Jedro

Pri ugotavljanju posebnih (kvalifikatornih) okoliščin iz 89. člena ZDR (1990) gre za ugotavljanje dejanskega stanja, in morajo te okoliščine ugotoviti že disciplinski organi delodajalca. Sodišče samo jih ne more ugotavljati, ampak lahko le presoja pravilnost in zakonitost dokončne delodajalčeve odločitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je spremenilo sklepe disciplinskih organov pri toženi stranki tako, da je tožniku izreklo disciplinski ukrep javni opomin, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo temveč še traja, ter ugodilo tudi reintegracijskemu in denarnim zahtevkom tožnika. Sodišče je ugotovilo, da ravnanje tožnika v dneh 4.9., 5.9., 18.9. in 21.9.1996 (odhodi v banko, trgovino in podobno) ne pomeni zlorabe bolniškega staleža in ni v nasprotju z navodili zdravnika. S svojo aktivnostjo dne 2.9.1996, ko je z avtomobilom peljal hčerko v Ljubljano, pa je prekoračil navodilo osebnega zdravnika in s tem storil očitano kršitev delovnih obveznosti, opredeljeno kot "zloraba pravice do bolezenskega dopusta tako, da se ne ravna po navodilih zdravnika". Vendar za storjeno kršitev ni bilo mogoče izreči disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ker za to ni bil izpolnjen zakonit pogoj: obstoj tako imenovanih kvalifikatornih okoliščin.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišči nista v celoti odločili o zahtevku tožnika, ker sta šteli, da je bilo o kršitvah, storjenih 4., 5., 18. in 21.9.1996 že odločeno, čeprav je bila v prvem postopku razveljavljena sodba sodišča prve stopnje v celoti. Zmotno pa naj bi sodišči uporabili materialno pravo, ker sta šteli, da niso obstajale kvalifikatorne okoliščine. Že s tem, ko krši delovne obveznosti, delodajalcu nastaja škoda. Tožena stranka je morala tožniku plačati nadomestilo plače tudi za čas, ko ni delal, čeprav je bolniški stalež v tem času zlorabil. Ne zakon ne Pravilnik tožene stranke nikjer ne zahtevata, da mora sklep disciplinske komisije vsebovati ugotovitev o obstoju kvalifikatornih okoliščin.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Izpodbijana sodba nima takih formalnih pomanjkljivosti, da se ne bi mogla preizkusiti. Sodišči sta v celoti odločili o tožbenem zahtevku tožnika. Z drugačnimi trditvami tožena stranka dejansko le oporeka (ne)ugotovitvi dejanskega stanja za ravnanja poleg 2.9.1996 in posredno utemeljenosti odločitve. Toda revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), izpodbijana sodba pa ima razumljive in zadostne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Res je sicer, da se obe sodišči sklicujeta na svoji odločitvi v prvem postopku, vendar s tem le poudarita, da ostaja v določen delu njuna odločitev enaka, ker se v ničemer ni spremenila dejanska podlaga zanjo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Predmet revizije in s tem obseg revizijske presoje je le odločitev sodišč o disciplinskem ukrepu. Odločitev o tem, da je tožnik s svojim ravnanjem dne 2.9.1996 storil očitano kršitev in da je zanjo odgovoren, je pravnomočna. Tožnik se namreč zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožil, tožena stranka pa za vložitev revizije v tem delu nima pravnega interesa.

Pri ugotavljanju posebnih (kvalifikatornih) okoliščin iz 89. člena ZDR (1990) gre za ugotavljanje dejanskega stanja, in morajo te okoliščine ugotoviti že disciplinski organi delodajalca. Sodišče samo jih ne more ugotavljati, ampak lahko le presoja pravilnost in zakonitost dokončne delodajalčeve odločitve. Ugotavljanje kvalifikatornih okoliščin v postopku pred sodiščem bi lahko pomenilo ugotavljanje v škodo delavca, kar pa je po veljavnem pravu prepovedano (prepoved reformatio in peius). Ker gre za dejansko stanje, ki ga v revizijskem postopku tudi ni več mogoče izpodbijati, je za presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe odločilno le to, ali so bile posebne okoliščine v disciplinskem postopku ugotovljene ali ne.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da disciplinski organi pri toženi stranki niso ugotavljali nobenih kvalifikatornih okoliščin. To izhaja tudi iz vsebine obeh disciplinskih sklepov (prilogi B6 in B7), zato razlogi izpodbijane sodbe niso v nasprotju z listinami v spisu.

Tožena stranka ne more šele v sodnem postopku zatrjevati, da obstojijo tudi kvalifikatorne okoliščine (v presojo, koliko so navedbe o tem sploh utemeljene, se revizijskemu sodišču zato ni bilo potrebno ukvarjati), to bi morala storit že v disciplinskem postopku. Obstoj kvalifikatornih okoliščin je bil namreč na podlagi 89. člena ZDR90 in 100. člena Pravilnika o delovnih razmerjih pogoj za zakonit izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Zmotne so navedbe tožene stranke, da je že s samo storitvijo hujše kršitve delovnih obveznosti dokazan tudi obstoj kvalifikatornih okoliščin. Določba 89. člena ZDR (1990) ne pomeni, da se lahko že iz ravnanja delavca, ki sodi v dejanski stan kršitve delovnih obveznosti, sklepa tudi že o nastanku kvalifikatornih okoliščin ali o verjetnosti za njihov nastanek. Eno so elementi kršitve delovnih obveznosti, med katerimi so lahko tudi hujše posledice, na primer povzročitev škode, ogrožanje zdravja delavcev, in podobno. Kolikor je hujša posledica element predpisane kršitve, je od njenega obstoja ali neobstoja odvisna odločitev o tem, ali je očitana kršitev sploh storjena. Posebne okoliščine iz 89. člena ZDR (1990) pa so pogoj za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja v vseh tistih primerih, ko tak ukrep ni predpisan kot obvezen. Obstoj teh posebnih okoliščin je dejanska podlaga za zakonit izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Ker niso podani revizijski razlogi, in je glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna odločitev sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).