Jedro

Ker primerjava med predlagano obliko zavarovanja in naravo nedenarne terjatve pokaže, da predlagana začasna odredba ni v medsebojni povezavi z nedenarno terjatvijo, ki po vsebini predstavlja ugotovitev obstoja služnostne pravice, s tako začasno odredbo ni mogoče doseči namena zavarovanja in je zato predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.B. B. sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, A. A. pa je dolžan v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti 149,33 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka, do plačila.

1.Tožnik A. A. je zoper toženca B. B. 17. 1. 2025 vložil tožbo zaradi vznemirjanja lastninske pravice in opustitve bodočih posegov v lastninsko pravico (pravdna zadeva P 5/2025), toženec pa je zoper tožnika 3. 7. 2025 vložil tožbo zaradi ugotovitve služnostne pravice in istočasno podal predlog za izdajo začasne odredbe (pravdna zadeva P 51/2025). Sodišče prve stopnje je v slednji pravdni zadevi 14. 7. 2025 ugodilo predlogu in izdalo sklep o začasni odredbi, s katerim je odločilo, da je toženec (po nasprotni tožbi) dolžan nemudoma opustiti parkiranje vozil, postavljanje kakršnihkoli ovir ali drugo ravnanje, tako da onemogoča tožniku uporabo služnostne ceste za hojo in vožnjo po utrjeni 4 m široki služnostni cestni trasi, ki poteka po nepremičninah toženca ID znak: parcela ... 573/2 in parcela ... 563/1, kot izhaja in je označeno z zeleno barvo na satelitskem posnetku 1, ki je sestavni del sklepa (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da se tožencu prepoveduje s parkiranjem vozil, postavljanjem ovir ali kakršnimkoli drugim ravnanjem onemogočati tožniku uporabo služnostne ceste za hojo in vožnjo po utrjeni 4 m široki služnostni cestni trasi, ki poteka po nepremičninah toženca ID znak: parcela ... 573/2 in parcela ... 563/1, kot izhaja in je označeno z zeleno barvo na satelitskem posnetku 1, ki je sestavni del sklepa. V III. točki je odločilo, da se za primer kršitve prepovedi iz I. in II. točke tožencu (po nasprotni tožbi), ki krši prepoved, izreče denarna kazen v višini 50,00 EUR. V IV., V. in VI. točki je še odločilo, da začasna odredba velja do pravnomočne odločitve sodišča v tem postopku; da pravno sredstvo zoper izdano začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve in da so stroški, povezani z izdajo začasne odredbe, del stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je s sklepom P 5/2025 z dne 15. 10. 2025 nasprotno tožbo dovolilo in pravdni zadevi združilo v skupno obravnavanje, tako da se odtlej vodita pod opr. št. P 5/2025. Zoper sklep P 51/2025 z dne 14. 7. 2025 je tožnik podal ugovor, sodišče pa je o ugovoru odločilo s pritožbeno izpodbijanim sklepom P 5/2025 z dne 1. 12. 2025. Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru A. A. (v nadaljevanju: tožnik) z dne 22. 7. 2025 in sklep o začasni odredbi z dne 14. 7. 2025 razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Odločilo je še, da je B. B. (v nadaljevanju: toženec) dolžan v roku 15 dni A. A.plačati 103,20 EUR stroškov tega postopka zavarovanja, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka.

2.Toženec (upnik) se je zoper sklep pritožil. Sklep v celoti izpodbija zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je s stopnjo verjetnosti dokazal obstoj vtoževane stvarne služnosti, ne strinja pa se z zaključki sodišča, da ni uspel izkazati, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Ne strinja se, da pogin živali in propad pridelkov ter nezmožnost obdelovanja kmetijski zemljišč predstavlja materialno škodo, ki jo je mogoče enostavno nadomestiti, in v pritožbi obširno razlaga svoje stališče. Toženec navaja, da bi se z uporabo analogije moralo varovati eksistenco živali, ki so ravno tako živa bitja. Toženec nima drugega dovoza, sploh pa ne način, ki je potreben, da bi se lahko obdelovalo kmečko gospodarstvo in oskrbela živina. V zvezi s tem sodišče ni izvedlo zaslišanja niti ene izmed predlaganih prič, zato je dejansko stanje v tem delu ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno, niti se o dokaznem predlogu za zaslišanje prič ni izreklo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Nezakonito poseganje tožnika v služnostno pravico toženca se je pričelo, potem ko si je toženec pričel urejati začasen montažen objekt, kjer bi ravno tako zagotavljal eksistenčne potrebe med vsakodnevnim delom na kmetiji (obisk stranišča, počitek in zavetje pred vremenskimi vplivi — vročino, mrazom ipd.). Tožnik je s parkiranjem vozila na služnostno pot in blokiranjem dostopa do nepremičnin toženca tudi veterinarski službi onemogočil zagotoviti nujno veterinarsko pomoč ali drugo redno oskrbo. Škoda, ki bi nastala zaradi trpljenja, bolezni ali celo pogina živali je očitno težko nadomestljiva, če ne celo nepopravljiva. Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker sklep nima razlogov oz. v sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih — tj. zakaj je pogin ovac in jagenjčkov, propad pridelka in nezmožnost pridelati pridelek nadomestljiva škoda. Toženec je izkazal, da je predmetne nepremičnine dolžan obdelovati, saj zanje prejema subvencije, dolžan je opravljati kmetijsko dejavnost, kar pa mu tožnik onemogoča, s tem ko parkira svoje vozilo na služnostno pot. Nenadomestljiva oz. težko nadomestljiva škoda bi tako nastala neposredno tožencu, ker bi izgubil subvencije, pa tudi državi. Sodišče tako ni upoštevalo dejstva, da bo tožencu nastala tudi premoženjska škoda na dva različna načina, in sicer ker bodo poginile živali in propadel pridelek, istočasno pa bo izgubil subvencije in bo propadlo celotno kmečko gospodarstvo. Takšna škoda pa je gotovo težko nadomestljiva in bo njegovo eksistenco gotovo ogrozila. Podana trditvena podlaga, da se toženec z majhno pokojnino (v pritožbi pojasnjuje, da znaša 711,12 EUR, kar je manj od z zakonom predpisane zagotovljene pokojnine) ne more preživeti in se zato z obdelovanjem predmetnega kmečkega gospodarstva tudi preživlja, upoštevajoč tudi stališče sodišča, da natančen matematičen izračun ni potreben, zadošča, da se lahko ugotovi potreben pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe. Toženec dodaja, da ne drži, da je verjetno izkazano le tožnikovo prepovedovanje uporabe poti in postavitev znaka "Privat", saj je verjetno izkazano tudi fizično preprečevanje in konkretna sila z uporabo osebnega vozila kot blokade ter posredovanje policije, kar pa gotovo izkazuje grozečo silo. Toženec meni, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, ko sodišče meni, da pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sploh ni potrebno presojati. Ob izpostavljanju razlage Ustavnega sodišča v odločbi US Up-275/97 navaja, da z izdajo predlagane začasne odredbe dolžniku na bo nastala nobena škoda in bi, v kolikor bi toženec propadel z nasprotno tožbo, bilo povsem enostavno vzpostaviti prejšnje stanje na način, da se tožencu ne bo dovolilo nadaljnje vožnje, medtem ko bodo tudi s soglasjem tožnika po predmetni služnostni cestni trasi vozili vse drugi. Pri tem pa sodišče ne bi smelo spregledati, da je tožnik vožnje preprečeval in onemogočal le tožencu za potrebe njegovega kmečkega gospodarstva in gre torej za "kaprice" tožnika, ki dejansko na samo dejansko stanje nepremičnin tožnika in na upravičenja iz lastninske pravice tožnika nimajo nobenega vpliva, saj po isti služnosti poti vozijo tudi vsi gostje in obiskovalci tožnikove turistične kmetije, najemniki tožnikovih zemljišč in vsi obiskovalci cerkve. Ravno takšno samovoljo, ki bi v konkretnem primeru povzročila pogin živali in onemogočila obdelavo kmetijskih zemljišč, kar je nujno potrebno, da se živali sploh lahko oskrbi (nahrani), pa je potrebno preprečiti, zato je glede na navedeno tudi omiljena predpostavka "težko nadomestljive škode" ob dodatnem pogoju reverzibilnosti, zahteva (tehtanje) položajev upnika in dolžnika, z enakim kriterijem za oba, ki ga opredeljuje pravni standard "hujših neugodnih posledic". Sodišče torej ni ustrezno presojalo pogojev po 272. členu ZIZ oz. nastanka težko nadomestljive škode in da je predmetna začasna odredba nujno potrebna, da se prepreči ponovno uporaba sile, zato je izpodbijani sklep nezakonit. Toženec višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da ugovor zavrne in potrdi sklep sodišča o začasni odredbi, oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Tožnik je odgovoril na pritožbo. V celoti prereka navedbe toženca, saj je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje kot tudi uporabilo materialno pravo, kot prekludirane pa še posebej zavrača vse pritožbene novote, ki se nanašajo na navedbe toženca glede njegovega osnovnega preživljanja, višine pokojnine ter uveljavljanja kmetijskih subvencij, kot natančneje pojasnjuje v nadaljevanju te vloge. Tožnik predlaga, da višje sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje, tožencu pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Odločitev v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, a iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

6.Toženec s tožbenim zahtevkom, ki ga je postavil v nasprotni tožbi, zahteva ugotovitev obstoja služnostne pravice. Uveljavlja torej nedenarno terjatev. Sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, zlasti pa odredbe, kot so primeroma navedene v prvem odstavku 273. člena ZIZ.

7.V pravdnem postopku lahko pravdna stranka uveljavlja le začasne odredbe v zavarovanje zahtevkov, ki jih uveljavlja s tožbo (oziroma nasprotno tožbo), t.i. koneksne, s tožbenim zahtevkom (vsebinsko) povezane začasne odredbe. Začasna odredba mora torej varovati točno tisto terjatev, ki se uveljavlja s tožbo. Namen začasne odredbe je namreč preprečiti, da bi se tožbeni zahtevek med postopkom izjalovil.

8.S predlagano začasno odredbo, kot je povzeta v 1. točki obrazložitve tega sklepa, ni mogoče doseči zavarovanja nedenarne terjatve toženca, saj z njo ni mogoče zavarovati izvršitve v nasprotni tožbi predlagane obveznosti tožnika v bodočnosti. Začasna odredba z vsebino, kot jo je predlagal toženec, bi lahko bila predlagana, če bi toženec vložil konfesorno tožbo (dajatveno tožbo, ki glasi na opustitev vseh ravnanj, s katerimi se nedopustno posega v izvrševanje služnosti)1. Regulacijske začasne odredbe sicer res omogočajo ureditev spornega razmerja tudi zaradi preprečitve nasilja ali nenadomestljive škode, če bi sodno varstvo terjatve zaradi takšnih ravnanj ostalo brez pomena, vendar v obravnavanem primeru bo toženec, če bo v pravdi (po nasprotni tožbi) uspel, svoj tožbeni zahtevek lahko realiziral, ne glede na to ali bo zavarovan s predlagano začasno odredbo ali ne.

9.Ker torej primerjava med predlagano obliko zavarovanja in naravo nedenarne terjatve pokaže, da predlagana začasna odredba ni v medsebojni povezavi z nedenarno terjatvijo, ki po vsebini predstavlja ugotovitev obstoja služnostne pravice, s tako začasno odredbo ni mogoče doseči namena zavarovanja in je zato predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen.

10.Ker že neizpolnjevanje pogojev za izdajo začasne odredbe iz 273. člena ZIZ predstavlja razlog za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe, se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člena ZIZ in so zato v zvezi s tem podani pritožbeni očitki neutemeljeni.

11.Sodišče prve stopnje je tako s pritožbeno izpodbijanim sklepom iz zgoraj navedenih razlogov pravilno in zakonito ugovoru ugodilo, sklep o začasni odredbi razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (četrti odstavek 58. člena ZIZ). Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo niti drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12.Toženec s pritožbo ni uspel in njegovi stroški pritožbenega postopka ne predstavljajo stroškov, ki bi bili potrebni za postopek zavarovanja, zato jih mora kriti sam (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom 38. člena, 239. členom in 15. členom ZIZ). Tožniku, kateremu so bili v zvezi s pritožbo neutemeljeno povzročeni stroški, pa mora toženec povrniti stroške pritožbenega postopka (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje je tožniku priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo, in sicer 200 točk po tar. št. 31/7 Odvetniške tarife (OT), 2 % materialnih stroškov po 11. členu OT, kar znaša 4 točke, in 22 % DDV po drugem odstavku 12. člena OT, kar vse skupaj znaša 149,33 EUR (ob vrednosti točke 0,60 EUR). Ni pa priznalo priglašenega stroška razgovora s stranko in pregleda dokumentacije po tar. št. 43/1 alineja 3 OT, ker so te storitve že zajete v tar. št. 31/7 OT. Toženec je dolžan v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti tožniku 149,33 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev, do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1Primerjaj VSL sklep I Cp 1509/2023.