Jedro

Predhodno vprašanje ni del tožbenega zahtevka, temveč je le del njegove podlage, zato odločitev o predhodnem vprašanju ni vsebovana v izreku, ampak le v obrazložitvi sodbe. Pravnomočna postane le odločitev o zahtevku (319. člen ZPP), ki je vsebovana v izreku sodbe (324. člen ZPP). Odločitev o predhodnem vprašanju, tako kot vse ostale odločitve sodišča, ki so vsebovane le v obrazložitvi sodbe, pa ne postane pravnomočna. Zato ne veže strank in sodišča v morebitnih kasnejših pravdah glede istega pravnega razmerja ter mora v novi pravdi sodišče predhodno vprašanje ponovno samo rešiti in v ta namen tudi izvesti potrebne dokaze. Sodba kot listinski dokaz lahko služi le za ugotovitev, da je sodišče v neki zadevi že odločilo in kako je odločilo, ne more pa biti dokaz, ki bi bil primeren za ugotovitev, da so dejstva, ki jih je tedaj ugotovilo sodišče, tudi resnična.

Izrek

I. Pritožbi prve in druge toženke zoper točko II in VI izreka izpodbijane sodbe se ugodi in se izpodbijana sodba: - v točki II izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka A. d. o. o. je dolžna tožnici poravnati običajni avtorski honorar za uporabo avtorskega dela X. tožnice v višini 8.674,16 EUR ter civilno kazen v višini 200% dosojenega običajnega avtorskega honorarja in zakonite zamudne obresti od dne 18. 8. 2015 do dne plačila.

Tožena stranka B. d. o. o. je dolžna tožnici poravnati običajni avtorski honorar za uporabo avtorskega dela X. tožnice v višini 8.674,16 EUR in zakonite zamudne obresti od 18. 8. 2015 do dne plačila.

Tožena stranka A. d. o. o. je dolžna tožnici poravnati odškodnino v višini 2.000,00 EUR in zakonite zamudne obresti od dne 18. 8. 2015 do dne plačila.

Tožena stranka B. d. o. o. je dolžna tožnici poravnati odškodnino v višini 2.000,00 EUR in zakonite zamudne obresti od dne 18. 8. 2015 do dne plačila.

Toženi stranki A. d. o. o. in B. d. o. o. sta dolžni odstraniti iz prometa blaga in javnosti avtorsko delo tožnice X. Znamka št. 2010/0000 Y. se razveljavi.“ , - v prvem odstavku točke VI izreka pa spremeni tako, da je dolžna tožeča stranka prvi, drugi in tretji toženki skupno povrniti 5.686,71 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

II. Tožeča stranka je dolžna prvi in drugi toženki skupno povrniti pritožbene stroške, v znesku 1405,40 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z odločbo I P 1782/2015 z dne 11. 6. 2018 odločilo, da se ne dovoli subjektivna razširitev tožbe na toženca D. k. b., Švedska in dopustilo spremembo tožbe (točka I izreka). Toženkama A. d. o. o. in B. d. o. o. je naložilo, da sta dolžna vsaka poravnati običajni avtorski honorar za uporabo avtorskega dela X. tožnice v višini 8.674,16 EUR, prva toženka pa še civilno kazen v višini 200% dosojenega običajnega avtorskega honorarja in zakonite zamudne obresti od 18. 8. 2015 dalje do dne plačila ter vsaka še odškodnino v znesku 2.000,00 EUR in zakonske zamudne obresti od dne 8. 8. 2015 do dne plačila. Odločilo je še, da morata toženki odstraniti iz prometa blaga in javnosti avtorsko delo tožnice X. in da se znamka št. 2010/0000 Y. razveljavi (točka II izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo (točka III izreka). Prav tako je zavrnilo tožbene zahtevke zoper toženca C. C. in D. k. b. (točka IV izreka). Zavrglo je tožbeni zahtevek, ki se glasi "Odgovorni osebi E. E. in C. C. naj se odmeri kazen po veljavnem KZ-1 (točka V izreka) ter odločilo o stroških postopka (točka VI izreka).

2. Zoper sodbo sta pritožbo vložili prva in druga toženka, ki sta izpodbijali točko II in VI odločbe. Uveljavljali sta vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču sta predlagali, naj odločbo prvostopnega sodišča v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke s stroškovno posledico, podrejeno pa naj sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Priglasili sta pritožbene stroške.

V bistvenem navajata naslednje pritožbene razloge: - Tožeča stranka ni podala zadostnih trditev in dokazov, da dizajna Z. in X. predstavljata avtorski deli v skladu s 5. členom Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP). Tožeča stranka bi morala zatrjevati in dokazati, da imata napis in slika na embalaži kave značilnosti, ki izkazujejo idejni presežek, ki delu daje individualnost, ki je posledica ustvarjalnega dela avtorja, zaradi česar se to delo razlikuje od vseh drugih podobnih oziroma od že videnega. Tožeča stranka v tem postopku tudi ni predložila dokazov, da je prav ona avtor dela Z. in da X. predstavlja nedovoljeno predelavo avtorskega dela. Sodišče prve stopnje je nedopustno upoštevalo trditve in dokaze, ki so bili predmet postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. IV Pg 54/2005 in izvedensko mnenje iz tega postopka. Osnutek prvotnega znaka iz leta 1991 v obravnavanem postopku sploh ni bil predložen in ga sodišče prve stopnje ter toženke sploh niso videli. Zgolj na podlagi obrazložitve sodbe v postopku IV Pg 54/2005 je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka avtor sporne označbe na embalaži kave ter povsem brez ustrezne strokovne podlage zaključilo, da X. predstavlja predelavo avtorskega dela Z. Sodišče je v vsakem posameznem pravdnem postopku vezano na temeljna načela procesnega prava med katera spada tudi načelo o trditvenem in dokaznem bremenu. Tožba ne vsebuje nikakršnih konkretnih navedb v zvezi z nastankom avtorskega dela, v katerega naj bi posegle tožene stranke ter s katerim ravnanjem in v kdaj naj bi toženke kršile avtorske pravice tožeče stranke, zato je tožba nesklepčna, na kar so toženke opozorile že v odgovoru na tožbo. Sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem avtorstva dejstev ugotovljenih v drugem postopku, v katerem so bile udeležene povsem druge pravdne stranke, z drugačno trditveno podlago, ne bi smelo šteti za dokazane, zgolj na podlagi sodbe v zadevi IV Pg 54/2005, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo kot dokaz. Kršitev razpravnega načela je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP.

- Sodišče prve stopnje je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z izkoriščanjem zatrjevanega avtorskega dela tožeče stranke. Toženi stranki nista omogočili distribuiranja kave v sporni embalaži na Švedsko, saj kave nista prodajali. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da sta toženi stranki kavo dejansko polnili v embalažo na kateri naj bi bila predelava njenega izvirnega avtorskega dela. Ker kršitev avtorske pravice ni dokazana, je neutemeljen tudi tožbeni zahtevek glede odstranitve avtorskega dela iz prometa in javnosti in za razveljavitev znamke št. 2010/0000, ki jima je sodišče prve stopnje ugodilo brez razlogov, zaradi česar se sodbe tudi ne da preizkusiti in je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

- Tožeča stranka tudi ni pojasnila, kako je opredelila višino škode oziroma višino avtorskega honorarja in ni predlagala izvedenca, ki bi lahko opredelil višino običajnega avtorskega honorarja. Posledično je zmotna tudi odločitev v zvezi s plačilom civilne kazni. V zvezi z odškodninskim zahtevkom zaradi kršitve moralnih avtorskih pravic je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage tožeče stranke, ki ni substancirano zatrjevala duševnih bolečin, koliko časa naj bi trajale in kakšne intenzitete naj bi bile ter da so nastale ravno zaradi ravnanja tožene stranke. Ker niso zatrjevani elementi civilnega delikta, ki morajo biti izkazani kumulativno, je terjatev tožnice iz naslova odškodnine neutemeljena.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo v celoti potrdi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Držijo pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem obstoja avtorske pravice tožeče stranke v obravnavanem postopku le povzelo ugotovitve iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Pg 54/2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 1055/2014, v kateri je na strani tožeče stranke nastopala ista oseba kot v obravnavanem postopku, tožena stranka pa je bila F. d. o. o. Sodišče prve stopnje je to sodbo upoštevalo „kot dokaz“ (točka 16 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ugotovilo je, da iz prve sodbe izhaja, da je tožnica v prejšnjem postopku predložila dokaze in sicer osnutek prvotnega znaka, za katerega je sodišče ugotovilo, da iz strukture številk izhaja, da izvira iz leta 1991 in dva zvezka, ki sta kazala na kronologijo izdelave prvotnega osnutka znaka. V zvezi z obstojem avtorskega dela in predelave izvirnega avtorskega dela Z., se je sodišče prve stopnje kar sklicevalo na mnenje izvedenca v prejšnjem postopku.

6. Sodišče prve stopnje v obravnavanem postopku ni samo ugotavljalo ali je tožeča stranka avtor spornega dela in ali je sporno delo avtorsko delo. Štelo je, da je o teh vprašanjih že bilo odločeno v prejšnji pravdi, v kateri je sodišče odločilo o zahtevkih tožeče stranke iz naslova kršitve avtorskih pravic zoper drugo pravno osebo. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je o vprašanju avtorstva in obstoju avtorskega dela že odločeno s sodbo IV Pg 54/2005. Čeprav je avtorska pravica po svoji naravi absolutna, je treba njen obstoj ugotavljati v vsakem posameznem primeru kršitve posebej. V prejšnjem postopku je sodišče o avtorstvu in obstoju avtorskega dela odločalo le kot o predhodnem vprašanju, od katerega je bila odvisna odločitev o glavni stvari - zahtevkih po 167. in 168. členu ZASP, ki jih je tožnica uveljavljala proti drugi pravni osebi.

7. Predhodno vprašanje ni del tožbenega zahtevka, temveč je le del njegove podlage, zato odločitev o predhodnem vprašanju ni vsebovana v izreku, ampak le v obrazložitvi sodbe. Pravnomočna postane le odločitev o zahtevku (319. člen ZPP), ki je vsebovana v izreku sodbe (324. člen ZPP). Odločitev o predhodnem vprašanju, tako kot vse ostale odločitve sodišča, ki so vsebovane le v obrazložitvi sodbe, pa ne postane pravnomočna. Zato ne veže strank in sodišča v morebitnih kasnejših pravdah glede istega pravnega razmerja ter mora v novi pravdi sodišče predhodno vprašanje ponovno samo rešiti in v ta namen tudi izvesti potrebne dokaze. Sodba kot listinski dokaz lahko služi le za ugotovitev, da je sodišče v neki zadevi že odločilo in kako je odločilo, ne more pa biti dokaz, ki bi bil primeren za ugotovitev, da so dejstva, ki jih je tedaj ugotovilo sodišče, tudi resnična.1

8. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s predelavo avtorskega dela sklicevalo na izvedensko mnenje iz postopka IV Pg 54/2005. Pritožnici v tem postopku nista sodelovali. Iz načela kontradiktornosti postopka izhaja, da smejo sodna odločba in v njej vsebovane ugotovitve sodišča zavezovati samo tiste osebe, ki so imele možnost sodelovati v postopku, v katerem je bila ta sodna odločba izdana. Osebi, ki v določenem sodnem postopku ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovati in s tem vplivati na ugotovitve in odločitve sodišča, rezultat tega postopka, razen v izjemnih primerih, ne sme iti v škodo niti z učinkom pravnomočnosti sodne odločbe niti s tem, da bi se drugo sodišče v kasnejšem postopku proti tej osebi sklicevalo na dejanske ugotovitve in povzemalo dokaze iz postopka, v katerem ta oseba ni bila stranka. Stranki mora biti zagotovljena pravica, da se izjavi o dokaznih predlogih druge stranke, da je prisotna ob izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja pričam oz. izvedencem ter da se nato izjavi o rezultatih dokazovanja in poda svoja pravna naziranja. Stranke pa imajo v skladu z drugim odstavkom 289. člena ZPP na kontradiktorni glavni obravnavi pravico postavljati vprašanja izvedencu. S sklicevanjem na izvedenski izvid in mnenje iz drugega sodnega postopka, v katerem pritožnik ni imel možnosti sodelovati, je sodišče sodišče prve stopnje kršilo minimalna jamstva poštenega dokaznega postopka.2

9. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala le, da je avtorica dizajna Z. in X. ter da so tožene stranke s predelanim dizajnom Z. v X. kršile njene avtorske pravice, s tem da so pražile, mlele in pakirale kavo ter jo prodajale na Švedskem. Dejstva, da je avtorica spornega ovitka in da gre za avtorsko delo pa je dokazovala le s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 54/2005. Toženke so že v odgovoru na tožbo podale ugovor, da je tožba nesklepčna in prerekale navedbe tožeče stranke glede njenega avtorstva, glede obstoja avtorskega dela in tudi glede kršitve avtorskih pravic. Izrecno so poudarile, da gre v obravnavani zadevi za drugačno trditveno podlago kot v prejšnjem postopku in da sodišče v obravnavanem primeru ni vezano na odločitev v zadevi IV Pg 54/2005. Opozorile so, da v prej navedenem primeru tožena stranka (F. d. o. o.) ni prerekala avtorstva tožeče stranke, niti višine tožbenega zahtevka, medtem ko v obravnavanem postopku tožene stranke prerekajo avtorstvo dizajna tako na embalaži X., ki jo je oblikovala četrto tožena stranka na Švedskem, kot tudi dizajna Z. 10. Tožeča stranka je po ugovorih toženk zatrjevala, da so toženke vedele, da je predelana oblika Z. v X. avtorsko delo tožnice in da ne bi smele registrirati znamke Y. pod št. 2010/0000. Sklicevala se je še na zadevo IV Pg 394/2007, ki se je prav tako vodila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, v kateri je tožena stranka D. k. b., pripoznala zahtevek glede prepovedi uporabe znamke št. 001. 11. Utemeljene so pritožbene navedbe, da bi morala tožeča stranka glede na prerekanje njenega avtorstva in obstoja avtorskega dela podati konkretne trditve in dokaze v smeri, da je embalaža s kombiniranim znakom Z. njeno avtorsko delo, tega pa ni storila. Tožeča stranka razen golih trditev, da je navedeni dizajn njeno delo in da naj bi tožene stranke vedele, da je prav tožnica avtorica dela Z., ni zatrjevala nič konkretnega, na kar so tožene stranke opozorile že v odgovoru na tožbo. V dokaz svojih trditev pa se je sklicevala le na odločitve v sodnih postopkih, v katerih ugotovljena dejstva o avtorstvu in obstoju avtorskega dela v obravnavanem postopku nimajo učinka.

12. Ker tožeča stranka tudi po tem, ko so jo tožene stranke opozorile na nesklepčnost tožbe, svojih trditev v zvezi z avtorstvom in obstojem avtorskega dela ni dopolnila, je tožba ostala nesklepčna. Materialno procesno vodstvo sodišča ni potrebno, če stranko na pomanjkljivost njenih pravno relevantnih navedb oziroma dokazov opozori že nasprotna stranka.3 Glede na pomanjkljivo trditveno podlago in nedokazanost avtorstva in obstoja avtorskega dela so neutemeljeni vsi tožbeni zahtevki tako kar zadeva kršitve avtorske pravice iz naslova avtorskega dela kakor tudi njegove predelave in kršitve znamke.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne (358. člen ZPP), posledično je spremenilo tudi stroškovno odločitev tako, da je tožeča stranka dolžna toženim strankam v celoti povrniti stroške postopka, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo v znesku 5.686,71 EUR (točka 25/8 obrazložitve izpodbijane odločbe).

14. Ker so tožene stranke s pritožbo uspele, jim je dolžna tožena stranka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in veljavni Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT) kot sledi: nagrada za pritožbo po tar. št. 21/1 OT 2250 točk, povečanje storitev za zastopanje več strank 225 točk, 2 % in v presežku nad 1000 točk 1% materialnih stroškov ter 22% DDV, kar znaša 1405,40 EUR.

1 Tako odločba Ustavnega sodišča RS št- Up-39/95-19 z dne 16. 1. 1997, točka 12. in 13. obrazložitve. 2 Ibid., točka 15 in 17 obrazložitve. 3 Tako tudi sodba VSRS III Ips 34/2013 z dne 20. 1. 2015.