Jedro

Ker se pravnomočna sodba ne opira na odločbo o pridržanju obsojenca, ugotavljanje nepravilnosti postopka organov za notranje zadeve v predkazenskem postopku ne more biti predmet presoje v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obsojenčeva pravica do obrambe ni bila prekršena, če je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje predlagal zaslišanje priče (natakarice, pri kateri ni navedel imena in priimka, in za katero je obstajala le verjetnost, da je videla dogodek), višje sodišče pa je ocenilo, da glede na zbrane dokaze dokaznega postopka ni potrebno dopolnjevati.

Izrek

Zahteva obs. S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Postojni z dne 7.5.1998 sta bila spoznana za kriva: obs. D.B. kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 1. odstavku 302. člena KZ, obs. S.K. pa kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 302. člena ter s 1. odstavkom 22. člena KZ. Obema obsojencema sta bili izrečeni pogojni obsodbi, v katerih je bila obs. D.B. določena kazen 3 mesecev zapora, obs. S.K. pa kazen 1 meseca zapora, obema s preizkusno dobo 1 leta. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 14.10.1998 pritožbi obsojenih D.B. in S.K. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obs. S.K., kateremu je bila drugostopenjska sodba vročena dne 28.11.1998, je dne 24.12.1998 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku ter zaradi druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. Predlaga, da ga Vrhovno sodišče Republike Slovenije oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka ali pa dovoli, da jih povrne v več obrokih, ter da zaradi kršitev določb kazenskega zakona in zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodbi, sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred pristojnim sodiščem prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije Z.C. je v odgovoru z dne 13.1.1999, ki ga je na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP podala na zahtevo za varstvo zakonitosti, navedla, da odločba o stroških kazenskega postopka ni bila v nasprotju z zakonom, da pa lahko obsojenec svoje predloge glede plačila stroškov uveljavlja po določilu 4. odstavka 95. člena ZKP pri predsedniku senata, medtem ko takšen predlog ni upošteven v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Neutemeljene so tudi navedbe o kršitvah določb ZKP, saj odločba o pridržanju ne predstavlja dokaza in na to odločbo sodišče ni oprlo svojih zaključkov. Isto velja tudi glede pravice obsojenca do obrambe v poteku postopka. Dejansko stanje, s katerim se zahteva ukvarja pod 2b, ni predmet obravnave v okviru tega izrednega pravnega sredstva. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obs. S.K. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva obs. S.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 1. odstavku 95. člena ZKP je predpisano, da je obdolženec, katerega je sodišče spoznalo za krivega, dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Obs. S.K. je bil spoznan za krivega, zaradi česar z odločbo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, ni bila prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Ne gre torej za zatrjevano kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. V zvezi s tem je potrebno opozoriti obsojenca na določilo 4. odstavka 95. člena ZKP, po katerem sme predsednik senata sodišča prve stopnje, če se po izdaji odločbe o stroških kazenskega postopka izkaže, da bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo vzdrževanje obsojenca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati, s posebnim sklepom obsojenca oprostiti povrnitve stroškov kazenskega postopka, ali pa mu dovoliti, da jih povrne v obrokih.

Trditev obs. S.K., da se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in sicer na odločbo Urada kriminalistične službe P. o pridržanju z dne 22.6.1997, katere vročitve ni potrdil s svojim podpisom, ker so organi za notranje zadeve ravnali v nasprotju z določilom 4. člena ZKP, odločbo pa so mu vročili šele zjutraj naslednjega dne, poučili pa ga tudi niso o pravici do zagovornika in tudi ne o njegovi pravici, da se o odvzemu prostosti obvestijo njegovi najbližji, ni utemeljena. Ugotavljanje nepravilnosti postopka organov za notranje zadeve v predkazenskem postopku, ki jih obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, zato ne morejo biti predmet presoje v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, saj se pravnomočna sodba ne opira na odločbo o pridržanju obs. S.K. V ostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti pa obs. S.K., čeprav v zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, skuša le izpodbiti dokazno oceno sodišča, pri čemer navaja, da sodišče zlasti ne bi smelo verjeti izpovedbi priče M.Z., ker je svojo izpovedbo, ki jo je podal v preiskavi, na glavni obravnavi spremenil. Na ta način obs. S.K. uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katerega je uveljavljal že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, katero pa je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno. Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Prekršene tudi niso bile njegove pravice do obrambe, ki so po stališču obs. S.K. v tem, da bi s predlaganimi dokazi dokazal nedolžnost. Tudi to je obsojenec že uveljavljal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je potrebno še pripomniti, da obsojenec na glavni obravnavi dne 6.5.1998 sploh ni predlagal zaslišanja prič, pač pa je le navedel, da obstajata vsaj dve priči dogodka, ki pa ju še ni uspel identificirati, temveč je šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje predlagal, da se kot priča zasliši natakarica iz gostilne K., ne da bi pri tem konkretno navedel ime in priimek te priče, pri čemer je še navedel, da obstaja le verjetnost, da je ta priča dogodek videla. Pritožbeno sodišče, ko je odločalo o pritožbah obsojenih D.B. in S.K., je tudi ocenilo, da glede na zbrane dokaze dokaznega postopka v smeri, kot sta to predlagala obsojenca, ni potrebno dopolnjevati. Tako se torej pokaže, da obs. S.K. tudi s temi navedbami uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodba pritožbenega sodišča pa vsebuje razloge o tem, zakaj dokaznega postopka ni potrebno dopolniti, zaradi česar tudi ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Kršitev zakona, na katero se sklicuje obs. S.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni podana. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).