Jedro

V letu 1990 je bila stavka dovoljena (glej Ustavni amandma k ustavi SFRJ št. XXVIII; Ur.l. SFRJ št. 70/88). Ker še ni bil sprejet ustrezni zakon, ki naj bi določal pogoje za izvajanje te ustavne pravice, je treba to pravno praznino izpolniti z analogijo. Po splošnem teoretičnem civilnem konceptu stavke je zato primerno šteti kot zakonito stavko, (ko so izključene kazenska, odškodninska in disciplinska odgovornost), tisto, ki izpolnjuje pogoje: 1. da sodelujejo v njej vsi ali večina delavcev (organiziranost oz. kolektivnost stavke); 2. da je naperjena proti lastnemu delodajalcu (drugi stranki kolektivne pogodbe) in 3. da gre za uveljavljanje ekonomsko-socialnih pravic delavcev.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožeča stranka je zoper I. in ostale tožene stranke vložila tožbo zaradi povrnitve škode, ki naj bi tožeči stranki nastala v zvezi s stavko delavcev I., ki je trajala od 13.11.1990 do 24.11.1990. Zatrjevala je, da je bila stavka nezakonita in zahtevala od vseh toženih strank solidarno plačilo odškodnine v znesku 287.813,00 SIT in v tolarski vrednosti zneska 1.298.320,00 DEM. Od vseh toženih strank, razen Republike Slovenije, pa je tožeča stranka zahtevala tudi solidarno plačilo odškodnine v znesku 1,000.000,00 SIT. Med postopkom je bil zaradi umika tožbe s sklepom končan postopek zoper prvotoženo stranko I. Prvostopno sodišče je nato z izpodbijano sodbo vse tožbene zahtevke zavrnilo in tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov tožencem. Ugotovilo je, da so delavci I. imeli ustavno pravico stavkati, njihove stavkovne zahteve pa so bile ekonomsko-socialne narave. Škodo tožeči stranki so člani stavkovnega odbora res povzročili namenoma, vendar v okviru dovoljene stavke, zato ni njihove odgovornosti v smislu določb Zakona o obligacijskih razmerjih. Enako velja za toženo stranko sindikat, ki je pač v skladu s svojo funkcijo zastopal pravice delavcev. Zoper Republiko Slovenijo pa tožeča stranka svojega zahtevka ni dovolj izkazala, saj ni opredelila, kateri organ oz. oseba ni preprečila kaznivega dejanja.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz čl. 353/I ZPP. V pritožbi navaja, da je bil postopek voden s težko prikrivano pristranskostjo in apriornim nerazpoloženjem do tožeče stranke ter predlaga delegacijo pristojnosti. Ugotavlja, da je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko je na pripravljalnem naroku zavrnilo predlog za izdajo sodbe zaradi izostanka zoper tožence R.K., M.H. in B.J., ki tožbenemu zahtevku niso oporekali, svoje odločitve pa ni izdalo v obliki pisno obrazložene odločbe. Nadalje je bistvena kršitev pravdnega postopka ta, da je sodišče ugotavljalo dejstva, ki jih ni nihče zatrjeval, in v ta namen dovolilo izvedbo dokazov, ki jih ni nihče predlagal, kar je dopustno samo v okviru in v okoliščinah iz čl. 3/III ZPP. Nadalje sodišče z dokaznimi sklepi dovoljenih dokazov sploh ni izvedlo, sodbo pa je nanje obilno oprlo. Na naroku dne 18.1.1993 je sicer protokoliralo, da se listine vpogledajo, vendar jih takrat ni nihče niti vpogledal, niti prebral. Na zadnjem naroku je sodišče dopustilo še nove dokaze, tedaj pa nobene listine niti formalno ni vpogledalo in še manj to dejansko storilo. Rezultat poizvedb pri TJT je sodišče verjetno vpogledalo samo na seji senata, tožeča stranka pa o vsebini teh poizvedb ni bila obveščena. Prvostopno sodišče je glede na izrecne dejanske ugotovitve, da sta v začetku novembra 1990 na istem sedežu delovali dve podjetji, da so delavci I. zasedli vse prostore tožeče stranke, da je bilo delavcem tožeče stranke delo onemogočeno, da so toženci povzročili tožeči stranki škodo namenoma ter da je deveta tožena stranka pomagala oblikovati kasnejše razširjanje stavkovne zahteve, z zavrnitvijo tožbenih zahtevkov zmotno uporabilo materialno pravo. Navedene ugotovitve namreč ob pravilni uporabi določb čl. 170/2 v zvezi s čl. 154/1 ZOR in še v zvezi s čl. 206/2 ZOR zadoščajo za temelj odškodninskega zahtevka. Sicer pa je treba konkretno stavko oceniti za nezakonito, ker je bila pravica do stavke sicer določena z ustavnim predpisom, ni pa bilo zakona in tako pogoji za stavko niso bili določeni. Zato delavci pravice do stavke niso imeli oz. je ni bilo mogoče uresničevati. V kolikor pa bi bilo šteti stavko ob upoštevanju analogije za dovoljeno, je bila nezakonita, ker je stavkovna zahteva o "reviziji in razveljavitvi celotnega postopka reorganizacije bivšega U." zunaj okvira pojma uresničevanja ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela. Nadalje je bila stavka nezakonita, ker ni bila naperjena le zoper I., temveč tudi zoper E. Končno je šlo za nezakonitost stavke zato, ker ni bila vnaprej napovedana. Zmotno oz. nepopolno pa je bilo ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z okoliščinami odkupa osnovnih sredstev, o čemer bi bilo potrebno izvesti dodatne dokaze z vpogledom celotne poslovne dokumentacije ter z zaslišanjem dodatnih prič. Ozadje dogodkov na B. pri tem ni bilo pravilno ugotovljeno, ampak enostransko in v kolikor so te okoliščine pomembne, so bila po mnenju tožeče stranke vsa poslovna dogajanja narejena izključno v korist zaposlenim in zaradi ohranjanja čim večjega števila delovnih mest. Stavka v I. pa je bila stavka v podjetju, zoper katero je bil že vložen predlog za uvedbo stečajnega postopka, v katerem ni bilo niti najmanjših poslovnih možnosti za saniranje podjetja. Napačno je tudi zavrnjen zahtevek zoper deseto toženo stranko Republiko Slovenijo, kajti tožeča stranka je obvestila Postajo milice J., da so njene prostore zavzeli stavkajoči delavci, po predpisih o notranjih zadevah in o kazenskem postopku pa spada v delokrog postaje milice tudi odkrivanje in pregon storilcev kaznivih dejanj, vključno s prijemom storilca, ki je pri storitvi zaloten. Če kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine milici ni bilo znano, je ravnala nepravilno in nezakonito, za škodo, ki je pri tem nastala, pa odgovarja po predpisih o državni upravi deseta tožena stranka.

Prvostopno sodišče je z zaključkom, da zahtevek ni dovolj izkazan, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je opustilo elementarno dolžnost iz čl. 298 ZPP, da mora skrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva in da se dopolnijo nepopolne navedbe strank.

Proti odločbi o stroških v izpodbijani sodbi se je pritožila tudi tožena stranka Republika Slovenija in uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče zmotno priznalo njene stroške samo v višini 204,00 SIT, torej le administrativne in potne stroške, ni pa priznalo tudi nagrade po Tarifi o odvetniških storitvah, ki ji pripadajo po čl. 163 ZPP.

V odgovoru na pritožbo sindikat navaja, da je izpodbijana sodba pravilna, pritožba pa neutemeljena. Delavcem je pravica do stavke priznana in je ni mogoče omejiti. Pritožbene trditve o nezakonitosti stavke niso pravilne, ker so bile zahteve delavcev v okviru uresničevanja ekonomskih in socialnih pravic ter interesov iz dela.

Sicer pa so bili takoj po začetku stavke sproženi tudi ustrezni pravni postopki v zvezi z zahtevo po reviziji. Tožeča stranka se v pritožbi oklepa konstrukta, da gre za dve ločeni tovarni, da delavci ene tovarne preprečujejo delavcem druge tovarne, da bi delali in da gre za nezakonito zasedbo tujih prostorov. Takega konstrukta tožeči stranki ni uspelo dokazati. Trditev, da je stavko šteti za nezakonito v vprašanju vnaprejšnje napovedi stavke, ne upošteva dokazanih dejstev, da je bila stavka vnaprej napovedana in da so bile v naprej postavljene zahteve delavcev. Kar se tiče sindikata pa ta kot zastopnik pravic in interesov delavcev ne more biti napeljevalec k nekemu nedopustnemu ravnanju in še posebej ne more zaradi takih aktivnosti odškodninsko odgovarjati po določilih ZOR.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožba tožeče stranke ima prav, da je prvostopno sodišče storilo nekaj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po čl. 354/I ZPP, ki so ali bi mogle vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Prvostopno sodišče je na pripravljalnem naroku zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo sodbe zaradi izostanka zoper R.K., B.J. in M.H., ki niso prišli na ta narok, z vlogo pa tudi niso oporekali tožbenemu zahtevku. Razloga zavrnitve predloga za izdajo sodbe zaradi izostanka ni mogoče ugotoviti, ker prvostopno sodišče ni izdalo pisnega sklepa o zavrnitvi predloga, kar bi bilo dolžno glede na posebno določbo čl. 332/6 ZPP, da je zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo sodbe zaradi izostanka dovoljena posebna pritožba. Ob pravilni uporabi določb čl. 332 ZPP bi torej lahko prišlo do drugačne odločitve prvostopnega sodišča v razmerju do določenih tožencev, zato je navedena kršitev vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe.

Pritožba tožeče stranke utemeljeno opozarja tudi na kršitev načela neposrednosti iz čl. 4 ZPP, ker prvostopno sodišče številnih dokazov na glavni obravnavi ni izvajalo. Vse tri naroke za glavno obravnavo je sodišče opravilo pred istim senatom, tako da se je obravnava vseskozi nadaljevala (čl. 315/2 ZPP), vendar dokazov, glede katerih je sprejelo dodatni dokazni sklep na obravnavi dne 15.3.1993, ni v celoti izvedlo. Tožeča stranka zanika, da bi bile listine, ki jih našteva dodatni dokazni sklep, prebrane ali vpogledane, iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 15.3.1993 pa tudi nikakršna izvedba teh dokazov ni razvidna. Sodišče je dolžno izvajati dokaze na glavni obravnavi pred senatom (čl. 224 ZPP), nasprotno ravnanje pa pomeni kršitev načela neposrednosti in lahko vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. To velja za obravnavani primer, ker sodišče ni izvedlo številnih listinskih dokazov (list.št. 83), kljub temu pa se je na nekatere od njih v izpodbijani sodbi izrecno oprlo.

Tudi v delu sodbe, ki se nanaša samo na deseto toženo stranko Republiko Slovenijo je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po čl. 354/1 ZPP v zvezi s čl. 298 ZPP. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da deseta tožena stranka odgovarja za škodo, ker njeni organi niso preprečili nadaljevanja kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, namreč protipravnega zavzetja nepremičnine, ki je družbeno sredstvo (po čl. 155/1 KZ RS). Prvostopno sodišče je zahtevek zoper to toženo stranko zavrnilo, češ da bi morala svoj zahtevek bolj izkazati. Tožeča stranka bi morala dokazati, kateri organ ni preprečil nadaljevanega kaznivega dejanja, nadalje odgovornost in krivdo tega organa ter vzročno zvezo med škodnim dogodkom in škodo. Pritožba utemeljeno opozarja, da je prvostopno sodišče opustilo svojo dolžnost materialnega procesnega vodstva iz čl. 298 ZPP. Predsednik senata je namreč dolžan zahtevati, da stranke navedejo vsa odločilna dejstva in da se nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih dopolnijo. Če je bilo torej na razpolago premalo ustreznih navedb tožeče stranke o tem, kateri je tisti organ, ki ni preprečil nadaljevanega kaznivega dejanja in za katerega odgovarja deseta tožena stranka, če so bile torej navedbe o odločilnih dejstvih nepopolne, bi moralo sodišče zahtevati dopolnitev navedb. Take zahteve do tožeče stranke prvostopno sodišče ni postavilo in tako ni v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva poskrbelo za ustrezno dopolnitev tožbenih navedb. Opustitev navedene dolžnosti je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe v razmerju do desete tožene stranke.

Tožeča stranka je uveljavljala še nekatere kršitve postopka, za katere pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso bile bistvene in zato ne morejo biti podlaga za razveljavitev sodbe. Tako ne drži pritožbena trditev, češ da dokazi z vpogledom v sodni register in v stečajni spis I. niso bili izvedeni, saj je slednje razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 18.1.1993, kjer je izvedba teh dokazov zapisana, zapisnik pa je podpisal tudi zastopnik tožeče stranke, ki vsebini zapisnika ni ugovarjal. Pritožbeno sodišče zato šteje podatke tega zapisnika kot resnične, zato nasprotnih pritožbenih trditev ni mogoče upoštevati. Kot je bilo že navedeno, je bila glavna obravnava opravljena na treh narokih in se je nadaljevala (čl. 315/2 ZPP) tako, da ponovno izvajanje na prvem naroku izvedenih dokazov na zadnjem naroku ni bilo potrebno. Pritožbena trditev, da so se ugotavljala tudi dejstva, ki jih ni nihče zatrjeval (pa ni šlo za namen strank razpolagati z zahtevki, s katerim ne morejo razpolagati), drži, vendar bi šlo za bistveno kršitev samo v primeru, če strankam ne bi bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Tako pa je vpogled v sodni register in vpogled v stečajni spis I. omogočil le natančnejšo ugotovitev dejanskega stanja o poteku statusnih sprememb pred kritičnimi dogodki oz. o poteku stečaja po kritičnih dogodkih, o navedenih dejstvih pa se je tožeča stranka lahko izjavila, saj sta se oba dokaza izvajala v njeni navzočnosti na prvem od treh narokov za glavno obravnavo. V zvezi s poizvedbami na TJT pa je treba ugotoviti, da so bile opravljene v zvezi s trditvami devete tožene stranke o prvotno nevloženi in kasneje vendarle vloženi kazenski ovadbi zoper vodilne delavce Is. I. in E. Prvostopno sodišče z rezultatom poizvedb (uradni zaznamek na list.št. 105) pridobljenim očitno pred sejo senata dne 19.3.1993, ni seznanilo strank, kar pomeni kršitev (čl. 304/2 ZPP). Ne gre pa za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po čl. 354/1 ZPP, ker ta kršitev ni vplivala in tudi ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, saj podatki o vloženi kazenski ovadbi niti po mnenju prvostopnega sodišča, niti po mnenju strank in tudi objektivno gledano niso pomenili nobene take okoliščine, ki bi bila kakorkoli pomembna za odločitev v tej zadevi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča utemeljena pritožbena trditev o tem, da je prvostopno sodišče z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo. Ob tem je treba najprej ugotoviti, da gre v tem odškodninskem sporu za vprašanje odgovornosti za škodo, povzročeno s stavko. Tožeča stranka namreč uveljavlja odškodninsko odgovornost delavcev I., članov stavkovnega odbora (drugi do osmi toženec), ki naj bi z vodenjem stavke tožeči stranki namenoma povzročili škodo (170/2 ZOR). Njihova odgovornost naj bi bila solidarna (čl. 206/1 ZOR), prav tako pa naj bi solidarno odgovarjala deveta tožena stranka sindikat, ker naj bi napeljala ostale tožence k zaostritvi stavkovnih zahtev izven zakonskih okvirov in s tem k povzročitvi škode. Gre za vprašanje deliktne odgovornosti, torej do posega v tuje področje, pri čemer je dovoljenost ali nedovoljenost posega odvisna najprej od odgovora na vprašanje, ali je stavka sploh dovoljena in nato, ali gre za zakonito ali nezakonito stavko.

Prvostopno sodišče se je potem, ko je ugotovilo, da je stavka v I. potekala od 13.11.1990 do 24.11.1990, postavilo na stališče, da je bila takrat stavka pri nas dovoljena. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje drugače in sicer meni, da stavke, dovoljene na podlagi ustavnih predpisov, vendar brez zakona, ki bi predpisal pogoje zanjo, ni bilo mogoče uresničevati. Po mnenju tožeče stranke pomeni stavka zanikanje prava in ji le zakon lahko podeli kvaliteto zakonitosti. S takim stališčem se ni mogoče strinjati. Dejstvo je, da so novembra 1990, torej v času obravnavane stavke, veljale mednarodne konvencije, ki jih je ratificirala tedanja SFRJ in ki jih pravilno navaja prvostopna sodba, v katerih je zagotovljeno varstvo sindikalnih pravic in med drugim tudi pravica do stavke, vendar je ureditev prepuščena nacionalnim zakonodajam. V tedanji SFRJ je bila pravica do stavke opredeljena v ustavnem amandmaju št. XVIII (Ur.l. SFRJ št. 70/88), kjer je bilo navedeno, da imajo delavci pravico do stavke pod pogoji, ki jih določa zvezni zakon, pravica do stavke pa je bila uvrščena v tretje poglavje ustave pod "svoboščine, pravice in dolžnosti človeka in občana". Zakon o stavki (Ur.l. SFRJ št. 23/91) je začel veljati šele kasneje, to je dne 13.4.1991, Zakon o združenem delu (Ur.l. SFRJ št. 53/76 do 11/88) pa je v delu, kjer je urejal reševanje sporov, prenehal veljati z začetkom veljavnosti Zakona o podjetjih dne 1.1.1989. V obravnavanem obdobju, torej stavka ni bila zakonsko urejena, kar pa ne pomeni, da zato ni bila dovoljena in da je bila vsaka stavka nezakonita. V tedanji ustavi je bila vendarle uvrščena med svoboščine, pravice in dolžnosti človeka in občana, z ustavo zajamčenih pravic in svoboščin pa z zakonom ni mogoče niti odvzeti niti omejiti. Zakonska ureditev je lahko usmerjena samo v določitev pogojev, ki so nujni za uresničevanje ustavne pravice.

Pomanjkanje zakonske ureditve torej ne more pomeniti odsotnosti ustavne pravice do stavke oz. nezmožnosti uresničitve te pravice (kot meni tožeča stranka), saj lahko glede na svojo naravo, pravica do stavke zaživi tudi brez podrobnejše ureditve v zakonu. Pritožbeno sodišče se torej strinja s prvostopnim sodiščem, da so delavci I. imeli pravice do stavke.

Povsem jasno pa je, da v okvir stavke ne sodi vsakršno ravnanje delavcev. V mednarodni teoriji, zakonodaji in sodni praksi so se izoblikovala merila, ki razmejujejo zakonito (dovoljeno) stavko od nezakonite (nedovoljene, divje) stavke. Uveljavljana je vezanost pravnih posledic, to je kazenske, odškodninske in disciplinske odgovornosti udeležencev stavke na navedeno razmejitev. Pravilno ugotavlja prvostopno sodišče v kritičnem času pravno praznino v pravnem redu tedanje SFRJ, saj kasnejšega Zakona o stavki ni mogoče uporabiti, prav tako pa tudi ne tedaj že neveljavne ureditve po Zakonu o združenem delu, ki pa tako ali tako ni vsebovala uporabnih določb o stavki. Zaradi obstoječe pravne praznine, ki je mednarodne konvencije ne morejo napolniti, ker se sklicujejo na nacionalne zakonodaje, sodelujoči sindikat pa po lastnih trditvah ni imel svojih stavkovnih pravil, je bilo treba v tej pravni praznini uporabiti analogijo in upoštevati splošna mednarodna pravila o ureditvi stavke.

S tako metodo prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče strinja, ugotavlja pa, da je ob večinoma pravilnih dejanskih ugotovitvah ta pravila zmotno uporabilo in zato materialnopravno neutemeljeno zavrnilo tožbene zahtevke.

Po presoji pritožbenega sodišča je za obravnavani spor primerno upoštevati splošni teoretični civilni koncept stavke, ki za zakonitost stavke opredeljuje pogoje: 1. sodelovanje vseh ali večine delavcev v stavki (organiziranost oz. kolektivnost stavke); 2. naperjenost stavke proti lastnemu delodajalcu (drugi stranki iz kolektivne pogodbe); 3. uveljavljanje ekonomskosocialnih pravic delavcev. Izpolnitev vseh teh minimalnih pogojev ima za posledico zakonitost stavke in s tem izključitev kazenske, odškodninske in disciplinske odgovornosti. Prvostopno sodišče se je z navedenimi pogoji za zakonitost stavke ukvarjalo, vendar je napravilo neprepričljiv in nelogičen pravni zaključek o zakonitosti stavke, ki ga ni mogoče sprejeti. To velja predvsem glede dejstva, da so delavci I. stavkali proti E., kar naj bi bilo po mnenju prvostopnega sodišča opravičljivo zaradi krajevne in zgodovinske povezanosti obeh podjetij in zaradi poseganja interesov E. v I. S takimi razlogi se ni mogoče strinjati, prav kakor so sporne ugotovitve prvostopnega sodišča, da so vse stavkovne zahteve pomenile uveljavljanje ekonomskosocialnih pravic.

Številne dejanske ugotovitve prvostopne sodbe so pravilne in glede na zgoraj navedeni civilni koncept stavke o pogojih za njeno zakonitost bolj kažejo na to, da je bila stavka nezakonita, kot pa obratno.

Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da sta v začetku novembra 1990 na istem sedežu in v istih prostorih delovali dve podjetji (E. in I.). Sodišče ugotavlja, da so stavkali delavci I., med stavko pa so zasedli vse prostore tožeče stranke, ji odklopili elektriko in kurjavo in delavcem tožeče stranke onemogočili delo. Nadaljnja ugotovitev prvostopnega sodišča je, da so člani stavkovnega odbora tožeči stranki povzročili škodo namenoma. Vse to pomeni, da delavci I. ki jih je vodil stavkovni odbor (drugi do osmi toženec), niso stavkali samo proti svojemu delodajalcu, to je vodstvu I., ampak tudi proti tretji osebi, to je proti vodstvu E. Ker so subjekti stavke le delavci v delovnem razmerju, lahko svoje ekonomskosocialne pravice uveljavljajo samo proti svojemu delodajalcu. Ker je logično, da nikakršnih pravic delavci ne morejo uveljavljati pri drugih delodajalcih, tudi stavkati ne morejo proti drugim delodajalcem, kar pomeni, da njihovo poseganje med stavko v tretje pravne osebe ni dovoljeno. Vsi taki posegi so nezakoniti in ne morejo veljati nikakršna opravičila o krajevni, zgodovinski ali interesni povezanosti. V zvezi s slednjim zato razlogi prvostopnega sodišča niso pravno pomembni, v delih, ko pojasnjuje večkratno osiromašenost I. Primeri oškodovanja I., ki jih je prvostopno sodišče po nepotrebnem natančno obravnavalo, so bili lahko povod za stavko delavcev I. proti lastnemu vodstvu. Ni pa mogoče šteti za zakonito stavke teh delavcev proti E., to je proti povsem samostojnemu podjetju, ki ga je nedolgo pred stavko ustanovila Is. in ki je bilo z I. pač pogodbeno povezano. Prav ima pritožba, da je povsem nerelevantna okoliščina, da sta obe podjetji delali na isti lokaciji in da sta določena opravila (pogodbeno) opravljali druga za drugo.

Šlo je za dve različni pravni osebi, jasno ločeni med seboj tožeča stranka je delala v prostorih, najetih pri Is., kar se I. in njenih delavcev ni tikalo. Glede odkupa pravice proizvodnje določenih programov in določene opreme od I., obstaja pogodba, kateri prvostopno sodišče jemlje veljavnost, kar pa je za odločitev v tej zadevi pravno nepomembno. Če je šlo za škodljivo ali neveljavno pogodbo za I., bi morali njeni delavci njeno razveljavitev zahtevati preko svojega vodstva. Obstoj take pogodbe ne more opravičiti zasedbe in onemogočitve dela drugemu podjetju. Tudi povezanost interesov podjetij ali vodstev teh podjetij ne more biti opravičilo za tako stavko, do kakršne je prišlo. Zaradi njenega posega proti drugemu delodajalcu oz. drugi pravni osebi, je treba to stavko v razmerju do te druge pravne osebe, torej E., nujno šteti kot nezakonito. Pri tem seveda ne vzdrži razlog, ki ga navaja prvostopno sodišče, da delavci I. ne bi mogli stavkati tako, da ne bi oškodovali E. Temu bi resda lahko nastala posredna škoda, zaradi nedelovanja I. oz. njenih delavcev, neposredni škodi, za katero pa prvostopno sodišče vendarle ugotavlja, da je bila E. povzročena namenoma, pa bi se bilo mogoče izogniti. Brez preprečitve pristopa vodstvu in delavcem E. in brez nepotrebnega odklopa elektrike in ogrevanja, bi tožeča stranka lahko poslovala v mejah normale in ji verjetno škoda ne bi nastala, delavci I. pa bi svojo stavko omejili na svoje podjetje oz. proti svojemu vodstvu.

Čeprav za ugotovitev nezakonitosti stavke zadošča kršitev enega od pogojev civilnega koncepta stavke, je po presoji pritožbenega sodišča vprašljiva tudi zakonitost uveljavljanja ekonomskosocialnih pravic stavkajočih. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi natančno ugotovilo prvotne zahteve delavcev, ki jih je oblikoval sindikat dne 7.11.1990, in tiste stavkovne zahteve, ki jih je dne 13.11.1990 po posvetu s sindikatom formuliral stavkovni odbor. Med temi je tudi zahteva po reviziji in razveljavitvi celotnega postopka reorganizacije bivšega Ik. Ta in druge zahteve niso bile poslane samo I., ampak tudi E., Is. in Občini J. Čeprav je razumljivo ozadje te zahteve v slabem in neperspektivnem ekonomskem in socialnem položaju delavcev I., pa se je vendarle težko strinjati s prvostopnim sodiščem, da gre pri reviziji in razveljavitvi celotnega postopka reorganizacije bivšega Ik. za uveljavljanje ekonomskosocialnih pravic delavcev. Njihove pravice so urejene v normativnih in obligacijskih delih kolektivnih pogodb in v navedenih smereh se lahko glasijo njihove stavkovne zahteve, medtem ko postopek reorganizacije podjetja, torej statusnih sprememb, ne more biti zakoniti cilj stavke, saj zahtevanje ali obravnavanje kakršnekoli statusne spremembe v podjetju ni delavčeva ekonomska ali socialna pravica.

Sploh pa zahteva po reviziji in razveljavitvi postopka reorganizacije ne more biti uperjena proti tretjim osebam, konkretno proti E., ki je bil tedaj popolnoma na novo ustanovljeno podjetje, ki ni bilo pravni naslednik bivšega Ik. V zvezi s škodljivimi statusnimi spremembami ali nezakonitimi reorganizacijami ali prenosi premoženja pa bi morali delavci oz. njihov sindikat uporabiti možnosti, ki jih nudijo zakoniti pravni postopki.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je ob dejanskih ugotovitvah, zoper katere nima pomislekov, zmotna materialnopravna opredelitev o odsotnosti odškodninske odgovornosti tožencev. Opisana opredelitev zakonite oz. nezakonite stavke glede na dosedanje dokaze govori za nezakonitost stavke, trajajoče od 13.11. do 24.11.1990 in s tem za podano odškodninsko odgovornost organizatorjev stavke v smislu čl. 154, 170 in 206 ZOR. Ker za sindikate ne veljajo nobena posebna, temveč splošna pravila o odškodninski odgovornosti, velja glede na dosedanje podatke, tudi za deveto toženo stranko, torej sindikat, solidarna odgovornost za povzročeno škodo v smislu čl. 206/2 ZOR.

Iz doslej opisanega torej izhaja, da je utemeljena pritožba tožeče stranke glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v predhodno opisanem obsegu in glede zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi tega in ker sodba nima dejanskih ugotovitev v zvezi s škodo, je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo v celoti, torej glede vseh toženih strank razveljaviti. Ker je razveljavljena odločba o glavni stvari, je razveljavljen tudi izrek o stroških, pri tem pa je opozoriti na pravilne pritožbene navedbe desete tožene stranke, ki se je glede pravdnih stroškov utemeljeno pritožila. Prvostopno sodišče ji namreč ni priznalo stroškov zastopanja po odvetniški tarifi, čeprav ji taki stroški pripadajo po določbah čl. 163 ZPP. Zaradi popolne razveljavitve sodbe in tudi sklepa o stroških pa bo seveda o vseh stroških ponovno določeno v končni odločbi.

V ponovljenem postopku naj torej prvostopno sodišče odpravi kršitve postopka, nato pa naj zadevo obravnava glede obstoja odškodninske odgovornosti drugega do devetega toženca v okviru nakazanih materialnopravnih usmeritev, glede desete tožene stranke, pa upoštevaje navedbe tožeče stranke, pridobljene po primerni uporabi čl. 298 ZPP.

Pojasniti je še potrebno, da bo v nadaljevanju potrebno ločiti pravdni postopek tožeče stranke zoper drugo do deveto toženo stranko, od gospodarskega spora tožeče stranke zoper deseto toženo stranko.

Slednja ni materialni sospornik (iz čl. 196/1 tč. 1 ZPP) preostalih tožencev, za katere, vključno z deveto toženo stranko ne veljajo pravila o gospodarskih sporih. Na podlagi določb čl. 491 ZPP zato skupni postopek zoper vse tožence ni mogoč.

Izrek o pritožbenih stroških je posledica razveljavitve izpodbijane sodbe in temelji na določbi čl. 166/3 ZPP.

Glede predloga o delegaciji pristojnosti je pristojno Vrhovno sodišče RS, zato naj prvostopno sodišče izvede postopek v smislu čl. 68 ZPP.