Jedro

Organ mora, ko odloča o izdaji orožne listine, vedno šteti, da posameznik ni zanesljiv, če so podane okoliščine iz drugega odstavka 16. člena ZOro-1, brez dodatne presoje pogojev z vidika prvega odstavka 16. člena ZOro-1. Če pa teh okoliščin, ki bi že same po sebi utemeljevale sklep o nezanesljivosti, ni, je treba zanesljivost presojati z vidika prvega odstavka 16. člena ZOro-1. Iz obrazložitve odločb organa prve in druge stopnje je res razvidno, da pravnomočna obsodba nakazuje, da tožnik ni primeren za posedovanje orožja. Vendar pa sta upravna organa ob upoštevanju zahtev iz prvega odstavka 16. člena ZOro-1 pojasnila, kako na odločitev vplivajo posamezne okoliščine posedovanja, dalj časa trajajoče posedovanje in hramba prepovedanega orožja ter tožnikova seznanjenost z obveznostmi glede pridobitve orožnega lista za vsako posedovano orožje, in se logično opredelila do vsake od teh okoliščin ter na podlagi vseh navedenih okoliščin zaključila, da tožnik ni zanesljiv za posedovanje orožja. Organa sta po oceni sodišča v obravnavani zadevi v zadostni meri tudi opredelila nedoločni pravni pojem, pri čemer sta upoštevala tudi zahtevo po varovanju javnega interesa skladno z zakonom. Njena dokazna ocena je v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene.

Sodišče ugotavlja, da je bilo organu pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano v prvem odstavku 16. člena ZOro-1, namen tega pooblastila pa je v varovanju življenja, zdravja in varnosti ljudi ter javnega reda. Organ je po oceni sodišča v zadostni meri razložil, katere okoliščine je štel za odločilne za ugotovitev, da tožnik ni zanesljiv v smislu 16. člena ZOro-1 in mu posledično ni izdal dovoljenja za zbiranje orožja. Ob takih okoliščinah pa je organ po presoji sodišča ravnal v skladu z namenom navedenega pooblastila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Povzetek odločbe organa prve in druge stopnje_

1. Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje na podlagi 8.a člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1) zavrnil tožnikov zahtevek za izdajo dovoljenja za zbiranje orožja - vse kategorije in strelivo (1. točka izreka) in odločil, da posebni stroški postopka niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 11. 10. 2019 podal vlogo za izdajo dovoljenja za zbiranje orožja: vse kategorije in strelivo. Organ je po uradni dolžnosti preveril izpolnjevanje pogojev iz 14. člena ZOro-1 in od Okrožnega sodišča v Kranju pridobil sodbo I K 635/2019 z dne 9. 5. 2019 ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I K Kp 635/2019 z dne 28. 11. 2019 (obe pravnomočni 2. 12. 2019). S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I K 635/2019 z dne 9. 5. 2019 je bil tožnik spoznan krivega zaradi storitve kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1, saj je protipravno hranil posamezno strelno orožje, katerega promet, nabava in posest posameznikom ni dovoljena, s tem, da je 14. 6. 2018 na naslovu stalnega bivanja (...) hranil avtomatsko strelno orožje z dušilcem zvoka in repetirno kratkocevno orožje z dušilcem zvoka, ki je uvrščeno v kategorijo A2 in A9 ZOro-1, torej gre za prepovedano orožje, katerega promet, nabava in posest posameznikom ni dovoljena. S sodbo je bila tožniku izrečena kazen 25 dnevnih zneskov (1500 evrov denarne kazni). S sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IK Kp 635/2019 z dne 28. 11. 2019, pa je bilo tožniku odvzeto zaseženo orožje: avtomatsko strelno orožje z dušilcem zvoka in repetirno kratkocevno orožje z dušilcem zvoka. Tožniku je bila 17. 12. 2008 izdana tudi odločba o prekršku Policijske postaje Škofja Loka zaradi kršitve določil 10. člena ZOro-1 in prekrška iz prvega odstavka 81. člena ZOro-1, ker je 14. 6. 2018 ob 6:30 uri med hišno preiskavo na naslovu ... (...) imel v posesti brez orožne listine pištolo Pietro Beretta ser. št. ... in pištolo neznane znamke ser. št. ... s pripadajočim nabojnikom, zato je bil kaznovan z globo v znesku 500 EUR ter odvzemom orožja in delov orožja.

3. Odločba o prekršku in sodba po mnenju organa kažeta na nezanesljivost posameznika po prvem odstavku 16. člena ZOro- 1 in prvi alineji drugega odstavka 16. člena ZOro-1. Odločba o prekršku in obsodilna sodba sta v skladu s prvim odstavkom 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) javni listini in dokazujeta tisto, kar potrjujeta ali določata. Organ ugotavlja, da se od osebe, ki se ji zaupa posedovanje orožja, pričakuje, da bo orožje posedovala v skladu z veljavnim pravnim redom. Zanesljivost pomeni, da se sme posest orožja zaupati le osebi, ki se je sposobna kontrolirati in imeti svoje ravnanje v oblasti, ter je od nje glede na njeno ravnanje in obnašanje mogoče pričakovati, da bo imela orožje v skladu z veljavnim pravnim redom. Vsaka posest, ki je v nasprotju s tem, pomeni resno grožnjo za varnost ljudi, javni red in mir. Pri odločanju o pravici do izdaje orožne listine "dovoljenje za zbiranje orožja", mora upravni organ paziti na temeljni namen ZOro-1, ki je v dolžnosti varovanja življenja, zdravja in varnosti ljudi ter javnega reda. Z orožjem je treba ravnati s posebno skrbnostjo. Posest orožja je mogoče dovoliti le osebi, ki se je sposobna nadzorovati in imeti v oblasti svoje ravnanje, oziroma osebi, od katere je mogoče pričakovati, da bo ravnala v skladu z veljavnim pravnim redom. Pri presoji tožnikovega primera organ ni mogel spregledati pravnomočne sodbe, iz katere izhaja, da je tožnik protipravno hranil posamezno strelno orožje, katerega promet, nabava in posest posameznikom ni dovoljena. Ravno tako ni mogel spregledati pravnomočne odločbe o prekršku iz katere izhaja, da je tožnik imel v posesti orožje brez orožne listine. Zaradi vsega navedenega upravni organ ugotavlja, da tožnik ni zanesljiv za posest orožja, zaradi česar ne izpolnjuje pogoja iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1. 4. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila. Že iz same narave orožja izhaja, da gre za nevarno stvar. ZOro-1 v 1. členu ureja pravice in obveznosti posameznikov, pravnih oseb in samostojnih podjetnikov posameznikov v zvezi z orožjem in sicer z namenom varovanja življenja, zdravja in varnosti ljudi ter javnega reda, pogoje za izdajo orožne listine pa določa v 14. členu. Neizpolnjevanje enega od naštetih pogojev je razlog za zavrnitev izdaje zaprošene listine. V tožnikovem primeru je organ prve stopnje ugotovil, da ni izpolnjen pogoj iz 3. točke drugega odstavka 14. člena zakona in da tožnika ni mogoče šteti za zanesljivega. Katerega posameznika je šteti za zanesljivega oziroma nezanesljivega, je opisano v 16. členu zakona. Vsaka od okoliščin v drugem odstavku 16. člena je samostojni razlog za zavrnitev izdaje orožne listine. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da v konkretnem primeru organ prve stopnje ugotavlja, da tožnik zaradi pravnomočne obsodbe za naklepno kaznivo dejanje (prva alineja drugega odstavka 16. člena zakona) ni primeren za posedovanje orožja. Tudi tožnik sam navaja, da je bil obsojen za kaznivo dejanje zoper javni red in mir. Poleg tega iz obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča v Kranju izhaja, da je tožnik ravnal zavestno in hoteno, torej v krivdni obliki direktnega naklepa, s tem, da se je odločil, da bo na svojem domu hranil orožje, katerega hramba ni dovoljena, sam pa se je zavedal protipravnosti svojega ravnanja. Tožniku so bili poznani postopki za hrambo orožja, tudi v primeru zbiranja, prav tako je seznanjen s postopki izdaje orožnih listin, zato bi se moral zavedati, da orožja ne sme hraniti brez ustreznih dovoljenj. Upravna enota Škofja Loka je tožnika še pred hišno preiskavo obvestila o pogojih za izdajo dovoljenja za zbiranje orožja, vendar je s tem povezano zahtevo glede orožja, ki ga je brez ustrezne orožne listine imel več let, vložil šele po hišni preiskavi in s tem povezanimi nadaljnjimi postopki. Tožnik je imel in hranil dva kosa orožja, ki sodita med prepovedano orožje in ju ni možno legalizirati oz. pridobiti orožne listine, kot določa 40. člen prehodnih določb ZOro-1. Ena od obveznosti imetnika orožja je tudi posebna skrbnost, ki je opredeljena v 22. členu ZOro-1. Po tej določbi mora vsakdo z orožjem in strelivom ravnati s posebno skrbnostjo, ki se kaže v njegovi pravilni in strokovni uporabi, nošenju, prenašanju in hrambi ter prizadevanju, da je orožje v brezhibnem stanju. Tožnik pa je protipravno imel in hranil (1) orožje, katerega promet, nabava in posest posameznikom ni dovoljena ter (2) orožje brez orožne listine. Navedeno pomeni, da tožnik z orožjem ni ravnal s posebno skrbnostjo. Tožnik kot dolgoletni lovec in lastnik štirih registriranih kosov orožja v orožnem listu za lov bi se moral zavedati, da ne sme imeti in hraniti orožja brez orožne listine in prepovedanega orožja. Ker se orožje lahko zaupa le osebi, pri kateri se glede na njeno dosedanje ravnanje lahko pričakuje, da je sposobna imeti v oblasti svoje ravnanje, ter da bo orožje imela, uporabljala in hranila v skladu s predpisi, tožena stranka meni, da se tožniku glede na njegovo preteklo ravnanje ne more zaupati, da orožja ne bo zlorabil oz. da ga bo imel in hranil v skladu s predpisi.

_Povzetek tožbenih navedb_

5. Zoper izpodbijano odločbo vlaga tožnik tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter kršitve ustavne pravice do zasebne lastnine. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o zadevi, podredno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek. V obeh primerih zahteva tudi povračilo vseh stroškov postopka.

6. Tožnik meni, da prvi odstavek 16. člena ZOro-1 določa abstraktni zakonski stan, ki je razlog za neizdajo dovoljenja za zbiranje orožja, drugi odstavek istega člena pa določa okoliščine, ko posameznik ne izpolnjuje pogoja zanesljivosti. Glede na to, da drugi odstavek določa situacije, zaradi katerih velja, da posameznik ne izpolnjuje pogoja zanesljivosti, istočasno pa (vsaj v prvi in četrti alineji) določa relativno širok abstraktni zakonski stan teh primerov, je (vsaj prvo in četrto alinejo) treba razlagati v kontekstu generalne klavzule iz prvega odstavka 14. člena. Situacija iz prve alineje drugega odstavka mora istočasno utemeljevati sklep, da bo orožje zlorabljeno, neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljano in shranjevano ali prepuščeno osebi, ki ni upravičena do posesti orožja.

7. Ni pravilno stališče, da tožnik ni zaupanja vredna oseba, ker je bil predhodno obsojen za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 307. člena KZ-1 (nedovoljena proizvodnja in promet orožja in streliva). Predhodna posest nekaterih zbirateljskih kosov orožja brez ustreznega dovoljenja namreč ne ustreza nobenemu izmed ravnanj, ki bi kakorkoli kazala na izpolnjenost abstraktnih zakonskih stanov o nezanesljivosti tožnika. Okoliščina, da je tovrstno ravnanje opredeljeno kot kaznivo dejanje, ne more vzpostavljati neizpodbojne domneve o nezanesljivosti prosilca oziroma utemeljevati sklepa, da bo prav zaradi te okoliščine orožje zlorabil ali ga neustrezno uporabljal in shranjeval, saj sta upravna organa prezrla okoliščino, da je bil tožnik obsojen za privilegirano (blažjo) obliko tega kaznivega dejanja. Posledično sta nepravilno uporabila materialno pravo, saj sta okoliščini pravnomočne obsodilne sodbe zaradi nedovoljene posesti orožja samodejno pripisala nezanesljivost, za kar v ZOro-1 ni pravne podlage. Enako neutemeljeno je tudi stališče, da je pravnomočna obsodba podlaga za sklep, da od tožnika ni mogoče pričakovati, da bo ravnal v skladu z veljavnim pravnim redom, čeprav iz spisa ne izhaja, da bi tožnik, razen obravnavanega dogodka, kadarkoli ravnal v nasprotju z veljavnim pravnim redom Republike Slovenije.

8. Poleg tega je odločitev upravnih organov v nasprotju z Direktivo (EU) 2017/853 Evropskega parlamenta in sveta z dne 17. 5. 2017 o spremembi Direktive Sveta 91/477/EGS o nadzoru in nabave orožja, ki v 5. členu določa, da države članice dovolijo nabavo in posedovanje strelnega orožja osebam, ki imajo utemeljen razlog (pri čemer ni nobenega dvoma, da zbirateljstvo predstavlja tak razlog) in ki so a) stare 18 let ter b) zanje ni verjetno, da bi bile nevarne same sebi ali drugim, javnemu redu ali javni varnosti, pri čemer se obsodba za nasilno naklepno kaznivo dejanje šteje za tako nevarnost. Ta direktiva torej izrecno določa predpostavko "nevarnost" in jo konkretizira z obstojem naklepnega nasilnega kaznivega dejanja, zato podana razlaga zakonske ureditve ni v skladu s citirano direktivo. V skladu z načelom lojalne razlage prava EU bi bilo treba tudi ZOro-1 razlagati tako, da je podan ustrezen odklonilni razlog za izdajo orožnega lista le, če je bil prosilec obsojen za naklepno kaznivo dejanje z elementi nasilja.

9. Izpostavljeno stališče upravnega organa poleg tega predstavlja nedopusten poseg v tožnikovo zasebno lastnino (33. člen Ustave RS) in pomeni kršitev načela sorazmernosti kot sestavnega dela načela pravne države (2. člen Ustave RS).

10. Upravna organa sta spregledala tudi okoliščino, da je tožnik sam prosil za izdajo dovoljenja za zbirateljstvo in da orožja ni nikoli zlorabljal ali storil karkoli drugega, kar bi kazalo na njegovo nezanesljivost. Prav tako nista v zadostni meri upoštevala okoliščin, da je tožnik sam organu posredoval sodbo, iz katere je razvidno, da je le posedoval orožje, da so bili vsi zbirateljski kosi orožja hranjeni varno in skrbno, da niso bili zlorabljeni in da jih tožnik nikoli ni nosil. Tožnik je številne izmed teh kosov orožja hranil dolgo časovno obdobje, celo več kot 10 let, ne da bi pri tem storil karkoli, kar bi kazalo na njegovo nezanesljivost. Poleg tega sta upravna organa prezrla, da je tožnik v upravnem postopku zahteval le pravico za zbiranje orožja in ne ostalih orožnih listin. Navedena orožna listina je nenevarna oblika posesti orožja, za pridobitev katere morajo po naravi stvari veljati manj strogi pogoji kot za bolj nevarne oblike njegove uporabe (npr. nošenje orožja). Glede na navedeno bi morala upravna organa relevantne predpise razlagati v tem kontekstu in ugotoviti, da je tožnik zanesljiv. Prezrla sta tudi, da je tožnik le strasten zbiratelj orožja in da nekateri kosi, ki jih je zbiral, sploh ne ustrezajo opredelitvi orožja v 2. členu ZOro-1. Posledično je tudi v tem delu dejansko stanje ugotovljeno nepopolno.

_Povzetek odgovora na tožbo_

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ocenjuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

_Presoja tožbe_ **K I. točki izreka:**

12. Tožba ni utemeljena.

13. V obravnavani zadevi presoja sodišče pravilnost odločitve, ki jo je organ izdal na podlagi prvega odstavka 16. člena in prve alineje drugega odstavke 16. člena ZOro-1. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), sodišče uvodoma ugotavlja, da izda pristojni organ posamezniku dovoljenje za zbiranje orožja, če so izpolnjeni pogoji iz 1., 2., 3., 5. in 6. točke drugega odstavka 14. člena ter pogoji za hrambo orožja po tretjem odstavku 25. člena ZOro-1 (sedmi odstavek 14. člena ZOro-1). V drugem odstavku 14. člena tega zakona so določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da izda pristojni organ posamezniku dovoljenje za nabavo orožja, dovoljenje za nabavo streliva, orožni list in dovoljenje za posest orožja. Eden od pogojev za izdajo dovoljenja za zbiranje orožja je tudi, da je posameznik zanesljiv (3. točka drugega odstavka 14. člena ZOro-1).

14. Pojem zanesljivosti je definiran v 16. členu ZOro-1. V prvem odstavku tega člena je določeno, da je posameznik zanesljiv, če se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljal ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljal in shranjeval, ali ga prepuščal osebi, ki ni upravičena do posesti orožja (generalna klavzula). Zakon torej določa, da organ odloča po prostem preudarku1, ko ugotavljanja zanesljivost posameznika po prvem odstavku 16. člena ZOro-1. Obenem drugi odstavek 16. člena ZOro-1 opredeljuje ravnanja, ko posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, in sicer če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil (prva alineja drugega odstavka 16. člena ZOro-1). To pomeni, da mora organ, ko odloča o izdaji orožne listine, vedno šteti, da posameznik ni zanesljiv, če so podane okoliščine iz drugega odstavka 16. člena ZOro-1, brez dodatne presoje pogojev z vidika prvega odstavka 16. člena ZOro-1. Če pa teh okoliščin, ki bi že same po sebi utemeljevale sklep o nezanesljivosti, ni, je treba zanesljivost presojati z vidika prvega odstavka 16. člena ZOro-1. Takšna razlaga zakonskih določb tudi ni v nasprotju s 5. členom Direktive (EU) 2017/853 Evropskega parlamenta in sveta z dne 17. 5. 2017 o spremembi Direktive Sveta 91/477/EGS o nadzoru in nabave orožja, saj se ta člen nanaša na nabavo in posedovanje strelnega orožja in ne na dovoljenje za zbiranje orožja, za kar je zaprosil tožnik.

15. Ob tem je treba upoštevati, da je pojem zanesljivost, kot je določen v prvem odstavku 16. člena ZOro-1, nedoločen pravni pojem, ki ga mora upravni organ zapolniti z vsebino, ki najustrezneje konkretizira zakonske določbe skladno z namenom zakona in v njem opredeljenim javnim interesom2. S tem zakonodajalec določi upravi okvir njej prepuščene presoje, kako naj se norma materialnega prava razume in udejanja v praksi.3 Ker sodišče v obravnavani zadevi opravlja sodni nadzor glede razlage nedoločenih pravnih pojmov v povezavi z nadzorom uporabe prostega preudarka, je sodni nadzor omejen z obsegom nadzora uporabe prostega preudarka pri odločanju uprave (drugi odstavek 27. člena ZUS-1)4. 16. Glede na navedena izhodišča je sodišče tožnikove ugovore materialnopravne narave presojalo v okviru tožbenih navedb.5 Tožnik meni, da stališče organ v zvezi z "zanesljivostjo" (da tožnik ni zaupanja vredna oseba), nepravilno temelji le na sodbi, s katero je bil tožnik obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 307. člena KZ-1 (nedovoljena proizvodnja in promet orožja in streliva), s čimer smiselno ugovarja obstoju razloga iz navedene prve alineje drugega odstavka 16. člena ZOro-1. Sodišče ugotavlja, da je iz obrazložitve odločb organa prve in druge stopnje res razvidno, da pravnomočna obsodba nakazuje, da tožnik ni primeren za posedovanje orožja. Vendar pa sta upravna organa ob upoštevanju zahtev iz prvega odstavka 16. člena ZOro-1 pojasnila, kako na odločitev vplivajo posamezne okoliščine posedovanja, dalj časa trajajoče posedovanje in hramba prepovedanega orožja ter tožnikova seznanjenost z obveznostmi glede pridobitve orožnega lista za vsako posedovano orožje, in se logično opredelila do vsake od teh okoliščin ter na podlagi vseh navedenih okoliščin zaključila, da tožnik ni zanesljiv za posedovanje orožja. Organa sta po oceni sodišča v obravnavani zadevi v zadostni meri tudi opredelila nedoločni pravni pojem, pri čemer sta upoštevala tudi zahtevo po varovanju javnega interesa skladno z zakonom. Njena dokazna ocena je v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene.6

17. V nadaljevanju je sodišče presojalo, ali je pristojni organ odločal po prostem preudarku na podlagi zakonskega pooblastila ter ali je odločal v mejah danega pooblastila in v skladu z namenom, zaradi katerega je bilo pooblastilo za tovrstno odločanje dano (drugi odstavek 27. člena ZUS-1, tretji odstavek 40. člena ZUS-1). Kot je bilo že pojasnjeno v obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožniku 17. 12. 2008 izdana odločba o prekršku Policijske postaje Škofja Loka zaradi kršitve določil 10. člena ZOro-1 in prekrška iz prvega odstavka 81. člena ZOro-1, ker je 14. 6. 2018 ob 6:30 uri imel med hišno preiskavo na naslovu ..., ... v posesti brez orožne listine, zaradi česar je bil kaznovan z globo v znesku 500 EUR in odvzemom orožja in delov orožja. Prav tako med strankama ni sporno, da je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I K 635/2019 z dne 9. 5. 2019, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1, saj je protipravno več let hranil posamezno strelno orožje, katerega promet, nabava in posest posameznikom ni dovoljena (hranil je avtomatsko strelno orožje z dušilcem zvoka in repetirno kratkocevno orožje z dušilcem zvoka, ki sta uvrščena v kategorijo A2 in A9 ZOro-1 med prepovedano orožje). Sporno ni niti, da je bilo s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IK Kp 635/2019 z dne 28. 11. 2019, tožniku tudi odvzeto zaseženo orožje: avtomatsko strelno orožje z dušilcem zvoka in repetirno kratkocevno orožje z dušilcem zvoka. Tožnik tem ugotovitvam v upravnem postopku in v postopku v upravnem sporu ni nasprotoval. Sodišče ugotavlja, da je bilo organu pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano v prvem odstavku 16. člena ZOro-1, namen tega pooblastila pa je v varovanju življenja, zdravja in varnosti ljudi ter javnega reda.7 Organ je po oceni sodišča v zadostni meri razložil, katere okoliščine je štel za odločilne za ugotovitev, da tožnik ni zanesljiv v smislu 16. člena ZOro-1 in mu posledično ni izdal dovoljenja za zbiranje orožja. Ob takih okoliščinah pa je organ po presoji sodišča ravnal v skladu z namenom navedenega pooblastila.

18. Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

19. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1); zgolj posplošeno nasprotovanje izpodbijanemu upravnemu aktu pa za s tem povezano drugačno presojo ne zadošča. Tožnik ni pojasnil, v katerem delu v izpodbijani odločbi dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno. Prav tako ni navedel nobenih pravno pomembnih okoliščin, ki bi bile zmotno ali nepopolno ugotovljene, kar bi zahtevalo, da sodišče opravi glavno obravnavo. Vrhovno sodišče je namreč že sprejelo stališče, da je v situaciji, ko stranka sicer formalno uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar ob tem ne navaja nobene (pravno pomembne) dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, načeloma možna tudi odločitev brez glavne obravnave.8 **K II. točki izreka:**

20. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 V Poročevalcu št. 5 (19. 1. 2000) pri komentarju k 14. in 16. členu ZOro-1 predlagatelj zakona pove, da gre za odločanje po prostem preudarku, in v zvezi z zanesljivostjo poudarja, da je varovanje javnega interesa (kot je določen v 1. členu zakona) neposredno povezano s prostim preudarkom, saj imajo okoliščine prosilca vpliv na zanesljivo ravnanje z orožjem. 2 ZOro-1 v prvem odstavku 1. člena kjer določa, da ureja ta zakon pravice in obveznosti posameznikov, pravnih oseb in samostojnih podjetnikov posameznikov v zvezi z orožjem, z namenom varovanja življenja, zdravja in varnosti ljudi ter javnega reda, opredeljuje javni interes, ki ga varuje ta zakon. 3 Sodba VSRS opr. št. X Ips 9/2018 z dne 4. 12. 2019 (11. točka obrazložitve). 4 Sodba VSRS opr. št. X Ips 9/2018 z dne 4. 12. 2019 (12. točka obrazložitve). 5 Vrhovno sodišče RS je že sprejelo stališče, da Upravno sodišče RS na pravilno uporabo materialnega prava ne pazi po uradni dolžnosti (tako npr. sklep VSRS opr. št. X Ips 17/2022 z dne 7. 6. 2023, 19. točka obrazložitve). 6 Določa jo 10. člen ZUP, ki se glasi: "O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. " 7 Prvi odstavek 1. člena ZOro-1. 8 Sodba VSRS opr. št. I Up 38/2024 (11. točka obrazložitve).