Jedro

Komisija za preizkus ocene ne bi smela vrniti zahteve za preizkus ocene na prvo stopnjo oziroma naložiti delodajalcu, da javnega uslužbenca ponovno oceni, temveč je bila dolžna sama določiti oceno tožnika. Peti odstavek 17.a člena ZSPJS namreč določa, da je odločitev komisije dokončna, kar pomeni, da komisija za preizkus ocene mora odločiti o oceni tako, da oceno ali spremeni ali oceno potrdi (meritorna odločitev), ne pa da razveljavi odločitev odgovorne osebe ter oceno razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. To pravno stališče potrjuje določba šestega odstavka 17.a člena ZSPJS, ki določa, da je veljavna ocena tista, ki jo določi komisija, torej gre lahko le za meritorno odločitev, kar pa v konkretnem primeru ni bilo.

Zoper oceno komisije lahko javni uslužbenec uveljavlja sodno varstvo v skladu z zakoni, ki urejajo delovna razmerja (7. odstavek 17.a člena ZSPJS). Ker je šlo pri toženi stranki za napačno ravnanje komisije za preizkus ocene tožene stranke, je imel tožnik pravni interes za vodenje predmetnega spora, saj mu pravni interes za izpodbijanje sklepa dajeta določili petega in šestega odstavka 17.a člena ZSPJS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se sklep Komisije za preizkus ocene tožene stranke št. ... z dne 10. 6. 2011 v celoti razveljavi (I. točka izreka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 359,79 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (II. točka izreka). Sodišče je izdalo tudi sklep o popravi sodbe z dne 26. 8. 2014, s katerim je odločilo, da se sodba popravi tako, da se opr. št. sodbe pravilno glasi „Pd 157/2011“ namesto „Pd 32/2011“, kot je to navedeno na sodbi z dne 22. 5. 2014. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo in navaja, da ne obstoji procesna predpostavka za konkretni spor, ker ni podan pravni interes tožnika za vodenje pravde. Tožnik ne zasleduje pravovarstvenega interesa in ne želi doseči spremembe oz. ukinitev takšnega razmerja (torej spremembo ocene), pač pa samo procesno napada sklep, ki je njemu v korist. Gre za sklep komisije, ki je nalagal delodajalcu, da oceno potrebno in primerno utemelji - torej procesni sklep. Izpodbijana sodba je materialnopravno nezakonita. V konkretnem primeru tožnik ni bil zadovoljen z oceno, zato je podal oceno za preizkus. Komisija o oceni še ni odločala, pač pa zgolj vrnila oceno v ponovni postopek iz procesnega razloga. Delodajalec je 28. 6. 2011 izdal novo oceno tožniku, s katero ga je tudi 1. 7. 2011 seznanil. Tožnik ni zahteval preizkusa te ocene. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je prišlo do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in navaja, da so navedbe tožene stranke nezakonite in prirejene in nimajo osnove v zakonskih predpisih. Zato je odločitev sodišča prve stopnje zakonita. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka in ugodilo tožbenemu zahtevku za razveljavitev sklepa Komisije za preizkus ocene št. ... z dne 10. 6. 2011, pri čemer je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki v letu 2010 na delovnem mestu „A“ in je bil 14. 3. 2011 za leto 2010 ocenjen z oceno „zadovoljivo“. Tožnik je vložil zahtevo za preizkus ocene, komisija za pritožbe tožene stranke je z odločitvijo št. ... z dne 10. 6. 2011 sklenila, da ocene ni mogoče preizkusiti in toženi stranki naložila, da tožnika ponovno oceni na način, da bo oceno mogoče preizkusiti. Tožena stranka je tožnika v nadaljevanju 28. 6. 2011 ponovno ocenila z oceno „zadovoljivo“.

Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 26/2002 s sprem. - ZSPJS) v 17.a členu ureja preizkus ocene in določa, da javni uslužbenec, ki ni bil ocenjen, oz. ki se ne strinja z oceno, lahko v 8 delovnih dneh od izteka roka za ocenitev oz. od seznanitve z oceno zahteva, da se ga oceni oz. zahteva preizkus ocene pred komisijo, ki jo imenuje odgovorna oseba v roku 15 dni od vložitve zahteve za preizkus ocene (1. odstavek). Komisijo sestavljajo trije javni uslužbenci, ki imajo najmanj enako stopnjo izobrazbe, kot se zahteva za delovno mesto javnega uslužbenca, ki je zahteval preizkus ocene. V komisijo so lahko imenovani tudi javni uslužbenci drugega proračunskega uporabnika (2. odstavek). Nadrejeni in javni uslužbenec, ki zahteva preizkus ocene, imata pravico do udeležbe v preizkusu ocene. Komisija opravi preizkus ocene oziroma naloži delodajalcu, da javnega uslužbenca oceni najkasneje v 15 dneh od njegovega imenovanja (3. odstavek). ZSPJS v petem odstavku 17.a člena določa, da je odločitev komisije dokončna, pri čemer je po določilih šestega odstavka istega člena veljavna ocena ocena, s katero je bil seznanjen javni uslužbenec, v primeru zahteve za preizkus ocene pa ocena, ki jo določi komisija istega člena in je javnemu uslužbencu vročena. Prav tako sedmi odstavek 17.a člena ZSPJS odloča, da zoper oceno lahko javni uslužbenec uveljavlja sodno varstvo v skladu z zakoni, ki urejajo delovno razmerje.

Tako se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem iz pritožbe, da tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje ocene, saj peti odstavek 17.a člena ZSPJS izrecno določa, da je odločitev komisije dokončna, kar pomeni, da komisija za preizkus ocene mora odločiti o oceni tako, da oceno ali spremeni ali oceno potrdi (meritorna odločitev), ne pa da razveljavi odločitev odgovorne osebe ter oceno razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Navedeno pravno stališče izhaja iz petega odstavka 17.a člena ZSPJS kot tudi iz šestega odstavka 17.a člena ZSPJS ki določa, da je veljavna ocena tista, ki jo določi komisija, torej gre lahko le za meritorno odločitev, kar pa v konkretnem primeru ni bilo. Zoper oceno komisije lahko javni uslužbenec uveljavlja sodno varstvo v skladu z zakoni, ki urejajo delovna razmerja (7. odstavek 17.a člena ZSPJS). Ker je šlo pri toženi stranki za napačno ravnanje komisije za preizkus ocene tožene stranke, je imel tožnik pravni interes za vodenje predmetnega spora, saj mu pravni interes za izpodbijanje sklepa dajeta določili petega in šestega odstavka 17.a člena ZSPJS.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.