Jedro

Ni mogoče šteti, da pritožnica brez svoje krivde ni mogla navesti dejstev, ki izvirajo iz postopka, v katerem je sodelovala kot stranka, ker ta postopek še ni bil pravnomočno končan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdani sklep o izvršbi ohranilo v veljavi v 1. in 3. tč. njegovega izreka (1. tč. izreka prvostopenjske sodbe). Pri tem pa je toženi stranki naložilo povrnitev 29.610,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.03.1999 do plačila (2. tč. izreka prvostopenjske sodbe). Tožena stranka se je proti navedeni sodbi pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, pri čemer je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje ali njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti. Pritožbenih stroškov ni priglasila. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Izpodbijana sodba je bila izdana pred dnem 14.07.1999, ko so začele veljati določbe "novega" Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99). Zato je pritožbeno sodišče postopek nadaljevalo po določbah "starega" Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Pri tem je na podlagi podatkov sodnega registra ugotovilo, da je bil nad toženo stranko dne 25.09.2000 začet stečajni postopek (pod opr. št. St 171/2000). Ker pa so bila pred tem, tj. pred prekinitvijo postopka (po 4. tč. 212. čl. ZPP/77), opravljena že vsa procesna dejanja v postopku oz. so potekli vsi roki zanje in je bilo treba samo še izdati odločbo, ki je procesno dejanje izključno samo sodišča, na katerega prekinitev postopka ne vpliva, je pritožbeno sodišče vseeno izdalo predmetno sodbo. To namreč ni v nasprotju z določbami ZPP/77 (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 04.12.1998, opr. št. III Ips 41/97). Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka je očitala sodišču prve stopnje, da je svojo odločitev nepravilno oprlo na tisto dejansko in pravno stanje, kot je bilo ugotovljeno na koncu glavne obravnave, na naroku dne 24.03.1999, s katerega naj bi sama izostala "iz objektivnih razlogov". Ker pa teh razlogov ni uveljavljala v predlogu za preložitev navedenega naroka niti v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, se pokaže, da je sodišče prve stopnje narok pravilno opravilo v njeni nenavzočnosti (po 295. čl. ZPP/77). Torej ni podana zatrjevana postopkovna kršitev. Sodišče druge stopnje pa ob preizkusu zakonitosti izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. v zvezi z 2. odst. 354. čl. ZPP/77). Sodišče druge stopnje pa ni preizkusilo samo zakonitosti, ampak tudi pravilnost izpodbijane sodbe. Ta preizkus pa je opravilo na podlagi tistega dejanskega in pravnega stanja, kot je bilo ugotovljeno na koncu glavne obravnave, in ni upoštevalo pritožbenih navedb in predloženih dokazov (priloge B1-B5), ki predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (po 1. odst. 496.a čl. ZPP/77), saj tožena stranka ni uspela dokazati, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oz. predložiti do konca glavne obravnave (dne 24.03.1999). Upoštevalo pa tudi ni zapisnika o naroku z dne 07.04.1999 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi pod opr. št. XI Pg 192/94 (priloga B6), ki predstavlja celo objektivno novoto. Tožena stranka je sicer navedla, da zadeva, ki se pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vodi pod opr. št. XI Pg 192/94, še ni bila pravnomočno končana in da zato ni mogla navesti dejstev, s katerimi je izpodbijala strokovnost, nevtralnost, korektnost in uporabnost izvedenskega mnenja "o ugotovitvi vrednosti preboja medsebojnih terjatev in obveznosti v primeru stečaja podjetja C. d.o.o. in prisilne poravnave podjetja D. d.o.o.", po pogodbi št. 59/95 (priloga A4). Vendar pa je tožena stranka v zadevi, na katero se je sklicevala, nastopala kot tožeča stranka (kot tožena stranka je nastopal "C. d.o.o. - v stečaju"), kar pomeni, da so ji dejstva in dokazi, na katere se je sklicevala v pritožbi z dne 16.04.1999, morala biti znana, kar nadalje pomeni, da bi jih lahko navedla oz. predložila do konca glavne obravnave v tej zadevi. Navedeno pa ne velja za dejstva, ki izhajajo iz izpovedi A.Č., (dne 07.04.1999) zaslišane kot priče, vendar pa gre pri tem za dejstva, ki jih ne zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje v okviru zatrjevanih dejstev in predloženih dokazov pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je namreč dne 11.06.1996 vložila le pavšalen ugovor, medtem ko na narok za glavno obravnavo dne 24.03.1999 ni pristopila. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 368. čl. ZPP/77 neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo ter zakonito in pravilno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.