Jedro

Obveznost plačila domske oskrbe ni predstavljala tožničine obveznosti. Zato toženka na podlagi 191. člena ZZZDR začasni skrbnici zaradi poravnave te obveznosti ne bi smela odobriti dviga sredstev iz tožničinega transakcijskega računa, saj toženka za to obveznost ni odgovarjala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim delom uvodoma navedene sodbe je sodišče prve stopnje pod II. in III. točko izreka toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plača 4.515,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2016 dalje do plačila ter odločilo o stroških.

2. V pravočasni pritožbi toženka uveljavlja vse pritožbene razloge, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Bistveni pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno stališče, da sodba nima dejstev, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnica izpolnila trditveno in dokazno breme glede nastanka in višine nastale ji škode, je zgrešeno. Iz izpodbijane sodbe namreč izhajajo jasni in nedvoumni razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sledilo tožničinim navedbam tako o odškodninski odgovornosti toženke kot o višini nastale ji škode. Ker zato izpodbijana sodba nima kakšnih takšnih pomanjkljivosti, da polemiziranje z njenimi razlogi ne bi bilo mogoče, očitana postopkovna kršitev ni podana (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

6. Toženka v pritožbi obširno utemeljuje, na podlagi katerih predpisov je izdala odločbe v postopku oprostitve plačila institucionalnega varstva za tožnico in njenega moža, ter niza razloge, zaradi katerih tožničin mož ni bil oproščen plačila. Trdi, da ni ravnala protipravno, ker je zgolj upoštevala predpise.

7. Gornje okoliščine, nanašajoče se na postopek oprostitve plačila institucionalnega varstva, katerega je vodila toženka, za predmetno zadevo sploh niso bistvene. Po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mora namreč oškodovanec za uspešno uveljavljanje svojega odškodninskega tožbenega zahtevka dokazati obstoj treh od štirih zahtevanih elementov delikta (da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala in da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem). Toženec, če se želi te odgovornosti oprostiti, pa mora dokazati, da za nastalo škodo ni kriv. Gre za t.i. načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, ki ga je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno upoštevalo. Upoštevaje to materialnopravno izhodišče je glede na trditve tožnice, da toženka začasni skrbnici ne bi smela odobriti dviga sredstev z njenega transakcijskega računa zaradi doplačila domske oskrbe za tožničinega moža, relevantno predvsem to, ali je bila tožnica dolžna plačati moževo domsko oskrbo.

8. Po prvem odstavku 56. člena v času odobritve dvigov veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) zakonec odgovarja za obveznosti, ki jih prevzame po sklenitvi zakonske zveze, s svojim posebnim premoženjem in s svojim deležem na skupnem premoženju.

9. V obravnavanem primeru je obveznost plačila domske oskrbe za tožničinega moža nastala v času trajanja zakonske zveze. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica plačila te obveznosti ni prevzela ter da so bila sporna plačila opravljena iz sredstev, ki so predstavljala tožničino posebno premoženje. Že zato, ker obveznost plačila domske oskrbe za tožničinega moža ni predstavljala tožničine obveznosti, toženka na podlagi 191. člena ZZZDR začasni skrbnici zaradi poravnave te obveznosti ne bi smela odobriti dviga sredstev iz tožničinega transakcijskega računa, saj toženka za to obveznost ni odgovarjala.

10. Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da začasna skrbnica, ki je zaposlena pri toženki, odobritve dvigov ne bi smela upoštevati, kar sicer predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), na odgovornost toženke nima vpliva (186. člen OZ).

11. Pritožba se je izkazala za neutemeljeno, ker niso podani uveljavljani razlogi, pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato jo je bilo potrebno zavrniti in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

12. Toženka je dolžna tožnici povrniti potrebne stroške, ki so ji nastali v zvezi z odgovorom na pritožbo, v katerem se je do njenih pritožbenih navedb argumentirano opredelila (165., 154. in 155. člen ZPP). Ti stroški znašajo 279,99 EUR (odmera razvidna iz specificiranega stroškovnika v spisu na listovni številki 74). V kolikor toženka tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnila, je dolžna plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku s to sodbo določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, Načelno pravno mnenje občne seje VSS, 13. 12. 2006).