Jedro

Vpisana zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve ni ovira za vpis prenosa lastninske pravice na podlagi delitve kot ene izmed oblik materialno statusnega preoblikovanja družbe (na podlagi delitvenega načrta in potrdila sodišča ter sklepa o delitvi), saj gre za prenos premoženjskih pravic na univerzalne pravne naslednike.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Udeleženci sami trpijo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo predlagani vpis, to je vpis lastninske pravice pri nepremičnini parc. št. 1823/0 k.o. – P. v korist H. M.,d.o.o., do 1/1, na podlagi delitvenega načrta z dne 10.11.2014 (1. – 9. del) ter potrdila sodišča in sklepa o delitvi z dne 11.2.2015. Zoper sklep sta udeleženca T. in A. B. vložila pritožbo s predlogom za prekinitev postopka in začetkom postopka presoje ustavnosti in zakonitosti. Sodišče je prvotno predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da je pri predmetni parceli v zemljiški knjigi na podlagi sklepa o začasni odredbi vpisana zaznamba drugega pravnega dejstva, to je prepoved kakršnegakoli razpolaganja z nepremičnino. Glede le-te se pred Upravno enoto Celje vodi denacionalizacijski postopek pod opr. št. 339-13/2011. Ugovor predlagatelja je bil zavrnjen, Višje sodišče v Kopru pa je pritožbi predlagatelja ugodilo in s sklepom 15.9.2015 sklep o ugovoru razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje zemljiškoknjižnemu sodniku. Sedaj je predlagani vpis z izpodbijanim sklepom dovoljen, zavzeto je drugačno stališče kot v sklepu o ugovoru. Po mnenju sodišča prve stopnje naj bi šlo v predmetnem primeru za vknjižbo prenosa lastninske pravice na podlagi materialnega statusnega preoblikovanja družbe, ne gre za pravno poslovno razpolaganje v ožjem pomenu, na katero se nanašajo učinki iz 99. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), ampak za prenos premoženjskih pravic na podlagi univerzalnega pravnega nasledstva, ki začne učinkovati že z vpisom delitve v sodni register. 45. člen ZZK-1 posebej ureja vknjižbe na podlagi materialnih statusnih preoblikovanj in vpisana zaznamba ni ovira za predlagani vpis, saj podlage za tak zaključek ni najti v določbah 99. člena ZZK-1, ki urejajo učinke zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve. Sodišče je nekritično sledilo zmotnemu stališču pritožbenega sodišča. Tako razlogovanje predstavlja očiten obid učinkov 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), katerega namen je ravno v preprečitvi prehoda premoženja, glede katerega obstaja dolžnost vračila v naravi. Namen te določbe je, da se ustavi sleherni pravni promet z nepremičnim premoženjem, glede katerega obstoji dolžnost vrnitve. Tako ZDen kot pravna teorija ter ustavosodna praksa posledično stojijo na stališču, da se prepoved nanaša na vsako razpolaganje s takšnim premoženjem, ki bi lahko vplivalo na vrnitev premoženja ( komentar Zakona o denacionalizaciji iz leta 2000, k 88. členu, strani 535 – 540). Zato je tudi zakonodajalec predpisal ničnostno sankcijo za prav vse akte civilnega prava, ki bi prepovedi razpolaganja nasprotovali. Gre za javno omejitev razpolaganja oz. popolno izvzetje takšnega premoženja iz pravnega prometa (res extra commercium). Tako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-123/95 z dne 5.3.1998 in mu sledi tudi pravna teorija. ZDen je v 68. členu omogočil ustrezno dodatno varovanje interesov upravičencev z izdajo sklepa o prepovedi razpolaganja s premoženjem, glede katerega obstoji obveznost vračila v naravi, ker je le-to za čas trajanja denacionalizacijskega postopka izvzeto iz pravnega prometa. Pri predmetni parceli je vpisana zaznamba prepovedi slehernega razpolaganja prav na podlagi sklepa o zavarovanju, izdanega na podlagi 68. člena ZDen. Tudi Ustavno sodišče je stališče, da je tako premoženje izvzeto iz pravnega prometa in so posledično vsi civilni akti, ki merijo nasprotno, nični, izrecno potrdilo v odločbi U-I-72/93, kjer je zapisalo, da se prepoved iz 88. člena nanaša na vsakršno razpolaganje, s katerim bi se poslabšal položaj upravičencev v postopku denacionalizacije, torej tudi na statusne spremembe zavezancev. Tudi ni bila v zemljiško knjigo vpisana zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve iz 99. člena ZZK-1, kot zmotno menita prvo in drugostopenjsko sodišče, pač pa zaznamba pravnega dejstva o javnopravnih omejitvah (o izvzetju iz pravnega prometa na podlagi 88. člena v povezavi z 68. členom ZDen) na podlagi 111. člena ZZK-1. Zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve se po navodilih e-ZK - opravila vpisuje pod št. 606, v predmetnem postopku pa je bila zaznamba javnopravne omejitve slehernega razpolaganja vpisana pod št. 617 na podlagi 111. člena ZZK-1. Po 99. členu ZZK-1 gre za zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve, po 111. členu ZZK-1 pa za zaznambo pravnega dejstva o javnopravnih omejitvah. Kako je sodišče lahko to razliko v pravnih podlagah sploh spregledalo, če je očitna. Sklicuje se na razloge v sklepu Dn 249496/2014 z dne 7.1.2015, na podlagi katerega je zaznamba javnopravne omejitve za to parcelo sploh bila vpisana v zemljiško knjigo. V navedeni zadevi je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je vpisana zaznamba prepovedi slehernega razpolaganja na podlagi 111. člena ZZK-1, sedaj pa, da gre za zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve iz 99. člena ZZK-1. Gre za razmak devetih mesecev, očitna je uporaba napačne pravne podlage, kar ima lahko tudi za posledico odškodninsko odgovornost Republike Slovenije v smislu 26. člena Ustave RS. Očitno protiustavno ravnanje bi se lahko celo okarakteriziralo kot nevestno delo v službi (npr. 258. člen KZ-1). Sedaj je po navodilih višjega sodišča dovoljen prenos lastninske pravice na nepremičnini, ki je začasno izvzeta iz pravnega prometa. Pri tej parceli je še vedno vpisana zaznamba drugega pravnega dejstva in ne zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve. Zaznamba prepovedi slehernega razpolaganja pa je še vedno vpisana, saj prvostopenjsko sodišče ni našlo podlage za izbris. Pritožba se sprašuje, kakšen je učinek zaznambe prepovedi razpolaganja, ki je sodišče ni izbrisalo, če pa je kljub njenemu vpisu ravnokar dopustilo razpolaganje. Ob uporabi 111. člena ZZK-1 bi prišli do drugačne rešitve. Opozarja na 5. točko prvega odstavka tega člena. Na tej podlagi se vpiše tudi zaznamba drugega pravnega dejstva, zaradi katerega se uporabljajo posebna pravila o javnopravnih omejitvah pri prometu z nepremičnino, takšna omejitev pa je bila v predmetnem primeru vpisana na podlagi odločbe o določitvi drugega pravnega dejstva, na podlagi katerega je nastala javnopravna omejitev pri prometu z nepremičnino. 111. člen ZZK-1 preprosto prepoveduje sleherno razpolaganje z nepremičnino, na katero se nanaša. Izbris pa se po petem odstavku opravi šele potem, ko javna omejitev, torej pravno dejstvo ki je zaznamovano v zemljiški knjigi, preneha. Nepravilno je uporabljena tudi 4. točka prvega odstavka 148. člena ZZK-1, po stanju v zemljiški knjigi namreč še vedno obstaja ovira za vpis. Sodišče v razlogih še navrže, da ni pristojno za presojo ustavnosti določb ZZK-1 z ustavo in stranke opozori, da lahko same podajo pobudo na podlagi 24. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). To stališče je zgrešeno, po eni strani lahko po prvem odstavku 23. člena ZUstS sodišče vloži zahtevo za presojo ustavnosti na Ustavno sodišče RS, če meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven in prekine postopek ter z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti. Pritožnika pobude sama ne moreta vložiti, ker po stališču Ustavnega sodišča RS nimata pravnega interesa, ter to pojasnita, pa tudi sicer pritožnika nista navedla, da je ZZK-1 protiustaven. Po njunem mnenju bi ob pravilni in konsistentni uporabi 111. člena ZZK-1 moralo sodišče prve stopnje zavrniti predlog za vknjižbo lastninske pravice iz že povzetih razlogov. Pravni posel je nadpomenka, obsega tudi korporacijske pravne posle, saj obstajajo različne vrste pravnih poslov, npr. obligacijski, stvarno pravni, korporacijski. 88. člen ZDen pa nikjer ne določa, da se prepoved nanaša zgolj na določeno vrsto pravnih poslov. Drugačno stališče je v nasprotju z namenom javnopravne omejitve razpolaganja s stvarjo izven pravnega prometa, ki je uzakonjena v 88. členu ZDen. V tem postopku je vpis dovoljen na podlagi delitvenega načrta, ki predvideva izčlenitev premoženja na novo ustanovljeno družbo, torej gre za izjavo volje (civilni akt) prenosnika premoženja oz. pravni posel, katerega namen in učinek je prenos premoženja na novega lastnika. V delu, v katerem se nanaša na prenos premoženja, je brezpogojno ničen. Zato ni res, da ima prenos konstitutivne učinke in je do prenosa premoženje prišlo že na podlagi 623. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Res v primeru materialno-statusnih preoblikovanj družb ni potrebna izdaja zemljiškoknjižnega dovolila za prenos lastninske pravice na nepremičninah, toda določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se glede na 14. člen v delu, ki se nanaša na pogodbe, smiselno uporabljajo tudi za druge pravne posle, torej tudi za korporacijske pravne posle, kamor spada delitveni načrt. To je torej zavezovalni pravni posel in posebnega razpolagalnega posla ni, nadomešča pa ga vpis delitve v sodni register. Tako tudi 760. stran 3. knjige Velikega komentarja ZGD-1, 2007. Sploh pa bi bilo v popolnem neskladju z načelom pravne predvidljivosti iz 2. člena Ustave RS in načelom enakega varstva pravice iz 22. člena Ustave RS, če bi en predpis (ZDen) absolutno prepovedal pravno poslovno razpolaganje s premoženjem, ki je izvzeto iz pravnega prometa, nato pa bi bila ta prepoved izvotljena bodisi zaradi zmotne in neusklajene razlage določb ZZK-1 bodisi zato, ker ZZK-1 kljub temu, da ZDen omogoča izrek prepovedi slehernega razpolaganja, ne omogoča vpisa take prepovedi na tak način, da bi bile lahko v zemljiškoknjižnem postopku ustrezno varovane pravice denacionalizacijskih upravičencev. Tak položaj bi predstavljal obid določb ZDen z neučinkovitimi določbami ZZK-1, ki je izvedbeni predpis na nepremičninskem področju. To je treba preprečiti prav v takih primerih kot je predmetni, ko predlagatelj zlorablja svoje pravice in skuša na najrazličnejše načine obiti učinek prepovedi razpolaganja iz 88. člena ZDen. Ob pravilni iz skladni razlagi 111. člena ZZK-1 v zvezi z ZDen protiustavnost ni podana. Zato sta pritožnika sodišču prve stopnje le podrejeno predlagala, da če bi se zavzelo (zmotno) stališče, da ZZK-1 ne dopušča uresničitve zaznambe prepovedi razpolaganja, izdane na podlagi ZDen, predmetni postopek prekine po prvem odstavku 23. člena ZUstS ter z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti ZZK-1. Sodišče prve stopnje pa ni storilo ne enega ne drugega, pač pa ob uporabi popolne sodniške samovolje predlagatelju omogočilo obid kogentnih določb ZDen na podlagi ničnega pravnega posla. Kršeni so 2., 14., 22. in 25. člen Ustave, notranje protislovna odločba krši prepoved sodniške samovolje, kot je zapisalo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-460/14 z dne 1.7.2014. Opozarja še, da bi se moralo sodišče opredeliti do navedb, ki so bile glede na stališče, ki ga je zavzelo, pomembne za odločitev (prim. odločbi Up-147/09 in Up-2414/08). Sodišče pa ni obrazložilo, zakaj ni uporabilo določbe 111. člena ZZK-1, na podlagi katere je bila vpisana zaznamba prepovedi razpolaganja. Zgolj pavšalno se je sklicevalo na 99. člen ZZK-1. Tega pa ne bi smelo uporabiti. Prepovedana je sodniška samovolja, kršitev te pravice iz 22. člena Ustave predstavlja tudi sprejem očitno napačne sodbe oz. sodbe brez razumne pravne obrazložitve (odločba Up-403/01). Pritožnika zato predlagata, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da se predlog za vpis zaradi obstoja ovire (javnopravne omejitve, izvzetje iz pravnega prometa) za vpis (4. točka prvega odstavka 148. člena ZZK-1) zavrne, v nasprotnem primeru bosta iskala pravico na Ustavnem sodišču. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril. Meni, da je materialno pravo pravilno uporabljeno, pravilno je interpretiran 99. v zvezi s 45. členom ZZK-1, ni ovire za vpis v zemljiški knjigi glede na stanje zemljiške knjige. Gre za vknjižbo prenosa lastninske pravice na podlagi delitve kot ene izmed oblik materialnega statusnega preoblikovanja družbe z izčlenitvijo z ustanovitvijo nove družbe. V takem primeru pa 99. člen ZZK-1 ne določa, da bi bila začasna odredba oz. zaznamba prepovedi razpolaganja ovira za vpis. Ta člen taksativno določa ovire, za ta primer ni določena. Ne gre za pravno poslovno razpolaganje v ožjem pomenu, na katere prepovedi iz 99. člena ZZK-1 učinkujejo, pač pa gre za prenos premoženjskih pravic na univerzalne pravne naslednike. V primeru delitve ZGD-1 v šestem odstavku 623. člena izrecno določa, da preide na novo družbo del premoženja, določen z delitvenim načrtom in 635. člen ZGD-1 določa pravne posledice delitve in prav zaradi specifične podlage pridobitve pravice na podlagi materialnih statusnih preoblikovanj ZZK-1 v 45. členu posebej ureja vknjižbe na njihovi podlagi. Tudi če bi držalo, da gre pri zaznambi prepovedi razpolaganja, zaznamovani v zemljiški knjigi na podlagi sklepa o začasni odredbi Upravne enote Piran z dne 30.10.1995, za zaznambo pravnega dejstva o javnopravnih omejitvah na podlagi 111. člena ZZK-1, gre za še vedno po vsebini za institut prepovedi odtujitve in obremenitve, za katerega je treba uporabiti 99. člen ZZK-1. Prepoved razpolaganja pa velja samo za tista razpolaganja, ki bi utegnila vplivati na vrnitev oziroma obliko vrnitve podržavljenega premoženja in ne za kakršenkoli pravni posel (prim. tudi VSL sodba I Cp 1336/2009 z dne 26.8.2009). Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

Na pritožbo je odgovoril tudi udeleženec H.M. d.o.o.. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Očitki pritožnikov ne držijo, učinki zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve na podlagi začasne odredbe so urejeni v določbi 99. člena ZZK-1. Poudarja še, da je bila v času uvedbe denacionalizacijskega postopka lastnica nepremičnine družba M. d.d., ki se je kasneje večkrat delila in združevala, nazadnje v družbo H.B. d.d., to je bilo vedno ustrezno izvedeno v zemljiški knjigi. V odločbi U-I-123/1995 je Ustavno sodišče v 15. točki zapisalo, da bi brez preprečitve razpolage lahko prišlo do možnih prenosov lastninske pravice na tem premoženju oz. na posameznih stvareh zavezancev na pravne subjekte, ki po ZDen niso zavezanci in bi taki prenosi denacionalizacijo onemogočili ali vsaj bistveno otežili. Ustavno sodišče je izpodbijani člen presojalo z vidika prodajne pogodbe, to je singularnega nasledstva, in se ni opredelilo do prenosov premoženja v okviru univerzalnega pravnega nasledstva, ki že po naravi stoji nasproti pod drugačnimi pogoji in ima povsem drugačne posledice od singularnega pravnega nasledstva, saj univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa razmerja pravnega prednika. Pri predmetnem materialnem statusnem preoblikovanju pa je tudi sicer prišlo do prenosa premoženjskih pravic na univerzalne pravne naslednike, ki so začeli učinkovati z ustreznim vpisom v sodni register. Gre za univerzalno sukcesijo. Prevzemni subjekt je celostno vstopil v pravni položaj prenosnega subjekta in je njegov pravni naslednik glede celote pravic, obveznosti in pravnih razmerij. Opozarja na določbo 68. člena ZDen, ko lahko organ prve stopnje v denacionalizacijskem postopku izda sklep, s katerim odredi začasno prepoved razpolaganja z nepremičninami ali prepoved enega oziroma popolnega kapitalskega preoblikovanja podjetij in drugih gospodarskih subjektov, ureja torej zavarovanje zahtevkov denacionalizacijskih upravičencev na različne načine, prepoved razpolaganja z nepremičnino je le eden od njih. Zahtevek bi bilo mogoče zavarovati tudi z začasno prepovedjo delnega oz. popolnega kapitalskega preoblikovanja podjetij, v konkretnem primeru se to ni zgodilo. V nadaljevanju še opozarjata, da je Višje sodišče v Kopru tudi v sklepu Cdn 58/2015 z dne 24.3.2015 zavzelo stališče, da ima v takem primeru, ko je izdana začasna odredba upravne enote v denacionalizacijskem postopku zaradi prepovedi razpolaganja, vpis podlago v določbi 98. člena ZZK-1, ko gre po vsebini za prepoved odtujitve in obremenitve, kar sta pojavni obliki razpolaganja. Tako se izkaže, da je pritožbeno sodišče tako v tej zadevi kot v sklepu Cdn 58/2015 obakrat zavzelo isto stališče, torej ne držijo očitki, da je pritožbeno sodišče zavzelo glede tega vprašanja različno stališče. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je poudarilo pritožbeno sodišče že v predhodni odločbi, gre v tej zadevi za vpis prenosa lastninske pravice na podlagi delitvenega načrta in potrdila sodišča ter sklepa o delitvi, torej za vknjižbo prenosa pravice na podlagi delitve kot ene izmed oblik materialno statusnega preoblikovanja družbe in sicer delitve z izčlenitvijo dela premoženja prenosne družbe H.B. d.d., ki jo je prevzela (nova) prevzemna družba H.M. d.o.o. ter je vknjižba na podlagi takega preoblikovanja urejena v 45. členu ZZK-1, ki posebej ureja vknjižbe na podlagi delitve, združitve ali prenehanja gospodarskih družb. Pri takih preoblikovanjih ne gre za pravno poslovno razpolaganje v ožjem pomenu, na katerega se nanašajo učinki iz 99. člena ZZK-1, pač pa gre za prenos premoženjskih pravic na univerzalne pravne naslednike, ki tudi sicer začnejo učinkovati z vpisom v sodni register (623. in naslednji člen ZGD-1). Vpisana zaznamba prepovedi vsakršnega razpolaganja ni ovira za predlagani vpis, učinke zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve ureja 99. člen ZZK-1, iz teh določb pa ni mogoče potegniti zaključka, da bi ob vpisani prepovedi na podlagi začasne odredbe obstajala ovira za vpis. Pri predmetni nepremičnini je namreč na podlagi sklepa o začasni odredbi Upravne enote Piran 351-137/93 z dne 30.10.1995, v postopku, ki se vodi pred Upravno enoto Celje pod št. 339-13/2011 zaradi denacionalizacije, zaznamovano, da ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičnino, glede katere po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve. Pritožba neutemeljeno izpostavlja določbo 111. člena ZZK-1. Že Višje sodišče v Kopru je v sklepu Cdn 58/2015, ko je obravnavalo pritožbo zoper sklep, s katerim je bil dovoljen vpis „zaznambe pravnega dejstva – prepovedi razpolaganja na podlagi navedenega začasne odredbe“, poudarilo, da ima ta vpis podlago v določbi 98. člena ZZK-1, saj prepoved vsakega razpolaganja, kot glasi sklep o začasni odredbi, ki je podlaga obravnavanega vpisa, vsebinsko pomeni prepoved odtujitve in obremenitve, ki sta pojavni obliki razpolaganja. Tako ne drži, da bi bilo v navedenem postopku zavzeto drugačno stališče glede narave vpisa kot v tej zadevi. Sicer pa imajo zaznambe pravne učinke, ki jih določa zakon, in če zakon v zvezi s posamezno vrsto zaznambe pravnih učinkov te zaznambe ne ureja, ima zaznamba pravni učinek javne objave pravnega dejstva, ki se zaznamuje (drugi in prvi odstavek 64. člena ZZK-1), ter, saj ZZK-1 glede zaznamb pravnih dejstev o javnopravnih omejitvah ne določa drugače, imajo zaznambe v smislu 111. člena ZZK-1 pravni učinek javne objave pravnega dejstva, ki se zaznamuje. To pomeni, da tudi, če bi držalo stališče pritožbe (pa ne drži), da je vpisana prepoved javnopravne omejitve po 111.členu ZZK-1, vpisana zaznamba ne bi bila ovira za predlagani vpis. Pritožba se v večjem delu ukvarja z vprašanjem ničnosti pravnih poslov, in opozarja na sodno prakso, tudi razloge v odločbah Ustavnega sodišča, ter poudarja, da razlaga določbe 88. člena ZDen narekuje, da ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve, in da se ta prepoved nanaša tudi na statusne spremembe zavezancev (prim. odločba Ustavnega sodišča RS U-I-72/93, točka 25). Pritožbeno sodišče je že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu opozorilo, da v zemljiškoknjižnem postopku zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o vpisu ni pristojno presojati veljavnosti pravnega posla, in lahko presoja le popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila (kot izhaja iz četrtega in petega odstavka 149. člena ZZK-1). Glede na v pritožbi izpostavljeno vprašanje, kako lahko glede na navedeno denacionalizacijski upravičenec doseže, da se prepreči razpolaganje s premoženjem, glede katerega obstoji obveznost vračila v naravi, glede na navedene določbe ZZK-1 oziroma glede na s strani sodišč v tem postopku zavzeto razlago, pa pritožbeno sodišče opozarja na določbo 68. člena ZDen, po kateri lahko v postopku denacionalizacije organ prve stopnje zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov izda sklep, s katerim odredi, da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami ali delno oziroma popolno kapitalsko (torej statusno) preoblikovanje podjetja in drugih gospodarskih subjektov. Začasna odredba, kateri je sledil ustrezen vpis v zemljiško knjigo, pa ni prepovedala delnega oziroma popolnega kapitalskega preoblikovanja podjetij in drugih gospodarskih subjektov, in če bi začasna odredba, izdana v upravnem postopku, vsebovala tudi tako prepoved, bi se seveda morala vsebina izdane začasne odredbe in v njej vsebovanih prepovedi ter s tem tudi določbe ZZK-1 razlagati tudi v skladu z določbami in namenom ZDen.

Tako se izkaže, da pritožbeni razlogi niso podani ter je pritožbeno sodišče, ki tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP ter 120. členom ZZK-1) neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo.

Pritožnika, predlagatelj ter udeleženec, ki so vložili pritožbo oziroma odgovor na pritožbo, trpijo vsak svoje stroške (35. člen ZNP v zvezi s 120. členom ZZK-1).