Jedro

Odločitev izraelskega sodišča, da ni forum non conveniens se opira na ugotovljene okoliščine, ki vsebinsko lahko predstavljajo navezne okoliščine pristojnosti sodišča. Že okoliščina, da je imel tožnik ob vložitvi tožbe stalno prebivališče v Izraelu, glede na naravo spora in zatrjevane škodne posledice, lahko predstavlja samostojno navezno okoliščino pristojnosti sodišča. Zato ni mogoče trditi, da pristojnost izraelskega sodišča temelji izključno na osebni vročitvi tožbe tožencu.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Nasprotni udeleženec je dolžan povrniti predlagatelju stroške postopka v zvezi z odgovorom na zahtevo za varstvo zakonitosti, v znesku 3.726 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju - zahtevi) se omeji sodišče samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi.(1) Zato je tudi širša obrazložitev tega sklepa omejena na predstavitev tistih okoliščin primera, na katere se navezuje preizkus v zahtevi uveljavljanih kršitev.

2. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom I R 488/2011 z dne 13. 8. 2012 priznalo pravno veljavnost dveh pravnomočnih odločb Okrožnega sodišča v Tel Avivu v Izraelu, s katerima je bil nasprotni udeleženec zavezan plačati predlagatelju odškodnino v skupnem znesku 11,177.888 NIS.

3. Ugovor nasprotnega udeleženca je bil zavrnjen s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani R 488/2011 z dne 23. 11. 2012. 4. Nasprotni udeleženec je vložil pritožbo proti sklepu prvostopenjskega sodišča, s katerim je bilo odločeno o njegovem ugovoru. V pritožbi je (med drugim) trdil, da je bila pristojnost izraelskega sodišča utemeljena izključno z vročitvijo tožbe tožencu v Izraelu, zaradi česar naj bi bil podan pogoj za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe po 3. točki prvega odstavka 98. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). Na to okoliščino je nasprotni udeleženec opozoril že v ugovoru.

5. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo nasprotnega udeleženca, ker je ugotovilo, da pristojnost izraelskega sodišča ni temeljila izključno na osebni vročitvi tožbe.

6. Stališče državnega tožilstva je, da sta podani predpostavki iz drugega in tretjega odstavka 385. člena ZPP za vložitev zahteve. Zahtevo vlaga zato, ker naj bi nižji sodišči nepravilno uporabili 98. člen ZMZPP ter pravila 476, 477 in 500 izraelskega Zakona o civilnem postopku 5744-1984. V zvezi z ugovorom nasprotnega udeleženca, da bi moralo slovensko sodišče zavrniti priznanje obeh izraelskih sodb, ker je pristojnost sodišča v Izraelu temeljila izključno na osebni vročitvi tožbe tožencu, se sklep pritožbenega sodišča sklicuje na ugotovitve sklepov okrožnega sodišča, da je izraelsko Vrhovno sodišče upoštevalo tako okoliščine, ki govorijo v prid pristojnosti slovenskega sodišča, kot okoliščine, ki govorijo v prid pristojnosti izraelskega sodišča ter na koncu ocenilo, da je težave toženca, zaradi pravdanja v Izraelu mogoče v večji meri prebroditi kot težave tožnika, če bi se postopek vodil v Sloveniji. Sklep pritožbenega sodišča tako zaključi, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da pristojnost tujega sodišča ni temeljila izključno na osebni vročitvi tožbe, ter zato ni podan razlog za zavrnitev priznanja. Takšen zaključek naj bi bil pravno zmoten. Pravili 476 in 477 izraelskega Zakona o civilnem postopku sta omogočili izraelskemu sodišču uveljaviti pristojnost izraelskega sodišča zgolj na temelju vročitve tožbe tožencu. Če bi tožencu ne bilo mogoče osebno vročiti tožbe v Izraelu, bi izraelsko sodišče ne moglo odločati o zadevi. Če bi izraelsko sodišče vročilo tožbo tožencu po normalni poti na naslov njegovega prebivališča v Sloveniji, bi ne bila podana pristojnost izraelskega sodišča. Če bi izraelsko sodišče ne uspelo vročiti tožbe tožencu v Izraelu, bi morala biti za vzpostavitev pristojnosti izraelskega sodišča podana katera od naveznih okoliščin iz pravila 500 izraelskega Zakona o civilnem postopku, česar niti predlagatelj postopka priznanja tuje sodne odločbe ne zatrjuje, niti takšne navezne okoliščine ne izhajajo iz odločb izraelskega sodišča. Na ugovor toženca, ki je izpodbijal izraelsko pristojnost, so izraelska sodišča, vključno z Vrhovnim sodiščem, obravnavala in ocenjevala okoliščine, ki govorijo v prid pristojnosti slovenskega in v prid pristojnosti izraelskega sodišča ter na koncu sprejela odločitev, da se izraelsko sodišče ne izreče za nepristojno. Vendar izraelsko sodišče z odločitvijo, da se ne bo izreklo za nepristojno, ni ustvarilo nobene dodatne podlage za pristojnost, temveč je samo potrdilo, da šteje svojo pristojnost na podlagi osebne vročitve tožbe tožencu, za primerno. O tem, da pristojnost izraelskega sodišča ni temeljila izključno na osebni vročitvi tožbe tožencu, bi bilo mogoče govoriti samo, če bi bila podana za mednarodno pristojnost izraelskih sodišč še katera druga navezna okoliščina, ki velja za sprejemljivo. Izraelska pristojnost je temeljila izključno na vročitvi v tej državi, čeprav so izraelska sodišča po ugovoru toženca, da so podane okoliščine, zaradi katerih pristojnost izraelskega sodišča ni primerna, ugotavljala in ocenjevala tudi okoliščine, zaradi katerih izvrševanje jurisdikcije Izraela ne bi bilo primerno. Pravilno razumevanje doktrine o forum non conveniens omogoča le, da se sodišče izreče za nepristojno, ali pa izreče, da ostane pristojno, ne more pa na tej podlagi postati pristojno. Ugotavljanje in ocenjevanje okoliščin o „neprimernem sodišču“, torej v danem primeru pristojnosti na temelju vročitve, ne odvzame tej navezni okoliščini njene izključnosti, pač pa pomeni (po ugovoru toženca) le preizkus, če ima zadeva neko pomembnejšo zvezo z državo, ki pristojnost svojega sodišča določa izključno na okoliščini osebne vročitve tožbe toženca v tej državi. V postopku priznanja tuje sodne odločbe tako ni bil upoštevan ugovor nasprotnega udeleženca, da je šlo pri pristojnosti izraelskega sodišča v njegovem odškodninskem sporu za izključno in prekomerno pristojnost: osebna vročitev tožbe je (v danem primeru) navezna okoliščina, ki ne pomeni zadostne zveze z Izraelom, da bi utemeljevala pristojnost sodišč te države. Osebna vročitev tožbe tožencu je bila opravljena v času njegovega začasnega kratkotrajnega bivanja v tej državi, ko nasprotni udeleženec celo zatrjuje, da je bil v Izrael povabljen prav zato, da mu je bilo mogoče opraviti osebno vročitev tožbe.

7. Predlagatelj in nasprotni udeleženec sta odgovorila na zahtevo.

8. Zahteva ni utemeljena.

9. V skladu z 98. členom ZMZPP bi moralo slovensko sodišče na ugovor nasprotnega udeleženca zavrniti priznanje izraelskih sodnih odločb, če bi pristojnost izraelskega sodišča temeljila izključno na osebni vročitvi tožbe. V zvezi s predpostavko iz tretjega odstavka 385. člena ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 367.a člena ZPP, je v zahtevi predstavljeno relevantno pravno vprašanje, ali za predstavljeno zavrnitev priznanja izraelskih sodnih odločb zadostuje, da je pristojnost tujega sodišča temeljila izključno na osebni vročitvi tožbe tožencu v državi tujega sodišča, ali pa mora biti osebna vročitev tožbe tudi edina povezava spora s to tujo državo. Ob siceršnji dovoljenosti zahteve v zvezi s pogojem iz drugega odstavka 385. člena ZPP (gre namreč za nepravdni postopek), in ob upoštevanju prvega odstavka 391. člena ZPP, predstavlja navedeno zastavljeno vprašanje tudi okvir odločanja Vrhovnega sodišča o utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti. Odločanje o (ne)pravilnosti uporabe izraelskega Zakona o civilnem postopku 5744-1984 presega polje odločanja slovenskega sodišča v okvirih postopka priznanja tuje sodne odločbe(2) in zato tovrstni preizkus tudi ni relevanten pri odločanju o izrednem pravnem sredstvu.

10. Pri odločanju o priznanju tujih sodnih odločb je treba upoštevati, da je preizkušana sodna odločba mnogokrat sprejeta v procesnem sistemu, ki se bistveno razlikuje od slovenskega. Še posebej pri opredelitvi pristojnosti sodišča so postopkovni pristopi lahko zelo različni in je zato bistveno vprašanje, ki se zastavlja, ali postopkovna različnost pri ugotavljanju pristojnosti pripelje tudi do vsebinskih razlik pri razumevanju pristojnosti tujega sodišča, kot razloga za (ne)priznanje tuje odločbe.

11. ZMZPP v zvezi s priznavanjem tujih sodnih odločb ne uveljavlja sistema meritornega preizkusa in se zato slovensko sodišče v postopku priznanja tuje sodne odločbe tudi ne ukvarja s preizkusom pravilnosti postopka, v katerem je bila izdana tuja odločba. 98. člen ZMZPP v svojem prvem odstavku(3) opredeli tiste primere prekomerne pristojnosti, ki predstavljajo podlago za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe v primeru pravočasnega ugovora osebe, zoper katero je bila tuja odločba izdana. 98. člen ZMZPP ne uveljavlja zahteve, da je podana primerna pristojnost tujega sodišča in tudi ne sankcionira vseh primerov prekomerne pristojnosti, s katerimi se ukvarja pravna teorija. Razlog za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe je podan le v primeru, če je pristojnost tujega sodišča temeljila izključno na eni od treh v zakonu naštetih okoliščin.

12. Pravilna uporaba prvega odstavka 98. člena ZMZPP terja presojo, ali se je tuje sodišče pri utemeljitvi svoje pristojnosti zadovoljilo z eno od v zakonu naštetih treh neprimernih okoliščin, ali pa se je ukvarjalo tudi z drugimi naveznimi okoliščinami, ki jih glede na prvi odstavek 98. člena ZMZPP ni mogoče uvrstiti med naštete primere prekomerne pristojnosti. Z vidika slovenskega prava v postopku priznanja izraelske sodne odločbe zato ni odločilna procesna aplikacija doktrine o forum non conveniens, temveč zgolj vprašanje, ali je izraelsko sodišče v primeru preizkusa pristojnosti upoštevalo tudi druge navezne okoliščine in ne zgolj vročitve tožbe tožencu.

13. Zmotno je stališče zahteve, da je pri odločanju o priznanju tuje sodne odločbe treba upoštevati, da je bila pristojnost izraelskega sodišča vzpostavljena izključno na vročitvi tožbe v tej državi, pravilno razumevanje doktrine o forum non conveniens pa omogoča le, da se sodišče izreče za nepristojno ali pa izreče, da ostane pristojno, ne more pa na tej podlagi postati pristojno. Za priznanje tuje sodne odločbe na podlagi ZMZPP je namreč pomembno zgolj, ali je tuje sodišče v zvezi z vprašanji svoje pristojnosti upoštevalo tudi navezne okoliščine, ki ne vzpostavijo prekomerne pristojnosti v smislu prvega odstavka 98. člena ZMZPP. Z vidika izraelskega prava je bila pristojnost izraelskega sodišča vzpostavljena z vročitvijo tožbe tožencu, pri tem pa je treba upoštevati, da je v zvezi z toženčevim ugovorom izraelsko sodišče na več stopnjah (vključno z Vrhovnim sodiščem) upoštevalo druge okoliščine, ki z vidika mednarodnega prava lahko predstavljajo samostojne navezne okoliščine sodne pristojnosti. Zato v kontekstu določb ZMZPP ne bo držalo, da v konkretnem primeru pristojnost tujega sodišča temelji izključno na osebni vročitvi tožbe tožencu. Če bi obveljala teza zahteve, bi to pomenilo, da bi v konkretnem primeru (v okviru postopka priznanja tuje sodne odločbe) pristojnost izraelskega sodišča vedno temeljila izključno na osebni vročitvi tožbe, ne glede na tisto, kar se je v nadaljnjem postopku dogajalo. To bi pomenilo, da je podan utemeljen razlog za zavrnitev priznanja sodne odločbe celo v primeru, če bi izraelsko sodišče v nadaljnjem postopku (hipotetično) ugotovilo, da je imel toženec ob vročitvi tožbe v Izraelu domicil. Tako se pokaže, da je stališče, izraženo v zahtevi, nedvomno pretrdo in v skrajnih izpeljavah celo v nasprotju s teorijo o posredni mednarodni pristojnosti(4), ki je z vidika priznanja tujih odločb strožja od aktualne ureditve v ZMZPP.

14. Odločitev izraelskega sodišča, da ni forum non conveniens se opira na ugotovljene okoliščine, ki vsebinsko lahko predstavljajo navezne okoliščine pristojnosti sodišča. Že okoliščina, da je imel tožnik ob vložitvi tožbe stalno prebivališče v Izraelu, glede na naravo spora in zatrjevane škodne posledice, lahko predstavlja samostojno navezno okoliščino pristojnosti sodišča. Zato ni mogoče trditi, da pristojnost izraelskega sodišča temelji izključno na osebni vročitvi tožbe tožencu.

15. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da relevantna kršitev, ki jo je uveljavljalo državno tožilstvo, ni podana in je zato zahtevo zavrnilo.(5) O stroških postopka je bilo odločeno v skladu z določbo 110. člena ZMZPP ter upoštevaje načelo uspeha v postopku. Odmera stroškov je bila opravljena v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi. Upoštevaje tarifno št. 3468 je predlagatelj upravičen do povrnitve enakega zneska, kot mu je bil odmerjen v pritožbenem postopku.

Op. št. (1): Prvi odstavek 391. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Op. št. (2): Primerjaj določbe 94. do 103. člena ZMZPP.

Op. št. (3): Sodišče na ugovor osebe, zoper katero je bila izdana, zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če je pristojnost tujega sodišča temeljila izključno na eni od naslednjih okoliščin: 1) državljanstvo tožnika; 2) premoženje toženca v državi izdaje odločbe; 3) osebni vročitvi tožbe oziroma drugega akta, s katerim se je začel postopek, tožencu.

Op. št. (4): Primerjaj dr. Dragica Wedam Lukič, Mednarodna in medrepubliška pristojnost, ČZ, Ur. l. RS, Ljubljana 1983, str. 115 in tam navedeno literaturo.

Op. št. (5): Primerjaj določbi 391. in 378. člena ZPP.