Jedro

Odsotnost z dela je resen razlog v zvezi z obnašanjem delavca, zaradi katerega mu lahko preneha delovno razmerje. Vendar le, če je delavec zakonito razporejen na določeno delovno mesto. Če se delavec ne odzove pozivu na delo na delovnem mestu, na katerega ni zakonito razporejen, njegova odsotnost z dela ni neupravičena.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na sklep o začasni razporeditvi tožnika z dne 9. 6. 1994 (drugi odstavek izreka sodbe sodišča druge stopnje).

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo dokončen sklep tožene stranke, na podlagi katerega je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičene odsotnosti z dela. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje ni zakonito prenehalo 13. 8. 1994, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ga razporediti na delovno mesto konstruktor III in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 13. 8. 1994 dalje. Presodilo je, da tožnik ni neupravičeno izostal z dela zato, ker ga je tožena stranka z začasnega čakanja pozvala na delo na delovno mesto, ki še ni bilo sistemizirano in ker mu ni omogočila opraviti zdravniškega pregleda zaradi razporeditve na drugo delo. Sodišče pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 9. 6. 1994 o pozivu na delo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v razveljavitvenem, reintegracijskem in stroškovnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je navedlo druge razloge, zaradi katerih je bila odločitev pravilna. Presodilo je, da sklepa z dne 9. 6. 1994 ni mogoče šteti le kot poziva tožnika na delo, temveč tudi kot sklep o razporeditvi na drugo delovno mesto. Ker je tožnik zoper navedeni sklep ugovarjal, bi imel pravne učinke lahko šele po dokončnosti. Do dokončnosti pa je tožnik lahko še naprej čakal doma in njegova odsotnost ni bila neupravičena. Po stališču sodišča druge stopnje ugovor delavca ne zadrži izvršitve razporeditvenega sklepa le v nujnih primerih, ki jih določata 22. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR/90) in 10. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93 - SKPG). Pritožbi tožeče stranke zoper sklep o razporeditvi z dne 9. 6. 1994 je ugodilo z utemeljitvijo, da je razporeditev na delovno mesto, ki še ni bilo niti sistemizirano, nezakonita. Ob tem je navedlo tudi, da je o sklepu lahko meritorno odločilo na podlagi 23. in 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS), čeprav o ugovoru tožnika tožena stranka ni odločila.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka 17. 9. 1996 vložila revizijo (revizijskemu sodišču je bila predložena šele 7. 11. 2001) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Graja stališče drugostopnega sodišča glede razlage pojma nujni primeri za začasno razporejenje delavcev in meni, da zajema tudi nujne potrebe delovnega procesa, kot jih navaja drugi odstavek 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR). Vztraja pri trditvi, da je bilo tožniku ponujeno delovno mesto sistemizirano. Ker za drugačno trditev v spisu ni bilo zadostne dejanske podlage, je sodišče druge stopnje kršilo določbe postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP-77). Na drugi strani delovnega mesta konstruktor III ni bilo več, za ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožena stranka o tem ni izdala nobenega sklepa, pa ni nobene dokazne podlage. Odločitev sodišča o razporeditvi tožnika na neobstoječe delovno mest je tudi neizvršljiva. Sodišče druge stopnje je odločitev oprlo na povsem drugo pravno podlago, dejanske podlage za tako odločitev pa v postopku pred prvostopnim sodiščem sploh niso bile razčiščene. Zato bi sodišče druge stopnje moralo postopati po 370. členu ZPP-77. Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej ZPP-77. Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo.

Najprej je treba ugotoviti, da gre v obravnavanem sporu za odločanje o dveh - sicer povezanih - odločitvah tožene stranke. Tožnik, ki je kot začasno presežni delavec čakal na delo doma, je bil s sklepom z dne 9. 6. 1994 pozvan na delo in sicer na dela "Proizvodna dela po delovnih nalogih". Sklep naj bi veljal do 28. 7. 1994 (do konca trajanja čakanja na delo doma), na delo pa naj bi se javil naslednji dan po vročitvi sklepa. Glede na to, da mu je bil sklep vročen 14. 6. 1994, torej 15. 6. 1994. Tožnik se je tega dne javil na delo, ker pa se z določitvijo dela ni strinjal, je zoper sklep vložil ugovor, na delo pa potem ni več prišel. Tožena stranka je njegovo ravnanje štela kot neupravičeno odsotnost z dela, zato je direktor dne 27. 6. 1994 sprejel sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi neupravičene odsotnosti od 16. 6. do 27. 6. 1994. Tudi zoper ta sklep je tožnik vložil ugovor.

Upravni odbor tožene stranke je s sklepom z dne 11. 8. 1994 zavrnil oba ugovora tožnika in potrdil tako sklep o pozivu na delo in razporeditvi z dne 9. 6. 1994 kot sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 27. 6. 1994. Zato je napačna in v nasprotju z drugačnimi dokaznimi listinami v spisu trditev sodišča druge stopnje, da tožena stranka o ugovoru tožnika zoper sklep z dne 9. 6. 1994 ni odločila. Vendar ta napaka sama po sebi na odločitev ne vpliva.

Sodišče prve stopnje je odločitev o sklepu z dne 9. 6. 1994 utemeljijo s tem, da je tožena stranka "pristopila k razporejanju tožnika na povsem drugo delo, vendar brez sistemiziranega delovnega mesta in brez izdanega pisnega sklepa" (stran 3 obrazložitve prvostopne sodbe). Sodišče druge stopnje pa je, tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno, štelo, da pomeni sklep z dne 9. 6. 1994 tudi sklep o začasni razporeditvi na drugo delovno mesto.

Dejstvo torej je, da je bilo tudi o začasni razporeditvi tožnika dokončno odločeno. Od odločitve o tem, ali je šlo pri tem za razporeditev, pri kateri ugovor zadrži izvršitev ali ne, je potem odvisna tudi odločitev o prenehanju delovnega razmerja. Ta je pravilna in zakonita le, če ugovor ne zadrži izvršitve.

Revizija v delu, ki se nanaša na sklep o začasni razporeditvi tožnika z dne 9. 6. 1994, ni dovoljena.

Po določbi 25. člena ZDSS revizija ni dovoljena v sporih, ki se nanašajo na začasne razporeditve. Tožena stranka sicer vlaga revizijo zoper pravnomočno sodbo v celoti. Vendar pa v navedbah graja predvsem odločitev v delu, ki se nanaša na odločitev o začasni razporeditvi. Pri odločitvi o tem naj bi sodišče zagrešilo očitane kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo. Teh navedb revizijsko sodišče ne more in ne sme upoštevati.

V preostalem delu revizija ni utemeljena.

V zvezi z odločitvijo o prenehanju delovnega razmerja pa tožena stranka navaja kot bistveno kršitev določb postopka odločitev, da je tožnika dolžna razporediti na delovno mesto konstruktor III. Takega delovnega mesta pri toženi stranki ni več, s čimer se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo. Poleg tega je odločitev v tem delu tudi neizvršljiva in je zato tudi "materialnopravno nezakonita".

V tem delu je revizijsko sodišče vezano ne samo na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno po sodišču prve stopnje in ga je presojalo sodišče druge stopnje, ampak tudi na pravnomočno odločitev o začasni razporeditvi. To pa pomeni odločitev, da ni šlo za začasno razporeditev po 3. alinei drugega odstavka 106. člena ZDR/90 in odločitev, da je bila razporeditev nezakonita. Tudi če bi bilo revizijsko sodišče o tem drugačnega mnenja, zaradi nedopustnosti revizije v tem delu, v materialnopravno presojo sodišča druge stopnje ne more posegati.

Kolikor je razporeditev na določeno delovno mesto nezakonita - tudi če gre zgolj za začasno razporeditev - delavcu ni mogoče očitati neupravičene odsotnosti z dela, če na takem delovnem mestu ni delal. V skladu z določbo 4. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ-MP, št. 4/84 in Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS-MP, št. 15/92), mora za prenehanje delovnega razmerja obstajati resen razlog v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Po določbi točke a) drugega odstavka 9. člena iste Konvencije je dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, na delodajalcu. Delavec, ki meni, da mu je delovno razmerje neopravičeno prenehalo, se ima pravico pritožiti pri sodišču (prvi odstavek 8. člena Konvencije), sodišče pa je pooblaščeno, da odloči o razlogu za prenehanje delovnega razmerja na podlagi dokazov, ki jih predložijo stranke (točka b) drugega odstavka 9. člena Konvencije). Odsotnost z dela na delovnem mestu, na katerega je razporejen, je resen razlog v zvezi z obnašanjem delavca. Vendar le, če je delavec pravilno in zakonito razporejen. Posledice nezakonite razporeditve nosi delodajalec in ne delavec.

Glede na to, da je s pravnomočno sodbo odločeno, da je bila razporeditev tožnika na delovno mesto "Proizvodno delo po delovnih nalogih" nezakonita, je pravilna in zakonita odločitev, da tožnik ni bil neupravičeno odsoten z dela, če se pozivu na delo na to delovno mesto ni odzval. Neutemeljene so tudi navedbe v reviziji o neizvršljivosti izpodbijane sodbe. Kadar sodišče ugotovi, da je bila odločitev delodajalca nezakonita, lahko na podlagi 24. člena ZDSS odloči na več načinov. Izpodbijana sodba pomeni odločitev po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZDSS: razveljavitev odločitve delodajalca in vzpostavitev stanja, ki je bilo pred izdajo (razveljavljen) odločbe. To pa pomeni samo to, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (na strani 4). V veljavi ostaja zadnja razporeditev tožnika. Obveznosti iz 3. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje ""razporediti na delovno mesto konstruktor III") namreč ni mogoče razumeti tako dobesedno, kot to skuša prikazati tožena stranka. Ne gre za novo oziroma ponovno razporejenje, saj je bil tožnik na to delovno mesto že veljavno razporejen - in ostaja tudi po razveljavitvi razporeditve na sporno delovno mesto. Če delovnega mesta konstruktor III ni več, bi morala tožena stranka položaj tožnika rešiti na drug zakonit način. Predvsem z razporeditvijo na drugo delovno mesto ali kako drugače, na primer z ugotovitvijo, da njegovo delo ni več potrebno.

Ker je glede na navedeno odločitev o prenehanju delovnega razmerja materialnopravno pravilna in zakonita, je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP-77).

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/91-I).