Jedro

15-dnevni rok za za prevzem pošiljke je pričel teči 10. 12. 2013 in se je iztekel 24. 12. 2013. Na ta dan se šteje, da je bila opravljena vročitev in od tega dne dalje teče tudi 30-dnevni rok za vložitev tožbe. Ta se je iztekel 23. 1. 2014, iz tožbe pa izhaja, da je tožnik tožbo vložil priporočeno po pošti 24. 1. 2014 (ki jo je sodišče prejelo 27. 1. 2014), torej prepozno.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnik je na naslovno sodišče vložil tožbo, s katero je izpodbijal odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-21-117/2013-4 z dne 20. 11. 2013, s katero je to zavrnilo pritožbo tožnika zoper sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. 71010-45/2013-20 (08-410-02) z dne 26. 3. 2013. S tem sklepom je bila tožniku zaradi žaljenja organa v vlogah z dne 1. 2. 2013 izrečena denarna kazen v znesku 100,00 EUR in določen način njenega plačila. Tožnik je v tožbi uveljavljal, da ni pisal vlog z očitano vsebino, zahteval pa je tudi, da mu sodišče zaradi kršenja pravice do poštenega in pravičnega sojenja določi pravično odškodnino v višini 5.000,00 EUR, saj je organ ravnal protipravno, ko je na enostaven način na podlagi navadnega kosa papirja ''sklepal'', kdo je dolžnik oziroma kdo je storil kaznivo dejanje.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil z odločbo, ki jo tožnik izrecno izpodbija, zaključen upravni postopek izreka denarne kazni po ZUP (pri tem se sodišče ne spušča v vprašanje dopustnosti upravnega spora zoper odločbo, ki jo je izdal upravni organ v postopku obravnave pritožbe zoper upravni akt, s katerim je bilo odločeno o obveznosti tožnika (2. člen Zakon o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1) iz razlogov, navedenih v nadaljevanju sklepa). Po 28. členu ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je končan postopek. Tožba se vloži pri pristojnem sodišču neposredno pisno ali pa se mu pošlje po pošti (prvi odstavek 29. člena ZUS-1). Šteje se, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto (drugi odstavek 29. člena ZUS-1).

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bila odločba, št. DT-499-21-117/2013-4 z dne 20. 11. 2013, osebno vročena tožniku po 87. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po tej določbi, če vročitev ni možno opraviti, da se odločbe in sklepi ter drugi dokumenti vročajo osebno tistemu, kateremu so namenjeni (prvi odstavek 87. člena ZUP), vročevalec pusti v poštnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice oziroma na drugem primernem mestu pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh (tretji odstavek). Vročitev po prejšnjem odstavku velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Naslovnik mora biti s pisnim sporočilom iz prejšnjega odstavka obveščen o posledicah takega vročanja (četrti odstavek).

Vročevalec je tožniku poskušal vročiti odločbo 9. 12. 2013. Ker osebne vročitve ni mogel opraviti, je pustil v hišnem predalčniku obvestilo, da lahko tožnik pismo prevzame na pošti od 10. 12. 2013 dalje v roku 15 dni ter da bo po tem roku pismo puščeno v njegovem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku. Obvestilo je vsebovalo tudi opozorilo, da če tožnik pisma ne bo prevzel v navedenem 15-dnevnem roku, se po četrtem odstavku 87. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka tega roka. V obravnavanem primeru je torej 15-dnevni rok za za prevzem pošiljke pričel teči 10. 12. 2013 in se je iztekel 24. 12. 2013. Na ta dan se šteje, da je bila opravljena vročitev in od tega dne dalje teče tudi 30-dnevni rok za vložitev tožbe. Ta se je iztekel 23. 1. 2014, iz tožbe pa izhaja, da je tožnik tožbo vložil priporočeno po pošti 24. 1. 2014 (ki jo je sodišče prejelo 27. 1. 2014), torej prepozno.

Sodišče je zato glede na 2. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.