Jedro

V konkretnem primeru ni izpolnjen zakonski pogoj očitne nesorazmernosti med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine oziroma dolžnikovega solastnega deleža do 1/2 na njej. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je terjatev, na dan izdaje izpodbijanega sklepa znašala skupaj 37.944,25 EUR, vrednost nepremičnine št. 1 pa po GURS znaša skupaj 186.099,00 EUR, pri čemer je predmet izvršbe le polovični delež dolžnika na njej. O tem, da bi bila navedena višina terjatve očitno nesorazmerna, glede na vrednost dolžnikovega solastnega deleža na nepremičnini, tudi po presoji višjega sodišča ni mogoče govoriti. Obstoj očitnega nesorazmerja je po določbi 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ ena od v zakonu izrecno določenih predpostavk.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje samo presojalo in določalo vrednost nepremičnine ter razmerje med vrednostjo nepremičnine in višino dolga, čeprav sodišče za tako analizo in določitev vrednosti nepremičnine nima ustreznega znanja. Določilo 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ namreč od sodišča terja primerjanje višine izterjevane terjatve ter vrednosti nepremičnine, pri čemer v obravnavani zadevi vrednost nepremičnine s sklepom še ni bila ugotovljena (prim. 178. člen ZIZ), zato se je sodišče prve stopnje lahko oprlo le na podatke GURS, saj drugih podatkov o vrednosti dolžnik niti ni ponudil. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da dolžnik ni izkazal niti kakšnih drugih posebno upravičenih razlogov za odlog izvršbe po 4. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ. Odlog izvršbe po tej določbi je predviden zlasti za primere, ko so na strani dolžnika podane kakšne posebej težke, izjemne okoliščine, zlasti zdravstvene in socialne narave, zaradi katerih bi takojšnja izvršba predstavljala prekomeren in s tem nedopusten poseg v dolžnikov položaj. Ker pa je odlog na navedeni podlagi možen najdlje za tri mesece, mora iti obenem za okoliščine kratkotrajne narave, ki so odpravljive v navedenem času. Kot pravilno izhaja že iz izpodbijanega sklepa, iz dolžnikovih navedb v predlogu za odlog izvršbe ne izhaja, da bi šlo v konkretnem primeru za tak položaj. Prodaja nepremičnine, ki je edini dom dolžnika in njegove družine, tudi dveh mladoletnih otrok, bi bil vsekakor zelo hud poseg v njihov položaj, o tem ni dvoma. Vendar pa, po drugi strani, po veljavni izvršilno pravni ureditvi, izvršba na nepremičnino, pa čeprav je dom, ni že vnaprej izključena. Zaradi varstva dolžnika sicer ZIZ v takem primeru predvideva dodatne možnosti odloga, tudi mimo pogojev po prvem odstavku 71. člena ZIZ, a od dolžnika terja, da izkaže obstoj posebno upravičenih razlogov po drugem odstavku istega člena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za odlog izvršbe zavrnilo.

2. Dolžnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen. Dne 13. 10. 2022 je dolžnik z vlogo - ugovor zoper predlog o izvršbi in predlog za odlog izvršbe navedel, da je izpolnjen ugovorni razlog iz naslova 9. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) saj je, skladno z elektronsko korespondenco med pooblaščenkama, dolžnik upravičeno pričakoval, da je bil med njim in upnikom sklenjen dogovor oziroma, da se upnik strinja, da bo dolžnik terjatev iz sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I P 291/2018 z dne 6. 7. 2021, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2115/2021 z dne 17. 2. 2022, poplačal tako, da bo mesečno odplačeval določeno vsoto na fiduciarni račun pooblaščenke upnika. Iz vložene komunikacije med pooblaščenkama strank z dne 21. 4. 2022, ki jo je predložil dolžnik, je bil ta prepričan, da je upnik pristal na obročno odplačevanje dolga, pod pogojem, da dolžnik izkaže resnost odplačevanja, z nakaznim prvim obrokom, kar je dolžnik tudi storil in dne 26. 4. 2022 nakazal prvi obrok v višini 500,00 EUR. O tem, da je upnik soglašal s takim načinom odplačevanja dolga, je dolžnik sklepal tudi iz elektronskega sporočila pooblaščenke upnika z dne 25. 4. 2022, v katerem je navedena številka fiduciarnega računa in na katerega je dan za tem dolžnik pričel mesečno nakazovati znesek v višini 500,00 EUR, z namenom odplačevanja dolga, ki ga je imel do upnika. Tako je na fiduciarni račun pooblaščenke upnika, dolžnik dne 26. 4. 2022, dne 25. 5. 2022, dne 21. 6. 2022, dne 26. 7. 2022, dne 29. 8. 2022 ter dne 4. 10. 2022, redno nakazoval znesek v višini 500,00 EUR, skupaj 3.000,00 EUR. Dalje je dolžnik navedel, da bi plačilo celotnega dolga v tem obdobju, ogrozilo njegovo preživetje in preživetje njegove družine. Dolžnik namreč preživlja dva mladoletna otroka, od katerih eden obiskuje osnovno šolo, drugi pa vrtec. Če bi torej prišlo do takojšnje izvršbe, bi dolžnik in njegova družina utrpeli nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo in bi bila ta škoda vsekakor večja od tiste, ki bi zaradi odloga izvršbe lahko nastala upniku, ki mesečno prejema obročno plačilo dolga, pri tem pa zakonske zamudne obresti še vedno tečejo. Dolžnik je prav tako navedel in izkazal z izpiski iz zemljiške knjige, da stanovanjska hiša na parceli št. 1, predstavlja edini dom dolžnika oziroma njegove družine z dvema mladoletnima otrokoma in bi takojšnja izvršba ali prodaja le-tega pomenila eksistencialni problem za dolžnika in njegovo družino. Dodaja še, da je od oktobra do danes poravnal upniku še dodaten del terjatve v višini 1.500,00 EUR, in sicer: 500,00 EUR novembra 2022, 500,00 EUR decembra 2022 in 500,00 EUR januarja 2023. Tako je dolžnik upniku skupaj poravnal že 4.500,00 EUR terjatve oziroma več kot 10 %, ter vsak mesec redno nakazuje vrednost 500,00 EUR. Dalje citira določbo drugega odstavka 71. člena ZIZ. Poudarja, da je utemeljeno prepričan, da je sodišče, v izpodbijanem sklepu, napačno uporabilo materialno pravo, in sicer 71. člen ZIZ, storilo kršitev postopka s tem, ko ni izvedlo zaslišanja dolžnika ter se ni opredelilo do izkazanega dolžnikovega plačila, ter napačno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je samo ugotavljalo vrednost nepremičnine ter tudi ni upoštevalo delnih plačil. Z listinsko dokumentacijo je dolžnik izkazal, da je stopil v kontakt z upnikom, ko je bil seznanjen z dejstvom upnikove terjatve ter se poskušal dogovoriti za obročno plačilo ter tudi začel z obročnim plačilom, kar predstavlja, da se dolžnik zaveda svojega dolga in od njega ne beži ter ga mesečno odplačuje. Takšno dejstvo predstavlja posebno upravičene razloge iz 4. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ. Dolžnik tudi opozarja, da gre za dolg, ki se vsak mesec znižuje, pri čemer pa sodišče, kljub dokazilom in navedbam, ki jih je podal dolžnik, do sedaj še ni izdalo sklepa o delni utesnitvi izvršbe. Glede na to, da je nepremičnina, ki je predmet izvršbe, edina nepremičnina in predstavlja dom dolžnika, ki je dolžan preživljati dva mladoletna otroka, je jasno, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo odlog izvršbe, zlasti ob dejstvu rednega odplačevanja dolga. Drugi odstavek 71. člena ZIZ daje izvršilnemu sodišču, da tudi samostojno odloča o predlogih ali celo odloči po uradni dolžnosti in ne preverja izpolnjenosti formalnih pogojev, zaradi česar dolžnik meni, da bi sodišče lahko in moglo predlogu ugoditi in ne zgolj presojati podanosti formalnih pogojev. Opozarja še, da je sodišče poseglo v njegove procesne pravice s tem, ko ga ni zaslišalo, saj bi lahko dolžnik s svojim zaslišanjem dokazoval okoliščine, ki utemeljujejo odlog izvršbe, poleg že izkazanih. Dalje je sodišče samo presojalo in določalo vrednost nepremičnine dolžnika ter razmerje z višino dolga (neupoštevanje plačanega dela), čeprav za tako analizo in določitev vrednosti nepremičnine nima ustreznega znanja. Dolžnik priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in 15. členom ZIZ).

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje, na predlog upnika, zoper dolžnika dovolilo izvršbo na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, na premičnine in na dolžnikov solastni delež do ½ na nepremičnini št. 1, ki v naravi predstavlja zemljišče s stanovanjsko stavbo z dvema stanovanjema.

7. Dolžnik je vložil predlog za odlog izvršbe z dne 13. 10. 2022. Le-tega je najprej temeljil na prvem odstavku 71. člena ZIZ in navedel, da je vložil ugovor zoper sklep o izvršbi, ter da bi plačilo celotnega dolga v tem obdobju ogrozilo njegovo preživetje in preživetje njegove družine. Preživlja namreč dva mladoletna otroka, pri čemer eden obiskuje osnovno šolo, drugi pa vrtec. Če bi prišlo do takojšnje izvršbe, bi dolžnik in njegova družina utrpeli nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo ter bi bila ta škoda vsekakor večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, ki mesečno prejema obročno plačilo dolga, pri tem pa zakonske zamudne obresti še vedno tečejo. Dalje se je dolžnik oprl tudi na drugi odstavek 71. člena ZIZ, ki ureja odlog izvršbe iz posebno upravičenih razlogov, konkretno na določbo, po kateri sme sodišče, na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti odložiti izvršbo, če so za to podani posebno upravičeni razlogi, in sicer v primeru izvršbe na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, če gre za izterjavo denarne terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine (1. točka drugega odstavka 71. člena ZIZ). Kot izhaja iz predloga dolžnika za odlog, predstavlja stanovanjska hiša na parceli št.1, edini dom dolžnika oziroma njegove družine z dvema mladoletnima otrokoma, ki ju dolžnik preživlja.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da odlog izvršbe po prvem odstavku 71. člena ZIZ v obravnavani zadevi ne pride v poštev, saj ni izpolnjen že prvi od v tej določbi kumulativno predpisanih pogojev za odlog izvršbe. Vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi je sicer eden od primerov, ki so lahko razlog za odlog izvršbe po prvem odstavku 71. člena ZIZ (6. točka), če dolžnik hkrati izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, in da bi bila ta škoda večja kot škoda, ki bi v primeru odloga nastala upniku. Vendar dolžnik v pritožbi niti ne izpodbija ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da je bilo v konkretnem primeru o njegovem ugovoru že pravnomočno odločeno, in sicer je bil ugovor, s sklepom z dne 28. 10. 2022, ki je postal pravnomočen dne 10. 11. 2022, pravnomočno zavržen kot prepozen. Dejstvo, da je dolžnik vložil ugovor zoper sklep o izvršbi zato ne more več utemeljiti odloga izvršbe, da bi bil podan še kateri drug dejanski položaj iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, pa dolžnik v predlogu za odlog ni niti zatrjeval (prav tako tega ne trdi v pritožbi). Ker morajo biti vsi pogoji iz prvega odstavka 71. člena ZIZ podani kumulativno, je sodišče prve stopnje že iz pojasnjenega razloga predlog za odlog izvršbe po navedeni določbi pravilno štelo kot neutemeljen in posledično odpade presoja verjetnega izkaza nadaljnjega pogoja, to je nevarnosti nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive v primeru takojšnje izvršbe.

9. Višje sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da dolžnik ni izkazal niti posebno upravičenih razlogov za odlog izvršbe po drugem odstavku 71. člena ZIZ. Praviloma velja, da vsaka stranka nosi trditveno in dokazno breme glede tistih pravno pomembnih dejstev, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek oziroma ki so ji v korist (7. člen in 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ko gre za predlog dolžnika za odlog izvršbe to pomeni, da mora dolžnik podati pravno pomembne in dovolj konkretne navedbe o obstoju vseh predpisanih pogojev za odlog izvršbe, ter za svoje navedbe tudi ponuditi dokaze. Pravilna je ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da dolžnik v obravnavani zadevi že svojemu trditvenemu bremenu ni zadostil. 10. Kot je že povzeto zgoraj, iz dolžnikovega predloga za odlog izvršbe izhaja, da je predmet izvršbe nepremičnina, ki je edini dom dolžnika in njegove družine, tudi dveh mladoletnih otrok, ki ju preživlja dolžnik. Eden od njiju je osnovnošolec, drugi še hodi v vrtec. Izterjava denarne terjatve bi tako bila, po navedbah dolžnika, očitno nesorazmerna glede na vrednost nepremičnine, zato je predlagal odlog izvršbe za najmanj 12 mesecev, tudi na tej podlagi.

11. Glede na zakonsko ureditev odloga izvršbe iz posebno upravičenih razlogov bi takšne trditve lahko bile pravno upoštevne, v smislu določbe 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ, vendar je pravilna ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da ni izpolnjen zakonski pogoj _očitne nesorazmernosti_ med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine oziroma dolžnikovega solastnega deleža do 1/2 na njej. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je terjatev, na dan izdaje izpodbijanega sklepa znašala skupaj 37.944,25 EUR, vrednost nepremičnine št. 1 pa po GURS znaša skupaj 186.099,00 EUR, pri čemer je predmet izvršbe le polovični delež dolžnika na njej. O tem, da bi bila navedena višina terjatve očitno nesorazmerna, glede na vrednost dolžnikovega solastnega deleža na nepremičnini, tudi po presoji višjega sodišča ni mogoče govoriti. Obstoj očitnega nesorazmerja je po določbi 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ ena od v zakonu izrecno določenih predpostavk. Dolžnik s tem v zvezi v pritožbi očita, da sodišče prve stopnje, pri ugotavljanju višine terjatve, ni upoštevalo njegovih delnih poplačil terjatve v skupni višini 3.000,00 EUR, ki naj bi bila po navedbah dolžnika, opravljena v času od aprila 2022 do januarja 2023. Da sodišče prve stopnje, s strani dolžnika zatrjevanih delnih plačil, v napadenem sklepu ni upoštevalo sicer drži, vendar dolžnik spregleda, da prvostopenjsko sodišče navedenega niti ni moglo storiti. Ugovor, v katerem je dolžnik uveljavljal delna plačila, ki naj bi jih opravil v času od aprila 2022 do januarja 2023, je bil namreč s sklepom z dne 28 10. 2022 pravnomočno zavržen kot prepozen, pri čemer v času izdaje izpodbijanega sklepa v spisu tudi še ni bilo (nobenega) upnikovega delnega umika. Utesnitev izvršbe je upnik podal šele hkrati z odgovorom na pritožbo, in sicer za delna plačila v skupni višini 3.058,27 EUR, opravljena v času od julija 2022 do januarja 2023.1

12. Ne glede na navedeno pa višje sodišče meni, da tudi, če bi se v ugovoru zatrjevana plačila v skupni višini 3.000,00 EUR, pri odločanju o predlogu za odlog izvršbe upoštevala, o očitnem nesorazmerju med terjatvijo po pravnomočnem sklepu o izvršbi in vrednostjo nepremičnine po GURS, še vedno ne bi bilo mogoče govoriti. Prav tako višje sodišče zavrača pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje samo presojalo in določalo vrednost nepremičnine ter razmerje med vrednostjo nepremičnine in višino dolga, čeprav sodišče za tako analizo in določitev vrednosti nepremičnine nima ustreznega znanja. Določilo 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ namreč od sodišča terja primerjanje višine izterjevane terjatve ter vrednosti nepremičnine, pri čemer v obravnavani zadevi vrednost nepremičnine s sklepom še ni bila ugotovljena (prim. 178. člen ZIZ), zato se je sodišče prve stopnje lahko oprlo le na podatke GURS, saj drugih podatkov o vrednosti dolžnik niti ni ponudil. 13. Dalje je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da dolžnik ni izkazal niti kakšnih drugih posebno upravičenih razlogov za odlog izvršbe po 4. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ. Odlog izvršbe po tej določbi je predviden zlasti za primere, ko so na strani dolžnika podane kakšne posebej težke, izjemne okoliščine, zlasti zdravstvene in socialne narave, zaradi katerih bi takojšnja izvršba predstavljala prekomeren in s tem nedopusten poseg v dolžnikov položaj. Ker pa je odlog na navedeni podlagi možen najdlje za tri mesece (šesti odstavek 74. člena ZIZ), mora iti obenem za okoliščine kratkotrajne narave, ki so odpravljive v navedenem času. Kot pravilno izhaja že iz izpodbijanega sklepa, iz dolžnikovih navedb v predlogu za odlog izvršbe ne izhaja, da bi šlo v konkretnem primeru za tak položaj. Prodaja nepremičnine, ki je edini dom dolžnika in njegove družine, tudi dveh mladoletnih otrok, bi bil vsekakor zelo hud poseg v njihov položaj, o tem ni dvoma. Vendar pa, po drugi strani, po veljavni izvršilno pravni ureditvi, izvršba na nepremičnino, pa čeprav je dom, ni že vnaprej izključena. Zaradi varstva dolžnika sicer ZIZ v takem primeru predvideva dodatne možnosti odloga, tudi mimo pogojev po prvem odstavku 71. člena ZIZ, a od dolžnika terja, da izkaže obstoj posebno upravičenih razlogov po drugem odstavku istega člena. Tega pa v obravnavani zadevi dolžnik ni storil, saj kot je bilo pojasnjeno zgoraj, ni izpolnjen pogoj očitne nesorazmernosti med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine (1. točka drugega odstavka 71. člena ZIZ), prav tako dolžnik ni izkazal kakšnih izjemnih okoliščin na njegovi strani, odpravljivih v treh mesecih (4. točka drugega odstavka 71. člena ZIZ v zvezi s šestim odstavkom 74. člena ZIZ). Takšne ugotovitve dolžnik, tudi s pritožbenimi trditvami, da se je z upnikom skušal dogovoriti za obročno plačilo dolga in da je tudi že začel z mesečnim odplačevanjem, ne ovrže. 14. Višje sodišče se sicer strinja, da ni mogoče enačiti položaja, ko se dolžnik zavestno izmika plačilu dolga in položaja, ko si dolžnik aktivno prizadeva poravnati dolgovano obveznost. A kljub temu zgolj dejstvo, da dolžnik dolg mesečno odplačuje, samo zase še ne more biti razlog za odlog izvršbe na predlog dolžnika,2 če niso izkazani pogoji iz 71. člena ZIZ. Treba je namreč upoštevati tudi pravico upnika do učinkovite izvršbe njegove terjatve, za katero že ima izvršilni naslov in ki je dolžnik ob zapadlosti ni poravnal. Če pa se izvršba odloži, se s tem poseže v upnikovo pravico do sodnega varstva,3 zato lahko odlog na predlog dolžnika pride v poštev le takrat, ko bi takojšnja izvršba za dolžnika oziroma njegovo družino, upoštevaje osnovne civilizacijske vrednote, pomenila nedopustno trdoto.

15. Nazadnje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko dolžnika ni zaslišalo, poseglo v njegove procesne pravice. Izvedba dokazov je namreč praviloma namenjena dokazovanju trditev o pravno pomembnih in dovolj konkretiziranih navedb stranke. Kot je bilo obrazloženo zgoraj, pa v obravnavani zadevi že iz trditvene podlage predloga za odlog ne izhaja, da bi bili podani kakšni posebno upravičeni razlogi za odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje zato zaslišanja dolžnika ni bilo dolžno izvesti.

16. Pritožba tako izpodbijane odločitve ne ovrže. Ji pa višje sodišče pritrjuje v delu, v katerem dolžnik opozarja, da se po drugem odstavku 71. člena ZIZ izvršba iz posebno upravičenih razlogov lahko odloži tudi ne glede na dolžnikov predlog, že po _uradni_ dolžnosti. Sodišče je torej dolžno tudi samo paziti na to, da takojšnja izvršba ne bi predstavljala prekomernega posega v položaj dolžnika. To velja tudi za obravnavano zadevo. Pri tem pa dejstvo, da dolžnik s predmetnim predlogom za izvršbo ni uspel, ni ovira, da ne bi sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka odložilo izvršbe po uradni dolžnosti, če bi ugotovilo obstoj morebitnih posebno upravičenih razlogov iz drugega odstavka 71. člena ZIZ.

17. Po povedanem je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo, saj ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov (2. točke 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

18. Glede na neuspeh s pritožbo dolžnik krije svoje pritožbene stroške. Prav tako krije svoje stroške odgovora na pritožbo upnik, saj z njim ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča (prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Po podatkih v spisu je bil že izdan tudi sklep o delni ustavitvi, in sicer dne 13. 3. 2023. 2 Kar pa ne pomeni, da ne bi bil mogoč tudi odlog izvršbe na predlog upnika, če bi s tem soglašali obe stranki (72. člen ZIZ). 3 Prim. 23. člen Ustave RS.