Jedro

V postopku za izdajo začasne odredbe velja znižanje dokaznega standarda, ki izhaja iz določb o verjetno izkazanih pogojih za njeno izdajo (272. člen ZIZ). Znižani dokazni standard verjetnosti se navezuje na sumarnost postopka za izdajo začasne odredbe, v katerem metodološki napotek iz 8. člena ZPP ne velja v polnem obsegu. To pomeni, da sodišče odločitev sprejme po krajšem dokaznem postopku in ob prilagojeni oziroma (v primerjavi z odločanjem o glavni stvari) „nepopolni dokazni oceni“, v kateri mora svoje spoznanje logično utemeljiti. Zaradi takšne narave začasnih odredb so pri odločanju o njih torej dopustna odstopanja od siceršnjih zahtev, ki izhajajo iz 22. člena Ustave oziroma upoštevanja načela enakega varstva pravic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke zoper sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu P 22/2023 z dne 20.2.2023 zavrnilo. Odločitev o stroških postopka zavarovanja je pridržalo za končno odločbo o glavni stvari v nadaljnjem pravdnem postopku.

2. Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil toženec. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi, sklep z dne 20.2.2023 v celoti razveljavi ter predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da so napačni zaključki sodišča v točki 6 obrazložitve sklepa, da naj bi tožnica z verjetnostjo dokazala obstoj terjatve na ugotovitev obstoja skupnega premoženja glede sporne nepremičnine in glede premičnin. Trditve tožnice o obstoju življenjske skupnosti v letu 2011 so sporne, tožnica ni predlagala drugega dokaza kot zaslišanje pravdnih strank, saj iz drugih dokazov o tem ne izhaja ničesar. Toženec trdi, da je življenjska skupnost pravdnih strank nastala šele spomladi leta 2013 s skupno vselitvijo v toženčevo hišo. Trditve strank so diametralno nasprotne, zaradi česar brez zaslišanja strank sodišče ne more zaključiti, trditve katere od pravdnih strank so bolj verodostojne. Ni res, da toženec ni z ničemer izkazal, da bi bila nepremičnina njegovo posebno premoženje, saj je bil v zadevi predlagan dokaz z zaslišanjem strank, ki ga sodišče ni izvedlo. Zaradi nezaslišanja pravdnih strank je podana bistvena kršitev določb postopka. Tožnica ni predložila nobenega dokaza za to, da bi bili stoli skupno premoženje, toženec pa je v ugovoru pojasnil, da je stole dobil v dar od sodelavca A. A. in so njegovo posebno premoženje. Hladilnik RDSA ni skupno premoženje, saj ni bil kupljen za gospodinjstvo pravdnih strank in se sploh ne nahaja v hiši toženca in ga tam tudi nikoli ni bilo. Sodišče je napačno zaključilo, da naj bi iz fotografij svetil, ki jih je predložil toženec, izhajalo, da naj bi se lestenci dejansko nahajali v toženčevi hiši. Iz fotografij so razvidne navadne in reflektorske luči, nekje pa luči sploh ni. Zaključek je torej protispisen. Toženec ne more dokazovati negativnega dejstva, da nima prenosnika LG, ki ga sploh nikoli ni imel v lasti. Tožnica z ničemer ni izkazala obstoja tega računalnika. Ne drži tudi, da naj bi tožnica s stopnjo verjetnosti dokazala subjektivno nevarnost bodoče izvršbe, kakor tudi objektivno nevarnost, ker naj bi obstajala utemeljena bojazen, da bo toženec skupno premoženje samovoljno in v škodo tožnice brezplačno odtujil. Toženec je predložil izpisek iz oktobra 2021, ki dokazuje, da so tožničine navedbe o toženčevem domnevnem slabem premoženjskem stanju v času njunega razhajanja neresnične. Napačen je zaključek sodišča, da naj ne bi toženec z ničemer izkazal, da je premičnine kupil po razpadu zunajzakonske skupnosti in da spadajo v njegovo posebno premoženje. Napačen je zaključek sodišča, da sporočilo toženca, da se zanima za nakup IR panelov, ki ga je dne 22.4.2022 na spletnem portalu B. poslal prodajalcu, še ne izkazuje, da je te IR panele toženec kasneje tudi kupil in da je za te iste IR panele dne 7.9.2022 dal oglas za prodajo in jih prodal. Neresnična je tudi ugotovitev, da naj bi toženec neutemeljeno zanikal, da je preko oglasa prodajal mešalnik – sekljalnik za pripravo kašic za otroka. Ta je še vedno v njegovi posesti. Gre za banalen znesek, ki ne dokazuje ničesar, pri čemer si je tudi tožnica prisvojila veliko skupnih premičnin. Tožnica ni navedla, kdaj naj bi bil ta oglas sploh objavljen, nelogično pa je, da je v oglasu navedeno „T.“, saj toženec tam ni živel. V nobenem primeru prodaja nekaj premičnin za izredno nizko vrednost ne more dokazovati nevarnosti, da bo uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnica ni navedla nobene okoliščine, iz katere bi izhajala verjetnost, da bo toženec odtujil ali obremenil nepremičnino. Toženec v njej prebiva, redno plačuje kreditno obveznost iz naslova hipotekarnega kredita. Ne drži, da toženec z izdajo začasne odredbe ne bo utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. Tožnica ni izkazala nobenih neugodnih posledic, ki bi ji lahko nastale brez izdaje začasne odredbe. Dejstvo, da je toženec navajal, da navedene nepremičnine nima namena odtujevati, saj gre za njegov dom, v katerem živi in v njem preživlja stike s svojima otrokoma in v njem namerava ostati do nadaljnjega, absolutno ne predstavlja razloga za izdajo začasne odredbe, temveč nasprotno. To je razlog, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Enako velja glede odtujitve premičnin, saj dejstvo, da je toženec izrecno izjavil, da jih potrebuje in jih uporablja, ne more nikakor predstavljati razloga za izdajo začasne odredbe, kvečjemu nasprotno.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica izkazala verjetnost obstoja svoje terjatve. Glede obstoja zunajzakonske skupnosti se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da že iz navedb (pa tudi predlaganih dokazov) kot verjetno izhaja, da sta pravdni stranki v času nakupa sporne nepremičnine dne 1.2.2012 bili v zunajzakonski skupnosti in navedena nepremičnina spada v njuno skupno premoženje. Toženec v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje v zvezi s tem in tudi drugimi v pritožbi izpostavljenimi vprašanji ni zaslišalo pravdnih strank. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec v ugovoru zoper začasno odredbo dokaza z zaslišanjem strank ni predlagal, zato ga sodišče ni bilo dolžno izvesti. V postopku za izdajo začasne odredbe velja znižanje dokaznega standarda, ki izhaja iz določb o verjetno izkazanih pogojih za njeno izdajo (272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Znižani dokazni standard verjetnosti se navezuje na sumarnost postopka za izdajo začasne odredbe, v katerem metodološki napotek iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ne velja v polnem obsegu. To pomeni, da sodišče odločitev sprejme po krajšem dokaznem postopku in ob prilagojeni oziroma (v primerjavi z odločanjem o glavni stvari) „nepopolni dokazni oceni“, v kateri mora svoje spoznanje logično utemeljiti. Zaradi takšne narave začasnih odredb so pri odločanju o njih torej dopustna odstopanja od siceršnjih zahtev, ki izhajajo iz 22. člena Ustave oziroma upoštevanja načela enakega varstva pravic. Glede na navedeno je neutemeljeno pričakovanje toženca, da bi moralo sodišče že v fazi odločanja o začasni odredbi izvesti vse predlagane dokaze in se (z gotovostjo) prepričati o vseh okoliščinah, ki sicer vplivajo na končno odločitev.1

6. Glede premičnin je tožnica predložila predračune, dobavnice in račune za nakup premičnin (razen za lestence in računalnik LG) v obdobju med 1.3.2013 in 12.12.2020, ki glasijo na njeno ime. Glede svetil ugotovitev sodišča ni protispisna. Vsaj fotografija št. 4 na prilogi B5 je gotovo lestenec, saj visi s stropa (toženec jo v pritožbi poimenuje reflektorska luč), ostale fotografije pa tudi prikazujejo svetila, čeprav je vprašljivo, ali se poimenujejo lestenci ali kako drugače. Tudi glede prenosnika LG toženec v pritožbi neutemeljeno navaja, da ni izkazana verjetnost terjatve. Toženec je namreč v ugovoru podal le trditve o obstoju prenosnika druge znamke, kot je vtoževani. Glede stolov je toženec podal le trditev o tem, da jih je dobil v dar od sodelavca, pri čemer njegovega zaslišanja v ugovoru ni predlagal. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Glede hladilnika RDSA sta na računu (priloga A13) dva naslova tožnice, tako X kot Y, na podlagi tega pa ni mogoče narediti zaključka, kot ga naredi toženec, da ni bil kupljen za gospodinjstvo pravdnih strank, temveč za starše tožnice.

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da je podana tudi nevarnost, da bo uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena (1. alineja 2. odst. 272. člena ZIZ). Ali je toženec zapadel v dolgove, ni pomembno, zato se s tem vprašanjem pritožbeno sodišče ne bo ukvarjalo. Pritožbeno sodišče se v zvezi z izkazom nevarnosti sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje in še dodaja, da je toženec oglas za prodajo mešalnika – sekljalnika za pripravo otroških kašic objavil pod svojim imenom, kar je razvidno iz oglasa (A15), zato ni pomembno, da je spodaj v oglasu naveden kraj T., za katerega toženec v pritožbi navaja, da tam ni živel. Že prodaja te stvari (ne glede na njeno vrednost) nakazuje na nevarnost, da bo toženec razpolagal tudi z drugimi stvarmi iz skupnega premoženja, zato se pritožbeno sodišče ne bo posebej ukvarjalo še s peleti in IR paneli. Poleg tega je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je izkazan tudi pogoj po tretji alineji 2. odst. 272. člena ZIZ, to je, da toženec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bo utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. Toženec je namreč navajal, da sporne nepremičnine nima namena odtujevati, saj gre za njegov dom, v katerem živi in preživlja stike z otrokoma, enako velja za premičnine, ki jih še vedno potrebuje in uporablja. Ne drži pritožbena trditev, da tožnica ni izkazala nobenih neugodnih posledic, ki bi ji lahko nastale brez izdaje začasne odredbe, saj tožnica uveljavlja stvarnopravni zahtevek, v primeru odtujitve ali obremenitve nepremičnine ali premičnin pa bi bila njegova uveljavitev onemogočena.

8. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških obeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo, saj so stroški izdaje začasne odredbe, izdane v pravdnem postopku, sestavni del pravdnih stroškov, zato se o njihovi povrnitvi in potrebnosti le teh odloča z odločbo, s katero se pravdni postopek konča. 1 Tako tudi odločba VSL I Cp 985/2023