Jedro

Ker predlagana začasna odredba nima nobene zveze s tožbenim zahtevkom v tej pravdi, je odločitev prvega sodišča o zavrnitvi predloga pravilna.

Izrek

I. Pritožbama zoper sodbo se delno ugodi in se II. točka sodbe delno spremeni tako, da se glasi: „II. Stiki med mld. E. L. in tožencem J. L. potekajo vsak torek in petek od 11. ure, ko toženec prevzame E. na njenem domu v … ali pri njenih sorodnikih na naslovu ..., do 17. ure, ko tožnica R. S. prevzame E. V ...

Ko bo mld. E. L. pričela obiskovati vrtec, se stiki ob torkih in petkih izvajajo tako, da jo toženec prevzame v vrtcu ob 14. uri, nakar jo tožnica prevzame ob 18. uri na naslovu … Stiki med mld. E. L. in tožencem potekajo tudi vsak drugi konec tedna, in sicer od petka, ko toženec prevzame E. ob 11. uri na njenem domu v ... ali pri njenih sorodnikih v …, oziroma ob 14. uri v vrtcu, ko ga bo E. obiskovala. V obdobju do 30. 6. 2014 trajajo ti stiki do sobote do 18. ure, ko tožnica prevzame E. na naslovu …, po 1. 7. 2014 pa stiki vsak drugi konec tedna potekajo namesto do sobote vse do nedelje do 18. ure, ko tožnica prevzame E. na naslovu ...

Stiki med mld. E. L. in tožencem potekajo tudi med poletnimi počitnicami, in sicer v trajanju enega tedna v juliju in enega tedna v avgustu. Dokler se toženec redno ne zaposli, je termin teh stikov upravičena določiti tožnica, ki je toženca dolžna o tem pisno obvestiti do 1. 6. tekočega leta. Če tožnica o izbranem terminu stikov toženca pisno ne obvesti do 1. 6. tekočega leta ali če se v primeru toženčeve zaposlitve pravdni stranki pisno ne sporazumeta o terminu teh stikov do 1. 6. tekočega leta, potekajo stiki med poletnimi počitnicami prvi teden julija in prvi teden avgusta.

Tožnica je dolžna sporočiti tožencu kraj E. prevzema na stik najpozneje do 9. ure na dan stika.

Odpadli stik med mld. E. L. in tožencem se nadomesti prvi naslednji delovnik (odpadli stik med tednom), prvi naslednji vikend, ko ni rednega stika (odpadli stik za konec tedna) in tisti naslednji teden po odpadlem tedenskem stiku med poletnimi počitnicami, ki ga izbere toženec. Ne nadomesti se stika, ki odpade iz vzrokov na toženčevi strani, stika, ki odpade v času tožničine izrabe letnega dopusta z E. med poletnimi počitnicami od junija do septembra (v času izven termina toženčevega tedenskega stika) in stika, ki odpade zaradi E. bolezni, ki jo je tožnica dolžna izkazati z zdravniškim potrdilom, za nego E. na njenem domu v času bolezni pa je osebno skrbela tožnica, kar je tožnica dolžna izkazati z listino o odobritvi bolniškega staleža oziroma potrdilom delodajalca o izrabi letnega dopusta v dneh E. bolezni, ali če je E. bolezen zahtevala njeno zdravljenje v zdravstveni ustanovi.

Tožnica je na dan stika dolžna izročiti tožencu ob njegovem prevzemu otroka zdravstveno in osebno izkaznico mld. E. L., toženec pa je dolžan ta dokumenta vrniti tožnici ob njenem prevzemu otroka po koncu stika.“

II. V ostalem se pritožbi zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (preostali del II. točke ter III. In IV. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

IV. Toženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da se mld. otrok pravdnih strank E. L. zaupa v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici (I. točka izreka). Uredilo je stike med E. in tožencem tako, kot je to razvidno iz II. točke sodbe. Tožencu je naložilo plačevanje preživnine za E. v znesku 120,00 EUR mesečno od 8. 10. 2011 dalje (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (IV. točka izreka). Prvo sodišče je še zavrnilo tožničin ugovor zoper sklep o začasni odredbi, ki ga je tožnica vložila 11. 4. 2013. 2. Prvo sodišče je s sklepom z dne 3. 10. 2013 zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe o prepovedi stikov med E. in tožencem.

3. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija tretji in četrti odstavek II. točke izreka sodbe, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče ustrezno spremeni izpodbijani del sodbe, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v tem obsegu v novo odločanje. Navaja, da prvo sodišče ni upoštevalo mnenja izvedenca R. T., ko opozarja na toženčev nekritičen odnos do uživanja prepovedanih substanc. Tožnica je predlagala postavitev izvedenca psihiatra, ki bi lahko edini odgovoril na vprašanje o toženčevi zasvojenosti, prvo sodišče pa je brez obrazložitve zavrnilo ta dokazni predlog. Dejansko stanje zato ni popolno ugotovljeno. Ob izkazani verjetnosti toženčeve odvisnosti ni v korist otroka, da s tožencem strnjeno preživi čas od petka od 14. ure do nedelje do 18. ure. Tudi iz izpiska prometa na toženčevem računu je razvidno, kje in na kakšen način preživlja precejšen del svojega časa (gostinski lokali). Tudi izvedensko mnenje T. P. napotuje na postavitev izvedenca psihiatra. Tožnica je med postopkom opozorila, da izvedenka ni uporabila ustreznih metod, zato njeno mnenje ne more biti temelj za izpodbijano odločitev. Tožnica je opozorila tudi na neustreznost načina nadomeščanja odpadlih stikov. Zaradi daljše otrokove bolezni, kar je utemeljeno pričakovati z vstopom E. v vrtec, lahko izpodbijani način nadomeščanja stikov privede do absurdne situacije, ko lahko otrok preživi cel teden na stikih zaradi nadomeščanja. To ni v korist otroka, saj se s tem materi preprečuje izvajanje njene pravice do skrbi za otroka. Zaradi nepredvidljivosti se ruši tudi otrokov občutek varnosti. Tožnica je vedno obvestila toženca o razlogu odpadlega stika, ki je bil vedno bolezenske narave. Razlogovanje sodišča, da ni pomemben razlog odpadlega stika, ne more vzdržati presoje. Tožnica ni nikoli preprečevala stikov. Sodišče ni sledilo navedbam tožnice, ko je opozarjala na otrokovo verbalizacijo, da jo „ati bum bum“. Nobeden od izvedencev ni odgovoril na to vprašanje. Pri razgovoru s tožnico in kasnejšim zapisom razgovora je prišlo do velike diskrepance, na kar je tožnica opozarjala tekom postopka, to pa je želela razčistiti z neposrednim zaslišanjem izvedenke, čemur sodišče ni sledilo in tudi ni pojasnilo razlogov za svojo odločitev. Gre za pomembno okoliščino, saj tudi toženčeva starejša hči odklanja stike z njim in so stiki začasno prepovedani. Navedb, da toženec udari E, sodišče ni ustrezno preverilo (z zaslišanjem izvedenke). Ni preverilo niti toženčeve odvisnosti od prepovedanih substanc, za kar obstaja velika verjetnost. Ti okoliščini sta ključni za zaupanje otroka tožencu v času stikov.

4. Toženec izpodbija odločitev v II., III. in IV. točki sodbe, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo prvega sodišča, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je neizvedljiva odločitev o prevzemanju otroka na stik na otrokovem naslovu v …, ker E. na tem naslovu ob 11. uri ni. Pravdni stranki sta izpovedali, to pa izhaja tudi iz dopisa tožnice z dne 30. 1. 2012, da se E. nahaja od 30. 1. 2012 v varstvu pri družini Z. na naslovu … Toženec je predlagal, da se stiki ob torkih in petkih spremenijo za nekaj več ur tako, da tožnica pripelje E. k tožencu na poti v službo, toženec pa E. pripelje tožnici do 19. ure. Predlog je utemeljil z otrokovim bioritmom oziroma dopoldanskim spanjem, zaradi česar je otrokov ritem v tem času moten s prevažanjem otroka. Sodišče ni obrazložilo, zakaj se v navedenih dnevih stiki ne morejo razširiti na daljši čas. Ni prepričljiv argument, da so bili stiki določeni že z začasno odredbo in se izvajajo že več kot leto dni. Logično je, da se stiki z otrokovim odraščanjem razširijo. Za otroka je primerneje, da preživi več ur z očetom kot pa s tretjo osebo. Določena preživnina je previsoka, saj toženec ni zaposlen, zaposlitve pa kljub aktivnemu iskanju ne more dobiti. Ker tožnica ne da otroku na stik nobenih stvari, je toženec primoran kupovati osnovne potrebščine za E., kar bi sodišče moralo upoštevati pri določitvi preživnine. Ob upoštevanju toženčeve preživninske obveznosti do starejše hčerke N. in ostalih okoliščin, bi bila primerna kvečjemu preživnina v višini 100,00 EUR od izdaje sodbe dalje. Preživnina za hčerko N. znaša 130,00 EUR, nedvomno pa so potrebe 12 in polletne N. večje od potreb 2 in pol letne E. Napačna je odločitev o stroških postopka. Toženec se je ves čas strinjal z dodelitvijo E. materi, prepoved stikov z E., ki jo je želela tožnica, pa je bila neutemeljena. Toženec je bil pripravljen rešiti spor sporazumno. Tožnica preprečuje tožencu stike z E., zato je tožnica tista, ki povzroča postopke in s tem tožencu pravdne stroške. Te mu je zato dolžna povrniti.

5. Tožnica v odgovoru na toženčevo pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Toženec ni odgovoril na tožničino pritožbo.

6. Tožnica v pritožbi zoper sklep z dne 3. 10. 2013 uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep tako, da izda začasno odredbo o izvajanju stikov pod nadzorom, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je svoj predlog za začasno odredbo o prepovedi stikov med E. in tožencem utemeljila z ustreznimi listinami. Tožnica je izkazala obstoj potrebnih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Zaradi narave svoje odločitve pritožbeno sodišče podrobneje ne povzema tožničinih navedb v pritožbi zoper sklep.

7. Toženec v odgovoru na pritožbo zoper sklep predlaga njeno zavrnitev.

8. Pritožbi zoper sodbo sta delno utemeljeni. Pritožba zoper sklep ni utemeljena.

O pritožbah zoper sodbo:

9. Tožnica je 30. 1. 2012 po svojem pooblaščencu obvestila toženca, naj prevzema E za stik ob torkih in petkih na naslovu … (pri njenih sorodnikih). Toženec je temu sledil in E. ob 11. uri prevzemal navedene dni na tem naslovu (pripravljalna vloga toženca z dne 3. 4. 2013), česar tožnica ni prerekala. Ker je tožnica zaposlena, je razumljivo, da E. po rednem teku stvari ob uri začetka stika ob torkih in petkih ne more biti sama doma. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo toženčevi pritožbi in ustrezno spremenilo odločitev o kraju prevzemanja E. za izvedbo stika. S tem v zvezi je še odločilo, do kdaj je tožnica dolžna tožencu sporočiti kraj E. prevzema za stik.

10. Na podlagi ugotovitev obeh izvedencev ni dvoma, da predstavlja nerešen odnos med pravdnima strankama po razpadu njune zunajzakonske skupnosti največjo oviro za izvrševanje stikov med E. in tožencem na način, da bi bili stiki v največjo otrokovo korist. Stiki z očetom so E v korist, pri čemer je pomembno, da so stiki z obema staršema čimbolj enakovredni, zlasti glede na otrokovo sedanje razvojno obdobje. V izogib pretirani navezanosti na mater in za dosego svojega avtonomnega razvoja E. potrebuje čimbolj kakovosten odnos z očetom. Na podlagi vino korist izvajanje stikov vsak drug konec tedna tudi preko noči, po dopolnjenem tretjem letu otrokove starosti. Nasprotno stališče tožnice ni utemeljeno. Ker pa je pri širjenju stikov potrebna postopnost (doslej so se na podlagi začasne odredbe stiki izvajali zgolj v trajanju več ur v določenih dnevih), toliko bolj zaradi poraznega „komuniciranja“ med staršema, katerega negativni učinek se z njenim odraščanjem vse bolj prenaša tudi na E., je po oceni pritožbenega sodišča potrebna postopnost tudi pri uvajanju in nato širjenju stikov za konec tedna. To terja najprej ureditev krajšega stika za vikend (od petka do sobote vsak drugi konec tedna) v krajšem prehodnem obdobju, nato pa širitev tega stika še na nedeljo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v E. korist, če traja to prehodno obdobje do 30. 6. 2014, zato je delno sledilo tožničini pritožbi in spremenilo odločitev prvega sodišča o poteku stikov čez vikend, kot je razvidno iz izreka. Ker je v času odločanja o pritožbah E. že dopolnila 3 leta, izvajanje stikov le vsako drugo soboto (prvi odstavek II. točke sodbe prvega sodišča) ni bilo več aktualno, zato ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo pri svoji odločitvi.

11. Izvedenec R. T. sicer ugotavlja pri tožencu nepredelan odnos do odvisnosti, ki pa ne vpliva na stike z E. in je z njo sposoben vzpostaviti ustrezen odnos. Slednje je potrdila tudi izvedenka T. P., ki pri tožencu ni zasledila morebitne odvisnosti od alkohola ali drugih sredstev. Ob njuni ugotovitvi, da so stiki s tožencem E. v korist, ni bilo razlogov za postavitev izvedenca psihiatra. Tožnica ni izkazala, da bi bil toženec med stiki z E. alkoholiziran ali pod vplivom drog, zato v tem pogledu E. koristi niso ogrožene. Prvo sodišče sicer ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo ta dokazni predlog tožnice (drugi odstavek 287. člena ZPP), vendar pa tožnica ne pove, kako naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Tožničina trditev, da izvedenka ni uporabila ustreznih metod pri izdelavi izvedenskega mnenja je pavšalna, zato ne terja obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča. 12. Tožnica utemeljeno graja odločitev o nadomeščanju odpadlih stikov. E. glede na svojo starost potrebuje ustaljen življenjski ritem, kar se mora odraziti tudi v stalnosti urnika stikov. Vseh odpadlih stikov zato ni mogoče nadomeščati. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo tožničini pritožbi tako, da je določilo, v katerih primerih se odpadlega stika ne nadomesti (kot je to razvidno iz izreka te odločbe). Precizneje je določeno tudi, kdaj se odpadli stik nadomesti. Zaradi varstva E. koristi je pritožbeno sodišče še odločilo (408. člen ZPP), kdaj potekajo stiki med poletnimi počitnicami in da je toženec dolžan vrniti tožnici E. osebna dokumenta ob koncu stika.

13. Izvedenka je na tožničine pripombe dopolnila izvedensko mnenje. Na dopolnitev mnenja tožnica ni podala konkretiziranih pripomb. Iz razlogov izpodbijane sodbe smiselno izhaja, da je prvo sodišče ocenilo, da so tožničine navedbe glede izvedenkinega mnenja in njegove dopolnitve pavšalne oziroma, da niso mogle povzročiti dvoma v njegovo pravilnost in popolnost. Pritožbeno sodišče s tem soglaša, zato ni bilo potrebno zaslišati izvedenke na naroku. Tožnica tudi v pritožbi ne obrazloži trditve o „veliki diskrepanci“ med razgovorom z izvedenko in zapisom tega razgovora. Odnos med tožencem in njegovo starejšo hčerko na odločitev o stikih med tožencem in E. ne more vplivati.

14. Prvo sodišče je obrazložilo, zakaj ni sledilo predlogu toženca za daljši stik ob torkih in petkih pred E. vključitvijo v vrtec (15. točka obrazložitve). Ob dejstvu, da je odnos med staršema izrazito konflikten, kar prihaja do izraza tudi ob izročitvi in prevzemu E. na dan stika, je v E. korist, da je čim manjkrat priča tem zanjo stresnim situacijam (z E. odraščanjem se njihov kvaren vpliv na otrokov razvoj le stopnjuje). Poleg tega je v E. korist, da ima stike tudi z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezana in nanje navezana. Toženčeva pritožba v tem delu zato ni utemeljena.

15. Toženec ne izpodbija ocene prvega sodišča o E preživninskih potrebah. Trdi le, da bi z ozirom na njegovo brezposelnost primerna preživnina znašala 100,00 EUR namesto dosojenih 120,00 EUR. Toženec je med drugim navajal, da prejema redna mesečna nakazila od matere, iz izpiska prometa na njegovem transakcijskem računu pa izhaja, da denar dokaj pogosto troši v gostinskih lokalih, na kar je tožnica utemeljeno opozarjala. Toženec temu ni ugovarjal. Preživljanje otroka ima prednost pred vsemi drugimi izdatki. Ob dejstvu, da si toženec vsaj občasno lahko najde tudi priložnostno delo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena preživnina primerna, tudi ob upoštevanju toženčeve preživninske obveznosti do hčerke N. (129. člen ZZZDR). Trditve o kritju E. potreb s kupovanjem potrebnih stvari so pavšalne in nedokazane ter zato neupoštevne. Toženčeva pritožba zoper odločitev o preživnini je zato neutemeljena.

16. Postopek se je v pretežnem delu vodil zlasti glede vprašanja stikov med E. in tožencem. Odločitev o tem je bila v prvi vrsti odvisna od E. koristi, kar je bilo tudi v interesu pravdnih strank. Odločitev prvega sodišča o pravdnih stroških je zato pravilna (413. člen ZPP).

17. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zato delno ugodilo pritožbama in II. točko izpodbijane sodbe spremenilo, kot izhaja iz izreka, v ostalem pa je pritožbi zavrnilo ter v tem delu potrdilo izpodbijani del sodbe (358. in 353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep:

18. Odločitev prvega sodišča je pravilna, vendar iz drugih materialnopravnih razlogov. Tožnica je vložila pritožbo le zoper tretji in četrti odstavek II. točke izreka sodbe. Odločitve o stikih v prvem in drugem odstavku II. točke sodbe ni izpodbijala, zato vprašanje izvrševanja stikov med E. in tožencem za odločanje v pritožbenem postopku ni bilo sporno (prvo sodišče ni odločilo o delu tožbenega zahtevka, ki je meril na odvzem pravice do stikov, tožnica pa glede tega ni predlagala dopolnilne sodbe v zakonskem roku 15 dni, zato se šteje, da je v tem delu umaknila tožbo – 325. člen ZPP).

19. Tožnica je vložila predlog za začasno odredbo 30. 9. 2013, po izdaji sodbe prvega sodišča, pri čemer se je sklicevala na nove okoliščine, nastale po koncu glavne obravnave v tej zadevi. S tem v zvezi je napovedala vložitev tožbe na prepoved stikov. Glede na to predlagana začasna odredba za prepoved stikov ni mogla biti namenjena zavarovanju tožbenega zahtevka v tej pravdi, saj se je lahko nanašala le na zavarovanje zahtevka po najavljeni novi tožbi za odvzem pravice do stikov. Slednje pomeni, da ni mogoče govoriti o obstoju prvega pogoja za začasno odredbo v obravnavani zadevi (prvi odstavek 272. člena ZIZ), kot je materialnopravno napačno štelo prvo sodišče. Ker predlagana začasna odredba nima nobene zveze s tožbenim zahtevkom v tej pravdi, je odločitev prvega sodišča o zavrnitvi predloga pravilna.

20. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

21. Tudi v pritožbenem postopku je bilo osrednje vprašanje zagotovitev E. koristi, kar je bilo v interesu obeh pravdnih strank. Načelo uspeha v pravdi zato ni prišlo v poštev pri odločanju o stroških pritožbenega postopka, ki jih je priglasil toženec. Le-ta zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (413. člen in drugi odstavek 165. člena ZPP).