Jedro

Tožnik z ničemer ni izkazal, da bi bilo v primeru prisilne izvršitve izpodbijane odločbe prekomerno poseženo v pravico do družinskega življenja, ob sicer legitimnem interesu države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje in preprečevanje nezakonitega priseljevanja in s tem zagotavljanje javnega reda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v ponovnem postopku na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je tožnik vložil skupaj s tožbo zoper odločbo Policijske postaje Izola, št. 2253-11/2013/2 (3B644-12) z dne 6. 6. 2013, s katero je upravni organ tožniku, državljanu Albanije, stalno stanujočem v kraju Kukes v Albaniji, brez prijavljenega stalnega oziroma začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji, na podlagi četrtega in petega odstavka 65. in 66. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) izrekel odstranitev tujca iz države (1. točka izreka), prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za čas dveh let, pri čemer čas, v katerem je tujcu prepovedan ponovni vstop v državo, začne teči z dnem izvršitve odločbe o vrnitvi (2. točka izreka), in odločil, da posebni stroški v postopku niso nastali (3. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo, št. 2253-21/2013/2 (155-09) z dne 28. 6. 2013, tožnikovo pritožbo zoper navedeno prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnik s pavšalnimi navedbami brez navajanja konkretnih podatkov in okoliščin ter dokazov zanje nastanka težko popravljive škode ni izkazal. Tožnik se je v Republiki Sloveniji poročil, vendar pa ni predložil dokazov, ali z ženo bivata skupaj na istem naslovu, ali imata kakšnega otroka, ali sta s sedanjo ženo že pred poroko živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ravno tako pa ni izkazal nastanka težko popravljive škode v zvezi z upravljanjem družbe A., d. o. o. 3. Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vlaga tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Razdružitev družine je poseg v človekove pravice in svoboščine ter predstavlja situacijo, ki je težko popravljiva. Je poročen s slovensko državljanko, izvršitev izpodbijane odločbe, pa bi predstavljala hud poseg v njegove pravice in svoboščine in s tem težko popravljivo škodo. Njegova žena B. B. je podala zahtevek za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve z družino, sam pa se je zglasil pri upravnem organu in izjavil, da bo prebival na naslovu K. ulica v Ankaranu. S sedanjo ženo živi skupaj že sedem let. Čeprav je bil res prijavljen na naslovu v Izoli, je prebival pri ženi v Ankaranu. V postopku je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj mu ni bila dana možnost podati odgovora na navedbe tožene stranke v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe. Kršitev pravil postopka predstavlja tudi neizvedba dokaza z njegovim zaslišanjem. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je o predlagani začasni odredbi sodišče prve stopnje prvič odločilo s sklepom, III U 238/2013 z dne 19. 7. 2013, s katerim je zadržalo izvršitev izpodbijane odločbe. Na pritožbo tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom, I Up 292/2013 z dne 8. 8. 2013, sklep o izdani začasni odredbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

7. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

8. Kot je v skladu z upravnosodno prakso navedlo že sodišče prve stopnje, zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop, in stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora v zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, izkazati pa mora tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik temeljnega vsebinskega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nastanka težko popravljive škode, ni izkazal. 10. V primeru odstranitve tujca iz države (v smislu določb ZTuj-2) lahko pride tudi do posega v pravico do družinskega življenja, kar pa ne pomeni, da vsaka prisilna izvršitev odločbe o odstranitvi tujca (ali prostovoljna izpolnitev) predstavlja tudi težko popravljivo škodo v smislu določb 32. člena ZUS-1. Zgolj dejstvo, da je tožnik poročen (in da naj bi živel skupaj z ženo), pa ni tista okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bi tožniku v primeru izvršitve izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda. Tožnik z ničemer ni izkazal, da bi bilo v primeru prisilne izvršitve izpodbijane odločbe prekomerno poseženo v pravico do družinskega življenja, ob sicer legitimnem interesu države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje in preprečevanje nezakonitega priseljevanja in s tem zagotavljanje javnega reda.

11. Postopek odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe je nujen. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da mora glede na specifiko začasne odredbe (dokazovanje dejstev s standardom verjetnosti, kratek rok za izdajo začasne odredbe) tožeča stranka že v zahtevi za izdajo začasne odredbe zatrjevana dejstva dokazovati z dokazili, predloženimi ob vložitvi zahteve, ki jih sodišče lahko tudi takoj presodi.

12. Sodišče prve stopnje res ni posebej zavrnilo (sicer neobrazloženega predloga - tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe predlagal svoje zaslišanje, vendar pa ni navedel, kaj naj bi se, v smislu ugotavljanja možnosti nastanka težko popravljive škode, s tem dokazom ugotovilo oziroma dokazalo; svojega dokaznega predloga torej ni ustrezno substanciral) predloga za zaslišanje tožnika, vendar narava odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe terja hiter postopek, zato sodišče praviloma ne izvaja posebnega ugotovitvenega postopka, ampak odloča na podlagi dejstev, navedenih in verjetno izkazanih v zahtevi. Zato od sodišča ni mogoče zahtevati izvedbe dokazov (zaslišanja prič, postavitev izvedencev in podobno), ki bi potrdili (ali ne) zatrjevano verjetnost nastanka težko popravljive škode (enako sklepi Vrhovnega sodišče I Up 28/2010, I Up 154/2010, I Up 22/2008).

13. Tudi nevročitev odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe (pred odločitvijo sodišča), iz razlogov, navedenih v 11. in 12. točki te obrazložitve, ni procesna kršitev, zaradi katere bi bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti.

14. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).