Jedro

Vsak postopek redne likvidacije se namreč v končni fazi izide v zaključek likvidacijskega postopka in izbris te gospodarske družbe iz sodnega registra.

Je bil namen pogodbenih strank čimprej omogočiti izpolnitev pogojev za zaključek postopka redne likvidacije in doseči izbris tožeče stranke iz sodnega registra.

S Pogodbo o zavarovanju denarnih terjatev in Pogodbo o odstopu terjatev se je tožena stranka zavezala namesto prvotožeče stranke poplačati obveznosti, določene v 5. členu Pogodbe o zavarovanju in dati ustrezno zavarovanje za poplačilo terjatev, ki še niso dospele in znanih terjatev, ki jih upniki niso prijavili.

Namen pogodbenih strank je treba iskati v določilu 2. člena omenjene pogodbe, ki se nanaša na zagotovitev ustreznega zavarovanja in za plačilo terjatev prvotožeče stranke, opredeljenih v 5. členu pogodbe.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Zahtevi prvo in drugotožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrneta.

Drugotožeča stranka mora toženi stranki plačati 685.000,00 SIT za stroške odgovora na pritožbo v roku petnajstih dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da sta pogodba o zavarovanju denarnih terjatev v postopku likvidacije A d.d. z dne 30.10.1997 in pogodba o odstopu terjatev z dne 30.10.1997 sklenjeni med tožečo stranko A d.d. v likvidaciji in toženo stranko B d.d. prenehali veljati;

2. Tožena stranka B d.d., je dolžna prvotožeči stranki A d.d., v likvidaciji vrniti presežek denarnih sredstev, ki ji je glede na prevzete obveznosti nastal v višini vsote nakazila 35.000.000,00 SIT in vnovčenje terjatve do C v višini 217.553.000,00 SIT, zmanjšane za poplačane dolgove A d.d., v likvidaciji, stroške in potrebne izdatke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.1999 do plačila;

3. Tožena stranka je dolžna tožečima povrniti njune sodno odmerjene pravdne stroške skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do plačila;

4. Ugotovi se, da sta pogodba za zavarovanje denarnih terjatev v postopku likvidacije A d.d. z dne 30.10.1997 in pogodba o odstopu terjatev z dne 30.10.1997 sklenjeni med tožečo stranko A d.d., v likvidaciji in toženo stranko B d.d., nični." Sklenilo je, da sta tožeči stranki dolžni povrniti nerazdelno toženi stranki pravdne stroške v višini 1.060.000,00 SIT v roku osmih dni, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo sta se pritožili obe tožeči stranki. Uveljavljali sta vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje sta predlagali, naj pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožečih strank, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevali sta povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo drugotožeče stranke ter sodišču druge stopnje predlagala, naj neutemeljeno pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

Na pritožbo prvotožeče stranke tožena stranka ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

I. Razlogi sodišča druge stopnje k pritožbi prvotožeče stranke

1.1. O uveljavljani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP Sodišče druge stopnje je v registrskem postopku izdalo sklep z dne

19.11.1998, s katerim je sklep registrskega sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predlog za vpis zaključka redne likvidacije (sedaj tožeče stranke) in njen izbris iz sodnega registra zavrnilo.

Napotkov, ki jih je dalo registrsko sodišče druge stopnje za nadaljevanje likvidacijskega postopka pred registrskim sodiščem prve stopnje, sodišče pri vodenju postopka gospodarskega spora, ni dolžno upoštevati. Do napotkov za nadaljevanje likvidacije v registrskem postopku, se torej sodišče prve stopnje v tem gospodarskem sporu, ni bilo dolžno opredeljevati.

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je nadzorni svet prvotožeče stranke soglašal s sklenitvijo pogodbe o zavarovanju denarnih terjatev v postopku likvidacije A d.d. z dne 30.10.1997 (dalje Pogodba o zavarovanju, A/4 in zapisnik 16. seje nadzornega sveta z dne 7.11.1997, A11). Dejstev, ki so med strankama nesporna, ni potrebno dokazovati (primerjaj smiselno 1. odst. 214. člena ZPP).

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila kavza prvotožeče in tožene stranke ob sklenitvi Pogodbe o zavarovanju, zagotovitev ustreznega zavarovanja zaradi izpolnitve pogojev, predpisanih v 2. odst. 390. člena ZGD. Zaključek likvidacije med pravdnima strankama je bil le nagib. V zvezi z zaključkom likvidacijskega postopka pa je to zavarovanje štelo le kot nagib, ki pa ni prešel v kavzo sklenitve pogodbe. V teh ugotovitvah sodišča prve stopnje ni nobenih nasprotij.

Pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP torej ni podan.

1.2. Splošno o zaključku redne likvidacije in izbrisu družbe iz sodnega registra (384. do 387. člena ZGD) Zaradi razumevanja spremljajočih okoliščin, ki bi lahko bile pomembne za odločanje sodišča prve stopnje o tem, ali je Pogodba o zavarovanju imela dopustno podlago oziroma ali je morda ta podlaga kasneje odpadla, je treba razložiti vlogo likvidacijske upraviteljice, ki vodi postopek redne (notranje) likvidacije družbe.

Likvidacijska upraviteljica mora poplačati vse obveznosti družbe (1. odst. 387. člena ZGD). Zaradi varstva upnikov nedospelih in znanih terjatev, ki jih upniki niso prijavili, je bila likvidacijska upraviteljica dolžna zagotoviti ustrezno zavarovanje za poplačilo omenjenih terjatev (2. odst. 390. člena ZGD). Šele po poplačilu vseh obveznosti družbe in danega ustreznega zavarovanja lahko likvidacijska upraviteljica razdeli preostalo premoženje med delničarje, v sorazmerju z njihovimi deleži. Po končani razdelitvi pa likvidacijska upraviteljica izroči sodišču na skupščini sprejeto poročilo o poteku likvidacijskega postopka, sklep skupščine o razdelitvi premoženja, izjavi, da je vse premoženje razdeljeno v skladu s sklepom o razdelitvi in predlaga izbris družbe iz registra (1. in 2. odst. 387. člena ZGD). Vse opisane naloge je morala opraviti likvidacijska upraviteljica. Odločitev Višjega sodišča v Ljubljani s sklepom z dne 19.11.1998, ki je v registrskem postopku, zaradi neizpolnjevanja pogojev, predpisanih v 387. členu ZGD spremenilo sklep registrskega sodišča prve stopnje tako, da je predlog za vpis zaključka redne likvidacije in izbris subjekta vpisa iz sodnega registra zavrnilo, ne more vplivati na pravno veljavnost sklenjene pogodbe med prvo tožečo in toženo stranko, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Zmotno razumevanje prvotožeče stranke o tem, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za zakonit izbris prvotožeče stranke iz sodnega registra, ne more vplivati na to, da po njenem stališču namena (kavze) sklenjene pogodbe med prvotožečo in toženo stranko sploh ni bilo oziroma, da je zaradi navedene odločitve Višjega sodišča v Ljubljani, odpadel. To pa pomeni, da ni prišlo do nobenih novih dejanskih okoliščin, zaradi katerih bi lahko podlaga pogodbe kasneje odpadla. Sodišče druge stopnje je v registrskem postopku s svojo odločitvijo opozorilo na to, da pogoji za zaključek redne likvidacije in izbris iz sodnega registra še niso podani. To pa ne pomeni, da ne bi bili ti pogoji lahko podani kasneje. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa ni bilo ugotovljeno, da bi bil čas zaključka postopka redne likvidacije in izbrisa iz sodnega registra, dogovorjen kot ena izmed bistvenih sestavin Pogodbe o zavarovanju. Sklenitev Pogodbe o zavarovanju in Pogodbe o odstopu terjatev z dne 30.10.1997 (A5) razume sodišče druge stopnje kot eno izmed faz (zavezo poplačati upnike namesto prvotožeče stranke in dati ustrezno zavarovanje v smislu pravil predpisanih v 2. odst. 390. člena ZGD), ki bi se ob vseh pogojih, predpisanih v 387. členu ZGD, izšel v končni rezultat, to je izbris prvotožeče stranke iz sodnega registra. V skladu s Pogodbo o zavarovanju in Pogodbo o odstopu terjatev, je prvotožeča stranka prenesla obveznost poplačati upnike na toženo stranko. Vse nadaljnje faze postopka, to je razdelitev premoženja med upnike in izpeljava celotnega postopka do vložitve predloga za izbris družbe iz sodnega registra, pa so nastale v sferi prvotožeče stranke in se na toženo stranko sploh niso več nanašale. V tem okviru je pritožbeno sodišče presojalo odločitev sodišča prve stopnje glede uveljavljenih pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

1.3. Zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje V dokaznem postopku sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bile določbe Pogodbe o zavarovanju nejasne in da bi bilo treba sporna določila razlagati v smislu 2. odst. 99. člena ZOR.

Ugotovitev v izpodbijani sodbi, da višje sodišče v registrskem postopku ni poseglo v sklep o razdelitvi premoženja ter v zavarovanje terjatev, je pravilna. Z zavrnitvijo predloga za vpis zaključka redne likvidacije in izbris prvotožeče stranke iz sodnega registra registrsko sodišče namreč ni posegalo v sklep o razdelitvi premoženja. Omenjeni sklep namreč ni bil napadan v nobenem postopku.

Sploh pa za odločitev o tožbenem zahtevku v tem sporu, vprašanje veljavnosti sklepa o razdelitvi premoženja v postopku redne likvidacije, ni pravno odločilno dejstvo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotavljalo, ali je bila podana kavza ob sklenitvi Pogodbe o zavarovanju in Pogodbe o odstopu terjatev ter ob predpostavki, da je kavza ob sklenitvi obeh pogodb obstojala, ali je morda kasneje odpadla. Kot je bilo že pojasnjeno, pa je bila Pogodba o zavarovanju denarnih terjatev le ena izmed faz, ki naj bi vodili v končen rezultat, to je v izbris prvotožeče stranke iz sodnega registra.

Zgolj zaradi odločitve višjega sodišča v registrskem postopku, s katero se je zaključek redne likvidacije in v končni posledici izbris prvotožeče stranke iz sodnega registra zamaknil v prihodnost, po oceni sodišča druge stopnje ni odpadla kavza za sklenitev obeh pogodb v smislu 2. člena Pogodbe o zavarovanju in 2. člena Pogodbe o odstopu terjatev.

Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da je kavza Pogodbe o zavarovanju izražena v 2. členu omenjene pogodbe. V

3. členu te pogodbe je navedena zgolj ugotovitev, da je likvidacijsko premoženje v pretežni meri unovčeno ter da so podani pogoji za njegovo delitev. V pogodbenem razmerju med prvotožečo in toženo stranko zapis v 3. členu pogodbe ne more predstavljati nobene pogodbene zaveze.

Predmet tožbenega zahtevka je izpodbojnost omenjenih pogodb, vrnitve sredstev in ničnost teh pogodb. V smislu ugotavljanja morebitne neobstoječe kavze se lahko nanaša le na ugotavljanje dejanskega stanja v okviru pogodbenih razmerij med strankama. Sklep o delitvi premoženja prvotožeče stranke, sprejet po pravilih predpisanih v 1. odst. 387. člena ZGD, se ne nanaša na pogodbeno razmerje med pravdnima strankama. Delitev premoženja sodi torej v fazo prenehanja družbe, ki se ni več nanašala na toženo stranko.

Očitek sodišču prve stopnje o neenakopravnem in pristranskem obravnavanju pravdnih strank je zato neutemeljen.

Pritožbeni očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej ni podan.

II. Razlogi sodišča prve stopnje k pritožbi drugotožeče stranke

2.1. O uveljavljanih absolutnih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka

Sodišče prve stopnje je moralo ugotoviti, ali sta imeli Pogodbi o zavarovanju in o odstopu terjatev, sklenjeni med pravdnima strankama, dopustno podlago. O tem, kaj je bila kavza pogodb je zapisalo, da imajo pravdne stranke različno mnenje, tako kot obe priloženi pravni mnenji. S primerjavo izpovedb prič A.B., likvidacijske upraviteljice prvotožeče stranke (v spisu list. št. 53 - 55) C.D., direktorice tožene stranke (list. št. 55, 56) in X.Y., predsednika nadzornega sveta prvotožeče stranke (list. št. 57) in razlogov v izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na ugotavljanje obstoja kavze pogodb, sodišče druge stopnje ne vidi nobenega nasprotja med razlogi sodbe in vsebino zapisnika o izpovedbah prič v postopku. Res so priče izpovedale, da je bil končni cilj zaključek likvidacije prvotožeče stranke in njen izbris iz sodnega registra. Sodišče prve stopnje je ta končni cilj razlagalo le v tem smislu, ali je nagib za sklenitev pogodbe in sicer uspešen zaključek likvidacijskega postopka ter izbris tožeče stranke iz sodnega registra mogoče razumeti tako, da sta stranki pogodbe, nagib povzdignili v kavzo (primerjaj list. št. 65 v spisu).

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je izrazilo dvom v izpovedbo prej omenjenih prič. Dejstvo prepovedanih plačil med pravdnima strankama sploh ni bilo sporno, niti ne pravno odločilno dejstvo. Zato sodišču prve stopnje ni bilo treba v zvezi s temi dejstvi izvajati dokaznega postopka. Sploh pa je prvotožeča stranka sama navedla (mnenje glede likvidacije delniške družbe, Inštituta za gospodarsko pravo iz Maribora z dne 13.2.2001, v prilogi A/6 - strokovne trditve prvotožeče stranke), da imajo pri delitvi likvidacijske mase po zakonu absolutno prednost obveznosti do upnikov pred lastniškim kapitalom. To pa pomeni, da so plačila, ki so jih delničarji prvotožeče stranke prejeli iz naslova razdelitve preostanka premoženja, izvedena v nasprotju z zakonom (takoimenovana prepovedana plačila po 230. členu ZGD). Razloge v zvezi s prepovedanimi plačili v izpodbijani sodbi, da so bile vse omenjene priče delničarji prvotožeče stranke, ki jim je bilo premoženje razdeljeno, razume sodišče druge stopnje v zvezi z izpovedbo A.B. tako, da je bila tožena stranka (B d.d.) vse do predlaganega izbrisa oziroma do razdelitve premoženja tožeče stranke (A d.d.) hčerinska družba tožeče stranke. Potem pa so delničarji tožeče stranke postali lastniki delnic tožene stranke. Sodišče prve stopnje je sicer res netočno povzelo vsebino zapisnikov o zaslišanju prič v tistem delu, ko je navedlo, da so vse prej omenjene priče delničarji prvotožeče stranke. Dejansko sta A.B. in C.D. izpovedali, da je prva pridobila delnice tožene stranke po "likvidaciji tožeče stranke in izbrisu s tem preko družbe X, kjer je zaposlena in tudi delno lastnica", C.D. pa je izpovedala, da je delničarka tožene stranke, medtem ko o tem dejstvu X.Y. ni izpovedoval. Vendar zaradi napačnega povzemanja tega dela izpovedb sodišče prve stopnje ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč v nadaljevanju izpodbijane sodbe dokazno ocenilo pravno relevantno dejstvo o tem, da zaradi izključne odgovornosti likvidacijske upraviteljice oziroma prvotožeče stranke, ni prišlo do zaključka likvidacijskega postopka in njenega izbrisa iz sodnega registra.

Pritožnik napada napačno dokazno oceno o "verodostojnosti prič C.D. in X.Y., kar hkrati uveljavlja kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene vestno in skrbno ter analitično sintetično navedlo razloge, ki utemeljujejo odločitev v tem sporu. Če bi sodišče ne podalo nobenih razlogov o odločilnih dejstvih, bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, kar pa ne drži.

Zato je sodišče druge stopnje preizkušalo izpodbijano sodbo tudi glede pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot sledi v nadaljevanju te obrazložitve.

2.2. O zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja Pritožbeno stališče širi pojem kavze kot razloga sklenitve Pogodbe o zavarovanju in Pogodbe o odstopu terjatev. Vsak postopek redne likvidacije se namreč v končni fazi izide v zaključek likvidacijskega postopka in izbris te gospodarske družbe iz sodnega registra.

Nedvomno sta pravdni stranki (prvotožeča v postopku redne likvidacije) in tožena stranka kot njena hčerinska družba, za takšen izid postopka vedeli. V tem smislu dejansko med pravdnima strankama temelj posla ni bil sporen, saj to izhaja tudi iz 1. točke Pogodbe o zavarovanju denarnih terjatev, kjer sta pogodbeni stranki ugotovili, da je bil začet postopek likvidacije. Kakšna je bila sama kavza kot neposredni razlog obveznosti, pa se sodišče druge stopnje v celoti strinja z razlogi v izpodbijani sodbi o tem, kakšen je bil razlog, da sta pravdni stranki omenjeno Pogodbo o zavarovanju in Pogodbo o odstopu terjatev sklenili. Res je bil namen pogodbenih strank čimprej omogočiti izpolnitev pogojev za zaključek postopka redne likvidacije in doseči izbris tožeče stranke iz sodnega registra. Vendar pa kot je bilo že pojasnjeno pri odgovoru na pritožbene navedbe prvotožeče stranke, ni bilo nikjer dogovorjeno, v kakšnem roku naj bi bil postopek redne likvidacije zaključen in predlagan izbris iz sodnega registra. S Pogodbo o zavarovanju denarnih terjatev in Pogodbo o odstopu terjatev se je tožena stranka zavezala namesto prvotožeče stranke poplačati obveznosti, določene v 5. členu Pogodbe o zavarovanju in dati ustrezno zavarovanje za poplačilo terjatev, ki še niso dospele in znanih terjatev, ki jih upniki niso prijavili (dobeseden prepis 2. odst. 390. člena ZGD, namenjen varstvu upnikov).

S tem, ko je tožena stranka prevzela izpolnitev obveznosti (primerjaj s 6. členom Pogodbe o zavarovanju) je prišlo do prevzema izpolnitve obveznosti med prvotožečo stranko kot dolžnikom in toženo stranko kot nekom tretjim. S tem se je tožena stranka prvotožeči stranki zavezala, da bo izpolnila njeno obveznost nasproti upnikom, navedenih v 5. točki pogodbe (453. člen ZOR). Na podlagi ocene te pogodbe je mogoče materialnopravno sklepati, da bi, če bi se to izšlo v registrskem postopku, prvotožeča stranka izpolnila enega izmed pogojev, predpisanih v 1. odst. 387. člena ZGD, ki vodijo v končni fazi v zaključek likvidacijskega postopka in izbris družbe iz registra. Namesto poplačila vseh obveznosti družbe je namreč prvotožeča stranka s toženo stranko sklenila omenjeno Pogodbo o zavarovanju in Pogodbo o odstopu terjatev, kar pa po stališču registrskega sodišča druge stopnje ni zadoščalo za zaključek postopka redne likvidacije in izbris iz sodnega registra (primerjaj razloge v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cpg 22/98, z dne 19.11.1989).

Prvotožeča stranka, ki je sklenila pogodbo, ni navajala v postopku, da bi med pravdnima strankama prišlo do nesporazuma o podlagi pogodbe. Njeno stališče je bilo oblikovano tako, da je kasneje odpadla podlaga sklenjene pogodbe. Vse pritožbene trditve o nesporazumu v smislu 63. člena ZOR torej nimajo podlage v dejanski trditveni podlagi prvotožeče stranke. Pritožbene trditve o pravni podlagi, naravi oziroma predmetu obveznosti so trije pravni pojmi, ki jih je potrebno med sabo jasno ločevati. Izraz podlaga ni pravni temelj (titulus iuris), temveč glavni namen oziroma razlog obveznostne pogodbe in iz nje izvirajočega obveznostno pravnega ali obligacijskega razmerja. Povsem nekaj drugega pa je tudi predmet obveznosti, ki je izražen v 5. členu Pogodbe o zavarovanju. Sodišče prve stopnje ni zapisalo, da 2. točka Pogodbe o zavarovanju izkazuje predmet obveznosti, ampak je v 2. členu te pogodbe opredelilo kavzo obveznostnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je moralo v postopku ugotavljati razlog za sklenitev obveznostnega razmerja v povezavi z izpolnitvijo pogojev za zaključek redne likvidacije in izbris prvotožeče stranke iz sodnega registra, v smislu 2. odst. 390. člena ZGD. S tem sodišče prve stopnje ni preseglo ugotavljanja dejanskega stanja o kavzi sklenjene pogodbe (pritožnik spet nepravilno govori o predmetu pogodbe). Namen pogodbenih strank je treba iskati v določilu 2. člena omenjene pogodbe, ki se nanaša na zagotovitev ustreznega zavarovanja in za plačilo terjatev prvotožeče stranke, opredeljenih v 5. členu pogodbe.

Sodišče prve stopnje je dosledno izpeljalo svoje stališče o tem, da ima lahko obveznost tudi več neposrednih razlogov. V izpodbijani sodbi je namreč obrazložilo, kdaj lahko nagib preide v kavzo, da je druga kavza nakazana v 1. točki Pogodbe o zavarovanju ter obrazložilo tudi svoje stališče, da tudi, če bi obravnavani nagib, nakazan v 1. točki Pogodbe o zavarovanju, prešel v kavzo, pa bi skladno z 2. točko

61. člena ZOR lahko prvotožeča stranka, ki bi bila v zmoti zahtevala razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen, če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Ti razlogi so jasno obrazloženi na 10. strani izpodbijane sodbe. Zato ni utemeljen niti očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je pri razlagi 2. stavka 2. člena Pogodbe o zavarovanju zapisalo, da je tudi povsem nesporno, da je šlo za obojestransko odplačen in rizičen posel. Sodišče druge stopnje ta zapis razume ne v smislu nesporne ugotovitve med pravdnima strankama, da je šlo za obojestransko odplačen in rizičen posel, ampak je sodišče prve stopnje tako razložilo 2. stavek 2. člena pogodbe. S tem se je mogoče strinjati, saj se je tožena stranka zavezala jamčiti z vsem svojim premoženjem, da bo obveznosti pod pogoji, določenimi s to pogodbo (primerjaj 5. in 6. člen pogodbe) izpolnila.

Sodišče prve stopnje omenjenih pogodb ni ocenilo kot vsebinsko spornih. Zato ni bilo dolžno uporabiti pravil predpisanih v 99. in naslednjih členih ZOR, kar je bilo že pojasnjeno pri odgovoru na pritožbene trditve prvotožeče stranke.

Pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje diskretno kavzo o zaključku likvidacijskega postopka in posledično prenehanju prvotožeča stranka zmotno prekvalificiralo v nagib tožeče stranke, ni pravilno. Sodišče druge stopnje razume razloge v izpodbijani sodbi tako, da nagib ni prešel v kavzo. Sploh pa nagib, iz katerega je bila pogodba sklenjena, ne more vplivati na njeno veljavnost (1. odst. 53. člena ZOR). Pravdni stranki pa v postopku nista trdili, da je šlo za nedopusten nagib in da bi sodišče moralo uporabiti 2. odst. 53. člena ZOR. Razloge o zmoti v smislu 2. točke 61. člena ZOR je sodišče prve stopnje navedlo le za primer, če bi se sodišče (pa se ni) postavilo na stališče, da je obravnavani nagib prešel v kavzo (druga kavza).

Razlogi v izpodbijani sodbi so podani le v okviru možne uporabe zakonskih pravil o zmoti, na podlagi katerih bi lahko prvotožeča stranka zahtevala razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote.

Ponavljanje pritožnika, da pogodbe ni sestavila tožeča stranka ampak odvetnica Ž.S., za odločitev ni bistveno. Slednja pa je sestavila pogodbo na podlagi zahtev tako likvidacijske upraviteljice A.B. kot direktorice tožene stranke C.D.. Slednji sta uskladili vse člene te pogodbe (primerjaj v spisu izpovedbo A.B., list. št. 54 in C.D., list. št. 55). Poudarjanje pritožnika, da je navajanje sodišča prve stopnje zavajajoče in zmotno, ni utemeljeno.

Sodišče prve stopnje pri materialnopravni presoji, da je bila podana dopustna podlaga pri sklenitvi omenjenih pogodb, ni razlikovalo med različnimi oblikami kavze. Materialno pravo je uporabilo na podlagi pravil predpisanih v 51. členu ZOR. Sodišče druge stopnje se tudi strinja s splošno ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je treba vzdržati obveznostna razmerja v veljavi, saj je to splošno uveljavljeno načelo v obligacijskih razmerjih. Ničnost je namreč skrajni ukrep, ki ga je treba uporabiti le v primeru, če ni mogoče najti druge možnosti. Pritožbeni očitek, da tožena stranka še vedno ni izpolnila vseh obveznosti do upnikov iz cediranega premoženja in v tej povezavi, da se podlaga ni uresničila, ni utemeljen. Tožena stranka je namreč pojasnila, da ves čas izpolnjuje obveznosti do upnikov in jih bo tudi izpolnila v skladu z dogovorom med pogodbenima strankama (5., 6. točka Pogodbe o zavarovanju).

Razlogi v izpodbijani sodbi se nanašajo tudi na Pogodbo o odstopu terjatev, ki je neločljivo povezana s pogodbo o zavarovanju denarnih terjatev. Pogodba o odstopu terjatve je omenjena tudi v 7. členu Pogodbe o zavarovanju. S tem, ko je sodišče druge stopnje zavzelo stališče do Pogodbe o zavarovanju, je hkrati podalo tudi razloge v zvezi z podlago pogodbenega razmerja v Pogodbi o odstopu terjatev prvotožeče stranke toženi stranki. Očitek pomankljivosti razlogov v smislu 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP torej ni podan.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo, ko je ugotovilo, da je podan razlog (kavza) sklenjenih pogodb o zavarovanju in pogodb o odstopu terjatev.

Ker niso podani drugi pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena, 1. odst. 154. člen in 155. členom ZPP. Tožeči stranki v pritožbenem postopku nista uspeli, zato sami nosita pritožbene stroške.

Toženi stranki je sodišče druge stopnje priznalo stroške postopka z odgovorom na pritožbo, ker so bili slednji potrebni. Po Odvetniški tarifi (OT) pripada toženi stranki za odgovor na pritožbo 3750 točk x 110,00 SIT = 412.500,00 SIT. Ob upoštevanju 20% davka na dodano vrednost (82.500,00 SIT) po Zakonu o davku na dodano vrednost in sodne takse za odgovor na pritožbo po Zakonu o sodnih taksah v višini

190.000,00 SIT, pripada skupaj toženi stranki za stroške postopka z odgovorom na pritožbo 685.000,00 SIT.