Jedro

Okoliščina, da je bil toženec kot samostojni podjetnik posameznik izbrisan iz sodnega registra, ne vpliva na njegovo legitimacijo v individualnem delovnem sporu, saj gre v vsakem primeru za fizično osebo, ki za obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem.

Odpoved pravici, ki je zakonsko določena in ki je osnova za plačilo prispevkov za socialna zavarovanja kot javnih dajatev, s katerimi se zbirajo sredstva za zadovoljevanje splošnih potreb (pravici do regresa za letni dopust in do nadomestila plače v času upravičene odsotnosti od dela), ni veljavna, če zakon takšne možnosti posebej ne dopušča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leta 2004, 2005, 2006 in 2007 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka (I. točka izreka); da je dolžna tožeči stranki obračunati nadomestilo plače za izrabo letnega dopusta za leta 2004, 2005, 2006 in 2007 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka (II. točka izreka). Višji zahtevek glede regresa za letni dopust za leta 2004, 2005, 2006 in 2007, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 497,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže ter tožeči stranki naloži, da toženi stranki povrne stroške postopka oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen v celoti zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo proti osebi, ki je bila z dnem 10. 12. 2009 izbrisana iz registra, kar izhaja iz izpisa iz Poslovnega registra Slovenije z dne 22. 5. 2012. Proti osebi, ki ne obstaja več je nemogoče izdati sodbo in bi moralo že sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti preveriti uradne evidence, če tega ni naredila že sama tožeča stranka. Z dnem izbrisa iz registra ni bilo pasivno legitimirane stranke, kar je pogoj, da se pravda zaključi. V kolikor pa sodišče tožbe iz kateregakoli razloga ne bo zavrglo, A.A. uveljavlja vse pritožbene razloge in sicer da je sodišče napačno interpretiralo sporazum o razvezi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 4. 2007. Ugovarja stališču sodišča, da je tožena stranka tista, ki mora dokazati, da je tožeči stranki izplačala vse denarne terjatve. V tem primeru ne gre za spor iz naslova prenehanja delovnega razmerja, temveč za premoženjski spor in v tem primeru veljajo splošna določila ZPP in je trditveno in dokazno breme na tožeči stranki in ne na toženi. Glede sporazuma pa je popolnoma jasno, da se lahko pravdni stranki dogovorita glede preteklih denarnih terjatev tožnika. Tožnik oziroma delavec se ne more odpovedati svojim terjatvam iz delovnega razmerja „za naprej“, to je tistim terjatvam, ki šele bodo nastale, kar se pa tiče terjatev za nazaj, pa je jasno, da je to področje v dispoziciji pravdnih strank in da se lahko za terjatve za nazaj stranki dogovorita tudi drugače. V konkretnem primeru sta to storili in sodišče bi moralo voljo strank upoštevati. Dogovor je bil, da so vsa pravna razmerja za nazaj zaključena in to je tisto, kar je zavezujoče v konkretnem primeru.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pravno zgrešeno je prepričanje tožene stranke, da je tožbo potrebno zavreči zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, ker je tožena stranka izbrisana iz registra. Samostojni podjetnik je v skladu s 6. odstavkom 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami) fizična oseba, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost, kot svojo izključno dejavnost. Iz takšne opredelitve samostojnega podjetnika sledi tudi pravilo vsebovano v 1. odstavku 7. člena ZGD-1, da podjetnik odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Navedeno pomeni, da okoliščina, da je bil tožnik kot samostojni podjetnik izbrisan iz registra, ne vpliva na njegovo pasivno ali aktivno legitimacijo za sodelovanje v sporu, saj gre v vsakem primeru za fizično osebo, ne glede na to, ali je še vpisana v registru in ne glede na to, ali je v tožbi označena s pristavkom s.p..

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena od 9. 6. 2003 do 31. 3. 2007. Med strankama ni sporno, da sta stranki dne 2. 4. 2007 sklenili sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, za kar je podlaga v 79. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ki določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama. V sporazumu je določba, da pravdni stranki ugotavljata, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da med njima ni odprtih zadev (3. člen Sporazuma). Tožeča stranka je s predmetno tožbo vtoževala regres za letni dopust in nadomestilo plače v primeru odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta za leto 2004 do 2007. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka terjatev, ki jih tožeča stranka s predmetno tožbo uveljavlja, tožeči stranki ni izplačala in zaključilo, da sporazum ni zavezujoč, ker gre za zakonski pravici delavca, ki si jih delavec ne more odpovedati, saj odpoved pravici, ki je zakonsko določena (je tudi osnova za plačevanje prispevkov za socialno varnost ter javnih dajatev) ni veljavna, če zakon takšne možnosti posebej ne dopušča. Pritožbeno sodišče soglaša z zgoraj navedenim stališčem sodišča prve stopnje. ZDR je v 131. členu dvignil pravico do regresa na zakonsko raven in določil, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Prav tako 2. odstavek 137. člena ZDR določa, da je delodajalec dolžan izplačati nadomestilo plače v primerih odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin, izobraževanja, z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni in ko delavec ne dela iz razlogov na stranki delodajalca. Torej je v obeh primerih dvignil pravico na raven zakonske zagotovljene pravice.

Pravilo po katerem se delavec pravicam iz delovnega razmerja ne more odpovedati, po določbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. UP-63/2003-19 z dne 2. 2. 2005, velja le za zakonsko določene pravice kot minimum, ki ga je zaradi varstva šibkejše stranke pogodbe o zaposlitvi, torej delavca, predpisal že zakonodajalec. Iz citirane odločbe Ustavnega sodišče Republike Slovenije izhaja, da je delovno pravo nastalo in se oblikuje z namenom, da je na področju t.i. odvisnega dela, za katerega sta značilno odvisnost in podrejenost delavca v razmerju do delodajalca, nadgradi civilno obligacijsko-pravno ureditev pogodb z zavezujočimi delovnopravnimi normami, ki določajo minimum pravic delavca in omejujejo pogodbeno svobodo strank. Zato je obligacijsko-pravne institute, vključno z institutom odpovedi pravici, na področju delovnih razmerjih, potrebno interpretirati in uporabljati v skladu z namenom in smislom delovnega prava, upoštevajoč pri tem temeljne posebnosti pravnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

Čeprav 1. odstavek 131. člena ZDR izrecno ne določa, da se delavec regresu za letni dopust ne more odpovedati, iz njegovega besedila vendarle ne izhaja, da bi se mu bilo mogoče odpovedati. V 1. odstavku 131. člena ZDR je izrecno določeno, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Tudi 2. odstavek 137. člena ZDR določa, da je delodajalec dolžan izplačati nadomestilo plače v primerih odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta. Odpoved pravici, ki je zakonsko določena in je tudi osnova za plačevanje prispevkov za socialno varnost ter javnih dajatev, s katerimi se zbirajo sredstva za zadovoljevanje splošnih potreb, ni veljavna, če zakon takšne možnosti posebej ne dopušča. Odpoved pravici, ki jo je zakonodajalec predpisal kot obveznost delodajalca, bi bila v nasprotju z namenom in smislom delovnega prava. Plačilo za delo in plačilo nadomestila plače v primerih odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, pomeni zagotavljanje socialne varnosti delavca, s plačevanjem prispevkov v daljšem obdobju celotne delovne dobe pa tudi zagotavljanje socialne varnosti v socialnih zavarovanjih, tako za delavca, kot po načelu solidarnosti in vzajemnosti za ostale zavarovance.

Iz same vsebine navedenih pravic in dejstva, da je zakonodajalec to predpisal kot dolžnost delodajalca s samim zakonom, izhaja, da se tej pravici delavec ne more odpovedati, saj bi bilo navedeno v nasprotju z namenom in smislom te zakonsko določene pravice. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da je potrebno tudi pri drugih pravicah iz delovnega razmerja upoštevati dejstvo, da mora biti odpoved tem pravicam izrecna in nedvoumna. Torej tudi če bi sodišče štelo, da gre za druge pravice iz delovnega razmerja (kar uveljavlja tožena stranka), za katere je odpoved tem pravicam mogoča, iz 3. člena Sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi (B1) ne izhaja, da se je tožeča stranka izrecno in nedvoumno odpovedala svojim terjatvam do tožene stranke iz naslova regresa za letni dopust in iz naslova nadomestila plače v primeru odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta (2. odstavek 137. člena ZDR).

Zmotno pritožba zatrjuje, da je dokazno breme v konkretnem premoženjskem sporu na tožeči stranki. V zvezi s plačilom regresa za letni dopust kakor tudi z plačilom nadomestila za čas izrabe letnega dopusta velja enako kot glede ostalih prejemkov iz delovnega razmerja, da v primeru spora, v katerem delavec zatrjuje, da ni prejel vsega, ker mu pripada, je dokazno breme na strani delodajalca. Za konkretni spor to pomeni, da bi morala tožena stranka dokazati, da je tožeči stranki poravnala regres za letni dopust za vtoževana leta, kakor tudi nadomestilo za čas izrabe dopusta.

Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).