena ZUP/86), kar pa ta ni bil. Tožničin pooblaščenec je namreč za odločitev glede zaščite kmetije izvedel očitno že 28.8.1997, kar izhaja iz uradnega zaznamka prvostopnega upravnega organa, da se je ta dan zglasil pri prvostopnem organu in se zanimal za posledice statusa zaščitene kmetije.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem postopku in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi. Navaja, da nikoli ni prejela odločbe Upravne enote B. iz leta 1997, pač pa je zanjo slučajno izvedel njen sin, njen pooblaščenec, na Upravni enoti B., ko je tja zaradi opravkov pripeljal neko tretjo osebo, ki lahko vse to potrdi. Takrat mu je bila opravljena vročitev in je postopek nadaljeval sam.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po 1. odstavku 87. člena ZUP/86 se vsa pisanja organa, od katerih vročitve dalje začne teči rok, ki se ne more podaljšati, strankam vročajo osebno. Tako pisanje je bila tudi odločba prvostopnega oragna o določitvi zaščitene kmetije, zato bi morala biti strankam, med katerimi je kot pravna naslednica lastnika zaščitene kmetije tudi tožnica, osebno vročena.

Iz upravnih spisov pa ni razvidno, da bi bila ta odločba ob izdaji vročena tožnici (ali njenemu pooblaščencu), pač pa je razvidno le, da jo je prevzela uslužbenka doma upokojencev, katerega oskrbovanka je tožnica. Take vročitve pa ZUP/86 ne šteje za osebno vročitev. Zato povratnica s podpisom uslužbenke doma upokojencev ni dokaz o tem, da bi bila odločba tožnici vročena. Glede na to bi moral prvostopni upravni organ glede na ugovore tožničinega pooblaščenca v pritožbi zoper prvostopno odločbo o določitvi zaščitene kmetije, namreč da tožnica navedene odločbe nima, opraviti potrebne poizvedbe o tem, ali in kdaj je bila navedena odločba s strani uprave doma upokojencev tožnici vročena in o tem pridobiti potrebne dokaze. Ker tega ni storil, po presoji pritožbenega sodišča ni dokazov o tem, da bi bila tožnici odločba vročena neposredno po njeni izdaji. Za dokaz o vročitvi odločbe tožnici po presoji pritožbenega sodišča tudi ni mogoče šteti uradnega zaznamka uradne osebe prvostopnega organa z dne 29.8.1997, iz katerega je sicer razvidno, da se je tega dne "na upravni enoti zglasil B.P., ki je sin R.P., ki je prejela odločbo o zaščiti kmetije svojega pok. brata I.P., in da se je zanimal predvsem za praktične posledice statusa zaščitene kmetije". Tudi če je pooblaščenec tako izjavil, to glede na ZUP/86 ni neposreden dokaz o tem, da je bila odločba tožnici res vročena, še zlasti, ker pooblaščenec že v pritožbi zoper prvostopno upravno odločbo trdi, da tožnica te odločbe nima.

Ker torej po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni dokazano, da bi bila odločba o zaščiti kmetije tožničinega pok. brata I.P. tožnici vročena, je bila odločitev prvostopnega organa, da zavrže tožničino pritožbo kot prepozno, najmanj preuranjena.

Posledično pa sta preuranjeni tudi odločitvi tožene stranke in prvostopnega sodišča. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 1. točke drugega odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo, spremenilo prvostopno sodbo in odpravilo odločbo tožene stranke. Ob ponovnem odločanju o pritožbi tožnice zoper odločbo o zavrženju pritožbe bo glede na navedeno tožena stranka morala upoštevati pravno mnenje tega sodišča iz te sodbe.