Jedro

Z dnem začetka postopka prisilne poravnave oziroma najpozneje z dnem začetka stečajnega postopka je bil postopek prisilne izterjave, ki je bil tedaj v teku, po samem zakonu prekinjen. Tožena stranka, ki je to dejstvo očitno spregledala, je zato ravnala nepravilno in v nasprotju z zakonom, ko je kljub prekinitvi postopka pritožbo tožeče stranke obravnavala ter o njej z izpodbijano odločbo tudi odločila. Ob ugotovitvi, da se je nad dolžnikom začel stečajni postopek, bi namreč moral organ po uradni dolžnosti izdati ugotovitveni sklep o prekinitvi postopka in ga nato vročiti stečajnemu dolžniku. S postopkom odločanja o pritožbi pa bi smela nato tožena stranka nadaljevati šele po vstopu stečajnega upravitelja v postopek, kot je določeno to v 153. členu ZUP, na uporabo katerega napotuje zakon, ki ureja davčni postopek.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije, št. ... z dne 22. 7. 2005 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada A, št. ... z dne 13. 8. 2001, s katerim je bilo odločeno, da se zoper tožečo stranko opravi na podlagi v izreku sklepa naštetih izvršljivih carinskih odločb prisilna izterjava carinskega dolga z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na računu pri Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, in sicer do višine dolgovanega denarnega zneska s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je Okrožno sodišče v A s sklepom, opr. št. ... z dne 11. 5. 2000 (objavljenim v Uradnem listu RS, št. 83/2000 z dne 21. 9. 2000) iz sodnega registra na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 54/1999 in nasl. - ZFPPod) po uradni dolžnosti izbrisalo družbo AAA p.o. Kot navaja, je bila tožeča stranka v času izbrisa ena od treh družbenic izbrisane družbe, katere carinski dolg je znašal 6.622.581,00 SIT, od navedenega zneska pa je dolgovala tudi pripadajoče zakonske zamudne obresti. Pravne posledice izbrisa družbe iz sodnega registra ureja ZFPPod, ki določa, da z izbrisom družba preneha (prvi odstavek 27. člena ZFPPod) ter se šteje, da so družbeniki izbrisane družbe podali izjavo z vsebino po prvem odstavku 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/1993 in nasl. - ZGD), da so poplačane vse obveznosti družbe in da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe (četrti odstavek 27. člena ZFPPod). Po drugem in tretjem odstavku 394. člena ZGD, ki se smiselno uporabljata tudi za gospodarsko družbo, ki preneha z izbrisom iz sodnega registra (peti odstavek 27. člena ZFPPod), lahko upniki uveljavljajo terjatve do delničarjev, ki so podali omenjeno izjavo, v enem letu po objavi izbrisa družbe iz sodnega registra, delničarji pa odgovarjajo za obveznosti solidarno z vsem svojim premoženjem. Ker sta bili določbi četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod, na katerih temelji prvostopenjski sklep, z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 (Ur. l. RS, št. 93/2002 z dne 4. 11. 2002) z učinkom za nazaj razveljavljeni v delu, v katerem se nanašata na družbenike, ki za obveznosti izbrisane družbe niso odgovorni, je bilo potrebno, v skladu z napotili Ustavnega sodišča Republike Slovenije v omenjeni odločbi, ugotavljati tudi vpliv tožeče stranke na poslovanje izbrisane družbe. Ta vpliv po mnenju tožene stranke izkazuje ugotovitev, da je bilo blago, za uvoz katerega niso bile plačane carinske obveznosti, namenjeno tožničini proizvodnji, ki je po dogovoru s preostalimi družbeniki z dne 29. 6. 1992 tudi prevzela skrb za uvoz in izvoz blaga izbrisane družbe. Prvostopenjski organ pa je še pred potekom enoletnega roka od objave sklepa o izbrisu družbe v uradnem listu tožečo stranko kot univerzalno pravno naslednico izbrisane družbe z dopisoma z dne 14. 11. 2000 ter dne 9. 7. 2001 pozval, naj poravna zapadle obveznosti te družbe. Ker le-ta tega ni storila, je carinski organ po mnenju tožene stranke ravnal pravilno in v skladu z zakonom, ko je zoper družbenico začel postopek prisilne izterjave. Po prvem odstavku 155. člena Carinskega zakona (Ur. l. RS, št. 1/1995 in nasl. - CZ) je namreč dolžan carinski organ prisilno izterjati dolg v skladu z veljavnimi predpisi, če dolžnik v predpisanem roku obračunanega carinskega dolga ne plača. Ker postopa po 6. členu CZ carinski organ na podlagi zakona, ki ureja davčni postopek, če s CZ ni določeno drugače, je bilo tudi v tej zadevi potrebno uporabiti določila Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 18/1996 in nasl. - ZDavP), saj CZ posebnih določb o izvršbi carinskih dajatev ne vsebuje. Po 40. členu ZDavP je tako potrebno postopek prisilne izterjave uvesti zoper dolžnika, ki zapadlega dolga ni plačal v predpisanem roku, carinski organ pa lahko pod pogoji, določenimi v ZFPPod in ZGD, terjatev prisilno izterja tudi od družbenika izbrisane družbe. Ker se zaradi prenosa obveznosti od izbrisane družbe na družbenika narava obveznosti ne spremeni, predstavlja neporavnana terjatev kljub spremembi dolžnika še zmeraj carinsko obveznost, ki jo je potrebno prisilno izterjati na podlagi določb CZ, ZDavP ter pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/1999 in nasl. - ZUP). V zvezi s prisilno poravnavo, potrjeno leta 1997, na katero se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, pa tožena stranka dodaja, da je bila omenjena poravnava med tožečo stranko ter njenimi upniki potrjena še pred prehodom obveznosti od izbrisane družbe na tožečo stranko, kar pomeni, da v tej zadevi obravnavane carinske obveznosti niso mogle biti predmet omenjenega postopka prisilne poravnave.

Tožeča stranka nasprotuje izpodbijani odločbi zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve pravil postopka. Navaja, da je bila s sklepom Okrožnega sodišča v B, opr. št. ... z dne 26. 3. 1997 potrjena prisilna poravnava v stečaju, sklenjena med tožečo stranko ter njenimi upniki, ki učinkuje na vse terjatve upnikov, nastale pred datumom začetka prisilne poravnave, to je do dne 10. 1. 1997. Ker se obravnavana prisilna izterjava carinskih dajatev nanaša na terjatve, v pretežnem delu nastale v letih 1991 in 1992, so odločbe Carinarnice A, citirane v izreku prvostopenjskega sklepa, po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/1993 in nasl. - ZPPSL) izgubile pravno moč (prvi odstavek 64. člena ZPPSL). Pred dnem izdaje izpodbijane odločbe pa je bil na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v B, opr. št. ... z dne 7. 7. 2000 nad tožečo stranko začet še stečajni postopek, kar pomeni, da bi moral biti začeti postopek prisilne izterjave prekinjen. Dejstvo, da je bila družba izbrisana iz sodnega registra na podlagi določb ZFPPod, pa tudi še ne pomeni, da je mogoče zoper njene družbenike voditi izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, ki se glasi na izbrisano družbo. Kot poudarja, je bila sama le ena od več družbenic izbrisane družbe, ki na poslovanje družbe ni imela odločilnega vpliva. Sklicuje se tudi na določbo drugega odstavka 449. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl. - ZOR), v skladu s katero prevzemnik dolga za neizterjane obresti, zapadle do prevzema dolga (v obravnavanem primeru torej do izbrisa družbe iz sodnega registra), ne odgovarja. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, da po izvedeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, razvidne iz njene obrazložitve ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa svojo udeležbo v tem postopku upravnega spora prijavilo z dopisom z dne 14. 11. 2005. K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je med strankama sporno ne le vprašanje možnosti vodenja postopka prisilne izterjave zoper tožečo stranko, pač pa tudi vprašanje pravilnosti postopanja tožene stranke v pritožbenem postopku glede na tožbeni ugovor, da je bil nad tožečo stranko še pred izdajo izpodbijane odločbe začet postopek stečaja.

Med strankama pa ni spora o tem, da je bila ena od treh družbenic družbe AAA p.o. tudi tožeča stranka. Prav tako se stranki strinjata, da je bila omenjena družba s sklepom Okrožnega sodišča v A, opr. št. ... z dne 11. 5. 2000 (objavljenem v Uradnem listu RS, št. 83/2000 z dne 21. 9. 2000) po uradni dolžnosti na podlagi določil ZFPPod izbrisana iz sodnega registra.

Postopek prisilne izterjave neporavnanih carinskih obveznosti je mogoče voditi zoper družbenike izbrisane družbe, če organ presodi, da je terjatev z izbrisom družbe (po samem zakonu) prešla na njene družbenike, ki štejejo v tem primeru za njene univerzalne pravne naslednike, kot to v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno pojasnjuje tudi tožena stranka. Pri tem je potrebno upoštevati določbe veljavne zakonodaje (ZFPPod v povezavi z ZGD) ter pri presoji vpliva posameznega družbenika na poslovanje izbrisane družbe in na nastanek neporavnanih obveznosti vzeti v ozir tudi stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije (ustavna odločba, št. U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002), iz katerega med drugim izhaja, da mora družbenik, ki zatrjuje svojo pasivnost, to dejstvo v postopku tudi dokazati. Na tej podlagi je bil zoper tožečo stranko kot družbenico izbrisane družbe tudi začet postopek prisilne izterjave.

V tožbi pa tožeča stranka med drugim opozarja na dejstvo, da je bil nad njo še pred izdajo izpodbijane odločbe začet stečajni postopek. Iz izpiska iz sodnega registra ter iz objave začetka stečajnega postopka v Uradnem listu RS, št. 77/2004 z dne 16. 7. 2004, izhaja, da je Okrožno sodišče v B s sklepom, opr. št. ... z dne 7. 7. 2004 ustavilo dne 14. 4. 2004 začet postopek prisilne poravnave nad tožečo stranko ter nad njo s sklepom, opr. št. ... še istega dne začelo postopek stečaja.

Ena od pravnih posledic začetka postopka prisilne poravnave ter stečajnega postopka, ki nastopijo z dnem nabitja oklica o začetku postopka na oglasno desko sodišča (30. člen in prvi odstavek 103. člena ZPPSL), je tudi prekinitev postopkov za izvršbo, ki so v teku. Zakon tako določa, da od dneva začetka postopka prisilne poravnave ali stečajnega postopka ni mogoče dovoliti izvršilnih postopkov za poplačilo terjatev, postopki, ki so že v teku, pa se po izrecni določbi zakona prekinejo (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 36. člena ter drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 111. člena ZPPSL). Navedeno pravilo ne velja le za določene v zakonu izrecno naštete kategorije upnikov v postopku prisilne poravnave (tretji in četrti odstavek 36. člena ZPPSL).

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je bil v obravnavanem primeru z dnem začetka postopka prisilne poravnave oziroma najpozneje z dnem začetka stečajnega postopka postopek prisilne izterjave, ki je bil tedaj v teku, po samem zakonu prekinjen. Tožena stranka, ki je to dejstvo očitno spregledala, je zato ravnala nepravilno in v nasprotju z zakonom, ko je kljub prekinitvi postopka pritožbo tožeče stranke obravnavala ter o njej z izpodbijano odločbo tudi odločila. Ob ugotovitvi, da se je nad dolžnikom začel stečajni postopek, bi namreč moral organ po uradni dolžnosti izdati ugotovitveni sklep o prekinitvi postopka in ga nato vročiti stečajnemu dolžniku. S postopkom odločanja o pritožbi pa bi smela nato tožena stranka nadaljevati šele po vstopu stečajnega upravitelja v postopek, kot je določeno to v 153. členu ZUP, na uporabo katerega napotuje zakon, ki ureja davčni postopek.

Ker upravni organ ni ravnal skladno s procesnimi pravili, ki urejajo postopanje izvršilnih organov v primeru začetka insolvenčnih postopkov, je sodišče tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena v zvezi z drugim odstavkom 105. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/2006 - ZUS-1), ki določa, da se v postopkih, v katerih do uveljavitve tega zakona še ni bilo odločeno, uporabljajo določila ZUS-1 glede odločanja na seji ter pooblastil sodišča v zvezi s tem (51. do 72. člen ZUS-1).

Ker je bilo potrebno tožbi ugoditi iz procesnih razlogov, sodišče utemeljenosti preostalih tožbenih ugovorov ni presojalo. Glede na to, da je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženih upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt zaradi bistvenih kršitev pravil postopka odpraviti, je sodišče o zadevi odločilo brez glavne obravnave (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2 izreka: O stroških postopka je bilo potrebno v skladu s prvim odstavkom 23. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 59/97 (65/97 - popr.) - ZUS) v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 (Ur. l. RS, št. 45/2006) odločiti po določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP), v skladu s katerimi odloča sodišče o povrnitvi stroškov na določno zahtevo stranke, ki mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP). Ker tožeča stranka ni opredelila nastalih stroškov, do povračila katerih bi bila glede na uspeh v postopku sicer upravičena (154. člen ZPP), je bilo potrebno njeno zahtevo za povrnitev stroškov zavrniti.