Jedro

Tudi podjetju z znanimi lastniki kapitala, od katerih pa so nekateri v družbeni lastnini, je praviloma mogoče izreči vse ukrepe po 48c členu ZLPP, čeprav se to podjetje na bo lastninsko preoblikovalo. Če se mu pri tem naloži povečanje trajnega (celotnega) kapitala, to ne pomeni posega v osnovni kapital, ki bi se lahko spremenil samo s spremembo družbene pogodbe (če gre za družbo z omejeno odgovornostjo) oziroma s sklepom skupščine delničarjev (če gre za delniško družbo).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 357.000,00 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev odločbe tožene stranke. Z izpodbijano odločbo je bilo toženi stranki naloženo, da mora zaradi oškodovanja družbenega premoženja, ugotovljenega v postopku revizije lastninskega preoblikovanja, uskladiti knjiženja, in sicer mora povečati določene terjatve in zmanjšati pasivne časovne razmejitve, hkrati pa sorazmerno povečati trajne vloge domačih oseb (pri čemer je tožena stranka upoštevala, da je bil kapital tožeče stranke razdeljen med IT. d.d., K., ki je bilo podjetje v družbeni lastnini, v višini 80%, in delavci tožeče stranke v višini 20%).

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo.

Navaja, da uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi druge oziroma prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču druge oziroma prve stopnje v ponovno odločanje, ali pa napadeni sodbi spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da revizija ni utemeljena in predlagala njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Odločbi sodišč prve in druge stopnje temeljita na naslednjih odločilnih dejstvih (upoštevaje samo tista dejstva, ki so pomembna za odločitev o reviziji): Tožeča stranka ni podjetje, ki bi se lastninsko preoblikovalo po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS št. 55/92, 7/93, 31/93 in 1/96, v nadaljevanju ZLPP). Pač pa je imela po stanju na dan 1.1.1993 (po stanju na ta dan je namreč po določbi 48c člena ZLPP tožena stranka morala naložiti ukrepe za pravilno izkazovanje družbenega kapitala) 80%-ni poslovni delež v tožeči stranki IT. d.d., ki je bila v celoti v družbeni lastnini. Zato je bila v smislu določbe prvega odstavka 48. člena ZLPP tožeča stranka od IT. d.d. odvisno podjetje. Preostalih 20% kapitala tožeče stranke so imeli v lasti njeni delavci. IT. d.d. je sicer v letu 1992 sklenila pogodbo, s katero je družbi C. G.m.b.H. iz Celovca prodala polovico svojega kapitala (torej 40% celotnega kapitala) v tožeči stranki. Vendar je kupec po stanju v knjigovodstvu tožeče stranke in po podatkih sodnega registra postal družbenik v tožeči stranki šele v letu 1993. Na podlagi te dejanske ugotovitve sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili očitek tožeče stranke, da je tožena stranka, ki te prodaje dela deleža ni upoštevala, z odločbo posegla v kapitalska razmerja pri tožeči stranki, česar pa ne bi smela storiti.

Tožeča stranka z revizijo izpodbija sodbo druge stopnje (tako iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, kot zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) predvsem s trditvijo, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo posegla v kapitalska razmerja med družbeniki tožeče stranke. To trditev opira zlasti na svoje stališče, da je do prenosa polovice poslovnega deleža IT. d.d. na C. G.m.b.H. v skladu s prodajno pogodbo prišlo že v letu 1992. Vendar pa tožeča stranka s trditvami, da sta zmotno ocenili učinke pogodbe o prodaji poslovnega deleža in da je do prenosa dela poslovnega deleža na kupca prišlo že s plačilom zadnjega obroka glavnice, torej dne 11.12.1992, posega v dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Z revizijo pa zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno uveljavljati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ne glede na to pa revizijsko sodišče pripominja, da iz podatkov sodnega registra (vpis se izvrši na podlagi pravnomočnega sklepa registrskega sodišča) sledi, da je družba C. G.m.b.H. kot družbenik vstopila v tožečo stranko dne 15.9.1993. Tožena stranka zato s tem, ko je tožeči stranki naložila določena knjiženja po stanju na dan 1.1.1993, ni mogla poseči v kapitalska razmerja med družbeniki tožeče stranke tako, kot ji očita tožeča stranka. Že zato očitki revizije, da razlogi sodbe pritožbenega sodišča o tem vprašanju nasprotujejo sami sebi in da je pritožbeno sodišče napačno ocenilo prodajno pogodbo, ne držijo. Glede na ugotovljena dejstva takih nasprotij med razlogi sodbe druge stopnje, ki bi pomenila bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi materialno pravo pravilno uporabili, ko sta tožbeni zahtevek zavrnili. Pogodbe o prodaji dela deleža IT. d.d. nista pravno zmotno ocenili, kar pomeni, da tudi v materialnopravnem pogledu ni pravilna trditev tožeče stranke, da je tožena stranka z napadeno odločbo posegla v kapitalska razmerja med njenimi družbeniki.

Napačno pa je tudi stališče revizije, da tožena stranka ne bi smela naložiti tožeči stranki ukrepov po 48.c členu ZLPP, češ da gre za podjetje, katerega kapital je last znanih lastnikov. Tožena stranka je smela pri tožeči stranki opraviti revizijo, s čemer tudi tožeča stranka soglaša. Namen revizije je ugotovitev morebitnega oškodovanja družbenega premoženja ali družbenega kapitala in izvedba ukrepov za odpravo oškodovanja. Pri tem pa je v primeru, ko gre za ugotovitev oškodovanja pri odvisnem podjetju (v obravnavanem primeru pri tožeči stranki), praviloma mogoče izrekati takemu podjetju enake ukrepe, kot če bi šlo za izrekanje ukrepov podjetju, ki je zavezano k lastninjenju po določbah ZLPP. Po teh določbah se je namreč moralo lastniniti obvladujoče podjetje, v obravnavanem primeru IT. d.d.. Za pravilno ugotovitev vrednosti njegovega vložka v tožečo stranko (po stanju na dan 1.1.1993) pa je bistvenega pomena pravilna ugotovitev vrednosti premoženja tožeče stranke. Zato ne more biti dvoma, da ji je tožena stranka smela naložiti knjiženje tistega premoženja (povečanje terjatev in znižanje pasivnih časovnih razmejitev), za katerega je ugotovila, da ga je tožeča stranka v knjigovodstvu neupravičeno izkazala v prenizki vrednosti (kar predstavlja oškodovanje po določbah 48.a člena ZLPP).

Povečanje premoženja pa se po drugi strani izraža kot povečanje kapitala tožeče stranke. Pri tem ne gre za povečanje osnovnega kapitala, ki se je po Zakonu o podjetjih, ki je veljal v času, ko je pri tožeči stranki prišlo do oškodovanja družbenega kapitala (danes pa po ZGD), lahko povečal samo s spremembo družbene pogodbe. Gre za povečanje trajnega kapitala, ki ga je v tistem času opredeljeval Zakon o računovodstvu, ki je v prvem odstavku 60. člena določil, da so s trajnim kapitalom mišljene obveznosti družbe do virov sredstev, ki ne dospevajo, dokler družba posluje, ter ustanoviteljske vloge z nedoločenim rokom. Sedaj je po Slovenskem računovodskem standardu 8 ta kategorija kapitala imenovana celotni kapital in izraža z vidika podjetja njegovo obveznost do lastnikov (če ne prej, pa ob prenehanju delovanja podjetja). Iz tega sledi, da je tožena stranka potem, ko je ugotovila pri tožeči stranki neupravičeno prenizko izkazovanje premoženja in ji naložila njegovo pravilno (povečano) izkazovanje, morala naložiti tudi povečanje njenih obveznosti do lastnikov kapitala, se pravi povečanje njenega trajnega kapitala. Jasno je, da ni mogla naložiti samo povečanja obveznosti do tistega lastnika kapitala, ki je bil v družbeni lastnini (torej do IT. d.d.), kar je sicer osnovni namen z izpodbijano odločbo naloženih ukrepov, ampak v ustreznem razmerju tudi do zasebnih lastnikov kapitala. V nasprotnem primeru bi se porušilo lastniško razmerje med družbeniki tožeče stranke, kar pa ne bi bilo dopustno.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da razlogi, ki jih tožeča stranka uveljavlja z revizijo, niso podani. Zato je na podlagi določbe 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo.

V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške za odgovor na revizijo. Ti obsegajo nagrado pooblaščeni odvetnici za sestavo odgovora na revizijo. Po 3. točki Tar. št. 16 Odvetniške tarife znaša nagrada 3000 točk, kar glede na vrednost točke 100,00 SIT pomeni 300.000,00 SIT, skupaj z 19% DDV pa 357.000,00 SIT.