Jedro

Pri presoji pojma trajnejše življenjske skupnosti je potrebno upoštevati vse okoliščine primera, tudi dejstvo, da sta pokojni in drugi tožnik živela v Bosni in Hercegovini, kjer ni neobičajno, da življenjsko skupnost poleg zakoncev in otrok tvorijo starši zakoncev ali bratje in sestre. Zgolj dejstvo, da se je pokojni poročil, še ne pomeni, da je, ob vseh ostalih ugotovljenih okoliščinah, med njim in bratom/drugim tožnikom življenjska skupnost prenehala.

Ni sicer mogoče vnaprej in določno izključiti, da otroci, rojeni po smrti roditelja/tistega, ki ima dolžnost preživljanja, po rojstvu ne bi mogli uveljavljati plačila rente po 173. členu OZ, pač pa lahko to dejstvo vpliva na obstoj in višino škode, ki je predpogoj za določitev rente.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek prvega tožnika za plačilo mesečne denarne rente v višini 50,00 EUR (I. točka izreka), delno pa je ugodilo zahtevku drugega tožnika za plačilo odškodnine v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2010 dalje do plačila, višji obrestni tožbeni zahtevek pa zavrnilo (II. točka izreka). Sodišče je toženi stranki naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Tožena stranka s pravočasno pritožbo izpodbija II./1.točko sodbe sodišča prve stopnje, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ne strinja se z interpretacijo sodišča prve stopnje v zvezi s pravnim standardom trajnejše življenjske skupnosti po tretjem odstavku 180. člena OZ. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo, da je v konkretnem primeru med bratoma obstajala trajnejša življenjska skupnost. V bistvenem navaja, da je pokojni že imel svojo družino in je živel v trajni življenjski skupnosti s svojo ženo, ki je bila ločena od življenjske skupnosti drugega tožnika. Pojmovno je lahko namreč življenjska skupnost le ena. Pojma trajne življenjske skupnosti tudi ne gre enačiti s pojmom skupnega gospodinjstva. Res, da sta brata med vikendi živela v skupnem gospodinjstvu, vendar je dejstvo, da je bilo pokojnikovo življenje po poroki usmerjeno k uresničevanju drugih ciljev – v oblikovanje svoje družine. Tudi iz pričanja pokojnikove žene izhaja, da so bili njuni cilji usmerjeni v življenje v ločenem gospodinjstvu. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje neskladno z zakonom in sodno prakso presodilo, da je med pokojnikom in drugim tožnikom obstajala trajnejša življenjska skupnost v pomenu tretjega odstavka 180. člena OZ in na podlagi take ugotovitve drugemu tožniku prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zavrne tudi tožbeni zahtevek drugega tožnika, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico.

3. Tožnik s pravočasno pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ugotovitev sodišča, da prikrajšanje prvega tožnika zaradi smrti očeta ni podano, napačna. Tožnikove mesečne potrebe ne znašajo 130,00 EUR, ampak 200,00 do 300,00 EUR oziroma 350,00 EUR mesečno, kakor je izpovedala tožnikova mati, ki je stroške specificirala, čeprav jih po mnenju sodišča ni specificirala natančno, kar pa še ne pomeni, da stroškov v zatrjevani višini ni. Sploh pa stroškov preživljanja otroka ni mogoče dokončno in natančno specificirati, ker se spreminjajo glede na otrokove potrebe. Navaja, da stroški vzdrževanja ne zajemajo le hrane in oblačil, temveč tudi stroške bivanja. Ker ima tožnik po očetu pokojnino v višini 301,75 EUR mesečno, prej pa mu je pokojni pošiljal domov 350,00 EUR, je tožnik mesečno prikrajšan za znesek 50,00 EUR. Tožniku tudi ni jasno, od kod sodišču prve stopnje zaključek, da bi pokojni, če bi bil še živ, domov pošiljal polovico svojega dohodka in bi tako ob ocenjenem zaslužku 600,00 EUR domov pošiljal 300,00 EUR oziroma ne bi presegel 350,00 EUR. Opozarja na dejstvo, da je pokojni od zaslužka 500,00 EUR mesečno pošiljal domov 350,00 EUR, kar predstavlja 70% zaslužka. Tako bi ob upoštevanju tega dejstva pokojni ob zaslužku 600,00 EUR domov pošiljal 420,00 EUR (70% zaslužka), sodišče pa je zaključilo, da bi pokojni, če bi bil še živ, domov od 600,00 EUR pošiljal največ 350,00 EUR, kar predstavlja 58% zaslužka. Ni utemeljenega razloga, na podlagi katerega bi lahko zaključili, da bi pokojni, če bi ostal živ, zmanjšal mesečni odstotek zaslužka, ki bi ga namenil preživljanju tožnika. Dodaja, da bi pokojni tako mesečno zaslužil 600,00 EUR, kar pomeni, da bi tožnik prejemal 420,00 EUR mesečno. Tako vtoževani znesek 50,00 EUR mesečno ni v nasprotju s 173. členom OZ, saj ni večji od zneska, ki bi ga tožnik prejemal, če bi pokojni ostal živ. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da pritožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v vsakem primeru z ustrezno stroškovno posledico.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in nasprotuje tožnikovim pritožbenim navedbam. Iz izpovedbe drugega tožnika in zakonite zastopnice prve tožnika jasno izhaja, da se denar ni porabil zgolj za kritje stroškov takrat še nerojenega otroka, ampak se je le delno porabil/hranil, delno pa se je porabil za gradnjo hiše oziroma tudi za pomoč bratu – drugemu tožniku. Prav tako je ob zaslišanju mati in zakonita zastopnica prvega tožnika njegove potrebe specificirala na 90,00 EUR ob dejstvu, da otrok vrtca ne obiskuje. Mati je takrat prejemala 230,00 EUR plače, kar naj bi zadoščalo za kritje njenih in skupnih stroškov, za otroka pa naj bi porabili 350,00 EUR. Takšna zatrjevanja ne vzdržijo logične presoje. Če je bil denar namenjen gradnji doma, kar je sicer pritožbena novota, je treba upoštevati, da je v njem živela tudi njegova mati, mogoče celo brat pokojnega, zato na prvega tožnika odpade zgolj sorazmeren del. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da prvi tožnik po smrti očeta ni prikrajšan v materialnem smislu, zato mu renta na podlagi 173. člena OZ ne pripada.

5. Pritožbi nista neutemeljeni.

O pritožbi tožene stranke

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je med pokojnim bratom in drugim tožnikom obstajala trajnejša življenjska skupnost in so tako izpolnjeni pogoji za prisoditev odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega po tretjem odstavku 180. člena OZ. Pritožbene navedbe, da trajnejša življenjska skupnost med bratoma ni obstajala, saj si je pokojni z ženo ustvaril novo življenjsko skupnost, so neutemeljene, saj je pri presoji pojma trajnejše življenjske skupnosti potrebno upoštevati vse okoliščine primera, tudi dejstvo, da sta pokojni in drugi tožnik živela v Bosni in Hercegovini, kjer ni neobičajno, da življenjsko skupnost poleg zakoncev in otrok tvorijo starši zakoncev ali bratje in sestre. Zgolj dejstvo, da se je pokojni poročil, še ne pomeni, da je, ob vseh ostalih ugotovljenih okoliščinah, med njim in bratom/drugim tožnikom življenjska skupnost prenehala. Pri tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo sodišče prve stopnje. Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi bili cilji pokojnega usmerjeni v življenje v ločenem gospodinjstvu, saj tožena stranka tega ni dokazala. Žena pokojnega je res izpovedala, da se je po smrti moža preselila k svojim staršem, kar pa ne dokazuje, da bi pokojni svoje cilje usmerjal k življenju v ločenem gospodinjstvu, upoštevaje dejstvo, da je v Bosni in Hercegovini običajno, da se žena po smrti moža preseli nazaj k svojim staršem. Poleg tega je to dejstvo za presojo obstoja trajnejše življenjske skupnosti irelevantno, saj je pomembno, da je trajnejša življenjska skupnost obstajala v času pokojnikove smrti, ne pa dogajanje po njej. Pritožbeno sodišče še dodaja, da sodna praksa trajnejše življenjske skupnosti ne razume kot stalnega skupnega življenja, predpostavlja pa medsebojno fizično in čustveno odvisnost ljudi, ki v takšni skupnosti prebivajo (1). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je med bratoma, poleg skupnega življenja, obstajala fizična in čustvena odvisnost, ki sta po sodni praksi prav tako pomembni za presojo obstoja trajnejše življenjske skupnosti. Ti sta bili v konkretnem primeru podani, saj je pokojni drugemu tožniku, ki je bil v času smrti pokojnega star 21 let in se je še šolal, pomagal finančno, pomagal pa mu je tudi z nasveti med odraščanjem in mu je bil v oporo, poleg tega pa je med njima obstajala globoka čustvena navezanost. Vse navedeno potrjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu v skladu z 353. členom ZPP potrdilo.

O pritožbi prvega tožnika

7. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno pojasnilo, da je podlaga za upravičenost do plačila mesečne rente 173. člen OZ, a se v obravnavanem primeru zastavlja vprašanje, ali je prvi tožnik sploh utrpel škodo, ki je pogoj za pridobitev pravice do povračila škode, ki jo tožnik trpi zaradi izgubljenega preživljanja/izgube podpore. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se je prvi tožnik rodil šele po smrti očeta, in sicer 5. 5. 2009. Ni sicer mogoče vnaprej in določno izključiti, da otroci, rojeni po smrti roditelja/tistega, ki ima dolžnost preživljanja, po rojstvu ne bi mogli uveljavljati plačila rente po 173. členu OZ (2), pač pa lahko to dejstvo vpliva na obstoj in višino škode, ki je predpogoj za določitev rente. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, pritožnik pa ugotovitve s pritožbo ne izpodbija, da je bil denar, ki ga je pokojni pošiljal domov, namenjen ženi (in tudi bratu) in ne neposredno prvemu tožniku, ki takrat niti še ni bil rojen, res pa je, da je žena (del) denarja varčevala z namenom, da bo otrok, ko se bo rodil, preskrbljen. Prvi tožnik v pritožbi ne graja s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejstva, da je bila njegova mama (ki s pokojnim očetom deli finančno breme za skupnega otroka), ves čas zaposlena in je prejemala lastne dohodke, kot tudi ne dejstva, da prvi tožnik po očetu prejema pokojnino v višini 301,75 EUR (3). Pritožnik v pritožbi zatrjuje, da bi oče, če bi bil še živ, domov pošiljal 420,00 EUR mesečno. Tudi če bi sodišče štelo, da bi dve tretjini tega denarja (280,00 EUR) namenil izključno prvemu tožniku, preostali del pa ženi in bratu (vsakemu po 70,00 EUR), je ob dejstvu, da tožnik prejema pokojnino 301,75 EUR (ki jo prejema ravno zaradi očetove smrti), to manj, ko prvi tožnik sedaj dejansko prejema. Ker rezultat v nobenem primeru ne more biti višji od zneska, ki bi ga bil oškodovanec dobival od umrlega, če bi bil ostal živ (4), pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi mu zaradi smrti očeta nastala škoda, zaradi katere bi bil upravičen zahtevati plačilo denarne rente, zato je njegovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

8. V zvezi z izpodbijano III. točko izreka (stroški postopka) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravdne stroške pravilno izračunalo in tudi pravilno odločilo, da je tožeča stranka upravičena le do polovice stroškov, saj ji je stroške priznalo glede na uspeh, kar je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe tudi pravilno pojasnilo.

9. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj nobena od pravdnih strank s svojo pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), odgovor tožene stranke na pritožbo prvega tožnika pa ni pripomogel k odločitvi, zato ne gre za strošek, ki bi bil za pravdo potreben.

(1) Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 406/2007 z dne 10.9.2009. (2) Prvi odstavek 173. člena OZ zahtevka za povračilo škode zaradi izgube preživljanja ne veže na obstoj subjektivne pravice do preživljanja v času smrti, zato ni izključeno, da je oškodovanec tudi otrok, ki se je rodil po smrti roditelja. Tako D. Jadek Pensa v Komentar OZ, prva knjiga, str. 995. (3) Ni sporno, da se v odškodnino zaradi izgube preživljanja všteva znesek, ki ga dobi oškodovanec iz naslova družinske pokojnine. Primerjaj D. Jadek Pensa, ibidem, str. 997. (4) Tako D. Jadek Pensa, ibidem, str. 996 – 997.