Jedro

Opis očitka v obtožbi mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje, saj se obdolženec zoper nekonkretizirane očitke ne more braniti. Vendar ni potrebno, da bi bile v opisu navedene prav vse podrobnosti glede načina, kraja, časa in podobnih modalitet dejanja, razen v primeru, če so te modalitete zakonski znak kaznivega dejanja.

Opis, da sta bila besedilo in podpis na listini ponarejena ter da listina ni izvirala od B. B. kot osebe, ki je v njej navedena kot izdajatelj oziroma podpisnik, predstavlja zadostno konkretizacijo ponarejene listine.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojeno A. A. z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za krivo dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je za vsako od dejanj določilo kazen tri mesece zapora in nato enotno kazen pet mesecev zapora ter preizkusno dobo enega leta. Obsojenko je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi državne tožilke delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je preizkusno dobo, določeno v okviru pogojne obsodbe, podaljšalo na dve leti. V preostalem je pritožbo državne tožilke in v celoti pritožbo obsojenke zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojenko oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo obsojenka vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da jo oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje, pred popolnoma spremenjen senat, ki naj novo glavno obravnavo (oziroma pritožbeno sejo) opravi v navzočnosti strank. Bistvo vložene zahteve je v zatrjevani kršitvi domneve nedolžnosti in vložničinem nasprotovanju dokazni oceni sodišča prve stopnje, vložnica pa trdi tudi, da iz opisa očitanega ji kaznivega dejanja ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja ter nasprotuje odločitvi o zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe.

3. Na zahtevo je, skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina in predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne, saj da je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge in zakaj je sledilo izpovedbi priče B. B., zahteva pa je v dobršnem delu vložena zaradi nedovoljenega razloga – zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Obsojenka se je o odgovoru izjavila, mu nasprotovala in vztrajala pri stališčih iz zahteve.

B.-1

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče je namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti dokaznih zaključkov sodišča prve in druge stopnje.1 B.-2

6. Obsojenka je bila spoznana za krivo, da je v dveh primerih ponaredila pooblastilo za registracijo avtomobila, last bivšega moža B. B., in podpis na njem, z namenom, da se bi pooblastilo uporabilo v postopku registracije oziroma podaljšanja veljavnosti prometnega dovoljenja; ob drugi priložnosti je ponarejeno pooblastilo in podpis uporabila kot pravo tako, da ga je predložila v postopku registracije oziroma podaljšanja veljavnosti prometnega dovoljenja za predmetno vozilo, pri čemer je vedela, da omenjenega pooblastila ni napisal in podpisal B. B. 7. Vložnica uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, saj naj bi bil zakon kršen v vprašanju, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, kaznivo dejanje. Trdi, da iz opisa dejanja ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin, posledično pa naj bi bilo z izpodbijanima sodbama kršeno načelo zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave RS oziroma zahteva po določnosti zakona. Navaja, da v konkretnem delu opisa niso konkretizirani zakonski znaki dejanja, in sicer ni navedeno, kdaj, kje in kako in naj bi obsojenka izpolnila zakonski znak „ponarejanje listin“. Vložnica trdi še, da naj bi bil abstraktni opis dejanja nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, vendar te trditve ne konkretizira, zato je ni mogoče preizkusiti.

8. Iz opisa dejanja mora izhajati individualiziran historični dogodek, ki ustreza konkretno določenemu kaznivemu dejanju. Opis očitka v obtožbi mora tako vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje, saj se obdolženec zoper nekonkretizirane očitke ne more braniti.2 Vendar ni potrebno, da bi bile v opisu navedene prav vse podrobnosti glede načina, kraja, časa in podobnih modalitet dejanja, razen v primeru, če so te modalitete zakonski znak kaznivega dejanja.3

9. V opisu dejanja pod točko I. izreka sodbe sodišča prve stopnje je opisano, da je obsojenka v času do 31. 5. 2018, na neugotovljenem območju, ponaredila pooblastilo za registracijo avtomobila in podpis na njem, saj le-tega B. B. ni nikoli napisal oziroma podpisal, to pa je storila z namenom, da bi se pooblastilo uporabilo v postopku registracije oziroma podaljšanja veljavnosti prometnega dovoljenja. Z opisom, da je obsojenka sporno listino ponaredila v času do 30. 5. 2018, je zadoščeno zahtevi po konkretizaciji časa izvršitve dejanja. Zato ni mogoče pritrditi vložnici, da gre za neugotovljen čas. Je pa v nadaljevanju res opisano, da je bilo dejanje storjeno na neugotovljenem območju. Vendar natančnejša krajevna in časovna opredelitev dejanja za sklepčnost obtožbenega opisa ni potrebna, saj gre pritrditi sodišču druge stopnje, da v konkretnem primeru niti kraj4 niti čas5 izvršitve kaznivega dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1, temveč predstavljata modaliteti kaznivega dejanja, ki nista niti odločilni dejstvi niti pravnorelevantni okoliščini, ki bi vplivali na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja.

10. V opisu dejanja pod točko II. izreka sodbe sodišča prve stopnje pa je opisano, da je obsojenka dne 30. 10. 2018 ponaredila pooblastilo za registracijo avtomobila in podpis na njem, saj le-tega B. B. ni nikoli napisal oziroma podpisal, to pa je storila z namenom, da bi se pooblastilo uporabilo v postopku registracije oziroma podaljšanja veljavnosti prometnega dovoljenja, nato pa istega dne na A., ob registraciji oziroma podaljšanju veljavnosti prometnega dovoljenja ponarejeno pooblastilo predložila, pri čemer je vedela, da omenjenega pooblastila ni napisal in podpisal B. B. Glede dejanja pod točko II. je tako še toliko manj mogoče slediti vložnici, da naj v opisu ne bi bil naveden čas storitve dejanja, saj je čas natančno opredeljen z opisom, da je obsojenka sporno listino ponaredila dne 30. 10. 2018. Kraj ponareditve pooblastila res ni opisan, pri čemer tudi v tem delu velja, da ne gre za zakonski znak temveč le za modaliteto dejanja, ki je v opisu ni treba konkretizirati. Je pa v nadaljevanju opisa kraj uporabe ponarejenega pooblastila konkretiziran kot A. 11. Za neutemeljene se izkažejo tudi vložničini očitki, da v opisu dejanj ni konkretizirano, na kakšen način naj bi obsojenka izpolnila zakonski znak „ponarejanja“ listine. Kot je razumno presodilo sodišče druge stopnje, je namreč v opisu obeh dejanj očitek ponarejanja listine konkretiziran z navedbo, da je obsojenka ponaredila pooblastilo ter podpis na njem, saj le-tega B. B. ni nikoli napisal in podpisal, ter z navedbo njenega namena, da bi se listina uporabila kot prava v postopku registracije oziroma podaljšanja veljavnosti prometnega dovoljenja. V opisu dejanja pod točko II je dodatno konkretizirano, da je obsojenka vedela, da omenjenega pooblastila ni napisal in podpisal B. B. Glede obeh dejanj opis, da sta bila besedilo in podpis na listini ponarejena ter da listina ni izvirala od B. B. kot osebe, ki je v njej navedena kot izdajatelj oziroma podpisnik, predstavlja zadostno konkretizacijo ponarejene listine.6

12. Vložnica uveljavlja kršitev določb kazenskega zakona tudi z navedbami, da ni pomembno, kdo je napisal vsebino pooblastila, saj vsebina pooblastila ne predstavlja uradne listine. Vložnica je bila v obravnavanem primeru spoznana za krivo, da je storila kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, torej da je ponaredila listino, zato, da bi se uporabila kot prava oziroma jo v primeru dejanja pod točko II tudi uporabila kot pravo. Obsojenka ni bila obsojena za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, ki ga stori, kdor ponaredi javno listino ali uradno knjigo. Glede na navedeno vložničine navedbe v zvezi z uradno listino niso relevantne in tako smiselno zatrjevana kršitev 1. točke 372. člena KZ- 1 ni podana.

13. Vložničine preostale obsežne navedbe so v večini usmerjene v zatrjevanje kršitve domneve nedolžnosti po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 27. členu Ustave RS. Vložnica trdi, da sta izpodbijani sodbi indični ter temeljita le na predvidevanjih in subjektivnih domnevah nižjih sodišč, saj dokazov, ki bi potrjevali obtožbene očitke, ni. V nadaljevanju kontradiktorno trdi, da je edini dokaz za obsodbo predstavljala lažna izjava priče B. B., ki da sta ji nižji sodišči v celoti sledili, medtem pa obsojenkinemu zagovoru, da ni ponaredila pooblastila, nista dali nikakršne teže. 14. Nižji sodišči sta ugotovitev o obsojenkini krivdi sprejeli na podlagi zaslišanja B. B.; izvedenskega mnenja dr. Dorijana Kržana, ki je glede besedila pooblastil ugotovil, da je verjetno, da ju je napisala obsojenka, za podpisa – parafi na pooblastilih pa podal mnenje, da je nedokazljivo ugotoviti, kdo je avtor; ter na podlagi dejstva, da sta v relevantnem času predmetno vozilo uporabljala obsojenka oziroma njen oče, in da iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je predmetno vozilo v primeru prvega dejanja registriral obsojenkin oče, v primeru drugega dejanja pa obsojenka sama. Nižji sodišči sta tako zaključili, da sta bili sporni pooblastili ponarejeni, saj jih ni napisal, niti podpisal B. B., naveden kot izdajatelj listin, ampak je bila prav obsojenka tista, ki je ob dveh različnih priložnostih ponaredila listino – pooblastilo za registracijo in podaljšanje prometnega dovoljenja za predmetno vozilo, in sicer je obakrat ponaredila tako besedilo pooblastila kot tudi podpis na njem, ob drugem dejanju pa je ponarejeno pooblastilo tudi uporabila kot pravo.

15. Glede na zgoraj povzeto ni mogoče pritrditi vložnici, da naj ne bi bilo dokazov, ki bi potrjevali obtožbene očitke oziroma da naj bi edini dokaz predstavljala izjava B. B., niti, da bi ji bila kršena domneva nedolžnosti. Vložnica se pri tem pavšalno sklicuje na splošne standarde spoštovanja načela domneve nedolžnosti, kot sta jih vzpostavili Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP)7 in pravna teorija,8 vendar z navedenim ne preseže nestrinjanja z dejanskimi zaključki nižjih sodišč. Kolikor obsojenka navaja, da je sodišče prve stopnje pri tehtanju dokazov sledilo izpovedbi B. B. in ne obsojenkinemu zagovoru ter da izvedenec ni potrdil, da bi podpis ponaredila obsojenka in kolikor podaja drugačno presojo ugotovljenih okoliščin, namreč s tem po vsebini nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki ji je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, in skuša uveljavljati nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vložnica nižjima sodiščema očita tudi, da nista obrazložili bistvene okoliščine, od kod izhaja, da je ponaredila podpis B. B., s čimer naj bi kršili 22. člen Ustave RS. Sodišče prve stopnje je razloge za zaključek, da je obsojenka ponaredila tako besedilo kot podpis na obeh pooblastilih, podalo na 11.-12. strani izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje je, skladno z nižjimi standardi obrazloženosti drugostopenjskih odločb, v izpodbijani sodbi, zlasti v 8. in 13. točki, smiselno pritrdilo oceni sodišča prve stopnje, da je obsojenka ponaredila tudi parafo na pooblastilih, kar izhaja iz medsebojne povezave izvedenih dokazov, kot jih v 13. točki izpodbijane sodbe navede sodišče druge stopnje, torej iz mnenja izvedenca, da je besedilo pooblastila verjetno napisala obsojenka, ter listinskih dokazov, ki izkazujejo, da sta predmetno vozilo uporabljala obsojenka oziroma njen oče. Z navedbami o pomanjkljivi obrazloženosti izpodbijanih sodb tako vložnica pod videzom bistvene kršitve določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP dejansko nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

16. Vložnica v nadaljevanju uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 395. člena ZKP in sodišču druge stopnje pavšalno očita, da naj bi iz njene pritožbe le iztrgalo posamezne stavke in ji s tem kršilo pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, ter da naj bi nekatere njene navedbe in predlagane dokaze spregledalo. Posplošeno se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-1467/09 z dne 30. 9. 2010, ki za obravnavani primer ni relevantna, saj se nanaša na obravnavanje odgovora na pravno sredstvo. Vložnica pri tem ne konkretizira, do katerih pritožbenih navedb naj se sodišče druge stopnje ne bi opredelilo, zato na tosmerne očitke ni mogoče odgovoriti.

17. Vložnica nadalje uveljavlja, da ji je bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njeno korist iz 29. člena Ustave RS oziroma pravica do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je želela dokazati, da je bil sporni avto dejansko njena last oziroma kupljen z njenim denarjem, pa ga je B. B. pisal na svoje ime. Vložnica sicer ne konkretizira, kateri dokazni predlogi naj bi bili nezakonito zavrnjeni. Vendar iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo obsojenkine predloge za zaslišanje kriminalista, kateremu je podala prijavo zaradi kraje avtomobila, zaslišanje osebe, kateri je B. B. prodal avtomobil in zaslišanje osebe, ki je uredila prepis avtomobila na podlagi kupoprodajne pogodbe brez prisotnosti obsojenke. Sodišče je namreč presodilo, da za ugotavljanje dejanskega stanja glede tega, ali je obsojenka ponaredila pooblastili, _de facto_ lastništvo predmetnega avtomobila ni relevantno in ne more vplivati na drugačno ugotovitev dejanskega stanja v predmetnem kazenskem postopku, saj je bil avtomobil nesporno pisan na B. B. in je zato za registracijo vozila obsojenka v vsakem primeru potrebovala njegovo pooblastilo. Kot je v 15. točki izpodbijane sodbe presodilo že sodišče druge stopnje, je bila predmetna zavrnitev dokaznih predlogov povsem skladna z merili, vzpostavljenimi v odločbi Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 17/2010 z dne 22. 4. 2010, na kateri se sklicuje vložnica. Iz sodne prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča namreč izhaja, da do kršitve obdolženčeve pravice do obrambe lahko pride, kadar sodišče zavrne dokazni predlog obrambe za izvedbo dokaza, ki je materialnopravno relevanten, torej za katerega je izkazana verjetnost, da bi njegova izvedba lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

C.

18. Ker zatrjevane kršitve niso podane, poleg tega pa je zahteva v večinskem delu vložena iz nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

19. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, upoštevajoč razpoložljive podatke o obsojenkinem premoženju in dohodkih. Ob presoji obsojenkinih premoženjskih razmer, ugotovljenih s sodbo sodišča prve stopnje, jo je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse.

20. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Sodba VSRS 151/2010 z dne 24. 2. 2011, 5. tč. 2 Sodbi VSRS I Ips 42208/2010 z dne 28. 3. 2019, tč. 6; I Ips 50189/2010 z dne 1. 12. 2016, tč. 7; Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 746. 3 Sodba VSRS I Ips 27359/2013 z dne 14. 9. 2017, tč. 6. 4 Primerjaj s sodbami VSRS I Ips 52983/2014 z dne 20. 11. 2018, tč. 13; I Ips 10918/2010 z dne 6. 9. 2018; I Ips 27359/2013 z dne 14. 9. 2017, tč. 6; I Ips 71/2009 z dne 4. 6. 2009; I Ips 201/2005 z dne 15. 9. 2005. 5 Primerjaj s sodbama VSRS I Ips 56217/2017 z dne 11. 3. 2021, tč. 8; I Ips 29412/2015 z dne 14. 5. 2020, tč. 6. 6 Primerjaj s sodbama VSRS I Ips 24661/2010 z dne 2. 3. 2017, tč. 10 in I Ips 51467/2012 z dne 14. 3. 2019, tč. 7. 7 V sodbi Minelli proti Švici z dne 25. 3. 1983 je ESČP opredelilo institut domneve nedolžnosti, sicer pa zadeva v ničemer ni primerljiva z obravnavano. 8 Vložnica se sklicuje na A. Galič, „nav. delo“, čeprav dela ne navede; sicer pa citat, ki ga navaja, le na splošno opredeljuje sodniško arbitrarnost in z njem vložnica konkretizirano ne nasprotuje zakonitosti izpodbijanih sodb.